Moja zgodba s Carmen
Ena od najbolj zanimivih vrlin človeške vrste, je naša sposobnost brezkončnega spreminjanja in prilagajanja. Malo po malo nas življenje, od zibelke do groba, vsakodnevno oblikuje in preoblikuje iz brezobličnega kupa gline, v mojstrsko umetniško delo, izpopolnjevanje katerega ni nikoli dokončano. Vsak dogodek, pa naj bo dober ali slab, počasi kroji našo osebnost in naš individualen pogled na svet, ki bo deloval kot leča, skozi katero bomo opazovali na svet in druge ljudi. Ta leča bo močno vplivala na našo sposobnost empatije, saj bomo v sočustvovanju z drugimi ljudmi vedno omejeni s svojimi lastnimi izkušnjami in že obstoječimi prepričanji. To pomeni, da bo gledanje na isti dogodek ali dejanje (vsaj v večini primerov) različno, ne le pri drugih ljudeh, ampak tudi v nas samih, glede na to, kje v življenju se trenutno nahajamo, pa naj bo to emocionalno, mentalno ali zrelostno. Ta aspekt človeške psihologije je še posebej zanimiv za nas umetnike, saj je sposobnost emocionalnega poistovetenja z določenim likom v zgodbi, kritičen del našega poklica, istočasno pa tudi čar živega gledališča. Vsakič ko luči ugasnejo v gledališki dvorani, smo lahko prepričani, da bomo doživeli nekaj novega, ne glede na to ali gledamo plesalce, ki smo jih že navajeni, ali umetnike katere druge zasedbe.
Ta fenomen sem opazil tudi pri sebi, saj sem skozi leta začel na določene stvari gledati popolnoma drugače. Popoln primer tega je balet Carmen, ki sem ga odplesal lansko poletje v okviru festivala DANCs Piran. Umetniško delo sem nazadnje izvajal pred sedmimi leti in kakor sem dozorel s časom jaz, tako je tudi moj odnos do likov dozorel z menoj. V tem članku bi vam rad zaupal mojo lastno zgodbo odkrivanja čustvenih globin, likov Carmen, Don Joseja ter Toreadorja in povzel lekcije, ki jih lahko potegnemo iz te zgodbe, polne obsedenosti, ljubosumja in navsezadnje, smrti.
Zgodba in samo stvarjenje zgodbe o neustrašni ciganki, sega daleč nazaj v devetnajsto stoletje, natančneje v leto 1845, ko je francoski pisatelj Prosper Merimee izdal novelo Carmen. Delo je bilo kasneje prirejeno v istoimensko opero, skladatelja Georges Bizeta in čeprav delo originalno ni bilo zelo uspešno, je skozi leta pridobilo na popularnosti in tako postalo eno najbolj poznanih opernih del klasičnega repertoarja. V 20. stoletju je zgodba privlačila marsikaterega koreografa, najbolj znana izmed teh pa seveda pripada Kubanskemu koreografu Albertu Alonsu, ki je s pomočjo Rodiona Ščedrina (Ruski skladatelj, ki je Bizet-evo operno pretvoril v enourno suito za strune in tolkala) postavil svoje slavno delo Carmen Suita.
Izvorna Novela Carmen je sestavljena iz štirih poglavij oziroma delov, ki vključujejo tudi avtorjevo popotovanje v Španiji in njegove prve izkušnje s Carmen in Don Josejem (prvi ter drugi del), ter njegova opazovanja glede Romske kulture v Španiji (četrti del). Pri adaptaciji knjige v opero, so uporabili le tretji del, ki obsega odvijanje in propad odnosa med Carmen in Don Josejem, istočasno pa so spremenili določene stvari zgodbe. Iz zgodbe so črtali določene osebe, kot recimo moža Carmen, določene like so prilagodili (mladi Picador Lucas je postal Toreador Escamilijo), spet druge, kot so Mikela (Josejeva zaročenka), Mercedes in Frasquita (prijateljici Carmen) pa so dodali v zgodbo. Prav tako so spremenili način kako Carmen pobegne iz ječe. V noveli Carmen Joseja prepriča da je tako kot on, tudi ona Baskinja ter da naj jo spusti, tako da se zlaže glede svoje preteklosti v jeziku njegovih ljudi, medtem ko ga v večini verzij opere, preprosto zapelje s pesmijo kjer poje o divji strasti s svojim ljubimcem. (Baski so etnična skupina in najstarejši prebivalci področja zahodnih Pirenejev in meje med Francijo in Španijo, ki imajo svojo distinktno kulturo in jezik). Različna je tudi metoda kako si Carmen prerokuje svojo lastno smrt. Medtem ko v operi izve svojo prerokbo iz tarot kart, v knjigi prebere svojo usodo iz različnih znamenj, npr. pozicije konja med Josejevimi nogami.
V tem članku se bom pretežno nanašal na opero in ne na knjigo, saj postavitev, v kateri sem bil in dosti drugih, izvira iz opere, ne iz novele same, prav tako pa je opera veliki večini ljudi bolj poznana, kot pa izvorna novela.
Odkar vem zase, sem poznal operno verzijo Carmen in slavno arijo Habanera, saj je mama oboževala opero in je mene ter mojo sestro velikokrat peljala v gledališče. Z istoimenskim baletom sem vstopil v stik šele okoli šestnajstega leta, ko sem gledal slavno verzija Alberta Alonsa in kasneje še postavitev Valetnine Turcu, v SNG Maribor, za katero sem tudi napisal kritiko za angleški časopis na naši gimnaziji. Od tistih ogledov se spomnim le to, da sem bil navdušen nad likom Carmen ter Toreadorja, medtem ko mi Don Jose preprosto ni vzbudil veliko domišljije, saj je bil v primerjavi z vsemi drugimi bogatimi liki, najbolj običajen.
Leto dni kasneje sem zaključil svoj študij baleta in se zaposlil v Mladem Slovenskem Baletu, kjer sem ponovno naletel na balet Carmen, tokrat v postavitvi Tomaža Rodeta. Dobil sem priložnost odplesati Toreadorja Escamilija, čez par mesecev pa še vlogo Don Joseja. Spomnim se da sem se prav veselil izziva, saj mi je Toreador, čeprav je zelo tehnično zahtevna vloga, ponudil priložnost, da izživim določene aspekte svoje osebnosti, ki velikokrat ostanejo skriti; Žareti v središču pozornosti, biti najbolj zaželena oseba v prostoru, biti moški, za katerim se obračajo vse glave, ko se premika skozi množico ljudi. Tudi leto kasneje, ko sem ga ponovno odplesal, tokrat z drugačno Carmen, se spomnim da sem se izjemno zabaval v spogledovanju z vsako osebo na odru in popolnemu obvladovanju svojega okolja. Se mi je pa že takrat zdelo da je Toreador veliko bolj primeren za Carmen, le ugotoviti nisem mogel čisto za kaj.
Z vlogo Don Joseja je bilo popolnoma drugače. Čeprav na ravni solo baletne tehnike ni tako kompleksen kot Eskamilijo, mi je predstavljal kar zajeten izziv tako na partnerski kot igralski ravni, saj nosi emocionalno težo celotne predstave, ima pa okoli pet različnih duetov z dvema različnima ženskima likoma. Na srečo sem imel ob sebi svojo prijateljico Aleno Medič, ki je takrat prevzela vlogo Carmen in katero sva imela zelo dober odnos, tako na odru kot v dvorani. Sem se pa zelo težko poistovetil z likom Joseja, še posebej v prvem dejanju. Zame je bil le navaden vojak, ki je pustil svojo ujetnico da pobegne. Kasneje v zgodbi, ko se med njim in Carmen začnejo odvijati stvari in ko v predstavi nastopijo velika čustva, sem se teh veliko lažje oprijel in jih prikazal. Ko moramo kot plesalci odigrati navadne ljudi, z navadnimi čustvi, moramo dejansko prikazati sebe na odru in v tistem trenutku je Jose preprosto preveč oddaljen od moje lastne osebnosti. Kot oseba (in tudi kot plesalec) sem izjemno emocionalno bitje in tudi junaki, ki sem jih do takrat igral so bili vsi na enem ali drugem ekstremu. Nisem vedel preprosto kako bi prikazal navadnega človeka, istočasno pa mi je primanjkovalo življenjskih izkušenj. Komaj sem končal svoje šolanje, ki sem ga preživel ali z nosom v knjigi ali pa v baletni dvorani. Takrat še niti svojega prvega poljuba nisem doživel, kaj šele da bi sanjal o kakršnikoli vezi. Izjemno sem hvaležen svoji partnerki Aleni Medič, saj sva drug drugemu pomagala skozi vse prepreke in na koncu uspela uspešno odplesati predstavo. Kmalu po premieri sem odšel v Zagreb, kjer sem preživel štiri leta, predenj sem se vrnil nazaj v rodno Slovenijo. In čeprav nisem imel s Carmen stika več kot pet let, sem se v tem času z nabiranjem izkušnje za izkušnjo, utrdil tako v profesionalnem kot osebnem življenju.
Star pregovor se glasi: ”Čudna so pota Gospodova”. Toda šele ko to doživiš na svoji koži, vidiš kako vse nastopi ob pravem času in v Maju 2021 sem dobil ponovno povabilo da bi na poletnem plesnem festivalu DANCs Piran, ponovno odplesal vlogo Toreadorja. Zaradi določenih preprek smo vloge morali zamenjati in vskočil sem v vlogo Don Joseja. Čeprav sem se izjemno veselil dane priložnosti, da bi se ponovno dokazal, tako igralsko kot plesno, sem se še preveč dobro zavedal, z ljudmi kakšnega kova plešem (trije drugi glavni solisti v predstavi so bili Nina Noč, Tijuana Križman Hudernik in Petar Đorčevski). Kot odgovor na naše prošnje, je bil na seminarju tudi Anton Bogov, ki nam je z Nino in Tijuano pomagal, ne samo pri tehničnih podvigih v baletu, ampak tudi, da je vsak od nas našel svojo pot v zgodbi.
V ponovnem preučevanju svojega lika, sem začel ugotavljati določene stvari, ki jih prej nisem opazil. Z vsako plastjo, ki sem jo odkril, sem ugotovil, kako nezdrav je dejansko odnos med dvema glavnima likoma v zgodbi. Njun odnos je bil obsojen na propad že od samega začetka in to iz več kot samo enega razloga:
- Neuravnoteženost moči v razmerju: Jose je neprestano dva koraka za Carmen, njej pa ni do tega da bi se spustila na njegov nivo. Zelo dober primer tega neravnovesja se zgodi proti koncu predstave, ko Jose na kolenih prosi Carmen da ga vzame nazaj, medtem ko ona samo smejè odide mimo njega.
- Nekompatibilnost osebnosti: Tema, ki se ponavlja vsakič znova skozi zgodbo, so Josejevi poskusi polastitve Carmen in njeno izrecno zavračanje teh dejanj, kar jasno kaže na nekompatibilnost likov, ki drug v drugem namesto čustvenega zdravljenja, sprožata le ponovno travmatiziranje. V področju psihologije obstaja teorija stilov navezanosti, ki navezanost (stil povezave ene osebe do druge) deli v štiri različne stile. Ti stili so največkrat pogojeni z odnosom s skrbiniki v otroštvu, ki se kasneje v odraslosti delijo na štiri različne glavne skupine: Varen, preokupiran, izogibajoč in zavračajoč stil navezanosti. Čeprav je človek v večini primerov kombinacija teh štirih stilov, bomo za namene tega članka, stvari rahlo poenostavili in se skoncentrirali na preokupiran in zavračajoč stil navezanosti, saj po mojem mnenju skoraj popolnoma opisujeta arhetipa dveh glavnih junakov. Jose, po mojem mnenju kaže znake preokupiranega stila navezanosti s Carmen, saj je po naravi zelo čustveno nestabilen, impulziven, hitro reagira na določene čustvene sprožilce in je obseden z idejo da bi imel Carmen samo zase, medtem ko je njo (ki po mojem mnenju spada v zavračajoč stil navezanosti, posebnosti katerega so ustvarjanje razdalje med sabo in drugimi, visoko mnenje o sebi in neprestano in kompletno zanašanje na samega nase) na smrt strah, da bi bila v lasti nekoga drugega in s tem izgubila samo sebe. Seveda nisem psiholog in je to vse le moje laično ugibanje po letih preučevanja teh likov, ki ponudi vsaj delno razlago za disfunkcionalnost v njunem odnosu.
Zdi se mi, da šele, ko Carmen spozna Toredorja, spozna nekoga, ki ji je dorasel in ki gleda na življenje podobno kot ona. Obadva v življenju iščeta užitek in se ne obremenjujeta z idejo, da bi imela določeno osebo samo zase.
Čeprav ne vemo kaj bi se zgodilo, če bi avtor ubral drugo pot za svoje like, toda sklepamo lahko, da bi se razmerje med Eskamilijem veliko boljše odneslo (oziroma vsaj boljše končalo), saj bi drug drugemu pustila dovolj prostora za dihanje v razmerju, brez da bi v drugi osebi sprožala strah pred izgubitvijo samega sebe, ali željo lastitve svojega partnerja.
Motiv želje moškega po polastitvi prepovedanega sadeža v obliki ženske, s tragičnim koncem, se pogosto pojavlja v zgodovini klasičnega baleta in v literaturi 19. stoletja. Najbolj znani primeri tega so seveda v baletih La Sylphide, Giselle, Labodje jezero, La Bayadere in še v mnogi drugih. Vendar v večini teh primerov ženske same nimajo kaj dosti izbire pri svojih usodah. V Giselle je Albrechtova nepremišljenost in Hilarionova posesivnost tista, ki konča Gisellino življenje, v La Bayadere pride smrt v obliki kače, v La Sylphide je čarovnica Madge tista ki priskrbi Jamesu uročen šal. Vsi ti baleti so bili narejeni pod taktirko moških rok, kar pa jasno kaže kaj je v tistem času predstavljala ženska, oziroma balerina za moško populacijo. Kaj je bil torej ideal ženstvenosti v baletu? Balerina je predstavljala breztežno bitje, brez globjih čustev, kot pa ljubezni do glavnega heroja, ki naj bi jo moški moral rešiti iz njene situacije (Trnuljčica, Labodje Jezero) ali pa preprosto pustiti pri miru (Giselle, La Sylphide).
Čeprav lahko vidimo da Carmen, vsaj delno spada v arhetip neosvojljivega bitja, se razlikuje od tega tipa na par načinov;
- Je lik iz kože in mesa. Ima napake, pokaže jezo, bes, je izjemno kompleksen lik, s travmami in temno stranjo, ki se kar pogosto pokaže
- Nedosegljiva ni zaradi zunanjih okoliščin, kot so urok ali ujetništvo, ampak zaradi svojih lastnih odločitev in čustvenih sprožilcev
- Čeprav jo Jose ubije, izbere sama svojo usodo. Veliko pred koncem si prerokuje, da bo Jose predstavljal njen konec, se pa odloči da bi raje umrla, kot pa žrtvovala svojo svobodo.
Vidimo lahko torej, da čeprav delo definitivno ohranja določene značilnosti svojega časa, je v svoji ideologiji dokaj napredno in dopušča svojim karakterjem določene duševne nepopolnosti, ki jih naredi zanimive za nas umetnike in občinstvo.
Po mojem mnenju, sega zgodba o Carmen veliko globlje, kot pa samo novela o ponesrečeni ljubezni, kakršna se zdi na površini. Pod površjem se skriva pripoved o dveh nepopolnih osebah, ki drug drugega pripeljeta do samouničenja. Umetniško delo je veliko bolj podobno grški tragediji, kjer ljudje povzročijo svoj lasten nesrečni konec, zaradi slabih odločitev in osebnostnih napak.
Jose je zaradi svoje obsesivne želje, da bi si prilastil Carmen, izgubil vse za kaj je garal, čeprav mu je ona že od samega začetka, skozi svoja dejanja in besede dala vedeti, da ni prava zanj. Iz njunega (in še mnogih drugih) konca se lahko naučimo, kako pomembno je upoštevati znamenja na naši poti, ki nam jih pošilja vesolje, ljudje okoli nas in na koncu koncev, naša osebna čustva. Vsake toliko je pomembno pozabiti na to, kaj nam partner pove z besedami in opazovati njihova dejanja. Oseba, ki nas bo želela obdržati v življenju, nam bo to pokazala z dejanji. Kar je pa seveda lažje reči, kot pa storiti. Ljudje kot družbena bitja, vedno iščemo pripadnost. Kadar pa te nismo izkusili v mladosti, nas bodo ljudje, ki nas zavračajo, še bolj privlačili. Za nas predstavljajo nekak ideal, tisti nedosegljiv sadež, ki če bi ga uspeli doseči in spremeniti njihovo mnenje o nas, bi končno lahko pozdravili svojo lastno travmo in prekinili vzorec. Namen takih situacij pa je seveda priložnost, da spoznamo svojo lastno vrednost in zaživimo svoje življenje v okolju, ki bo na nas vplivalo pozitivno in konstruktivno in potencialno dejansko uspelo pozdraviti določene čustvene rane, za katerimi trpimo že od malih nog.
Od veliko pedagogov sem že slišal, da je skrivnost, ki se skriva v velikih mojstrovinah, prav večplastnost. To sposobnost in potencial, da še po tisočih izvedbah odkrijemo nekaj novega, kar nas bo pritegnilo k ponovnem raziskovanju, ne glede na to na kateri strani odrske zavese se znajdemo. Prepričan sem, da bom z vsakim letom na tej zemlji še dodatno spremenil in prilagodil svoj pristop k tem likom in baletu samemu. Pod pogojem seveda, če mi bo seveda uspelo ponotranjiti nešteto lekcij, ki nam jih življenje vsakodnevno podarja.
V tem se skrivata čar in žar ognja živega gledališča. Tudi če navzven miruje, je neprenehno v stanju nihanja in konstantnega spreminjanja. Vsak večer je dogodek zase, pa tudi če samo za las drugačen. Veliki umetniki to izkoristijo v sebi v prid in občinstvo vsakič odpeljejo na novo pustolovščino junakov, slikano skozi magično lečo svojega notranjega sveta.
