Slovenski baletni portal

med

BANNER

Baletni poklic v luči profesionalizacije – Drugi del

Avtonomija – avtoriteta
Avtonomija je negovana kot vrednota v profesiji in predstavlja simbol profesionalizma, vsebovan v kulturnih stereotipih o profesiji, in simbol, ki je prisoten v predprofesionalnih pojmih. V najsplošnejšem pomenu označuje priznano stopnjo svobode v odločitvah in delu na področju, na katerega se nanaša. Zahvaljujoč avtonomiji, visoko zasnovano teoretično znanje profesionalca presega navadno tehnično kompetentnost. Za funkcionalno pomembne družbene vloge profesionalci dobivajo cel kup nagrad. Ena od teh je, da uživajo relativno samostojnost, da superiorno odločajo na svojem področju. Omenjena samostojnost, ko gre za baletni poklic, je pogojena z organizacijo, v kateri dela bodisi baletni plesalec ali baletni pedagog. Zato je ključnega pomena nenehno opozarjanje na specifičnost baletnega poklica in samo avtoriteta stroke ima to moč, da ne dovoljuje prilagajanje trenutnim interesom družbe ali institucije. Nemalokrat se umetniški poklici srečujejo s problemom banalizacije umetnosti, ki dolgoročno gledano vodi v poneumljanje ljudi, zniževanje vrednostnih kriterijev in estetskih norm. Žal, tukaj odpoveduje avtoriteta oziroma avtonomija poklica baletnega umetnika. Od družbe je odvisno, v kolikšni meri bo zadostila trenutnim potrebam klientele (modernost, cenenost) ali pa bo zaupala zahtevam profesionalcev in se bo odpovedala dobičku, popularnosti v imenu kvalitete uslug.
Avtonomija v baletnem poklicu
Svoboda odločanja na področju delovanja baletnih plesalcev je relativna. Z ozirom na balet predvsem kot skupinske dejavnosti se avtonomija ne obravnava individualno, razen pri vrhunskih umetnikih, ampak je vedno pogojena z organizacijo, v kateri dela bodisi baletni plesalec ali baletni pedagog. Avtonomijo pogojuje avtoriteta poklica, ki jo žal pri baletu velikokrat zanemarimo. Omenili smo že, da se nemalokrat umetniški poklici srečujejo s problemom banalizacije, do katere stopnje se lahko podrejajo trenutnim družbenim (komercialnim) interesom. Prav na prvem pragu profesionalizacije srečujemo aktivnosti pod imenom balet, ki zamegljujejo njegovo bistvo – umetelnost, pod tem pojmom razumemo vsebinskost umetnosti in ezoteričnosti. Seveda je ta razpon zelo širok in naloga vsakega poklicnega baletnega plesalca je, da stremi k doslednosti baletnih zahtev. Kot primer, pojav množičnih aktivnosti, ki pod imenom balet želijo pritegniti čim več udeležencev, je vzgajati (kar je pozitivna plat), zbuditi pozornost javnosti, zaslužiti. Vse to pomeni, da se je balet našel na svobodnem trgu ponudbe in povpraševanj.
Porajajo se pomisleki, da dosledno upoštevanje profesionalizma vodi v nevarnost, da ne bo več zanimanja za balet in bo posledično premoč drugih zvrsti plesa. Omenjen razmislek ni naslovljen na račun učiteljev baleta (v najsplošnejšem pomenu te besede), ampak na družbeni trend (tržnost, reklama, hitri dosežki, popularnost, všečnost), ki se jim nehote podrejajo tudi izobraževalne institucije in samostojni podjetniki – umetniki. Tukaj je avtonomija baletnega poklica na preizkušnji – do katere mere si lahko dovolimo uporabljati termin »balet«, ne glede na to, da večino teh aktivnosti predstavljajo simpatični amaterski produkti, kjer so vsi zadovoljni – učitelji, udeleženci in povprečni konzumenti, samo profesionalci ne.

Profesionalno združenje
Profesionalno združenje je formalna organizacija, ki zbira člane profesije s predpostavko, da obstajajo skupni interesi in da se člani združenja le-teh zavedajo. Skupni interesi se nanašajo na praktična vprašanja, kot so pogoji dela, gotovost zaposlitve, nanašajo pa se tudi na strateška vprašanja, kot so kriteriji sprejemanja v profesijo, kontrola obnašanja članov in kvaliteta njihovega dela, napredovanje, moralna in delovna disciplina itd. V normativnem smislu se profesionalno združenje organizira, ko pripadniki ene profesije dosežejo visoko stopnjo samozavedanja – zavesti o združenju. Združenja so tudi simbol profesije: preko njega se pogosto en poklic kot posebna entiteta najlažje prepoznava.
Nekatere profesije sploh nimajo svojih združenj, nekatere pa jih imajo samo kot zunanjo obliko, brez notranje koherentnosti in možnosti zunanjega vpliva. Seveda na profesionalna združenja vpliva vrsta dejavnikov različne narave: od tržne situacije profesije, preko organizacijskega potenciala njenih članov, do karakteristik politične kulture in stopnje razvitosti občutka za združevanje v skupnost nasploh v kulturi. Četudi se v teoriji pojavljajo kot izraz skupnostidemokratičnih, kolegialnih in enakopravnih odnosov, je že zdavnaj opaženo, da tudi združenja ohranjajo oblike in kriterije družbene stratifikacije tudi znotraj profesionalne stratifikacije. Tudi profesionalna združenja imajo elito, birokratski aparat in navadno članstvo, ki je pogosto pripeljano na nivo volilnega stroja, in material, na katerem je treba pokazati, da se profesija drži svojih visokih etičnih standardov.
Profesionalna skupnost se bolj kaže v organizacijskih profesijah – profesionalci se tako bolj vežejo na organizacijo, v kateri delajo, kot pa v profesionalno združenje. Nekatere organizacije, v katerih delajo profesionalci, si prizadevajo, da prevzamejo vlogo združenja. Na ta način je kontrola profesij lažja. Zdi se, da obstaja naslednja tendenca: čim bolj se zmanjšuje število svobodnih profesij, tem bolj se zmanjšuje tudi pomembnost profesionalnih združenj in obratno, čim več profesij opravlja delo v formalnih sestavljenih organizacijah, tem bolj raste pomembnost teh, in sicer kot oblike profesionalnega združenja. Res pa je, da povsod, kjer organizacija ne skrbi za profesionalce, se bodo ti potrudili, da ustanovijo svoje združenje, in sicer kot izraz posebne skupnosti, avtonomije in kot sredstvo za uresničevanje zahtev, ki se ne morejo uresničiti v okviru delovnega okolja.
Profesionalno združenje se ne manifestira samo skozi formalne organizacije. Ugotavljamo lahko, da je pomembnejša oznaka profesionalizma usmerjenost profesionalca na svoje kolege. Kolegi se pojavljajo kot ena od najznačilnejših referenčnih skupin. Profesija je ena izmed važnejših skupin, v katero je posameznik dalj časa napoten in do meril katere se drži. Poistovetenje in solidarnost sta značilna odnosa profesionalca do lastne referenčne skupine. To je osnovno merilo dela, lojalnosti in morale ter osnovni vir vrednotenja.
Za kulturo profesij se predpostavlja, da je bolj sistematska, eksplicitna, močnejša, bogatejša in bolj formalizirana. Prav tako pospešuje lojalnost kolegov in profesij; vsebuje definirane etične standarde, pravila etiketiranja, disciplinska pravila, simbole, jezik itd. V profesionalni skupnosti se kristalizira položaj posameznika v skupini. Skupina razpolaga z različnimi spodbudami in pritiski in njene sankcije segajo od blagih opozoril, preko neopaznega ignoriranja, do javnih izključitev in bojkota. Značilno pravilo je pravilo dobrega okusa, nasprotovanje profesionalca, da vrednoti delo svojega kolega pred laiki, kar ne moremo reči tudi za poklice. Ne gre samo za idealno normo, ampak tudi za prakso. Profesionalna kultura preko svojih elementov definira odnos profesije nasproti skupnosti, drugim skupinam, klienteli in odnose med samimi člani profesije.

Društvo baletnih umetnikov Slovenije
Društvo baletnih umetnikov Slovenije se aktivno vključuje v širša dogajanja v družbi, ki na tak ali drugačen način vplivajo na stanje baletne umetnosti pri nas, na njene uživalce in oblikovalce. Namen in cilji Društva baletnih umetnikov Slovenije so, da sodeluje z organizacijami in institucijami, ki se ukvarjajo z baletno umetnostjo, in z drugimi poklicnimi združenji s področja gledaliških umetnosti, s šolami, zavodi, podjetji in drugimi ustanovami v Sloveniji. Med drugim seznanja člane in javnost o problemih in napredku na področju baletne umetnosti ter z dosežki svetovne in domače baletne literature. Spodbuja strokovno izpopolnjevanje članov Društva baletnih umetnikov Slovenije (dalje DBUS) in se zavzema za štipendiranje in izmenjavo strokovnjakov in umetnikov doma in v tujini.
V skladu s stoletno tradicijo tesne povezanosti med slovensko glasbeno in baletno ustvarjalnostjo se društvo intenzivno povezuje z Društvom slovenskih skladateljev, Zvezo glasbene mladine Slovenije in posamezniki. Izjemna je povezava s televizijskim medijem, ki omogoča dostopnost baleta najširšemu krogu zainteresiranih v Sloveniji in zamejstvu. Vrhunec delovanja DBUS-a je tekmovanje TU_TU. Spodbujanje visokokakovostne profesionalne baletne ustvarjalnosti je pripeljalo do rezultatov, ki so evropsko primerljivi.
Društvo vsako leto podeljuje strokovne nagrade, poimenovane po baletni plesalki Lydii Wisiakovi, ki predstavlja najvišje strokovno priznanje s področja baletne umetnosti v Sloveniji. Uvedena je še ena nagrada, Pie in Pina Mlakarja, za izjemne koreografske stvaritve. Ob podelitvi nagrad se združujejo v skupnem nastopu baletni solisti obeh matičnih hiš, kar je bila do sedaj tudi izjemno redka praksa. Društvo, poleg osnovnega delovanja, se redno vključuje tudi v najrazličnejše programe in prireditve drugih organizatorjev in skuša biti čim bolj prisotno v slovenskem kulturnem prostoru. 

SKLEPNE MISLI

V zgoraj navedenih teoretičnih osnovah, ki veljajo za vse poklice, je na določenih mestih nakazana tudi povezava z baletnim poklicem. V skladu s teorijo profesionalizacije pot od polprofesije do profesije vodi preko ustanavljanja šol, združenj, uvedbe primernih izpitov, licenc in etičnega kodeksa. Ko so vsi ti pogoji izpolnjeni, naj bi poklic postal pravi poklic oziroma profesija tako kot poklica pravnika in zdravnika. Premik od poklica preko polprofesije do profesije ni tako enostaven, kot si ga včasih predstavljamo, in samo od pripadnikov baletnega poklica je odvisno, na kateri točki tega kontinuuma se bodo ustavili.
Namen pričujočega prispevka o poklicu baletnega umetnika ni podajanje dokončne resnice o poti profesionalizacije le-tega, ampak poskus primerjave z drugimi poklici z željo, da se baletu zagotovi mesto v družbi, ki mu po svoji strokovnosti in umetelnosti pripada. Želja je, da se baletni umetniki oprimemo lastnih moči, kajti nihče namesto nas ne more vsestransko in poglobljeno soditi o našem poklicu, razen nas samih.

Viri: 
1.      Adam, F. (1996). Sociološki portreti. Maribor: Obzorja.
2.      Blaukopf, K. (1993). Glasba v družbenih spremembah – Temeljne poteze sociologije glasbe. Ljubljana: ŠKUC.
3.      Dović, M. (2006). Profesionalizacija slovenskega literarnega proizvajalca, v Primerjalna književnost, PK, letnik 29, št. 2, Ljubljana, december, 2006.
4.      Flere, S. (2004). Profesionalizem kot podlaga za proučevanje razmerja zdravnik-bolnik, v Medicina in pravo – izbrana poglavja. Maribor: Splošna bolnišnica.
5.      Kolenc, L. (1999). Profesionalizacija poklica medicinske sestre. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
6.      Maletić, A. (1986). Knjiga o plesu. Zagreb: Kulturno-prosvjetni sabor Hrvatske.
7.      Mesner – Andolšek, D. (1995). Vpliv kulture na organizacijsko strukturo.  Ljubljana: Znanstvena knjižnica – Fakulteta za družbene vede.
8.      Morgan, G. (2004). Podobe organizacij. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
9.      Neubauer, H. (2003). Razmišljanja o položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas. Ljubljana: Samozaložba.
10.   Pravila DBUS (1997).
11.   Šporer, Ž. (1990). Sociologija profesije: Ogled o društvenoj uvjetovanosti profesionalizacije. Zagreb: Sociološko društvo Hrvatske.
12.   Vidmar, V. (2007). Namesto uvodnika. Ljubljana: Glasilo DBUS – BALET, let. VII številke 3–5, november 2007.
13.   Zvekić, U. (1985). Profesija sudija. Sociološka analiza. Beograd: Institut za kriminološka i sociološka istraživanja.