Edvard Dežamn, priznani slovenski baletni solist in pedagog, prejemnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo v letu 2021.
Velikokrat je že bilo izrečeno in zapisano, da je ples oblika sporazumevanja in podajanja zgodb brez besed; ples kot univerzalni jezik, ki ne izključuje in ne definira ozkih interesnih in geografsko pogojenih skupin, ampak je na voljo vsem, ki ga želijo vzeti za svojega in z njim komunicirati – pa naj bo to poustvarjanje klasične koreografije ali pa zadnji ples, tik preden se prižgejo luči. Tam kjer zmanjka besed, je v plesu neskončno izraznih sredstev in v nasprotju z besedami, s katerimi je mogoče manipulirati in zavajati, ples, in posledično plešoče telo, ne more lagati. Poleg izrazne čistosti in lepote, ki nam ju ponuja ta umetniška zvrst, je mogoče ravno ta iskrenost razlog, da se je toliko ljudi zateklo k pretakanju plesnih predstav med dolgo in nepredvidljivo pandemijo. Baletni ansambli in plesne skupine, ki so na spletu objavljali posnetke svojih predstav in kreacij, so prinesli svojemu nevidnemu in intimnemu občinstvu na drugi strani zaslona zagotovilo, da kljub mračnim in distopičnim napovedim, umetnost vedno znova osmisli življenja; znotraj komunikacijskega hrupa in šuma, v katerem smo se znašli, so plešoča telesa brezpogojno govorila resnico. Zdaj, ko po dveh letih že lahko z olajšanjem ugotovimo, da obrazne maske na plesnih odrih ne bodo del ”nove realnosti”, se lahko spet prepustimo plesni umetnosti, bodisi kot ustvarjalci ali kot gledalci, v 3D in v realnem času. Negujmo to simbiotično skupnost plesnih umetnikov in njihove/naše publike; na stičišču le-teh, kjer se plesna kreacija sreča s percepcijo gledalca, ki bo ob naslednji priložnosti mogoče popolnoma drugačna, se zgodijo neponovljivi trenutki. In vseh ni mogoče ujeti s kamero: če pa nam uspe, pa si jih le prihranimo za morebitne deževne dni.