Darja Sebastian: V spomin Mercedes Dobršek

Prejeto: 21. januar 2021

Komaj nekaj mesecev po smrti Gorazda Vospernika, se je poslovila še Mercedes Dobršek. Nekoč oba učitelja, čvrsta temelja ljubljanske baletne šole, ki sta se z zavzetim poučevanjem za vselej zapisala v slovensko baletno zgodovino.

Moji spomini na oba učitelja, kasneje sodelavca, so dragocen mozaik, ki sem ga sestavljala vse od časa, ko me je prof. Vospernik, povabil v baletno šolo. V nekem obdobju sem sama z njima delila mizo v zbornici na Turjaški ulici, honorarno sta poučevala še izjemna poznavalka karakternih plesov Jelena Marković in Franci Ambrožič, ki je kasneje prevzel vodenje celotne baletne šole. Ko sta se pridružili še primabalerina Magda Vrhovec, neumorni koreograf Vlasto Dedović, kasneje še solistka ljubljanskega baleta Maruša Vidmar, je bila šola steber bodočnosti baleta. Tudi kasnejše in današnje generacije, ki si utirajo pot glede na sodobne okoliščine in dogodke okrog nas, hote ali ne, črpajo energijo iz njihove dediščine.

Ko sva se pred nekaj leti z Mercedes Dobrškovo pogovarjali o minulih časih, so spomini kar vreli iz nje in nastal je zapis, ki ga posvečam njenemu spominu.

Leta 1925 rojena Ljubljančanka, se je z umetnostjo srečala v glasbeni družini že v mladosti. Navdušenje za opero in balet je bilo v času njenega odraščanja odsev kultiviranega vzdušja v družini, kar jo je kot eno redkih mladenk pripeljalo v gimnazijo. Osebnost, ki je zaznamovala baletno dogajanje njene mladosti, je bil gotovo Peter Golovin, ki je v burnih vojnih časih leta 1944 oživil Operno baletno šolo, kjer so poučevale Marta Remškar, Gizela Bravničar, Maša Slavčeva. Tja so bile povabljene tudi mlade plesalke kot Mercedes Dobršek, ki so že nekaj let sodelovale v operno-baletnih predstavah in njihovo izobraževanje je pomenilo vzpon kvalitete tedanjega baletnega ansambla.  Kasnejšo baletno kariero je zaznamovalo pomanjkanje moških plesalcev, tako so nekatera  dekleta višje postave, plesala moške vloge. Tudi Mercedes je to doletelo.

Solidno baletno znanje, ki ga je pridobila na odru  je botrovalo pomembni prelomnici leta 1960, ko je bila  povabljena v baletno šolo. Takrat so tam poučevale Nada Murašova, Lydia Wisiakova in predstojnica Gizela Bravničar. Mercedes je s svojo natančnostjo, toplino in predanostjo  zaznamovala naslednjih nekaj desetletij. V letu 1967 se je šoli pridružil Gorazd Vospernik, s katerim sta ostala povezana vse do njunih upokojitev in še dlje.

Že prej je vestno beležila šolske podatke in urejala statistiko baletne šole, od leta 1975, ko je prof. Vospernik postal predstojnik, pa je postala njegova pomočnica tudi uradno. V nadaljnjih letih je bila poleg pedagoškega dela neobhoden, predvsem pa povezovalni člen med baletnim oddelkom in vodstvom šole, saj si je balet znotraj glasbeno-baletne institucije večkrat moral utrjevati svoj položaj prav preko spretnih potez gospe Dobrškove.

V baletno šolo se je vozila s kolesom, vedno točna in pripravljena. V njenega »fička« sva sedli skupaj, ko sva se odpeljali v tovarno Tonosa dogovarjati se za odtenke dresov, ki so jih učenci potrebovali za letno produkcijo. Vse odtenke, ki sva si jih zamislili, so znali pobarvat. Ni bilo katalogov, kjer bi izbirali med mnogimi modeli in barvami, tako dresov kot krilc. Na vse je pomislila, tudi trakove v laseh. Zavzeta in natančna. Z veseljem sem vsrkavala njeno predanost baletu in jo negovala do upokojitve.

Do leta 1986, ko se je upokojila, je s svojo toplino in neizmerno ljubeznijo do baletne umetnosti zaznamovala predvsem osnovne baletne stopnje, stopinje in korake neštetih otrok, ki so obuvali baletne copate. Pomemben del njenega poslanstva je bil navdušiti otroke za baletno umetnost, jih razplesati in pripraviti osnove za nadaljnja naporna leta vsakodnevnega ponavljanja korakov in kombinacij.  Izjemne, prepoznavne, skoraj pregovorno domišljene so bile koreografije njenih pripravnic na neštetih produkcijah baletne šole. Ljubezen do glasbe in povezanosti le-te z gibom, je uspevala z množico otrok pripeljati do res perfektnih nastopov. Te drobne, a izjemno bogate koreografije, so odsevale njeno ljubezen do stilnih in karakternih plesov. Dolga leta je poučevala branle, pavane, menuete, poloneze, tarantele, ruske, madžarske plese. Znala je prefinjeno zaplesti oblike in jih osmisliti z značilno vsebino.

Ponavadi baletnega umetnika merimo s solo vlogami, Mercedes Dobršek pa je prepletala male, drobne korake v velika dejanja. Vsaka velika kariera se začne z obuvanjem baletnih copat, malimi koraki, drobnimi prstki oblikovanimi v baletno držo in prav ti začetki so najpomembnejši, a ponavadi prezrti in spregledani. Prav to veliko in žlahtno  vlogo je igrala ga. Mercedes Dobrškova v svojem dolgoletnem delu kot baletna pedagoginja na  baletni šoli Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje oz. Srednje baletne šole Ljubljana, zdaj Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana.

Darja Sebastian

Luka Roms: Domačija Pie in Pina Mlakarja v Novem mestu

Prejeto: 15. februar 2019, 18:56

 

Spoštovani!

Sem Novomeščan, študent na Pravni fakulteti v Ljubljani (2. stopnja) in velik ljubitelj kulturne dediščine ter spremljam žalostno zgodbo o domačiji Pie in Pina Mlakarja v Novem mestu. Ta sameva in je nedostopna (skrita ob upravni stavbi družbe Krka). Danes mnogi Novomeščani ne vedo za domačijo, da o nepoznavanju baletnega para s strani mlajših generacij sploh ne govorim.
 
Vprašanja sem poslal lastniku parcele, in sicer družbi Krka, kjer so mi zagotovili odgovor. Navedli so, da so pred leti podali predlog (podprlo naj bi ga vaše društvo), da bi v hiši uredili manjši baletni muzej, vendar po njihovo svojci z dejanji tega niso podprli. Dejali so tudi, da je bila večina opreme, dokumentov in eksponatov v lasti dedičev in tega ni več v hiši. Zaradi neustrezne (nevarne) električne napeljave je bila izklopljena elektrika.
 
Tako velika umetnika, kot sta bila zakonca Mlakar, bi si zaslužila dostojno javno predstavitev. Enako velja za njuno domačijo, ki je (izjemen) kulturni spomenik (glej izpis: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=10070). Kulturno dediščino varujemo v javno korist, ki med drugim obsega tudi omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom, predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah ter vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje (2. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine, ZVKD-1). Namesto spomina na svetovna baletnika in kulturno dediščino, je ostalo posestvo, ki sameva in je nedostopno širši javnosti. Tega ne morem razumeti in sem zelo razočaran.
 
Zanima me, kakšen je vaš pogled na zadevo? Ali lahko društvo karkoli naredi? Res se mi zdi žalostno trenutno stanje, ko pa sta si zakonca Mlakar želela (glede na vse krivice v prejšnjem sistemu), da bi njuna domačija po smrti živela naprej (obiski, izobraževanja itd.). Želje očitno niso bile uresničene. Če lahko karkoli pomagam, sem seveda na voljo.
 
Hvala za odgovor in lep pozdrav,
 
Luka Rems