Slovenski baletni portal

med

GISELLE-LJ-BANNER

Giselle skozi arhetipe kolektivnega nezavednega

Balet Giselle navdušuje občinstvo po celem svetu. Lepota glasbenih motivov, koreografija, osnovana na obnovitvi Mariusa Petipaja, ter zgodba o ljubezni in smrti so postale del klasičnega repertoarja številnih baletnih ansamblov. Zgodovinski viri o prvi postavitvi tega baleta so danes dokaj znani. Glasba Adolpha Adama v večini današnjih uprizoritev ostaja nespremenjena, koreografija se največkrat zgleduje po Petipaju, tudi zgodba se ni kaj dosti spremenila. A skozi oko današnjega gledalca se zdi, da je svet Giselle daleč od našega modernega sveta, libreto tega baleta je postal nekakšna temačna baletna pravljica.

Charlotta Grisi kot Giselle, 1842

Giselle lahko gledamo na različne načine, pri njeni interpretaciji nam lahko pomaga tudi analitična psihologija, ki jo je utemeljil psiholog in psihoanalitik Carl Gustav Jung. Njegov značilni pojem kolektivnega nezavednega in arhetipov je mogoče navezati na obdobje romantike v zgodovini umetnosti. Koncept narave in človeka lahko primerjamo tudi z nasprotjem zavednega in nezavednega v človekovi duševnosti. Eno od vodil romantične umetnosti je torej človek proti vseobsegajoči razsežnosti narave v primerjavi z zavednim proti globoki širini vsega nezavednega v človekovi naravi. Navdušenje nad naravo in njenimi pojavi, ki tedaj še niso bili do konca pojasnjeni, je v baletu prebudilo navdušenje nad nadnaravnimi pojavi. V libretih baletnih predstav so tako prevladovali vile, čarovnice in druga bitja. Giselle je tipičen primer duha tistega časa.

Motiv nasprotja čistosti in nedolžnosti dekleta s podeželja proti pokvarjenemu plemstvu se pojavi kot nasprotje narave in civiliziranega človeka.

Anna Pavlova kot Giselle

Romantika je nevede posegala v svet kolektivnega nezavednega, katerega vsebina so arhetipi. Ti so po Jungovi teoriji podedovani, so zgodbe, situacije ali liki, ki so stari kot svet. Njihove reprezentacije lahko vidimo v zgodbah, ki prehajajo iz roda v rod, najpogosteje v ljudski folklori. Pravzaprav so reprezentacije arhetipov v umetnosti eden od redkih načinov ozaveščanja le-teh, saj lahko zgolj na ta način (prek podob, zgodb in likov) prodrejo v človekovo zavest. Obstaja zelo veliko arhetipov in njihovih podob, za našo analizo so pomembni anima, animus, senca in duh.

Giselle in drugim klasičnim baletom se arhetipi dobro prilegajo, saj liki pogosto niso dokončno okarakterizirani, zmanjka jim kompleksnosti dramskih oseb, njihove osebnosti so pogosto enostransko opredeljene kot pozitivne ali negativne, le pri nekaterih moških glavnih junakih zaznamo ambivalentnost, ki pa je vseeno prikazana kot slabost sicer dobrega človeka. Enostranskost karakterjev je tisto, kar jih naredi arhetipične, kot reprezentacija dobrote ali, nasprotno, zlobe. Giselle ne spoznamo dovolj, da bi vedeli o njej več kot le to, da je lepo, naivno in dobro dekle, ki jo imajo radi vsi sovaščani. O Albrechtu izvemo malce več; je plemič, ki ima zaročenko, kar sicer kaže na negativne poteze v njegovem značaju, saj kljub temu dvori Giselle, vendar pa v drugem dejanju baleta spoznamo, da se svojih dejanj kesa.

Anna Pavlova – scena blaznosti, 1902

Kljub množici likov lahko doživljamo glavna lika Albrechta in Giselle kot dva dela ene osebnosti, animain animus. Jung je opredelil ta dva pojma kot dvojnost moškega in ženskega načela v vsaki osebnosti. Kot je dualen tudi moško-ženski simbol jing-jang, saj je v vsakem moškem tudi del ženske in obratno. Animaje žensko načelo, ki vodi v čustvenost, intuitivnost, kaotičnost in podobno,animuspa je njeno nasprotje, ki predstavlja logiko, voljo, nadvlado, razum, tudi agresijo. Ko jo prvič spoznamo, Giselle pooseblja mladost, lepoto in prostodušno ljubezen, Albrecht pa njeno nasprotje, preračunljivost, nadvlado in vsiljivost. Združuje ju ljubezen, čustvo, ki ga Giselle prebudi v Albrechtu. Vendar po odkritju prevare pokaže Giselle v prizoru norosti in smrti ob koncu prvega dejanja tudi svojo neracionalno, kaotično stran. Histerija oziroma norost je bila v 19. stoletju pogost družbeni pojav. Pred razvojem psihologije so bile z njo razumljene vse psihološke težave, pri čemer se je izraz v večini pojavljal skupaj z omembo ženske, ne pa tudi moškega.

Jung je uporabljal pojme, kot so kolektivno nezavedno in arhetipi, v kontekstu analize posameznika. Kakor so njegovi bolniki sedeli v intimnem prostoru zdravniškega kabineta, tako tudi gledalci sedijo v avditoriju, ki je namenoma zatemnjen ob pričetku dogajanja na odru. V idealnem primeru se gledalci vživijo v zgodbo, ki se dogaja na odru, in jo podoživijo. Lahko bi rekli, da ima vsak gledalec svojo predstavo, ki gre skozi njemu lastno mrežo izkušenj. Tako posamezne kot objektivne človekove izkušnje določajo gledalčevo stališče do predstave. Rečemo lahko, da se predstava pravzaprav dogaja v nas samih kot gledalcih, ne na odru, kajti mi jo interpretiramo. Kot v analitični psihologiji lahko tudi tu ugotovimo, da so osebe na odru osebe kolektivnega nezavednega. Vsi liki so lahko določeni vidiki nas samih, karakterne poteze, ki sestavljajo celoto naše osebnosti. Protagonisti mnogih baletov, delno zaradi zahtev medija, delujejo nedokončano, stereotipno, kot arhetipi kolektivnega nezavednega, prastare podobe, kot so junaki, princi, začarane princese, čarovnice itd. Če gledamo na like v klasičnih baletih kot na različne vidike gledalca, jih lahko poskusimo analizirati kot eno osebnost.

Giselle kot anima, kaotična ženska sila, zbudi Albrechta v življenje iz njegovega arhetipičnega značaja animusa. Jung je trdil, da razvoj osebnosti potrebuje tako animokotanimus. Albrecht deluje na začetku usidran v le enega od obeh pojmov. Giselle zbudi v njem ljubezen, kot je pred njo ni poznal, a popolnost simbioze moškega in ženskega vidika se kmalu konča z razkritjem Albrechtove prevare. Spoznanje o pravi naravi njegovegaanimusapožene Giselle v smrt, pred tem pa še v epizodo tipične ženske histerije 19. stoletja.

Prizor norosti se v sodobnih uprizoritvah pogosto poskuša racionalizirati oziroma ublažiti, ker naj bi bil pravi vzrok Giselline smrti njeno bolehno srce. Zakaj nas danes prizor norosti tako bega, da ga interpretiramo drugače kot naši predniki? Nenavaden prizor necenzurirane norosti je bil izvirno napisan za prvo Giselle, Carloto Grissi, ki naj bi bila nadarjena tudi v dramskem izražanju. Kljub temu pa nenavaden kontrast med Giselle ob začetku predstave in Giselle ob koncu prvega dejanja vpliva na doživetje katarze ob zaključku predstave.

Gisellina prezgodnja stopnja prehoda, smrt, ki je preskočila vse pomembne faze prehodov v posameznikovem življenju, povzroči, da Giselle ostane v prostoru med življenjem in smrtjo kot vila, duh. Vendar ni edina v tem limbu, saj se pridruži številnim drugim vilam s podobno življenjsko zgodbo. Vile, mistični ženski duhovi v slovanski mitologiji s pomočjo analitične psihologije pridobijo lastnosti sence, še enega od Jungovih arhetipov. Senca je podobna konceptu idapsihoanalitika Sigmunda Freuda, ki se vsebinsko razlikuje od Jungovega nezavednega, saj id vključuje le eros(spolni nagon) in tanatos(nagon smrti in uničenja), v Jungovi teoriji pa elementi, ki se kažejo kot senca, niso nujno seksualne ali negativne narave, so zgolj potlačeni deli osebnosti, ki se lahko obnašajo uničevalno, kadar nenadoma privrejo v zavest. Kakor vile, ki oživijo samo ponoči in pokažejo svojo temno stran zgolj, kadar mednje zaide mlad moški. Giselle se pridruži vilam, a ne potone v senco Albrechtove osebnosti, temveč ohranja svoje žensko načelo anime, ki tokrat pokaže njeno najplemenitejšo poosebitev, ljubezen, ki vztraja kljub smrti njenega fizičnega telesa. Če na Giselle ne gledamo kot na kompletno osebnost, pač pa le kot na del Albrechtove osebnosti, dobimo pojasnilo, zakaj se kaotična animaspremeni v ljubečo rešiteljico. Senca izdaje, ki preganja Albrechta, se manifestira kot vile in njihova kraljica Myrtha. Albrecht se zaveda, da je njegova kazen utemeljena, vendar ljubezen animevztraja kljub zasluženi sodbi sence in ga reši pred samouničenjem.

Olga Preobrazhenskaya kot Giselle in Nikolai Legat kot Albrecht, 1899

Še ena možna interpretacija, zakaj Giselle reši Albrechta, je dejstvo, da se po smrti spremeni v vilo oziroma v duha. V Jungovi interpretaciji je duh nekaj, kar je nad duševnostjo, kar vsebuje njena vodilna načela in jih izraža kot vseobsežen pojem, kakor povzame pojem duh časa vodilne karakteristike nekega časovnega obdobja. Glavni značilnosti žive Giselle sta njena dobrota in nedolžnost, ki se, ko postane vila, pokažeta v zmožnosti odpustiti Albrechtu, čeprav je v glavnem njegova prevara povzročila njeno smrt. Giselle se razlikuje od drugih vil, Albrechtovih senc, po svoji zmožnosti odpuščanja, kar jo v izvirnem libretu reši ujetosti eksistence v obliki vile, tako po preplesani noči ne ostane več v vicah večnega polnočnega plesa.

Analiza baletnega libreta skozi jungovsko psihologijo pokaže možnosti interpretacije znanih likov na nove načine. Jung se je veliko ukvarjal z miti in folklornimi pravljicami, pri čemer je v njih vselej prepoznaval arhetipske podobe kolektivnega nezavednega. Veliko narodov ima podobne folklorne motive v svojih pravljicah, kar potrjuje, da te vsebine izhajajo iz kolektivnega nezavednega. Iz nezavednega, ki nam je vsem skupno, ker vsebuje tako arhetipe dobrega kot zlega in tiste, ki so med obema poloma.

Klasični balet pogosto postavlja v središče zgodbe arhetipične like, ne pa kompleksnih osebnosti, kot to na primer počne dramsko gledališče. Baletni medij se izraža skozi gibe plesalcev, skozi sublimni jezik totalitete telesa. Sporočilnost velikokrat ni v središču pozornosti, kakor je v dramskih predstavah, zato ostajajo pri gledanju klasičnega baleta sublimna sporočila in interpretacija libreta pogosto v ozadju. Vsebina baletnih predstav temelji na predelavi pravljičnih motivov v jezik plesa, pravljice pa odrasli ljudje pogosto dojemamo kot nekaj, kar je za otroke. Jung je s svojo analizo interpretiral pravljice kot fenomen zavesti odraslih osebnosti, prav zato je zanimivo pogledati tudi na pravljične balete kot na sublimna sporočila kolektivnega nezavednega, ki naj bi bilo prisotno v vsakem človeku.