NAMESTO UVODA
Poklic baletnega plesalca sodi v skupino plesnih poklicev, katerih korenine segajo v začetke civilizacije. V prvotnih zametkih plesa se pojavljata dve osnovni komponenti: ena je pretežno telesnega oziroma biološkega značaja, druga pa mentalnega oziroma duševnega. Ples, ki izhaja iz duševnih impulzov, vodi v sfero, ki je značilna samo za človeka: to je področje duhovnosti, imaginacije, ustvarjanja in umetnosti. Osnovni izziv obravnavanega problema predstavlja na eni strani nedorečena opredelitev profesije baletnega plesalca v slovenski družbi in državi, na drugi strani pa izrazita težnja baletnih plesalcev po uveljavitvi njihovega poklica. Žal je bilo do pred kratkim splošno uveljavljeno mnenje, da balet ni »pravi« poklic, zato kot takšen ni bil predmet raziskav, četudi mu nikoli ni bila odrečena avreola ezoterične umetnosti. V enem pojmovanju in odzivu družbe in institucij gre za nekaj na videz lahkotnega, celo nepoglobljenega na področju umetnosti, v drugem pa za občudovanje baleta kot elitnega plesa, ki ga obvlada samo peščica ljudi.
Današnji čas zaznamuje balet, tako kot mnoge druge poklice, z borbo za priznanjem baletnega poklica kot visoko specializirane profesije. Že od samega začetka oblikovanja baleta lahko profesionalizacijo baletnih umetnikov spremljamo relativno neodvisno od drugih poklicev iz dveh razlogov. Prvi je racionalizacija oziroma specializacija poklicev, ki je v renesansi in kasneje v baroku omogočila jasnejše ločevanje med poklici, drugi pa obstoj pisnih virov, ki nam omogočajo podrobno proučevanje plesa oziroma baleta, ne da bi morali hipotetično ali primerjalno izvajati sklepe na osnovi podatkov oziroma dognanj z drugih področij. Proces profesionalizacije baletnih umetnikov spremljamo iz zapisov plesnih učiteljev, menihov in analize zgodovinskih dogodkov. Zapisi nam ponujajo informacije o plesnih oziroma baletnih učiteljih, koreografih in koreografijah in šele kasneje o poklicnih baletnih plesalcih. Teoretične osnove vsakega poklica, tako tudi plesa, omogočajo, da poklic preraste v profesijo. Plesni učitelji so se v praksi specializirali tako, da so ustvarjali svoje teorije takoj za glasbeniki. Prizadevali so si, da filozofsko osmislijo svojo umetnost. Baletni mojstri so bili predvsem glasbeniki, in sicer pogosto violinisti. Za razvoj baleta kot profesije je zagotovo pogojevala ustanovitev Akademije plesa v Parizu leta 1661. Vsak, ki je hotel poučevati ples, je moral opraviti izpit v Academie. Od takrat naprej balet zagotovo prestopa prag umetnosti (ne več samo družabnosti) in po besedah Henrika Neubauerja postane umetniško dojeta podoba realnosti, prenesena v svet umetnosti. Torej sinteza realne materialnosti in duhovnosti, v kateri mora hoditi telesna izobrazba z roko v roki z duhovno.
Zahvaljujoč institucionalni ureditvi baletne umetnosti, je od priučenih plesalcev nastajal poklicni kader šolanih plesalcev, ki so si prizadevali utrditi svoj družbeni položaj. Pot je vodila in vodi preko profesionalizacije oziroma preraščanja poklica v polno profesijo. Strogo razločevanje med poklicem in profesijo ni mogoče, četudi velja splošno mnenje, da pojem profesije nekaj predstavlja. Profesionalizacija se nanaša na proces, v katerem iz laika nastane ekspert oziroma izvedenec na nekem področju, in je povezana s profesionalno (tercialno) socializacijo in oblikovanjem profesionalnega etosa.
V literaturi obstaja minimalno soglasje, katere lastnosti opredeljujejo profesionalnost, med drugim so: trajno opravljanje poklica, visoka izobrazba, storitvena orientiranost, avtonomija in avtoriteta ter profesionalna združenja. Študije ugotavljajo proces profesionalizacije na primerih različnih poklicev, na tem mestu pa bomo poiskali dognanja, ki jih lahko prenesemo tudi na baletni poklic.
TEORETIČNE OSNOVE PROFESIONALIZMA Z ASOCIACIJAMI NA BALETNI POKLIC
Trajno opravljanje poklica
Glavna lastnost profesionalizma je trajno opravljanje dela z materialnim nadomestilom in je predpostavka profesionalnega dela specializacijska funkcija. Za določeno profesijo je značilno, da je pogosto končni poklic. V današnjem času pomeni, da se določen poklic lahko opravlja samo kot osnovna in od drugih aktivnosti ločena dejavnost. Tisto, kar profesija vedno lahko postavi v bran od strani amaterjev, je, da je aktivnost, ki jo profesija opravlja, družbeno priznana aktivnost.
Končni poklic, trajno opravljanje dela in predvsem osnovni, če ne edini vir preživljanja je tudi prepoznavna lastnost poklica baletnega plesalca. Če vzamemo pod drobnogled, kaj vse lahko »pokriva« poklic baletnega plesalca, hitro ugotovimo zelo velik razpon teh opravil. Zato za baletni poklic sklepamo naslednje nivoje trajnega opravljanja baletnega poklica: Prvi prag profesionalizacije je zagotovo plesanje kot primarni eksistenčni vir. Pri tem gre za vsakršno plesanje, ki vključuje vso produkcijo plesa – od najbolj banalnih, razvedrilnih, revijskih, operetnih plesov, tja do plesanja ambicioznih umetniških stvaritev. V razvitem sodobnem svetu ima mladi plesalec možnost sprejemati različne plesne ponudbe, ki mu omogočajo hiter in večji zaslužek, kot mu to omogoča ples v umetniško priznanih plesnih skupinah oziroma institucijah. Nadalje pomeni, da za finansiranje lastne eksistence ni treba imeti sekundarnih virov. Seveda pa to v praksi pomeni, da gre za »mezdno« delo, produkcijo manj uglednih plesnih izdelkov, ki zapolnjujejo obstoječe strukturne potrebe medijev. Drugi prag profesionalizacije baletnega plesalca bi bilo mogoče razumeti kot stopnjo, ko posamezni plesalec ustvarja dohodke s plesom, ki je povezan z umetnostjo (v to skupino bi lahko uvrstili šolane baletne plesalce, ki delujejo v okviru različnih društev kot baletni ali plesni pedagogi ipd.). Tretji prag profesionalizacije pa lahko razumemo kot plesanje izključno umetniških plesov.
Baletni poklic v povezavi s trajnostjo poklica
V Sloveniji imamo dve gledališči, v sklopu katerih delujeta dva stalna baletna ansambla, kar pomeni, da je diplomantom omogočeno delovanje, ki ga opredeljuje tretji prag profesionalizacije – plesanje izključno umetniških plesov. Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani in Mariboru, številni baletni oddelki v okviru glasbenih šol povsod v Sloveniji omogočajo opravljanje baletnega poklica na drugem pragu profesionalnega delovanja, kot baletni pedagogi. Nazadnje, kot prvi prag delovanja baletnim plesalcem je omogočena najširša udeležba prav tako v drugih zvrsteh plesa. Možnost trajnega opravljanja poklica je omogočen tudi izven meja Slovenije, saj je bistvena lastnost umetnosti, tudi baleta, mobilnost, ki oblikuje univerzalnost baletne umetnosti.
Izobrazba
V preteklosti so se profesije s šolanjem ločevale od drugih poklicev, danes pa šole predstavljajo pomembno sredstvo kontrole nad spremembami v vsebini profesionalnega znanja, standardov obnašanja in dviga oziroma razvoja same profesije. Izobraževanje je sredstvo za nadaljnje zagotavljanje družbenega položaja profesije; šole pa za legitimizacijo zahtev. Formalno izobraževanje je osnova, na kateri lahko nekdo trdi, da je profesionalec. V šoli se pridobivajo tehnična znanja, opravlja pa se tudi proces profesionalne socializacije in prisvajanja norm. Včasih profesija uporablja šolo, da bi poudarila svojo superiornost v odnosu do drugih »novejših« profesij.
Splošno mnenje je, da so profesije predvsem intelektualni poklici, ki se za svojo umetelnost lahko zahvalijo dolgoletnemu izobraževanju. Pojem intelektualnega poklica se običajno ne povezuje z baletnim poklicem, mogoče zato, ker je zunanja, fizična aktivnost baletnega plesalca tako močna, da zasenči dejstvo, da balet sloni na sistematični teoriji zasnovane metodologije za rešitev problemov. Značilno za profesionalno znanje je, da je intenzivno racionalno orientirano in usmerjeno na točno določena področja človekovih izkušenj. Povezava med profesionalizmom in izobraževanjem je zgodovinska. To se predvsem nanaša na tradicionalne profesije, pokriva pa tudi vrhunske umetnike iz različnih umetnostnih smeri. V sodobni družbi je ta vez izrazito strukturalne in statusne narave. Mnogi storitveni poklici, katerih izdelek je neodtujen od njih samih, so prišli v situacijo, da sami ustvarjajo tržišče za svoje storitve, da dokazujejo njihovo kvaliteto in da v tem smislu standardizirajo znanje. S tem se je potrjevala njihova superiornost in odstranjevala možna konkurenca drugih. Standardizacija proizvodov in proizvajalcev je omogočala tržno konkurenco. Takšno izobraževanje ustvarja strukturalno, zgodovinsko in instrumentalno podlago profesije in s tem tudi atribut, na katerega se veže niz ideoloških vsebin.
Umetelnost profesij (in s tem tudi baleta) ima družbeno zaupanje, ki se malokdaj izpostavlja empirični preverbi. V tem se razlikuje od umetelnosti neprofesionalnih poklicev. Visoko institucionalizirano izobraževanje je enkrat za vselej družbeno potrdilo posebne umetelnosti profesije. To predstavlja osnovo, na kateri profesionalec racionalizira postopke v praksi, na osnovi katerih se verjame, da je intervencija profesionalca najboljša rešitev, ki jo lahko pričakujemo z ozirom na problem. Glede na svoje veščine se profesionalec lahko giblje od povprečja do »popolnosti«. Osebna nota pripomore k visokemu ugledu profesionalcev, prav tako jih loči med sabo, toda šele na visoki stopnji ugleda in zaupanja v profesijo kot tako.
Baletni poklic v povezavi z izobrazbo
Ko gre za baletni poklic, dokaj hitro ugotovimo, da je dolžina šolanja enaka kot pri drugih profesijah, je pa začetek premaknjen v zgodnje otroštvo in zato nastaja diskrepanca med dolžino baletnega šolanja in priznavanjem stopnje izobrazbe. Zaradi specifike poklica (podobno kot pri glasbenem izobraževanju pri igranju na violino) se šolanje začenja pri sedmem letu starosti. Pri starosti osemnajstih let plesalec stopa v baletne ansamble v okviru gledaliških institucij. Baletni strokovnjaki menijo, da se neformalni študij nadaljuje na odrskih deskah, v napredovanju od ansambelskega plesalca, preko solo plesalca do solista. Zato je pomanjkanje akademske, univerzitetne izobrazbe do pred kratkim bila največja ovira za priznavanje baletnega poklica kot profesije z vsem, kar ta pojem potegne za sabo.
Omenili smo že, da balet sloni na sistematični teoriji zasnovane metodologije za rešitev problemov. Družbeno zaupanje v umetelnost baleta je nedvomen, nastajajo pa problemi, ko ga želimo umestiti v sistematizacijo drugih visoko cenjenih poklicev. Profesionalna kariera baletnega plesalca se nadaljuje v praksi oziroma na odrskih deskah in je časovno nemogoče istočasno graditi akademsko kariero. Z ustanovitvijo Višje baletne šole v sklopu Konservatorija za glasbo in ples v Ljubljani in dodiplomskega študija plesa in koreografije ter magistrskega študija plesnih umetnosti na Alma Mater Europea je omogočeno tudi baletnim plesalcem pridobivanje akademske izobrazbe, bi pa bilo koristno narediti raziskavo na temo: koliko so mladi plesalci, ki delajo v sklopu gledališč, zainteresirani za nadaljnje izobraževanje in kaj je razlog, da je njihovo število relativno majhno v primerjavi s študenti drugih plesnih profilov.
Storitvena orientacija in vdanost poklicu
Uslužnostno dejavnost, kar baletni poklic je, razumemo kot del osebnosti tistega, ki te storitve ponuja, kar predvsem velja za tradicionalne profesije, ki imajo opravka z ljudmi. Z razvojem področja uslužnostnih dejavnosti v družbeni delitvi dela, z njegovim tržnim oblikovanjem so pravzaprav ustvarjeni pogoji za razvoj profesionalizma. Skozi zgodovino se je povezava med baletnimi umetniki in uslužnostjo spreminjala. V času oblikovanja baleta je garancija družbenega zaupanja temeljila na povezanosti s tedanjo družbeno elito; s pojavom buržoaznega gibanja pa se je to zaupanje izgubilo in napotilo na spremembe v skladu z izpeljanimi družbenimi spremembami. Vzpostavljena je vez med zadovoljevanjem potreb meščanstva in možnostmi profesij, tudi baletne, da bi jih zadovoljile.
Dejstvo je, da profesije opravljajo svoje storitve na trgu, da imajo tržno vrednost in da se z njihovim plačevanjem zagotavlja dohodek, kot tudi to, da se v ideološki zavesti profesija okrašuje z idealom storitve. Ta idealna storitev pa je kot del profesionalne ideologije pripomogla k pretiranemu poudarjanju pomena klientele (v našem primeru publike) kot nujnega elementa za obstoj profesije. Narava in oblika odnosa med profesionalcem in klientom sta različni. Nekje je to odnos posamičnih vlog (zdravnik − pacient; odvetnik − stranka); nekje ta odnos ni individualiziran (znanstvenik − družba). Pogosto pa gre za storitev, ki se nudi organizaciji (primer baletnih plesalcev), v kateri profesionalec dela (tako da se npr. gledališče lahko šteje za klienta ali igra vlogo posrednika med profesionalcem in kakšno drugo difuzno klientelo, npr. publiko). Narava odnosa profesionalca in klienta je končno odvisna tudi od tipa organizacije, v kateri profesionalec dela, in tipa ali strukture klientele, ki ji nudijo usluge.
S tem v zvezi je treba opomniti, da so danes profesije predvsem organizacijske profesije in da ta delovni okvir spreminja tradicionalne koncepcije v uslužnostni orientaciji; individualna praksa pa je bila zelo dolgo osnova ideološkega modela. Kot primer, nekoč je baletni umetnik poudarjal usmerjenost svojih uslug na interes posameznega klienta, danes dela večinoma za organizacijo, ki uspešno poudarja naklonjenost interesom družbe ali difuzne klientele. Manipulativna moč organizacije je večja od moči posameznikov, zato uslužnost organizacije ni niti najmanj vprašljiva in manj ideologizirana od uslug svobodnega profesionalca. Ideologija sodobnih družb pogojuje ideologijo uslug velikih organizacij, še posebej t. i. profesionalnih birokracij, tako kot je prej ustrezala idealu uslug profesionalca – podjetnika. Profesionalni ideal storitev, ki je izražen kot zvestoba poklicu in je na strani profesionalca, se ponovno uveljavlja kot pomembna lastnost profesionalnega modela.
V omenjenem odnosu se pogosto računa s tem, da se za predanost poklicu, ki je značilna lastnost profesionalca, ne potrebuje materialne ali kakšne druge zunanje nagrade in da je pri tem bolj važna notranja izpolnitev: kup duhovnih dejavnikov, ki so že sami po sebi nagrada. Baletni umetnik je vezan za ideale profesije in družbe. Verjame, da so ti ideali toliko vredni, da se je vredno posvetiti njihovi realizaciji. Samo po sebi se razume kot trajna opredelitev, ki se v vsakdanjem jeziku sliši: »Življenje je posvetil baletu.« Od zunaj težko opazimo to izpolnitev, mogoče je prepoznavna samo pripadnikom istega poklica. Obstaja tudi pomembna vez med dvema tipoma vrednot (za katere si profesija prizadeva) – odnos zunanjih in notranjih nagrad. Velja pravilo, čim bolj so vrednote višje, tem večje je notranje zadovoljstvo od zunanjih priznanj. Prav tako je, če se vrednote uvrščajo višje, poudarek na vdanosti poklicu večji in na ta način povzdigne celotni poklic. Vse to je treba razumeti kot idealno podobo, toda vdanost poklicu JE prava moralna podlaga družbene delitve dela.
Baletni poklic v povezavi s storitveno dejavnostjo in vdanostjo poklicu
In če se še enkrat dotaknemo baleta oziroma baletnih umetnikov, se nam postavi vprašanje: »Ali lahko poklic baletnega plesalca prepoznamo v zgoraj navedenih dejstvih?« Upali bi si trditi, da je poklic baletnega umetnika tradicionalni poklic, saj ga srečujemo tudi v srednjeveških družbah, kjer je družbena elita zaupala, podpirala oziroma narekovala njegovo delovanje. S pojavom buržoaznega gibanja prepoznamo usmeritev in oblikovanje družbenih potreb v smeri uporabe ravno profesionalnih uslug v institucijah, tj. v gledališčih in baletnih šolah.
Uslužnostna nota baletnega poklica je izrazito izpostavljena. Končno delo baletnega plesalca je ponujanje svojega izdelka odjemalcu, publiki. Proces, v katerem je baletnik maksimalno udeležen, je podrejen cilju – prezentaciji izdelka. V konkretnih primerih gre za to, da baletni plesalec dela dneve in mesece, celo leta, da bi na koncu v nekajminutnem ali tudi celovečernem nastopu ustvaril stik s publiko. Eksplicitni lastnosti baletnega umetnika sta predanost poklicu in notranja izpolnitev.
Viri:
1. Adam, F. (1996). Sociološki portreti. Maribor: Obzorja.
2. Blaukopf, K. (1993). Glasba v družbenih spremembah – Temeljne poteze sociologije glasbe. Ljubljana: ŠKUC.
3. Dović, M. (2006). Profesionalizacija slovenskega literarnega proizvajalca, v Primerjalna književnost, PK, letnik 29, št. 2, Ljubljana, december, 2006.
4. Flere, S. (2004). Profesionalizem kot podlaga za proučevanje razmerja zdravnik-bolnik, v Medicina in pravo – izbrana poglavja. Maribor: Splošna bolnišnica.
5. Kolenc, L. (1999). Profesionalizacija poklica medicinske sestre. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
6. Maletić, A. (1986). Knjiga o plesu. Zagreb: Kulturno-prosvjetni sabor Hrvatske.
7. Mesner – Andolšek, D. (1995). Vpliv kulture na organizacijsko strukturo. Ljubljana: Znanstvena knjižnica – Fakulteta za družbene vede.
8. Morgan, G. (2004). Podobe organizacij. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
9. Neubauer, H. (2003). Razmišljanja o položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas. Ljubljana: Samozaložba.
10. Pravila DBUS (1997).
11. Šporer, Ž. (1990). Sociologija profesije: Ogled o društvenoj uvjetovanosti profesionalizacije. Zagreb: Sociološko društvo Hrvatske.
12. Vidmar, V. (2007). Namesto uvodnika. Ljubljana: Glasilo DBUS – BALET, let. VII številke 3–5, november 2007.
13. Zvekić, U. (1985). Profesija sudija. Sociološka analiza. Beograd: Institut za kriminološka i sociološka istraživanja.