Bliža se 29. april, mednarodni dan plesa, ki ga letos obeležujemo že štiridesetič. Zato je priložnostni klepet o tem in onem z za to zaslužnim in prav tako aprila rojenim vsestranskim in neutrudnim ustvarjalcem na področju uprizoritvenih umetnosti, gospodom dr. Henrikom Neubauerjem, več kot samoumeven.

Nekako ste nas že razvadili, da od vas vselej pričakujemo, da nam predstavite kakšno svojih novih, zanimivih stvaritev. Kako ste torej te dni in ali ustvarjate kaj novega?

Kadar nimam priložnosti ustvarjati na baletnem ali opernem področju, pišem knjige. Tako sem pred kratkim napisal kar dve. Svetovno zgodovino baleta, ki je sploh prva s podobno vsebino v slovenščini in v kateri sem poskušal čim bolj zgoščeno podati zgodovino plesa – od primitivnih ljudstev, preko dvornih plesov, iz katerih se je razvil balet, pa vse do t. i. modernega plesa, ki se je pojavil na prelomu iz 19. v 20. stoletje in močno vplival na ples, kakršnega poznamo danes. V knjigi bo bralec našel tudi kopico zanimivosti o pomembnih imenih, ki so zaznamovala zgodovino plesne umetnosti, npr. o Ludviku XIV, Jeanu Georgesu Noverrju, pa tudi kratek pregled slovenskega plesnega dogajanja skozi zgodovino. V knjigo Spomini na umetniške sopotnike pa sem uvrstil 68 oseb, s katerimi sem se skozi leta življenja in ustvarjanja dopisoval ali pa sem ob njihovih pomembnih obletnicah in kdaj pa kdaj žal tudi smrtih kaj zapisal. Morebitnemu razočaranju navkljub se mnogi, ki mi poti niso prekrižali na tak način, v knjigi ne bodo našli. 

Z zavidljivim številom pomembnih knjig, priročnikov, učbenikov in učnih programov, ki ste jih napisali, ste zapolnili precej vrzeli v slovenski pedagoški literaturi in zgodovini glasbeno-gledališkega življenja. Bi se strinjali z menoj, da je v tem pogledu knjiga Razvoj baletne umetnosti na Slovenskem, ki je izšla v dveh delih, prav gotovo ena najpomembnejših?

Obe omenjeni knjigi obsegata skupaj več kot 800 strani! Ko sem še delal v gledališču, so me prosili, naj napišem krajši članek o zgodovini ljubljanskega baleta. To je bil začetek, ki me je spodbudil k razmišljanju o širšem slovenskem okvirju. V knjigi kronološko predstavljam zgodovino slovenskega plesa, vse od prvih poskusov do ustanovitve ljubljanskega (1918) in mariborskega baleta (1945). Poskusil sem zaobjeti še razgibano plesno dogajanje na Koprskem, za katerega sta zaslužna zakonca Hiti, pa tudi po vsej Sloveniji, kjer koli so že poučevale naše starejše balerine, ter denimo dolga leta entuziastično delujočo baletno  skupino Lidije Sotlar. S to knjigo sem res zadovoljen, kakor tudi s Svetovno zgodovino plesa, ki sem jo dolgo nosil v sebi. Na učbeniškem področju pa sta še posebej pomembni pedagoški metodiki za prvi in drugi razred baletne šole. Upal sem, da bo moje delo na tem področju nekdo nadaljeval, a zaenkrat se tega še ni lotil nihče. Pisal sem tudi o starinskih plesih, običajih in ceremonialu v medsebojnih odnosih, o osnovah dramske in gledališke igre, ki sem jih potreboval pri poučevanju operne igre na Akademiji za glasbo. Zdelo se mi je tudi, da študentje poleg igralskih veščin potrebujejo še dobro znanje iz posebne tehnike gledališkega mečevanja … 

Kljub častitljivim letom ostajate naravnost neverjetno vitalni. So temu botrovali vaši geni ali malček tudi večna radovednost, raziskovalni duh in nenazadnje tudi perfekcionizem nekdanjega baletnika, ki si preprosto ne more dovoliti, da ne bi bil »v formi«?

Nekaj tega je res mogoče najti tudi v mojem genskem zapisu. Prav nič namreč nisem podoben tistim, ki se upokojijo in obležijo na kavču, s katerega potem nekega dne, zroč v strop, tudi padejo in umrejo. Brez dela preprosto ne morem živeti. Človek mora pred seboj imeti neke cilje, želje. Pisanja sem se lotil tudi zato, ker menim, da je pomembno, da nekaj od tistega, kar je k razvoju področij umetnosti, s katerimi sem se ukvarjal, prispevala moja generacija, ostane naslednjim rodovom. Tisto, kar človek v času svojega življenja sprejme, je dolžan predati svojim naslednikom. 

Ali vendarle snujete tudi kakšno novo reč v gledališču?

Zamisli mi res ne zmanjka, a za njihovo uresničitev bi morali poskrbeti drugi. V ljubljanski Operi sem različnim generacijam direktorjev in umetniških vodij predlagal, da bi počastili kakšno obletnico mojega umetniškega dela. Nazadnje denimo lansko jesen, ko je minilo 75 let, odkar sem stopil na oder ljubljanske Opere. Žal za kaj takega ni posebnega zanimanja.

Kako se spominjate številnih izzivov in uspehov na svoji razgibani poklicni poti, na kateri ste se, kljub temu da ste doštudirali medicino, bolj kot ne posvečali umetnosti in gledališču? Na katere ste še posebej ponosni in ali se kdaj ujamete pri razmišljanju o tem, da bi morda kaj spremenili?

V mojem poklicnem življenju se je vse skupaj kar dobro razpletlo, zato v resnici ničesar ne obžalujem, čeprav sem doživel tudi hude trenutke, še zlasti ko sem vodil Ljubljanski festival. V svoji knjigi spominov Obračun, ki sem jo hotel najprej nasloviti Obtožujem (J’accuse), po znamenitem Zolajevem pismu, ki ga je o Dreyfusovi aferi priobčil v časopisu L’Aurore, sem med drugim z vsemi imeni in funkcijami opisal vse tiste politične veljake, ki so mi nagajali ali pa mi niso želeli pomagati, kar je v resnici isto. Sicer pa sem težke trenutke v življenju vselej premagoval s humorjem.

Na začetku sem se res posvečal tako poklicu plesalca v ljubljanski Operi kot tudi zdravnika, h kateremu me je kljub naključju, da sem se zanj sploh odločil, na nek način zavezala družinska tradicija. Vesel sem bil tudi priložnosti, da sem se lahko preizkusil kot vodja baleta in hkrati koreograf, ki mi jo je po upokojitvi Pie Mlakar ponudil takratni upravnik ljubljanske Opere Smiljan Samec. V okviru dolžnosti, kakor se je temu takrat manj zveneče reklo – šefa baleta, sem moral med sezono ustvariti še en celovečerni balet in dva baletna vložka v operi. Tako sem se prvi v takratni Jugoslaviji lotil koreografiranja Trnuljčice Čajkovskega. Lepa predstava je bila tudi Romeo in Julija Prokofjeva, pa tudi moja zadnja v tej funkciji, grandiozni spektakel Spartak Hačaturjana, ki smo ga skupaj s člani mariborskega baletnega ansambla in devetnajstčlanskim zborom statistov premierno uprizorili v Križankah. 

Na nek način ste botrovali rojstvu t. i. zlate dobe slovenskega baleta, saj ste ga povezali s svetom, v katerem se je zavoljo tega tudi uveljavil. Kako vam je k sodelovanju sploh uspelo privabiti takratna zveneča mednarodna koreografska imena?

Štejem si v čast, da sem lahko takrat k ustvarjanju za ljubljanski baletni ansambel povabil še druge, domače in tuje koreografe. Med njimi se še posebej spominjam Antona Dolina, ki sem ga srečal v San Franciscu in ga po dolgem dopisovanju tudi privabil v Ljubljano, da je za naš balet za borih petsto dolarjev postavil zares čudovito Giselle. Potem je odšel v New York, kjer je za deset tisoč dolarjev ustvaril desetminutni balet za štiri fante. V baletu je k sreči veliko entuziastov! Serge Lifar je bil po sodelovanju z našim ansamblom tako zadovoljen, da nas je povabil v Cannes na proslavo 90. letnice rojstva Sergeja Djagiljeva. Naš baletni ansambel se je tam predstavil s Suito v belem, delom baletnega večera, ki ga je zanj v Ljubljani postavil znameniti koreograf, ki je ob tem izjavil, da je bila njegova ljubljanska predstava najboljša po prvi, ki jo je naredil leta 1934. To je bila takrat za nas seveda potrditev, da naš ansambel tudi resnično nekaj velja in zmore. 

Je bilo potemtakem spričo vaše prirojene vsestranskosti prepletanje baletnega, dramskega in glasbenega gledališkega ustvarjanja v vašem življenju bolj kot ne samoumevno?  

V dramskem gledališču sem začel koreografirati, še preden sem na oder postavil kakšen baletni večer. To je bila lepa šola za nadaljnje samostojno delo, saj sem se lahko ogromno naučil od takratnih odličnih režiserjev in scenografov. Želja po režiranju oper pa se je pojavila kar nekako sama po sebi. Medtem ko moraš kot koreograf v baletu na oder postaviti prav vse od začetka do konca, v operi režiser pevce, ki so osredotočeni predvsem na kakovostno pevsko in tekstualno izvedbo svojih vlog, le še usmerja na odru. Je pa seveda treba tudi to narediti učinkovito. Priložnost za režiranje prve opere mi je ponudil direktor mariborske Opere Boris Švara, ki mi je predlagal, da na tamkajšnji oder postavim čudovito opero Jakova Gotovca Ero z onega sveta. Od takrat sem tako v Mariboru kot tudi v Ljubljani režiral več kot trideset oper. Še danes sem zelo ponosen na režije tistih velikih Trubadurja, Tosce, Traviate … Za izvirno in lahkotno scenografijo mariborskega Trubadurja je takrat poskrbela Meta Hočevar, ki je z različnimi spuščajočimi in dvigajočimi se tančicami ponazorila oblake, ciganske šotore, cerkev … Takrat so tudi kritiki opazili, da je bil tisti Trubadur kot koreografirana opera.

Vam je po vašem mnenju uspelo vsaj malo navdihniti sodobne ustvarjalce na področjih odrskega uprizarjanja, na katerih ste nekoč blesteli tudi sami? Kako doživljate sodobno ustvarjanje na teh področjih nasploh?

Včasih da, drugič spet ne. Od svojih prijateljev v operi slišim tudi marsikatero anekdoto. Denimo o dramskih režiserjih, ki pridejo v opero in bodisi berejo libreto, ne da bi se poglobili v glasbo, ali pa pustijo pevce, da se sami znajdejo, in jim potem rečejo: »To kupim, tega pa ne …« Sodeč po v zadnjih časih videnem predvsem na televizijskem kanalu Mezzo, pa nekateri tuji režiserji dosegajo zares visoko raven pri svojem delu. Tudi pri stvaritvah sodobnih baletnih koreografov so občutki različni, kakor pač nekaterim ustvarjalcem uspe. Po eni strani je tehnika plesa še napredovala, po drugi pa smo priča kakšnim zares čudnim koreografijam. Tudi nasploh sem proti t. i. avantgardnosti predvsem pri opernih predstavah in poseganju v izvirne zamisli skladatelja, kar se seveda velikokrat dogaja, in to na škodo avtentičnosti predstave in gledalcev, ki si je ne morejo ogledati takšne, kot naj bi v resnici tudi bila.

Letošnje praznovanje mednarodnega dneva plesa bi moralo biti kljub življenju, ki se nam je v zadnjem času obrnilo na glavo, še posebej svečano, saj od prvega mineva natanko štirideset let. Nam morda lahko zaupate še kakšno anekdoto iz časa, ko se vam je utrnila ta odlična zamisel, in o občutkih, ki vas prevevajo ob letošnji poslanici?

V tistih časih sem bil kar nekaj let sekretar Mednarodnega plesnega komiteja pri Mednarodnem gledališkem inštitutu. Ko sem se leta 1980 udeležil sestanka komiteja v Varni, sem med potjo po radiu slišal, da smo tiste dni praznovali mednarodni dan meteorologije. Ko sem pripotoval v Varno, sem svojim kolegom predlagal, da bi po zgledu meteorologov tudi mi praznovali svoj dan. Vsi so bili naravnost navdušeni. Naš madžarski kolega je predlagal, da bi za mednarodni dan plesa izbrali 29. april, rojstni dan velikega plesnega inovatorja Jeana Georgesa Noverra, meni pa je pripadla čast, da napišem prvo poslanico. Letošnja, ki jo je pripravila korejska plesalka, prvakinja Stuttgartskega baleta Sue-jin Kang, pa govori prav o tem, kako je virus covid-19 v resnici do srži prizadel svet plesa in plesalce, ki so po naravi svojega dela in izražanja skozi ples v nenehnem gibanju. 

Kakšna pa bi bila vaša poslanica v trenutku, ko je človeštvo zavoljo vojne v Ukrajini postavljeno pred še eno, zastrašujočo, morda celo usodno preizkušnjo in ko namesto mednarodnega sodelovanja in združevanja umetnikov na področju plesa, ki ga navsezadnje tudi spodbuja njegov mednarodni dan, doživljamo ravno nasprotno?