Ples je prvinski, skoraj nagonski, je lahko ritual, ali izpoved osebnih čustev. Nekatere živalske vrste ga uporabljajocelo za dvorjenje. Nastal je v sožitju z glasbo, upal bi si trditi, da se je glasba začela razvijati zaradi plesa, ki je enaprvih, če ne celo prva umetnost človeštva. Zato je pomemben del vsake nacionalne kulture, tudi slovenske.
Kdor me vsaj malo pozna ve, da ne bom pisal zgolj ode plesu, temveč tudi žalostinko trenutni situciji na področju baleta pri nas.
Skrbi me, resnično me skrbi prihodnost slovenskega baleta, saj trenutna politična ureditev, od katere je odvisna tudi kultura, vodstvom obeh naših nacionalnih operno-baletnih hiš dovoljuje delo, ki ni ravno v prid ohranitve slovenskega baleta, kakršnega smo poznali v preteklosti, in ki bi tudi danes in v prihodnosti predstavljal prepoznaven segment nacionalne identitete. Tukaj so tudi mediji, ki ne prikazujejo realne slike, saj si ne vzamejo dovolj časa, da bi pogledali v zakulisje. In nenazadnje so tukaj tudi nekateri plesalci, ki se ukvarjajo predvsem sami s seboj, ob tem pa se premalo ali nič med seboj ne povezujejo, da bi lahko s skupnimi močmi rešili določene probleme, ki se jih še kako dobro zavedajo, in ki zadevajo predvsem njih same ter posledično prihodnje generacije baletnih plesalcev.
Tako politika kot vodstvi in plesalci se bodo morali začeti zavedati, da sta obe nacionalni operno baletni hiši ustanovljeni zaradi uresničevanja javnega in nacionalnega interesa za kulturo in nista le platformi za uresničevanje osebnih interesov posameznikov, predvsem vodstev. Javnosti bi morala ponujati širok spekter glasbeno plesnihpredstav iz svetovne in domače baletne zakladnice, vključno z domačimi, poudarjam, pravimi domačimi novitetami. Tega je žal dandanes v baletu vedno manj.
Vsem svojim kolegicam in kolegom polagam na srce sledeče, ko si sposojam malce prirejen citat treh mušketirjev: »Plešite vsi za enega in eden za vse« in prepričam sem, da bo potem prihodnost slovenskega baleta precej svetlejša.
Vaš Matjaž Marin
ALENKA RIBIČ, slovenska baletna prvakinja, prvakinja Baleta SNG Maribor in baletna mojstrica.
MARIANELA NÚÑEZ, Argentina – mednarodno priznana baletna plesalka
Pleši za svojo dušo in pleši z dušo in srcem!
Velikokrat je že bilo izrečeno in zapisano, da je ples oblika sporazumevanja in podajanja zgodb brez besed; ples kot univerzalni jezik, ki ne izključuje in ne definira ozkih interesnih in geografsko pogojenih skupin, ampak je na voljo vsem, ki ga želijo vzeti za svojega in z njim komunicirati – pa naj bo to poustvarjanje klasične koreografije ali pa zadnji ples, tik preden se prižgejo luči. Tam kjer zmanjka besed, je v plesu neskončno izraznih sredstev in v nasprotju z besedami, s katerimi je mogoče manipulirati in zavajati, ples, in posledično plešoče telo, ne more lagati. Poleg izrazne čistosti in lepote, ki nam ju ponuja ta umetniška zvrst, je mogoče ravno ta iskrenost razlog, da se je toliko ljudi zateklo k pretakanju plesnih predstav med dolgo in nepredvidljivo pandemijo. Baletni ansambli in plesne skupine, ki so na spletu objavljali posnetke svojih predstav in kreacij, so prinesli svojemu nevidnemu in intimnemu občinstvu na drugi strani zaslona zagotovilo, da kljub mračnim in distopičnim napovedim, umetnost vedno znova osmisli življenja; znotraj komunikacijskega hrupa in šuma, v katerem smo se znašli, so plešoča telesa brezpogojno govorila resnico. Zdaj, ko po dveh letih že lahko z olajšanjem ugotovimo, da obrazne maske na plesnih odrih ne bodo del ”nove realnosti”, se lahko spet prepustimo plesni umetnosti, bodisi kot ustvarjalci ali kot gledalci, v 3D in v realnem času. Negujmo to simbiotično skupnost plesnih umetnikov in njihove/naše publike; na stičišču le-teh, kjer se plesna kreacija sreča s percepcijo gledalca, ki bo ob naslednji priložnosti mogoče popolnoma drugačna, se zgodijo neponovljivi trenutki. In vseh ni mogoče ujeti s kamero: če pa nam uspe, pa si jih le prihranimo za morebitne deževne dni.
Katastrofa pandemije Covid-19 je zaustavila življenje, kakršnega smo v vsej njegovi svobodi poznali dosedaj. Tragedija nas je zato ponovno prisilila k premisleku o pomenu »plesa« in »plesalcev«. V daljni preteklosti je bil ples prvo sredstvo izražanja in medsebojne komunikacije skozi gib; nato je postal uprizoritvena umetnost, ki vsakič znova gane dušo in navdihuje občinstvo. Ples je umetnost trenutka, ustvarjena s celotnim telesom in z dušo. Trenutek, ki je že minil, pa je težko povrniti v povsem enakega. In prav ta minljivost plesalcem narekujejo usodo neprestanega gibanja. Zato je Covid-19 omejil in celo zaustavil plesno umetnost v svoji izvirni obliki.