Baletnega plesalca Filipa Juriča, še enega Mariborčana na ‘službenem potovanju’ v Baletnem ansamblu SNG Opera in balet Ljubljana, smo za klepet, povod za katerega je bilo njegovo nedavno napredovanje v priznanega baletnega solista, ujeli med pripravami ansambla na gostovanje na odru Mestnega gledališča v Celovcu. Tamkajšnjemu občinstvu se prav te dni predstavlja v nekoliko nenavadnem, a sila všečnem videnju klasične baletne zgodbe o nesrečnih veronskih zaljubljencih Romeu in Juliji, pod katerega se kot koreograf podpisuje umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella. 

Občinstvo v Celovcu vas bo lahko kot Romea in Tybalta občudovalo kar v enajstih predstavah, kolikor jih boste z ansamblom odplesali na odru tamkajšnjega gledališča. Kako se spopadate s tema med seboj precej različnima vlogama, pa tudi z neobičajno koreografsko pripovedjo, ki jo po nesmrtni Shakespearjevi zgodbi in na nenadkriljivo glasbo Sergeja Prokofjeva občinstvu predoča Renato Zanella?

Na odru Mestnega gledališča v Celovcu zares intenzivno vadimo s tamkajšnjim orkestrom in se z velikimi pričakovanji pripravljamo na celovško premiero tega baleta. Vsekakor je sprememba odra, kraja in občinstva, pred katerim nastopaš od časa do časa zelo dobrodošla, saj tako tudi vedno znova doživiš kaj novega, vznemirljivega in spoznaš kakšen nov košček sveta.  Lika Romea in Tybalta sta vsekakor zelo zanimiva, zame še zlasti zato, ker sta si tako zelo različna. Romeo je večno iščoča duša, ki hrepeni po ljubezni, Tybalta pa doživljam kot pravega mâča, ki mu niso tuji pretepi v obliki mečevanj, sproti pa, še zlasti v tej, Zanellijevi izvedbi, rad in nadvse uspešno zapelje še kakšno žensko, ki je v resnici  ne bi smel … Všeč sta mi oba lika, ki me navdihujeta, da se vedno znova zavzeto poglabljam v njuni osebnosti. Tako kot v vsaki vlogi, ki mi jo je bilo doslej dano odplesati, vsakič ko stopim na oder, odkrijem kakšen nov odtenek v njunih značilnostih. In seveda v obeh tudi delček sebe.  Čeravno koreografija ni povsem klasična, pa smo se s slogom Renata Zanelle že tako zlili, da nam niti po daljšem obdobju ob ponovnem srečanju s kakšnim od njegovih baletov ni težko v sebi ponovno priklicati tistega občutenja, ki ga od nas zahteva koreograf.   

In kdo je vaša Julija tokrat? Velikokrat smo vas videli plesati v duetu z Ano Klašnjo, ki vam je kot soplesalka naravnost pisana na kožo. Kako pomembno je, da plesalec najde pravi stik s soplesalko? Se kdaj dogaja, da se ne ujameta? In ali sploh lahko svoje soplesalke primerjate med seboj?    

V Romeu in Juliji tokrat pleševa z Marin Ino. Pri izbiri soplesalk plesalci nimamo kaj dosti besede, saj plešemo s tistimi, ki so nam dodeljene v zasedbi. Vsak od nas, kar seveda ni skrivnost, ima svoje želje in je morda kateri od soplesalk bolj naklonjen, oziroma z njo pleše ‘raje’, kot s kakšno drugo. A se stvari, kot rečeno, ne razpletejo vedno po naših željah … Če moraš na odru z nekom uprizoriti neko zgodbo, še posebej takšno kot je ta o dveh strastnih, a nesrečnih zaljubljencih, morata najti skupni jezik, četudi si nista najbolj ‘všeč’, saj se to v njunih interpretacijah nikakor ne sme odraziti. Na vajah se morata zato še posebej potruditi, se drug drugega navaditi, upoštevati morebitne želje, vizije drug drugega in tako odnos iz dneva v dan vztrajno nadgrajevati. Svojih soplesalk Ane in Marin, kakor tudi katerekoli druge, s katero plešem, pa resnično ne morem primerjati med seboj. Kot vsak izmed nas, imata lahko denimo Ana in Marin, ki sta obe resnično čudoviti plesalki, z zornega kota soplesalca povsem različne lastnosti, tako dobre kot slabe, saj sta si kot balerini in interpretki povsem različni. 

Najbrž ni naključje, da vam je bil naziv priznanega solista v Ljubljanskem baletu dodeljen prav v času umetniškega vodenje Renata Zanelle. Videti je, da sta se vajini poti v Ljubljani prekrižali na prav poseben način. Kako ste doživeli to pomembno karierno napredovanje in ali je bilo v času, odkar plešete v ljubljanski Operi, na njenem odru dovolj raznolikih repertoarnih izzivov za vaše izpopolnjevanje in poklicni razvoj?  

Ljubljanskemu baletnemu ansamblu sem se pridružil jeseni 2020, pol leta preden je njegov umetniški vodja postal Renato Zanella, s katerim pa sva pri priči našla skupni jezik. Pri svojem delu vselej poskušam dati vse od sebe, predvsem na vsakodnevnih treningih in vajah. To se mi namreč zdi še bolj pomembno, kot če bi tako plesal le v predstavah, saj je takrat za marsikaj že prepozno. Dokazovati in uveljavljati se moraš prav vsak dan, da pridobiš zaupanje umetniškega vodje, koreografa in pedagogov ter si tako priboriš priložnost, da zaplešeš v zate pomembnih vlogah.  Napredovanje, ki se mi je zgodilo zelo hitro, pa je morda potrditev, da sem ubral pravo pot in da dobro delam, pa tudi spodbuda za naprej, saj sedaj na oder stopam še z veliko večjim veseljem in zadovoljstvom.  Za vsakega plesalca je seveda še kako pomembno, da je program v gledališču raznolik, da se lahko preizkusi tako v sodobnih, kot tudi v klasičnih in neoklasičnih baletnih stvaritvah. Živimo v času in svetu, v katerem ozko specializiranih plesalcev skorajda ni več. Tudi sam ples se nenehno spreminja, veliko je neoklasičnih predstav, pojavljajo se vse bolj nenavadne koreografije in gibi ter seveda koreografi mlajše generacije, ki imajo povsem drugačen pogled na ples in ustvarjanje v njem. Zato je zelo pomembno, da imamo plesalci v Ljubljanskem baletnem ansamblu veliko priložnosti, da skozi resnično raznolik baletni repertoar (od klasike pa vse do zelo sodobnih stvaritev) v sebi odkrivamo in razvijamo nove in nove plasti vsestranskosti.  

Pred kratkim ste s koreografom Renatom Zanello raziskovali tudi neskončne globine baletne zgodbe María de Buenos Aires, ki jo je postavil na istoimensko opero Ȧstorja Piazzole. Kako je v resnici ustvarjati z njim v vadbeni dvorani? 

Zanella je zelo specifičen koreograf, ki natančno ve, kakšne korake, gibe, občutja želi postaviti na določeno glasbo. Prečudovita glasba tanga je že sama po sebi nekaj posebnega, a to je v omenjenem primeru nadgradila še zelo močna, z vsemi odtenki bolečine prepojena zgodba o Maríi iz Buenos Airesa. In pravzaprav smo bili prav moški tisti, ki smo glavni junakinji povzročali to neskončno bolečino. Za nas je bilo soočanje z liki, ki smo jih plesali prav gotovo nekaj novega, posebnega. V sebi smo morali poiskati trdno, neizprosno moč, saj se nam ta nesrečna ženska niti za hip ni smela smiliti. Na koncu pa smo se morali spreobrniti, prav moški smo bili namreč tisti, ki smo ji tudi pomagali do odrešenja in ponovnega vstajenja. Pri ustvarjanju z Zanello mi je še posebej všeč, da zavoljo njegove natančne vizije, ki sem jo omenil že prej, v dvorani ne zapravljamo veliko časa. Vloge in gibe poišče tudi v nas, plesalcih, ki nas sedaj pozna že tako dobro, da točno ve, kako in za koga bo ustvaril določen gib. Zato pri njem pravzaprav nikoli ne plešemo nečesa, kar nam ne bi ustrezalo.

Ko se spomnimo, da ste v Ljubljano prišli iz Maribora, si ne moremo kaj, da vas ne bi vprašali, kako to, da ste zapustili svoje rojstno mesto in navsezadnje tudi možnost sodelovanja s svetovno priznanim koreografom Edwardom Clugom? Kakšni spomini vas vežejo na ustvarjanje v mariborskem operno-baletnem gledališču?

Sodelovanje z Edwardom Clugom, ki je na oder ljubljanske Opere v začetku letošnje sezone postavil koreografijo Ssss…, je bilo zame zelo čustveno, saj sem lahko v njegovi koreografiji ponovno zaplesal po zelo dolgem času. Maribor bo vedno ostal moj dom. Tudi tamkajšnje gledališče in moji nekdanji sodelavci, s katerimi sem še vedno v zelo dobrih odnosih, ostajajo moja plesna družina. Z njimi sem plesal že od rane mladosti, oziroma, ko sem še obiskoval Baletno šolo v Mariboru.  A čutil sem, da moram v življenju obrniti nov list in odločitev, ki je doslej nisem obžaloval, je bilo najlažje uresničiti prav v času pandemije covida-19. Od Edwarda Cluga pa sem se zelo veliko naučil. Postal je svetovno koreografsko ime in vsak plesalec bi dal vse na svetu, da se lahko preizkusi v njegovih koreografijah. V resnici se dramskih  baletov loteva bolj redko. Edini, ki sem ga v njegovi koreografiji plesal takrat, je bil Ibsenov Peer Gynt. Pogosteje ustvarja bolj abstraktne koreografije, v katerih zgodbe niso dorečene. Kot koreograf je zelo natančen, plesalec se mora v njegovih stvaritvah odzvati na sleherno noto. Vse mora biti do potankosti dodelano, do zadnje niti na kostumu, do zadnje luči v žarometu …. V tistem času smo z Mariborskim baletom tudi veliko gostovali, na prestižnem festivalu Dance Open v Sankt Peterburgu, v Kolumbiji, Mehiki … Občinstvu, ki nas je povsod sprejemalo s stoječimi ovacijami, smo se večinoma predstavljali v Clugovih koreografijah. In prav zaradi takšnih, neponovljivih občutkov, plesalci v resnici tudi tako veliko in trdo delamo.

Za nekatere koreografe ste plesalci kot angeli, ki so v svoji zamaknjenosti vedno skrivnostni in nedosegljivi, drugi spet vaša telesa vidijo kot dobro naoljene stroje, ki so pripravljeni odplesati prav vse, kar si zanje zamislijo. Kako sebe v vlogi plesalca doživljate sami? V kakšnih vlogah še najbolj zažari tisti le vam svojstven plesni izraz? So kakšne, v katerih bi se še želeli  preizkusiti?

Če sem iskren, se najbolj mučim, kadar moram na odru uprizoriti kakšno lirično vlogo, na primer – Princa! Takšne vloge so za moje telo in tudi značaj sila nenaravne. A narava mojega dela mi nalaga, da se moram soočati tudi z njimi in se zanje še veliko bolj potruditi.  Bolj so mi na kožo pisane karakterne vloge močnih moških, z zahtevno plesno tehniko, visokimi skoki, itn. Pri iskanju tistega pravega lika navdih vselej poiščem tudi v glasbi, kot sem ga denimo tudi v Piazzolini, v kateri sem neizmerno užival, saj sem lahko pri izvajanju gibov sledil le zvokom violine. Najbolj se v resnici najdem v neoklasičnih baletnih stvaritvah, v katerih začutim največ svobode za ‘dihanje’, prosto raziskovanje in odkrivanje različnih delov samega sebe in njihovega izražanja. Tako kot vsak plesalec na tem svetu, sem tudi sam zelo ambiciozen in bi posegel po prav vseh pomembnejših vlogah, v katerih bi lahko pokazal čim več in bil na odru čim dlje.

Kako je balet v resnici vstopil v vaše življenje in kako ste vi postopoma vstopali v njegov svet? Kakšne misli se vam porajajo ob spominih na tiste čase?

Baleta v svoje življenje nisem priklical načrtovano. Najprej sem se ukvarjal le z atletiko. Potem ko je gospa Barbara Pernarčič na Osnovni šoli Prežihovega Voranca v Mariboru ustanovila plesni krožek, me je zamikal tudi ples. Z baletom sem se začel ukvarjati prav na njeno pobudo. Sprva sem treniral oboje, atletiko in balet, a na koncu sem se odločil za slednjega, ki je še danes moje življenje in moj poklic.  Iz šolskih dni se s hvaležnostjo spominjam Helene Valerije Krieger, pri kateri sem končal Nižjo baletno šolo, pa tudi Nikolaja Čilnikova in Galine Čajka, ki sta me učila na Srednji baletni šoli.  Za moje plesno napredovanje je prav gotovo zaslužen tudi Sergio Moga, s katerim sva veliko delala izven obveznega šolskega programa. Skoraj vsako poletje sem se dodatno izobraževal na različnih tečajih in poletnih šolah v tujini, vse od Budimpešte do Kopenhagna, za kar se moram zahvaliti predvsem svoji mami. 

Kot mlad plesalec sem bil nekaj časa tudi član Mladega baleta, ki je deloval pod okriljem Društva baletnih umetnikov Slovenije.  To je bil zelo zanimiv projekt in mi je žal, da ga ni več. Zavoljo vselej pereče težave z zaposlitvijo mladih plesalcev v obeh naših gledališčih, smo lahko takrat zapolnili vrzeli v njihovih predstavah in tako postopoma spoznavali svet poklicnega baletnega ustvarjanja. Poleg tega, smo takrat sodelovali v samostojnih plesnih projektih pod vodstvom različnih koreografov in se pripravljali tudi za klasične pas de deuxe, s katerimi smo se lahko občinstvu predstavili na številnih koncertih po vsej Sloveniji.

Kakšne načrte imate za prihodnost? Ali bo vaše življenje še naprej povezano izključno s plesom, morda tudi s koreografiranjem ali pa boste nekoč morda le zapluli v druge poklicne vode?