Jiří Kylián, pretanjen mislec življenjskih paradoksov

Ob prvi uprizoritvi kateregakoli plesnega dela Jiříja Kyliána, ki je svoj krst pri nas doživelo prejšnji mesec na odru SNG Opera in balet Maribor, je pregled njegovih koreografskih postopkov in del brez dvoma pomemben za razumevanje vrednosti tega dogodka.

Plesalec in koreograf Jiří Kylián (1947) je morda najbolj znan po močnem umetniškem pečatu, ki ga je odtisnil v Nizozemsko plesno gledališče (NDT).⁽¹⁾ Z ustanovitvijo NDT II leta 1978, namenjenem razvoju mladih plesalcev, in unikatno NDT III leta 1990, v katerem so plesali starejši od 40 let (ki pa je žal zaradi pomanjkljivih možnosti subvencij leta 2006 prenehalo delovati), pa je zarezal v ustaljene forme baletnih skupin. Toda tudi njegove koreografske stvaritve so že zelo zgodaj (prva dela je ustvaril že v času svojega šolanja) nakazale odmik od klasičnobaletnih form tako na vsebinski kot na gibalni ravni in ga postavile v položaj navdihujočega in v sodobni baletni izraz obrnjenega avtorja, čigar vpliv je mogoče razbrati pri številnih sodobnobaletnih koreografih. Že v zgodnjih stvaritvah nakaže tendence, ki jih pozneje dodobra obrusi in še nadalje razvije. Odmik od klasičnobaletnega koda je očiten, saj se njegove koreografije izmikajo elevaciji in so bolj stabilizirane v tla, stroge drže telesa so zmehčane in silijo v vse smeri. Pogosto se poslužuje repetitivnosti, plesalce usmeri v uporabo tal in ustvarja fluidne prostorske premike. Baletnemu kodu ne spodmika tal, ga ne dekonstruira, kot to počne William Forsythe, temveč mu razpotegne linije, osvobodi omejitev in ga preusmeri v naravnejše gibalne procese, ki izhajajo iz človeških intrinzičnih gibalnih potreb. Njegova dela izkazujejo izjemen smisel za kompozicijo in ritmičnost. V celoti, kljub baletnemu izhodišču, se usmerja k organskemu gibanju, zanimajo ga praforme plesnega izraza, fascinirajo ga celo aboriginski ritualni plesi, ki si jih gre ogledat v živo in so mu navdih za predstavi Stamping Ground in Dream Time (1983). V Stamping Ground zasleduje gibalne procese, ki se napajajo v gibalnih motivih aboriginov, vendar, kot pravi v dokumentarnem filmu Road to the Stamping Ground (dostop na portalu YouTube), ne želi poustvarjanja plesov starodavnih kultur, temveč z njimi ustvarja teren za svoje videnje ritualnih plesnih vzgibov. V prvem delu so plesalci prepuščeni ustvarjanju ritma in glasbe z udarci ob tla, ploskanjem in dihanjem, v drugem jih začne spremljati bazično ritmična glasba tolkal. Kylián znotraj lastnega plesnega dispozitiva preplete plesni izraz treniranih teles s primarnimi vzgibi aboriginov. S tem oplemeniti estetski diskurz svoje plesne matrice, hkrati pa prepoznava vrednost starodavnih, bazičnih gibalnih vzgibov, ki jim vnese sodobno, zahodno razumevanje plesa in vse to projicira skozi telesa izvajalcev. V Dream Time vpliva aboriginov tako neposredno kot v Stamping Ground ni zaznati, kajti ta je v formi in slogu bolj prilagojena sodobnemu plesnemu izrazu, tematsko črpa iz življenja, ljubezni in smrti, posega na področje sanjskega, nečesa, kar ni otipljivo, je pa del našega nezavednega z vplivom na naše zavestno. Fascinacija s prvinskostjo ga v vsebini njegovih predstav skoraj nikoli ne zapusti, saj se v večini posveča elementarnosti in temeljem človeškega bivanja.

V njegovih zgodnjih delih so včasih dekleta še na prstih, kot na primer v Symphony in D iz leta 1976, čemur se pozneje popolnoma odreče. Symphony in D je shematična predstava, posvečena plesni virtuoznosti, hitrosti izvedenih korakov in humornim moško–ženskim odnosom, ko si na primer štirje moški položijo žensko na stopala in z njo potujejo ali ko skupina moških na kolenih z rokami v poziciji prosečega kužka sledi ženski.

Kyliánov poseben opus šestih predstav je naslovljen Črni in beli baleti, v katerih v razponu nekaj let obravnava predvsem temeljne bivanjske teme. Six Dances iz leta 1986, prva iz tega sklopa, je duhovita alegorija na dvorni ples iz 17. stoletja, polna absurdizma, okrepljena s simboli gledališkega, ki opominja, da je naše življenje samo kostumska vaja za nekaj pomembnejšega. No More Play (1988), inspirirana z majhno skulpturo, deformirano igralno površino švicarskega kiparja in slikarja Alberta Giacomettija, gradi na nevsakdanjih pravilih igre, ki jih simulira koreografija skozi telesa treh plesalcev in dveh plesalk, kot da vpetih v nek sistem, zvok in svetlobo v času in prostoru. V črno-beli sklop sodi tudi Falling Angels (1989) (lahko jo vidimo na odru SNG Opera in balet Maribor), miniaturka, ki jo sestavlja osem deklet in predstavlja človeške dileme, razpotja in žrtvovanja, je razgrnitev posvetitvi umetnosti plesa z vsemi plusi in minusi skozi ženska telesa ter hvalnica performerkam. Leta 1990 sta nastali dve deli, in sicer Sarabande in Sweet Dreams. V Sarabande se Kylián posveča moškim, njihovi seksualnosti, nihanju med občutkom pomembnosti in nekoristnosti, tudi občutljivosti. Šest plesalcev razgrne celo paleto občutkov, ki jih potencirajo skozi obrazne grimase, katerih se tudi sicer kar pogosto poslužuje. Predstava Sweet Dreams se ponovno potopi v nezavedni nelogični svet, zanjo Kylián navdih jemlje iz absurdizma pisatelja Franza Kafke. Zadnja predstava iz črno-belega sklopa je Petite Mort (1991),pretanjena alegorija na življenje in smrt skozi ekstazo spolnega odnosa, ki je v mnogih jezikih imenovana mala smrt (petite mort), ki jo nasloni na počasne dele dveh Mozartovih klavirskih koncertov.

Kyliánov opus je res številčen, zajema namreč več kot sto del, skoznje se zrcali občutljiv opazovalec življenja okoli nas, česar ne počne z radikalnimi ali agresivnimi potezami, temveč s spoštovanjem in brezkompromisno neposrednostjo. Vsa njegova dela so preplet več nivojev, nikoli niso zgolj tisto, kar je na prvi pogled vidno. Skoraj pomembnejše je tisto, kar razplastuje osnovno misel, ki, čeprav nevidno, povezuje vsako njegovo uprizoritev v kompleksno sestavljeno enoto. To je zelo očitno v Belli Figuri. Bella Figura (1995) je parabola o relativnosti čutnosti, lepoti in estetiki, v njej razkriva ozadje predstave, njenih plesalcev, ki vanjo nezavedno vnašajo svojo zasebnost in jo hkrati zakrivajo. Fascinirajo ga vmesni prostori, ki stopnjujejo napetost in prikazujejo nadrealne ter nepredvidljive svetove. Prevprašuje njihovo relevantnost in njihove pomene.

Včasih si vzame glasbo za začetno inspiracijo, kot to stori v Forgotten Land (1981), v katero preplete izziv morja kot vseobsegajočega motiva in, kot že večkrat, mu je tudi tu v navdih slikarstvo, to pot slika Ples življenja Edvarda Muncha. Forgotten Land je tako poetična simfonija na glasbo Benjamina Brittna, ki ponovno prevprašuje življenje, razpotja, pričakovanja, upanje in strah. Gibi so podaljšani in koreografske strukture razpotegnjene.

V uprizoritev Kaguyahime (1988) ga zapelje starodavna japonska pravljica o deklici, ki je bila samo na kratko poslana na zemljo. Naslomba na pripoved je pri Kyliánu zelo redka. V Kaguyahime se sooči z na videz nezdružljivim trkom vzhodne in evropske kulture, česar pa se loti s prepričanjem, da so najbolj bazični viri lahko skupni vsem. Tako z izbiro osnovnih gledaliških predmetov (ogledala, škatle za make up itd.), ki jim dodeli nove pomene, ustvari skupen prostor tranzicije med eno in drugo kulturo.

Kylián tudi v poznejših koreografskih delih ne odstopa od začrtanega idejnega polja. Še vedno ga privlačijo obče človeške teme, o katerih se mu zdi pomembno govoriti v odrski govorici. V koreografskem idiomu pa so njegova težišča vedno bolj poglobljena, zaokrožena in zmehčana, gibalne materiale raziskuje dalje, kar je razumljivo glede na več kot štiridesetletno koreografsko pot in z ozirom na nove dispozitive plesnih tehnik. To dolgo obdobje je imelo vpliv tudi na telesa plesalcev, ki so postala v razumevanju plesnih vzgibov vedno bolj vsestranska, kar je v pomoč tudi novim koreografskim horizontom. V Gods and Dogs (2008) Kylián razpre pomembno temo stigme starosti, bolezni (psihične ali fizične), deklaracije normalnosti in norosti in razpoložljivih kriterijev za vse te odklone. Kdo postavlja te parametre, ki so določujoči za posameznika? Provokativno temo prevprašuje skozi telesne krivulje, polne tesnobnih občutkov in sunkovitih gibov, v jekleno sivi barvni kompoziciji, ki nakazuje sivo cono te problematike. V zadnjem delu, ustvarjenem za NDT, Mémoires d’oubliettes (2009) se skozi temo spomina in pozabe pomenljivo sprašuje o relativnosti in pomembnosti spomina in kaj pravzaprav ta je.

Jiří Kylián, eden najpomembnejših koreografov svoje generacije, s svojim gibalnim in koreografskim podpisom sistematično in nagonsko povezuje baletno tehniko z vsakdanjimi gibalnimi procesi človeka. Baletno tehniko neprestano mehča zategnjenosti, telesa plesalcev sprošča v lahkotno in tekoče gibanje, ne skriva ali minimalizira čustev, ampak jih pokaže v vsej svoji intenzivnosti, vendar ne zdrsne na raven patetike ali pretiranih emocij.

Po zadnji stvaritvi za NDT se je posvetil manjšim projektom, fotografiji in filmu. Tak je projekt East Shadow, narejen po naročilu za japonski Aichi Triennale 2013 sodobnih umetnosti. Skupno s tematiko festivala, posvečeno dramatiku Samuelu Beckettu in žrtvam cunamija 2011, je uprizoritev spoj videa, govora, plesa, igre in v živo odigrane klavirske glasbe. V njem izpostavlja misel, ki ga kot občutljivega misleca pogosto zaposluje: da je vse, kar počnemo, nesmiselno in da nam ravno to daje ogromno moč, da ta nesmisel z najbolj gorečim prepričanjem demonstriramo …