Slovenski baletni portal

med

Bolero-banner

Bolero, Ssss... in Obredje – baletni večer Renata Zanelle in Edwarda Cluga

Plesni mozaik igre zapeljevanja, medosebnih konfliktov in rituala vojne SNG Opera in balet Ljubljana, 18. november 2023

SNG Opera in balet Ljubljana, 18. november 2023

V okviru razmišljanja obeh koreografov, Renata Zanelle in Edwarda Cluga, ki sta v prvi vrsti zaslužna za novo premiersko postavitev baletnega »triptiha« v konstelaciji Bolero, Ssss… in Obredje (Sacre) v SNG Opera in balet Ljubljana, lahko iz intervjujev obeh ustvarjalcev razberemo kar nekaj zanimivih tez, ki ne pokukajo zgolj v njuno ustvarjalno propedevtiko, ampak tudi in predvsem razgrneta njuno pozicijo do umetnosti in sveta nasploh. Zanella tako denimo v intervjuju z Natašo Jelić razkrije, da v svojih koreografijah v ospredje vedno bolj postavlja telo človeka, ki je po njegovem mnenju največji kreator življenja, medtem ko nas Clugove misli napeljujejo k zaključku o vzajemni prepletenosti sveta in umetnika, kar se po njegovem odraža tudi v razlogih za globalno stanje v umetnosti, ki jih moramo najprej poiskati v sebi.

A tudi če so načelni principi ustvarjanja lahko še tako zapriseženi vzvišenim etičnim in estetskim ciljem, predvsem tlakovanju poti kolektivne refleksije v času perpetuirajočih kriz, je prav realizacija nekega ustvarjalnega procesa lahko podvržena povsem bodisi banalnim razlogom ali specifičnemu historičnemu kontekstu. Vse tri koreografije, začenši z Bolerom po istoimenski Ravelovi orkestralni kompoziciji, o kateri je skladatelj sam v intervjuju za The Daily Telegraph leta 1931 pripomnil, da jo v celoti sestavlja »orkestrsko tkivo brez glasbe v zelo dolgem in postopnem crescendu«, imajo več kot zanimiv historiat nastanka, pri čemer se že pri Boleru razkriva tesna umetniška sorodnost z ikoničnim Bolerom Maurica Béjarta iz leta 1960, ki je bil ustvarjen za tedanjo jugoslovansko primabalerino (srbskega rodu) Dušanko (ali Duško) Sifnios, pozneje pa so v njej nastopile še najvidnejše balerine 20. stoletja, kot so Maja Plisecka, Silvie Guillem, Grazia Galante in Angèle Albrecht.

Bolero, koreografa Renata Zanelle; Balet SNG Opera in balet Ljubljana: Nina Noč, Lukas Bareman Filippo Jorio, Matteo Moretto, Yujin Muraishi, Yuki Seki, Solomon Osayi Osazuva; foto Darja Štravs Tisu; vir SNG Opera in balet Ljubljana

Številne podobnosti med Zanellovo in Béjartevo koreografijo, kot denimo centralna pozicija plesalke, ki s svojo sugestivno in ponavljajočo se erotično gibalno igro zapeljuje moške iz neposredne okolice, se tako spontano vsiljuje primerjava o ekspresivnosti igre zapeljevanja, ki je pri Béjartu tako rekoč popolnoma »uglašena« z glasbenim crescendom. Še več, od nastopa argentinskega plesalca Jorgeja Donna v vlogi »zapeljevalca« – ta je v paradigmatskem smislu nekakšen ekvivalent fenomena go-go plesalca v nočnih klubih – je Béjarteva mojstrovina zabrisala meje bipolarnosti spolov, medtem ko se Zanellova plesna poetika, podobno kot lahko zasledimo tudi pri Balanchinu, še vedno izrazito opira na eklektično dihotomijo ženskega in moškega principa v baletni umetnosti, a je pri poudarjanju kontrastov med omenjenima principoma oziroma dvema različnima tipoma telesnosti in giba zadržana in celo ujeta v nekakšno statičnost. Zanella v intervjuju iz gledališkega lista navsezadnje razkrije, da je koreografijo zasnoval na polarni osi med ritmom in melodijo (moškim in žensko), pri čemer je »melodija plamen, ki ustvarja lepoto, barvo, vonj«, medtem ko se ritem uteleša kot »kladivo, ki neusmiljeno udarja po železu«.

Bolero, koreografa Renata Zanelle; Balet SNG Opera in balet Ljubljana: Nina Noč; foto Darja Štravs Tisu; vir SNG Opera in balet Ljubljana

Toda težava nastopi že s tem, da je tudi melodija, ki se ob prvem poslušanju zdi dokaj dolga in zanimiva za nadaljnjo motivično obdelavo, izrazito iteracijska, na nek način monolitska in zazrta v lastno ponavljanje, kar privede do nekakšnega brezizhodnega, otopelo ekstatičnega stanja in nenazadnje do končne izčrpanosti glavne plesalke v upodobitvi Katje Romšek, po kateri čisto na koncu kot nekakšni plenilci planejo njeni občudovalci v zasedbi Lukasa Baremana, Filippa Joria, Mattea Moretta, Yujina Muraishija, Solomona Osayija Osazuve (k. g.) in Yukija Sekija. Sicer uigran baletni ansambel, ki je po videnem sodeč zmožen tudi večjih plesno tehničnih naporov, bi morda v primeru vsaj nekoliko drugačne prostorske razporeditve, ki je bila tokrat zasnovana simetrično okrog osrednjega kvadrata, deloval bolj dinamično in bi že s tem nemara bolj aktivno pripovedoval tudi svoj del zgodbe ob ponavljajočih se melodiji in ritmu, tako pa je bilo dogajanje boljkone skoncentrirano na skorajda preveč izpostavljeno plesalko. Prav zaradi koreografsko neizkoriščenih vse višjih amplitud ponavljajoče se glasbe se je v ozaveščenem gledalcu nezadržno vsiljevala primerjava z Béjartevo koreografijo, ki je za razliko od Zanellove uspela ujeti »pravi ritem« stopnjevanja plesa in glasbe ter ustvarila prepričljiv vrhunec čisto na koncu predstave.

Ssss…, koreografa Edwarda Cluga; Balet SNG Opera in balet Ljubljana: Anastasia Matvienko, Kenta Yamamoto, Denis Matvienko; foto Darja Štravs Tisu; vir SNG Opera in balet Ljubljana

Povsem drugačno dinamiko med spoloma in plesnimi subjekti na odru smo lahko opazovali v Clugovi koreografiji Ssss…, ki jo je na zaporedje petih Chopinovih nokturnov (v b-molu, Es-duru, cis-molu, e-molu in Des-duru) ustvaril za Stuttgartski balet leta 2012. Naslov, ki sprva namiguje na introvertirani svet tišine, ki ga prelamljajo interakcije z drugimi, se postopoma izrisuje kot kompleksna gibalna študija medosebnih odnosov – bodisi tesnejših partnerskih, lahko pa tudi mimobežnih stikov bolj ali manj naključnih ljubimcev. V kontekstu te psihološke plesne študije, ki jo sicer na začetku zaradi ikoničnih momentov plesanja na konicah prstov (en pointe) še lahko povezujemo s slovito koreografijo Dama s kamelijami (La Dame aux camellias) Johna Neumeierja iz leta 1978, pa se zgodi spontani premik k sodobnemu in (danes lahko že zapišemo) h »klasično« clugovskemu plesnemu idiomu, ki bi lahko glede na poudarjeno romantični pianizem Chopinove glasbe na prvi pogled deloval kot slogovni sinkretizem.

Ssss…, koreografa Edwarda Cluga; Balet SNG Opera in balet Ljubljana: Lara Flegar in Lukas Zuschlag; foto Darja Štravs Tisu; vir SNG Opera in balet Ljubljana

Toda bivanjska izpraznjenost, tako rekoč nulta točka eksistence, ki jo Clug doseže že s premišljeno zatemnitvijo in nato s postopno, tj. lokalizirano osvetljavo prostora, ki ga naseljujejo simetrično in v vzporednih vrstah razporejeni klavirski sedeži, se kaže kot nadvse primerno psihološko stanje in prostor, v katerega spontano uhaja Chopinova refleksivnost. Intimno sobivanje glasbe, ki jo izvablja le pianist (Petar Milić), in gibanja plesnih dvojic (v zasedbi Emilie Tassinari, Marin Ino, Anastasie Matvienko, Denisa Matvienka, Filipa Juriča in Kente Yamamota) se tako v okviru Clugove plesne govorice utelesi v širokem diapazonu – od agresivnih gest, ki jih namenjajo praviloma moški svojim partnerkam, pa vse do izrazito objektivirane manipulacije telesa drugega, ki spominja na gibanje robotov, gomazenje insektov in celo na nekakšno frenetično hendikepiranost. Vse to pa Clug povezuje tudi z nekaterimi ostalinami klasičnega baleta – ob plesanju na konicah prstov se v okviru interakcije tipa pas de deux koreograf poslužuje nekaterih standardnih prijemov in podržk, ki pa jih tako rekoč na vsakem koraku zapolnjuje in intenzivira z gibi, ki nedvomno sodijo v simptomatičnost in kulturo naše sodobnosti.

Sacre, koreografa Renata Zanelle; Balet SNG Opera in balet Ljubljana; foto Darja Štravs Tisu; vir SNG Opera in balet Ljubljana

Baletni večer, ki sem si ga ogledal v soboto, 18. novembra 2023, je pod dirigentskim vodstvom Kevina Rhodesa zaokrožilo Pomladno obredje (Le sacre du printemps) Igorja Stravinskega. Renato Zanella, ki je svojo koreografsko kreacijo poimenoval kar Obredje (oziroma Sacre), je tudi tokrat (kot že prej v Boleru) s pridom uporabil prednji del odra, iz katerega je »pregnal« orkester in ga prestavil v ozadje za ograjo, s čimer je poleg večjega fokusa na plesalce dosegel tudi optimalnejšo zvočno kuliso. Zanella se v Obredju, ki je v naratološkem smislu bistveno bolj opredeljeno kot Bolero, vsekakor izkaže bolje, na kar namiguje že razplastena struktura plesnih vlog – od dvojice izbranih v izvedbi Nine Kramberger in Oleksandra Koriakovskega, preko šesterice učiteljev (Tjaša Kmetec in Kenta Yamamoto, Erica Pinzano in Hugo Mbeng ter Marin Ino in Filip Jurič) pa vse do maturantov in deseterice modrecev v sivih kutah.

Sacre, koreografa Renata Zanelle; Balet SNG Opera in balet Ljubljana; foto Darja Štravs Tisu; vir SNG Opera in balet Ljubljana

Kljub temu pa bi si za prepričljivejšo argumentacijo oziroma plesno izpeljavo teze o obredu vojne, ki naj bi bil neločljiv del človeške družbe že od njenih davnin in ga Zanella razume kot posledico indoktrinacije in (verskega) fanatizma, želel nekako več psihološkega osmišljevanja pomembnejših vlog in njihovih medosebnih relacij. V tem primeru bi bolj niansirane upodobitve značajev plesnih likov in specifičnosti njihovih odnosov učinkovale manj stereotipno, mehanicistično in bistveno bolj v prid celovitemu upovedovanju nove različice baleta na kultno glasbo Stravinskega, ki s svojim neobičajnim koloritom, poliritmičnostjo in disonantnostjo še danes navdihuje, draži in vznemirja poslušalce po vsem svetu.