Faust Edwarda Cluga v SNG Maribor
Faust, med plesom in spektaklom
Davide Buffone kot Faust, Daniel Domenech kot Mefisto in baletni ansambel; foto Tiberiu Marta; vir SNG Maribor
Faust je nov plesno-gledališki spektakel mariborskega baleta. Edward Clug je prvič koreografiral Fausta leta 2018 v Zürichu, vendar predstava deluje sveže in uigrano v izvedbi mariborskega ansambla, ki mu dobro leži Clugov slog. Koreograf je delal z dobro znanim tandemom umetnikov, glasbo je ustvaril Milko Lazar, scenografijo Marko Japelj, kostumografijo pa Leo Kulaš.
Kljub temu da je Faust plesna predstava, deluje bolj kot spektakel ali gledališki performans, saj koreograf gradi plesne prizore kot slike, kjer dogajanje označujejo situacije in simboli, scenografija pa pripomore k vtisu filmskega kadriranja.
Ples ali gib ni vedno v središču, saj se Clugova interpretacija znane zgodbe bere skozi znake, metafore in situacije med plesalci v prostoru. Moram omeniti domiselni prizor, ko je Mefisto oblečen v ista oblačila skupaj s Faustom in Martha z Marjetico, tako da Mefisto in Martha (vendar predvsem Mefisto) lahko manipulirata gibanje zaljubljencev. Še nekaj zanimivih plesnih metafor je bilo v prizorih kirurgov/mesarjev, ki so Faustu vrnili mladost, hamletovska igra v igri – prizor v kinu – in seveda impresivni začetni prizor s temnimi in belimi angeli.
Baletni ansambel Baleta SNG Maribor v Clugovem Faustu; foto Tiberiu Marta; vir SNG Maribor
Po kvaliteti koreografije se odlikujejo skupinski prizori (plesi mladih ljudi), medtem ko nekateri solisti in dueti ne puščajo enakega vtisa. Prav tako je bil prizor z različnimi mitološkimi liki videti obetaven, vendar ne čisto dodelan v vsem ekstravagantnem potencialu, ki ga ponuja. Med protagonisti je izstopal Mefisto Daniela Domenecha po svojih gibalnih sposobnostih in nekoliko živalski prvinskosti utelešenja Clugove koreografije, Domenech je nosil predstavo z demonsko karizmo. Prav tako je Asami Nakashima izjemno inteligentno utelesila Marjetico, njen umetniški potencial je na vrhuncu, njen gib pa nosi samostojno gibalno poetiko. Faust je velika, večdimenzionalna vloga za Ionuta Dinito, ki zaenkrat še ne pušča enakega vtisa kot Nakashima in Domenech.
Clug kot eno od izhodišč za predstavo omenja Faustov sindrom, termin iz psihoanalize, ki lahko predstavlja odrekanje od določenega dela svoje osebnosti za preživetje ali sprejetost v družbi, verjetno tudi za dosego senzornega užitka. Clugov spektakel vsebuje teme današnje družbe, na primer obsedenost z mladostjo in lepoto, ker družba starega Fausta dojema kot nekakšen simbol učenosti, ne pa kot človeka. Tudi Marjetka opazi Fausta in se zaljubi vanj šele, ko ta postane ponovno mlad. Faust zapusti Marjetko, ko ta zagreši zločin in ni več oseba, ki ponuja ugodje. Sicer mu je žal, da jo pušča, vendar raje sledi Mefistu, ki ponuja izhod iz neprijetnih situacij v hedonizem.
Davide Buffone kot Faust in Daniel Domenech kot Mefisto v baletu Edwarda Cluga, Faust; foto Tiberiu Marta; vir SNG Maribor
K uspehu predstave veliko pripomore monumentalna črna škatla in njena vsestranska uporaba, za kar je odgovoren Marko Japelj. Tudi kostumi Lea Kulaša, postavljeni v nedoločeno današnjega časa, so včasih preprosti, včasih spektakularno ekstravagantni in vodijo avtonomno rdečo nit, prav tako pa podpirajo zgodbo.
Zanimiv je razvoj Edwarda Cluga kot koreografa, od abstraktnih baletov, v katerih je razvil svoj gibalni slog, do literarnih vsebin v plesu. Clugove interpretacije slonijo na protagonistih, ki niso samo plesalci, ampak morajo imeti predvsem močno karizmatično plesno osebnost, ker so njegovi literarni spektakli polni metaforičnih interpretacij in situacij med liki, vse to pa dramaturško povezuje doza humorja in ironije do situacij, v katerih se znajdejo osebe na odru.
Faust je Clugovo najboljše delo, kar sem jih videla doslej. Mogoče je še prezgodaj, da bi zaključili, da njegovi trije veliki literarni baleti predstavljajo trilogijo človeka-umetnika na njegovi življenjski poti, vendar če poskusimo interpretirati Peera Gynta kot mladega umetnika, ki napravi krožno potovanje od sebe v svet in nazaj v domači kraj, preko Fausta, ki doživi uspeh na enem področju življenja, vendar se s pomočjo Mefista spusti v drugo raven bivanja in za to plača s svojo dušo, do Mojstra in Margarete, kjer je umetnik že ustvaril svojo največjo umetnino in za nagrado dobi mirno življenje v onostranstvu. Od Peera Gynta preko Fausta in naprej v Mojstru in Margareti gre za umetnika, njegovo spreminjanje, njegove odločitve, ki tako ali drugače vplivajo na njega samega in na njegovo življenjsko sopotnico (Solveig, Marjetica, Margareta). Literarna vsebina zagotovo dodaja novo dimenzijo Clugovim predstavam, malce pa pogrešam, da bi poleg literature in elementov spektakla v njegovih predstavah tudi koreografija nosila večjo težo, kljub temu da je Faust odlična predstava, element koreografije deluje nekoliko zasenčen (v drugem dejanju predstave).