Spartak je bil prvič uprizorjen leta 1956 v Kirovskem gledališču, danes pa je najbolj znana postavitev iz leta 1968 koreografa Jurija Grigoroviča, ki je zaslužen za značilen dramatično-junaški slog plesa Bolšoj teatra. Postavitev v originalni koreografiji smo si lahko ogledali 1. in 3. julija na Festivalu Ljubljana, z njo je gostoval baletni ansambel Opere in baleta iz Astane.
Balet Spartak je znan predvsem po čudoviti glasbi Arama Hačaturjana, ob kateri je težko ostati ravnodušen. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je zvenela odlično v izvedbi orkestra in zbora Slovenske filharmonije pod dirigentsko paličico Abzala Muhtidinova.
Kakor v originalni postavitvi Grigoroviča, so kostumi delo Simona Virsaladzeja, prav tako scenografija, ki je narejena inteligentno in veličastno, kakor si zamišljamo rimsko dobo, v kateri se vrši dogajanje.

Zgodba je postavljena v čas rimskega imperija, v katerem suženj Spartak izvede najbolj znan upor proti svojim gospodarjem, ki je bil brutalno zatrt, vendar ne pozabljen v kontekstu zgodovine. Spartak je izrazito moški balet in za njegovo izvajanje mora imeti gledališče zelo močan moški del ansambla, saj dogajanje temelji predvsem na konfliktu med sužnji in rimsko vojsko. Astanski ansambel ni razočaral in lepo je bilo videti številne sposobne baletnike.
Glavni protagonist predstave je vodja upora Spartak, ki ga je čudovito upodobil Bahtijar Adažman, plesalec visoke kvalitete skoka, obratov in prijetnih linij. Adažman je bil “pravi Spartak”, njegov izraz je zajel velik dramaturški lok, od začetkov njegovega lika pa vse do konca, ko je suvereno in kredibilno nosil vlogo.
Frigija, sužnja in družica Spartaka, je bila Madina Unerbajeva, plesalka z zelo lepimi linijami, ki je nežno in krhko poosebila lirično stran glasbe in njen odnos s Spartakom.
Rimskega generala Krasa je plesal Arman Urazov, ki je precej dobro ujel izraz glavnega nasprotnika Spartaka. Njegova partnerica Ajgerim Beketajeva, balerina z dobrimi linijami, je bila efektna in perfidna Ajgina, ki se je dobro držala v tehnično zelo zahtevni vlogi, vendar je v trenutkih izvajanja zahtevnih tehničnih elementov opazno izgubljala kontrolo nad izraznostjo obrazne mimike.

Grigorovič je ustvaril Spartaka, ko se je v Sovjetski zvezi zaključevalo obdobje drambaleta in ko se je baletna umetnost začela odpirati v smer simfonične, pa tudi abstraktne koreografije. Kljub temu gledalec doživi Spartaka predvsem kot dramski balet, čeprav temelji bolj na zgodovinskih zapisih o tem obdobju (1. stol. pr. n. št.) kot na vsebini istoimenskega romana Raffaella Giovagnolija. Slogovno koreografija ni narejena v strogo klasični obliki, ampak se zelo opira na zahtevnejše elemente klasike, predvsem glavni junaki zgodbe poleg dramatičnih elementov plesa izvajajo tudi izredno težke tehnične elemente.
Tako so Spartakovi gibi herojski in dramatični, Frigijini pa tragično lirični. Zborovski plesi so zahtevni za kondicijo in narekujejo dobro usklajenost kakor v baletih Petipaja, astanski plesalci so jih izvedli zelo dobro. Kljub elementom iz baletnega modernizma v koreografiji 20. stoletja predstava deluje klasično, ampak ne zastarelo.
V celoti se Spartak dobro gleda, čeprav je predstava precej dolga (skoraj tri ure). Režija, glasba in scenografija prinašajo duh Rima in monumentalnost tega trenutka v zgodovini.

Dandanes je na YouTubu ali drugih spletnih platformah mogoče pogledati veliko baletnih predstav, tudi Spartaka v nekaj različicah iste koreografije. Najbolj znani del predstave pa je enkratna glasba Hačaturjana. Ljudje redko gledajo balete iz 20. stoletja na YouTubu, pogosteje kakšno znano klasiko, kot je Hrestač ali Labodje jezero, ki ostajata gledljiva tudi na ekranu. Vendar Spartak preko ekrana ne pride niti blizu občutku, ki ga imaš, ko ga gledaš v živo na veliki sceni z veliko zasedbo baletnikov in živim orkestrom. To seveda lahko trdimo za vsako predstavo, vendar je po mojem mišljenju razlika med enim in drugim načinom gledanja tukaj še posebej izstopala. Predstava me je prijetno presenetila, saj na našem območju redko vidimo klasične baletne predstave v monumentalnem slogu, tudi drugi gledalci v dvorani so se odzivali na emocionalni in bravurni naboj predstave, saj se je med predstavo zgodilo nekaj spontanih aplavzov, ki so jih včasih pospremili tudi vzkliki “bravo”.

V času, ko vidimo vse manj klasičnega in vse več sodobnega baleta, je klasični Spartak (mislim, da ga dandanes lahko štejemo med klasične predstave) dober izbor Festivala Ljubljana. Lahko bi pripeljali kakšno manj zahtevno baletno predstavo, vendar so se odločili za Spartaka v koreografiji, ki se sicer izvaja še dandanes v Bolšoj teatru in drugih gledališčih z dovolj močnim ansamblom.