Slovenski baletni portal

med

BALETNI-PREMISLEKI-IN-POMISLEKI-OSNOVNI-BANNER

Elitizem v baletu

Balet je že od svojih začetkov znan kot umetnost višjih slojev, saj je plemstvo preoblikovalo balet iz italijanskih ljudskih plesov v dvorjansko umetnost. Tudi danes ima balet prizvok nečesa vzvišenega, elitnega, mogoče celo abstraktnega in nedosegljivega.

SSKJ definira elitizem kot nazor, da pripadajo prednostni položaji v družbi, na kakem področju človekovega delovanja eliti. Elitizem v baletnem svetu bolj spominja na termin gentrifikacija, ko revnejši prebivalci zapuščajo svoje domove zaradi rasti cen življenjskih stroškov in se namesto njih priseljujejo bogatejši prebivalci, s čimer takšne četrti postajajo uglednejše in elitnejše. Torej gre manj za nazor in bolj za posledico neenakosti različnih skupin prebivalstva.

Vsak december, ko je čas za Hrestača, so gledališča polna obiskovalcev, prav tako ko uprizarjajo Labodje jezero, podobno pa je tudi z drugimi belimi baleti. Vstopnice za druge predstave pa so v slovenskem prostoru po navadi bolj ali manj dostopne. Cene vstopnic na baletne predstave variirajo od precej dragih do cenejših. Tudi gledalci z manjšimi prihodki si načeloma lahko privoščijo vstopnico ali dve. Vendar po mojem laičnem opazovanju (zanimivo bi bilo narediti kakšno raziskavo o socialnem statusu obiskovalcev baletnih predstav) je videti, da so obiskovalci predstavniki bolj izobraženih slojev prebivalstva, nekakšen srednji ali višji srednji sloj, ter študenti akademij ali učenci umetniških šol. Popolni laik redko zaide na baletno predstavo, razen če gre z nekom in zaradi nekoga, ki pozna balet. Gledališče je torej načeloma odprto za vse vrste gledalcev, ampak ne najdejo vsi potencialni gledalci spontanega stika z baletom. Ljudje, ki si lahko privoščijo več od zgolj preživetja, lahko razmišljajo tudi o kulturnem udejstvovanju, ljudje, ki niso dobro preskrbljeni, verjetno ne bodo toliko razmišljali o širjenju svojega kulturnega obzorja.

Medtem ko so v Sloveniji pravzaprav baletne predstave v izvedbi profesionalnih ansamblov bolj dostopne, kot bi mogoče nekdo pričakoval, je v velikih svetovno znanih ansamblih slika drugačna. Tam pravzaprav zares gre za prestiž, saj je na primer dobiti karto za Labodje jezero v Bolšoj teatru ali Covent Gardnu zares težje kot za ljubljansko opero.

Drug pogled na dostopnost baleta ponuja baletno šolanje. Baletne šole in krožki so našli pot v večino večjih in manjših mest. Predvsem je razširjen pojav malih deklic, ki želijo udejanjiti podobo sanjskih balerin. Malo težje postane, ko deklice zrastejo in se odločijo resneje posvetiti se baletu. Za uspešno pot mladega plesalca je potrebno veliko finančnih sredstev, če pa je otrok zelo talentiran in se priporoča študij v tujini, lahko šolanje na akademiji stane od nekaj tisoč do desetine tisoč evrov na leto, kar si lahko privošči le malokdo. Obstaja sistem štipendij za nadarjene plesalce, vendar če vzamemo kot primer Kraljeva akademija za ples v Londonu, kjer je šolnina okoli 35.000 funtov na leto, štipendija ne pokrije niti 10 odstotkov šolnine, kaj šele druge stroške. Tudi po študiju ostaja balet draga vrsta umetnosti, saj baletni plesalci po navadi najprej dobijo pripravniški angažma in niso plačani v celoti kot drugi člani ansambla. Poleg tega, kdor je za časa študija lahko živel v študentskem domu, mora po koncu akademije najti privatno bivališče. Včasih baletni ansambli ponujajo cenejše nastanitve za svoje plesalce, včasih pa se morajo plesalci znajti sami. Pripravništvo pa lahko traja tudi nekaj let, preden plesalec dobi polno pogodbo in lahko sam plačuje svoje stroške. Seveda, vse to je mogoče le v primeru, če plesalčevi starši lahko plačujejo vse te stroške pred redno pogodbo o zaposlitvi. V Sloveniji nimamo velikih baletnih akademij, kakršne imajo v tujini, in naše šole vedno iščejo balans med baletom in splošnimi izobraževalnimi predmeti, ki seveda imajo vedno prednost, saj pomenijo varnostno blazino v primeru, če baletna pot ne uspe. Vendar varnost jemlje kvaliteto baletnemu izobraževanju zaradi različnih razlogov, od preobremenjenosti s splošno šolo do premajhnega števila ur baleta, premalo možnosti pridobivanja odrskih izkušenj. Vse to zapira možnosti plesalcem, da bi zaključili šolanje v Sloveniji in dobili angažma v katerem od tujih baletnih ansamblov. Tudi če se domači plesalci odločijo ostati doma in plesati v enem od dveh baletnih ansamblov, pogosto slišimo, da jim manjka izkušenj, da bi takoj dobili polno zaposlitev. Tako preživijo nekaj let kot pripravniki, ampak brez statusa pripravnika, in če njihovi starši ne živijo v Ljubljani ali Mariboru, morajo sami financirati stroške bivanja še nekaj let. Vodje ansamblov se pogosto zanašajo na starše slovenskih plesalcev, v smislu domačim plesalcem je lažje preživeti, saj jih finančno podpirajo starši (lahko živijo doma), medtem ko tujci nimajo možnosti živeti pri starših, ko dobijo angažma, kar zveni malce hipokritično, ker, kot vemo, nimajo vsi starši in plesalci enakih možnosti.

V večjih in manjših evropskih gledališčih opažam večjo fluktuacijo plesalcev, ko v določeni kompaniji ostanejo le nekaj sezon in gredo dalje, kar na začetku zveni dobro, vendar ko malo razmislimo, to pomeni vedno več uvajanja v ansambel in njegov repertoar, več ur dela, za katero so plačani enako, manj fleksibilen ansambel, manj časa za razvoj sloga določenega ansambla. Kot primer bi izpostavila koreografije Edwarda Cluga, ki je razvil prepoznaven slog, vendar je njegov stil najbolje videti na njegovem domačem ansamblu, ker terja nekaj časa in prilagoditev fizične poetike gibanja plesalca. Če se plesalec le enkrat sreča s tem slogom, ga telo ne bo popolnoma osvojilo.

Veliko novih, mladih plesalcev zveni privlačno za vodje ansamblov, vendar lahko to pomeni tudi manj umetnikov, ki ‘naredijo’ predstavo. Mladi plesalci imajo svoje kvalitete, tako kot imajo starejši svoje. Tudi corps de ballet potrebuje zrele umetnike. Vendar danes le redkokdo uspe preživeti svoje življenje, veliko plesalcev zgodaj konča plesni poklic, starejši ljudje bi morda rekli, da mladi niso navajeni na težko delo in prehitro odnehajo, ko se pojavijo težave. Vendar mislim, da je eden od razlogov za to paradigma časa, ko je prihodnost negotova, sedanjost pa poteka v duhu pripravljanja na negotovo prihodnost (vse več plesalcev študira ob delu, saj se zavedajo, da se bodo težko upokojili). Poklic baletnega plesalca v večini svetovnih ansamblov ne ponuja varnega konca kariere in upokojitve po njej, zato se veliko plesalcev odloči prenehati s plesom, dokler so še mladi in lahko relativno uspešno zamenjajo poklic. Poklic baletnega plesalca včasih dojemajo kot nekakšno študentsko delo, preden odidejo v donosnejše in varnejše zaposlitve. Tega ne vidim kot problem plesalcev, ampak družbe, ker morajo plesalci že v mladosti razmišljati o koncu in kaj bo po koncu njihove kariere. Seveda ne omenjam znamenitih plesalcev in koreografov, ki potujejo po svetu in so že čez stopnjo corps de balleta.

Balet se dojema kot visoka umetnost, ampak v težkih časih ljudje ne razmišljajo o visokih stvareh, temveč o preživetju in prihodnosti. Balet tudi ni neposredno intelektualno kompleksna umetnost (čeprav posredno smatram, da je lahko tudi to), najbolj priljubljeni baleti, kot so Hrestač, Trnuljčica in Labodje jezero zahtevajo podrobno analizo, ki lahko pokaže, ali uprizoritev vsebuje kompleksnejše psihološke in psihosocialne motive ali pa ne. Interpretacija je odvisna od želje in motivacije gledalca in zrelosti umetnikov, ki se zavedajo, kaj njihovi gibi posredujejo občinstvu, ali uprizarjajo niz korakov ali pa so del zaključene celote, ki nosi pomen v  kompleksni strukturi. Ni vsak plesalec tudi umetnik, s tem mislim na preplesano pot in določeno zrelost, kot tudi razgledanost vsakega posameznega plesalca.

Nekoč sem na YouTubu videla izsek nekega starinskega baleta – rada gledam, kako so ljudje plesali nekoč in kako to počnejo danes. Vem, da so nekoč plesali z večjo ekspresijo emocij, vendar je ta posnetek še posebej kipel od izraza veselja, radosti in plesalci so resnično dajali vtis, da dajejo celega sebe v to, kar delajo. Tudi glasba je podpirala radostno atmosfero. Ko sem pogledala datum, kdaj je bilo to posneto, me je presenetilo leto 1942, ko se je 2. svetovna vojna že dodobra razplamtela, so se ti plesalci zdeli kot iz nekakšne vzporedne realnosti. Razmišljala sem, kako so lahko tako radostno plesali v tako težkih časih. Zdi se mi, da v težkih časih včasih potrebujemo trenutek pobega iz resničnosti, in balet je idealen pobeg za gledalca (lahko pa tudi za plesalca). Da, plesalci želimo biti resni umetniki, vendar je včasih možnost odmika od resnosti v lahkotnost bivanja presenetljivo darilo klasičnega baleta. V vsej svoji poltisočletni zgodovinii se je balet razvijal, prilagajal in ne glede na vse, je obstal. Najbolj obiskane in zaželene so predstave belega baleta, fenomen, ki ga v dramskem gledališču ne poznajo, da bi nekdo prišel gledat predstavo v podobni (ne povsem enaki seveda) obliki in stilu, kot se je izvajala pred več kot stoletjem.

Mislim, da zaradi velikega števila nižjih baletnih šol, krožkov in društev balet postaja dostopnejši za gledalce. Za plesalce pa postaja vse manj dostopen in vse bolj statusno opredeljen.