Slovenski balet si lahko zamislimo kot velik mozaik, sestavljen iz kamenčkov različnih barv, velikosti, kakovosti, oblik …, ki ustvarjajo celostno sliko od njegovega nastanka pred več kot sto leti do danes. Osebno kamenčke ne ločim na pomembne in manj pomembne, so pa imena, ki jih ne bi smeli pustiti v pozabo. Nasprotno, kakor mineva čas, bi jih morali bolj in bolj izpostavljati in seznanjati nove generacije o pomembnosti začetkov in že ustvarjeni baletni dediščini. Precejšnji del tega baletnega mozaika je ustvaril Iko Otrin. Njegovi kamenčki so različni – plesni, koreografski, pedagoški, vodstveni, pisateljski … V pričujočem prispevku smo se dotaknili samo enega kamenčka, tj. letnega nastopa iz leta 1995, s katerim je obeležena petnajstletnica srednje baletne šole v Mariboru, kot reprezentativno pričevanje Otrinovega pedagoškega dela. Kako se je sploh začelo baletno šolanje v Mariboru, pa bomo na kratko, kot uvod v obeležje petnajstletnice baletne šole, podali v nadaljevanju.
Pot mariborskega institucionalnega baletnega šolanja se je začela leta 1948, toda zaradi pomanjkanja učiteljskega kadra je šola po nekaj letih prenehala delovati. Šele s prihodom Ika Otrina so bili organizirani baletni tečaji v okviru gledališča. Z letom 1963 se je začel izvajati pouk ritmike in plesa v okviru Centra za glasbeno vzgojo. Leta 1981 je nižja baletna šola prerasla v srednjo baletno šolo. V štirih desetletjih je baletno izobraževanje potekalo pod taktirko Ika Otrina v tesnem sodelovanju z učitelji, ki so večinoma izhajali iz vrst mariborskega baletnega ansambla. Uspehi, ki jih je dosegala baletna šola, so po večkrat izrečenih besedah Ika Otrina sad skupnega dela s kolegi in njegove angažiranosti pri ustanovitvi nižje in srednje baletne šole. Iko Otrin je namreč sodil v prvo povojno generacijo baletnih umetnikov, ki so brezpogojno posvetili vse svoje življenje razvoju baletne umetnosti. Z ogromno ustvarjalne energije, lucidnega in raziskovalnega duha, večplastno talentiran in izobražen umetnik je znal najti čarobno formulo, na kakšen način je treba afirmirati baletno šolanje. Številne predstave, koncerti, letne produkcije in tekmovanja so imeli enak namen, tj. povzdigniti poučevanje na nivo mednarodno priznanih baletnih šol in na ta način omogočiti slovenskim diplomantom odprta vrata na tuje odre. Danes je postala praksa, da svoje plesne poti plesalci iščejo po vsem svetu. Ko pa se ozremo k začetkom, hitro ugotovimo, da se je v Otrinovih časih postavljal temelj baletni umetnosti v Mariboru, ki je novim generacijam odprl pot.

Evalvirati leta, v katerih je Iko Otrin v polnem kreativnem in pedagoškem zamahu vplival na oblikovanje generacij, zahteva preizpraševanje mnogih aspektov, povezanih s pedagoškim timom, ki je delal pod njegovim okriljem. Bil je avtoriteta, pripravljena na sodelovanje in konflikt, na naklonjenost in odklonilnost, preprosto ni mu bilo mar za trenutne »nevihte«, ampak je sledil cilju, v katerega je bil prepričan. Naštejmo nekatere baletne učitelje, ki so delovali na šoli: Matea Brečko, Edi Dežman, Drago Jazbec, Ljiljana Keča, Helena Valerija Krieger, Ivanka Matlas Atanasovski, Nataša Moškotevc, Tamara Orel, Breda Pugelj, Erika Safran, Maja Srbljenovič Turcu, Marin Turcu. Z današnjega zornega kota smo lahko ponosni na plesalce oziroma baletne učitelje, ki so diplomanti Otrinove šole: Tanja Baronik, Branka Dukarić, Alenka Kostrevc, Christian Ghueremachi, Gregor Guštin, Martina Kramer, Mihaela Matis, Matjaž Marin, Pia Mlekuš, Jaš Otrin, Ines Petek, Blanka Polič, Alenka Ribič, Tjaša Stergulec, Valentina Turcu, z njimi delimo leta njihovega šolanja.
Značilnost Otrinovega pedagoško-umetniškega dela je bila sinteza poučevanja in ustvarjanja. Nastope je dramaturško zastavil tako, da so bili vsi učenci maksimalno plesno angažirani v solo in skupinskih nastopih, psihološko je prepoznal, kaj je kateremu plesalcu »pisano na kožo«, in se je temu prilagajal.
Ogled video zapisa letne produkcije ob 15. obletnici srednje baletne šole iz leta 1995 lahko marsikaterega baletnega učitelja ali takratnega učenca spomni obdobja pred nekaj desetletij ter mlajšim generacijam omogoči uvid v delček preteklosti baletnega šolanja v Mariboru. Otrin je poseben poudarek dajal na izraznosti giba. Želel je, da se učenci vseh starosti preizkusijo v odrski igri, skupinskem in solo nastopu. Združil je pedagoško znanje s svojimi koreografskimi izkušnjami in ustvaril baletno predstavo s protagonisti od sedem do osemnajst let starosti. V skladni celoti, ki je bila podprta z glasbo iz različnih baletov, smo lahko videli tehnični in izrazni (plesni) razvoj učencev. Tehnika ni bila sama sebi namen – usklajena je bila z doživljanjem vsebin, medsebojnih odnosov, plesnega izraza. Predstava je upravičila Otrinov stavek, ki ga je pogosto uporabljal – da je naloga baletnega učitelja v tem, da učenec izoblikuje svoje telo kot instrument izražanja. Poudaril je, da imajo glasbeniki svoje instrumente, klavir, violino, saksofon…, slikarji platno in barve, plesalec pa (samo) svoje telo.

Otrin je poskrbel, da so na nastopu nazorno pokazani učni cilji, kot so koordinacija gibov, razvijanje telesne sheme, obvladovanje linij in oblik v prostoru, obratov, preprostih ritmov in korakov, »izposojenih« iz različnih ljudskih plesov. V sodelovanju z učitelji je Otrin veliko pozornost posvetil spontanosti gibanja pri najmlajših skupinah. Počasen ples s konkretnimi kombinacijami korakov je izžareval umirjenost in nežnost. Ni manjkalo niti dinamičnih plesov. Prav v tej izvedbi je bilo razvidno, kako so lahko učenci po treh letih šolanja zmožni v hitrem tempu odplesati zahtevne korake, se medsebojno ozirati in prikazati vzdušje energičnega plesa. Skupinske gibalne strukture več kot dvajsetih otrok v sočasnosti so nazorno pokazale, da zmožnosti otrok ni treba podcenjevati, zato ni treba večinoma koreografirati bolj statičnih kombinacij, ampak se lahko s primernim pristopom dosegajo tudi višji cilji. Kot umetnik se je Otrin ognil suhoparnosti letnih nastopov in poskrbel, da nastop dobi pridih gledališkega dogodka – uporabil je zanimive kostume, svetlobne efekte in odrske rekvizite, ki so ustvarili baletno vzdušje in popeljali gledalce v svet otroške domišljije. Nemalokrat so malčki nasmejali publiko, nastope so predstavili kot igro in veselje.
Otrinov koncept je pokazal jasno razliko pri prehodu od igrivega plesa na baletno področje, ko so se začeli vrstiti razredi baletne šole. Vsi razredi (v delovnih oblačilih, barvno poenoteni) so izvedli Baletni exercise na Gounodovo in Ponchiellijevo glasbo. Monotonost osnovnih baletnih gibov je bila koreografsko rešena z istočasno izvedbo dveh skupin, z različnimi gibi. S tem je bila ustvarjena dinamika plesa in dosežen tudi cilj, da plesalec v skupini sledi samo svoji kombinaciji korakov. Vizualno prepričljivo spreminjanje ene kolone v dve – njihovo prepletanje, stapljanje – in istočasno izvajani diskretni port de bras v ozadju sta pritegnila pozornost gledalca v pričakovanju, kaj vse se še lahko zgodi v teh prostorskih arabeskah. S plesom na konicah prstov so baletne plesalke pokazale dosežke večletnega baletnega šolanja. Nastajale so male etude, ki so pustile vtis profesionalnega baletnega nastopa. Seveda, tehnične pomanjkljivosti plesalcev so bile vidne, so pa tudi izstopale s svojo dobro tehniko učenke, ki smo jih v naslednjih letih srečevali na baletnih tekmovanjih in pozneje na odru mariborskega gledališča.
Iko Otrin ni pozabil, da gre baletno izobraževanje z roko v roki s plesi, iz katerih se je balet rodil pred več stoletji. V Suiti v starem slogu so učenci baletne in dijaki srednje baletne šole odplesali plese basse danse, rondo, bouree, branle, pavano, gagliardo in passepied. Lep pregled plesov, ki oblikujejo bodočega profesionalnega baletnega plesalca. Kostumsko opremljeni v srednjeveškem slogu so gledalcem pričarali dvorno atmosfero.

Iko Otrin je želel, da učenci in dijaki usvojijo klasični plesni slog, ki jim omogoča baletni razvoj na profesionalni ravni. Menil je, da so praktične izkušnje edini način, da mlad baletni plesalec na lastnem telesu in z lastnimi občutki začuti, kaj pomeni negovati določen baletni slog. Drugo dejanje Giselle skladatelja Adolpha Adama je bilo izhodišče za tovrstno izkušnjo. Pripravil in režiral jo je Iko Otrin z učenkami dijakinjami srednje baletne šole v sodelovanju z bivšimi diplomanti šole. Alenka Ribič je bila v tem obdobju že uveljavljena umetnica, v njenih nastopih je bilo začutiti oziroma videti poglobljen pristop k vlogi. Albrechta je plesal Jaš Otrin. Mlad plesalec, ki si je svoje plesno znanje nadgradil v Münchnu, je izstopal v plesni maniri, značilni za romantični balet. Tretjo pomembno vlogo drugega dejanja, Mirto, je plesala Blanka Polič. Učenki Mihaela Matis in Manja Senekovič sta se lepo vključili v skupino solistov, saj so jima tehnične kvalitete tudi to omogočale. Izvedba ansambla, za razliko od solistov, še ni dosegla slogovne izbrušenosti, kljub temu pa so njihovi nastopi nakazovali pot strokovnega poučevanja na šoli, ki se je nadaljevala z novo generacijo baletnih učiteljev. Predstava je izpolnila svoj vzgojno-izobraževalni oziroma umetniški namen in izkušnja, ki so jo dobile dijakinje v sodelovanju v tako pomembnem baletu, je neprecenljiva. Ne glede na to, ali so nadaljevale baletno šolanje ali ne, jim je moral v vzdušju vilinskega gozda ob čustveni glasbi in klasični koreografiji ter v družbi že renomiranih plesalcev ostati globok vtis in še globlje spoštovanje do baletne umetnosti.
Z današnjega zornega kota, ko se nam marsikaj zdi samoumevno, je dobro pogledati v preteklost in mogoče tudi ugotoviti, da ima visoka kvaliteta današnjega Konservatorija za glasbo in balet Maribor temelje v prvih desetletjih obstoja in razvoja baletnega šolanja v Mariboru, pod vodstvom Ika Otrina. Pričujoč prispevek je še en kamenček v mozaiku slovenskega baleta in je posvečen Iku Otrinu, s spoštovanjem do njegovega dela.