ALENKA RIBIČ, slovenska baletna prvakinja, prvakinja Baleta SNG Maribor in baletna mojstrica.
Vsak plesalec ve, kaj je ples, kaj lahko s plesom izraža in kakšne vrste plesa poznamo. Vsak plesalec tudi ve, kakšni občutki se ob plesu porajajo. A čeprav vsak te občutke dojema na svoj način, sem prepričana, da vsi plešemo iz lastnega zadovoljstva in ljubezni do plesa.
Ko enkrat začneš plesati, te ples prevzame in ti ne pusti več dihati brez njega. Vsak plié je tvoja zgodba, vsaka pirueta je tvoje potovanje. Potovanje v baletu je v dobrem in slabem zaznamovalo tudi moje življenje. Po 8 letih baletne šole in 35 letih kot prvakinja baleta v mariborskem gledališču, kjer sem zadnja leta tudi baletna pedagoginja in asistentka, se zavedam, da je balet ne samo spremenil moje življenje, temveč ga je popolnoma prevzel.
Nikomur ne pusti, da ti vzame veselje do plesa, samo nadeni si svoj »tutu« in pleši naprej!
Zelo mi je všeč misel igralke Sandre Bullock:
»Pravilo je, da moraš malo odplesati zjutraj, preden zapustiš dom, ker ti to spremeni način, kako boš hodil po svetu.«
In ja, ples nam spremeni način življenja – ples je naše življenje.
MARIANELA NÚÑEZ, Argentina – mednarodno priznana baletna plesalka
Pleši za svojo dušo in pleši z dušo in srcem!
Velikokrat je že bilo izrečeno in zapisano, da je ples oblika sporazumevanja in podajanja zgodb brez besed; ples kot univerzalni jezik, ki ne izključuje in ne definira ozkih interesnih in geografsko pogojenih skupin, ampak je na voljo vsem, ki ga želijo vzeti za svojega in z njim komunicirati – pa naj bo to poustvarjanje klasične koreografije ali pa zadnji ples, tik preden se prižgejo luči. Tam kjer zmanjka besed, je v plesu neskončno izraznih sredstev in v nasprotju z besedami, s katerimi je mogoče manipulirati in zavajati, ples, in posledično plešoče telo, ne more lagati. Poleg izrazne čistosti in lepote, ki nam ju ponuja ta umetniška zvrst, je mogoče ravno ta iskrenost razlog, da se je toliko ljudi zateklo k pretakanju plesnih predstav med dolgo in nepredvidljivo pandemijo. Baletni ansambli in plesne skupine, ki so na spletu objavljali posnetke svojih predstav in kreacij, so prinesli svojemu nevidnemu in intimnemu občinstvu na drugi strani zaslona zagotovilo, da kljub mračnim in distopičnim napovedim, umetnost vedno znova osmisli življenja; znotraj komunikacijskega hrupa in šuma, v katerem smo se znašli, so plešoča telesa brezpogojno govorila resnico. Zdaj, ko po dveh letih že lahko z olajšanjem ugotovimo, da obrazne maske na plesnih odrih ne bodo del ”nove realnosti”, se lahko spet prepustimo plesni umetnosti, bodisi kot ustvarjalci ali kot gledalci, v 3D in v realnem času. Negujmo to simbiotično skupnost plesnih umetnikov in njihove/naše publike; na stičišču le-teh, kjer se plesna kreacija sreča s percepcijo gledalca, ki bo ob naslednji priložnosti mogoče popolnoma drugačna, se zgodijo neponovljivi trenutki. In vseh ni mogoče ujeti s kamero: če pa nam uspe, pa si jih le prihranimo za morebitne deževne dni.
Katastrofa pandemije Covid-19 je zaustavila življenje, kakršnega smo v vsej njegovi svobodi poznali dosedaj. Tragedija nas je zato ponovno prisilila k premisleku o pomenu »plesa« in »plesalcev«. V daljni preteklosti je bil ples prvo sredstvo izražanja in medsebojne komunikacije skozi gib; nato je postal uprizoritvena umetnost, ki vsakič znova gane dušo in navdihuje občinstvo. Ples je umetnost trenutka, ustvarjena s celotnim telesom in z dušo. Trenutek, ki je že minil, pa je težko povrniti v povsem enakega. In prav ta minljivost plesalcem narekujejo usodo neprestanega gibanja. Zato je Covid-19 omejil in celo zaustavil plesno umetnost v svoji izvirni obliki.