Francoski koreograf in nekdanji plesalec Jérôme Bel, rojen leta 1964, je eno izmed imen, ki so pustila močan vpliv na razvoj in pogled plesa v 20. in 21. stoletju. Njegova različna dela, ki so odprla in še vedno odpirajo mnoge teme, so bila navdahnjena s strani sodobnih umetnikov. V vseh delih se zdi, da se posveča človeku, ga postavlja v določene vsakdanje življenjske situacije. In tako skozi performativni prikaz skuša prenesti in ustvariti določen svet na odru.
Leta 2004 je na oder postavil predstavo, ki bi jo lahko zaznamovali s pridevnikom dokumentarna – Véronique Doisneau. Bel je v njej postavil pomembno vprašanje o baletnem zboru. Koreograf je bil povabljen v pariško opero ravno s tem namenom, da bi ustvaril predstavo o tem, kaj se pravzaprav dogaja v svetu, ki je na odru gledalcem skrit. Tako je Bel na oder postavil tri dela. Tri portrete. Tri poglede na različne ljudi. Prvi govori o sodobnem plesalcu Cédricu Andrieuxu, drugi del o balerini iz baletnega zbora, Véronique Doisneau. Tretji del, ki nosi naslov Pichet Klunchun and myself, pa o tajski plesalki in s tem spregovori o kulturnih razlikah, ki nastajajo skupaj s plesi.

Na tej točki se osredotočimo na portret balerine. Zgodba govori o plesalki tik pred upokojitvijo. Občinstvu poda pogled na njeno celotno kariero. Zelo govoreč se zdi že sam začetek, ki plesalko iz bučnega aplavza postavi na noge. Zdi se kot nekaj, kar jo bo povzdignilo. Toda kmalu, že po nekaj spregovorjenih stavkih se situacija obrne. Balerina ne spregovori o uspehu, slavi ali o estetiki, ki jih lahko doseže plešoče telo, pač pa o človeku kot dekorju. O človeku, ki je kot del scenskega elementa in podporni steber vsem ostalim – solistom. Spregovori o tem, kako so le različne poze tiste, ki na okruten način spremljajo, zaznamujejo in sestavljajo vse plesalce v zboru. Po prvih stavkih balerina tudi prikaže vse to, o čemer je spregovorila. In nato se odvije dobrih 8 minut glasbe iz Labodjega jezera, kjer balerina »odpleše« zborovski del. Nekaj poz in le rahli premiki. Vse to prikaže z nekakšno žalostjo, odtujenostjo v očeh, ki so bile deležne leta odrekanj, trdega dela, na koncu pa je vse to vodilo v statičnost na odru in bivanje na njem kot del žive scenografije. Vse to sledi do poklona, ki je prav tako le ena izmed poz, brez kakršnihkoli klanjanj. Plesalka več kot očitno ponazori žalost, ki morda zareže v marsikaterega plesalca. Na tej točki se morda pojavi vprašanje, ki (si) ga marsikdo ne bi hotel izreči na glas. Toda vsak, ki se vpiše v baletno šolo, zagotovo na neki točki sanjari o solističnih vlogah. O tem, da bo nekoč sam stal na odru in bo na stotine oči uprtih le vanj. Vendar kaj kmalu se izkaže, da je resnica drugje. Ne samo to, da velikim ne uspe. Morda je uspeh tistih, ki so šli dalje, le pogojni uspeh, ki vodi v neskončno žalost zaradi želje po boljšem. Toda po drugi strani se zdi, da ravno s te plati ne bi smeli gledati na to. Kajti pomembnost baletnega ansambla kot celote je večja, kot se zdi na prvi pogled. Že res, da gledalec morda najprej pogleda zasedbeni list, ko se odloči za ogled določene predstave, pa vendar. Baletne predstave, kot jo hoče videti, ne bi bilo brez celotnega korpusa. Kot tudi plesalcev ne bi bilo brez gledalcev. In četudi se zdi marsikomu biti del baletnega zbora kot določen znak nemoči oziroma nezmožnost večjega uspeha, je to pravzaprav obratno.
Pravzaprav bi to lahko povzeli z videnjem filozofa M. Foucaulta, ki je govoril, da sta oblast in moč v družbi vedno razpršeni. Pravzaprav bi lahko govorili o razporeditvi obojega, ki se zgodi v družbi in to omogoči njeno pravilno delovanje. Baletna predstava pravzaprav ni nič drugega kot ravno to. Prav tako se zdi močna navezava na Foucaulta, kjer je corps de ballet kot ”ubogljivo in poslušljivo telo”. Kot je družbeni sistem sestavljen iz določenih enot, ki morajo delovati kot eno in skupnost, tako je tudi tu. Baletni zbor mora biti eno. In to eno mora biti sestavljeno iz različnih teles. Da so lahko telesa obvladana, morajo biti do določene mere podrejena in podvržena določenemu drilu. Foucault navaja primer vojakov, ki z drilom prevzamejo določen način, ki postane kot avtomatizem. Ponotranjijo določene navade, ob tem pa gre tudi za dril duha. Če nekdo ne sledi točno tako v tem ustroju, je podvržen odkritju, da ni del te celote. Tukaj bi lahko govorili tudi o tem, da je ples določen primer sociološkega videnja družbe, ne samo umetnost, ki vnaša v svet posebno estetiko. To videnje bi lahko vnesli v Belovo postavitev, kajti tudi sam je večkrat poudarjal, da skuša vnesti v svojo umetnost tudi koncepte različnih filozofov (Foucault, Deleuze, Althusser, Barthes …).
Če se že obračamo na Foucaulta in omenjenega Barthesa, bi lahko vzporednico s predstavo Véronique Doisneau postavili tudi z vprašanjem o smrti avtorja in kaj avtor sploh je. Barthes je dejal v svojem eseju: »Ko se avtor enkrat umakne, postane prizadevanje dešifriranja teksta popolnoma odvečno. Če tekstu dodelimo avtorje, mu s tem vsilimo neko zajezitev, pripišemo mu nek dokončen označevalec, zamejimo pisanje.«
Zdi se nekako, da ta poved deluje tudi ob misli na baletni zbor, kjer vprašanje avtorstva pravzaprav izgine. Zares nikogar ne zanima, kdo točno je tam. Gledalca ob gledanju zanima zbor kot celota. Kot enotni premik gmote teles po odru. Avtor je izvor določenega dela, toda ta izgine in sčasoma postane nezanimiv.
Ko gledamo posnetek Belove predstave, se to zgodi tudi nam. Ko začnemo poslušati zgodbo balerine, nas avtor niti ne zanima več tako močno. Dal ji je možnost in besedo, da je spregovorila o svojem svetu. Govorila je gledalcu o nečem, kar je skrito za tančicami tila. Toda vseeno nas zares tudi ona kot posameznica ne bi več zanimala, ko bi videli plesalko v množici ostalih. Zato se zdi zanimivo, da je, kljub temu da je imela možnost spregovoriti, pravzaprav odkrila še večje temnino vprašanja o zboru. Nekako se nam lahko zazdi, da gre za malega človeka, ki poganja določen ustroj. Hierarhija, ki je določena in mora biti, da sistem ne propade, se zdi, da v sebi nosi še določene zahteve.

Skozi pripoved balerine se razpre, da bi lahko baletno predstavo videli kot prerez družbe in to postavili na oder. Ves čas je potrebna lestvica in natančno določene pozicije in naloge posameznikov, s tem obstane možnost delovanja. Od tistih, ki opravljajo na videz enostavnejše naloge, do tistih, ki so podvrženi težjim zahtevam. Tudi če bi hoteli tako postaviti ustroj določene operne hiše, vedno potem pridemo do dejstva, da se ustavi celoten sistem, ko eno izmed kolesc v tem ustroju zataji. Zato mora vse delovati v enovitosti. Hkrati pa govorimo o sistemu, ki je (kot bi lahko povzeli tudi ob gledanju Belove postavitve) sestavljen iz teles, ki morajo izžarevati čustva, energijo, mladost, zdravje. In zopet govorimo o paraleli s svetom okoli nas, ki terja in zahteva telesa, ki prekipevajo od zdravja, energije. Po drugi strani pa je ravno to tisto, kar pravzaprav ubija človeštvo. Želja po vsem tem, imeti čim več vsega, biti na čim višjem položaju. In hkrati pot, ki vodi od tega v neskončni kapitalizem, za katerega je možnost končanja le ob totalnem sesutju sistema. Pa kljub vsemu temu moramo dodati še tretjo točko, ki jo lahko izpostavimo. Na koncu vsake predstave, ko večina gledalcev odide in pozabi na to, kako je ime določenemu človeku, ki je stal pred njim na odru … In koliko let dela je vloženega v določen zborovski vložek, ki ga je opazoval le kot premikajoči se krog, vrste, kolone … In naslednji dan je gledalec brez oziranja na to stopil nazaj v svoje kolesje, kjer pa je morda tudi sam tako ”nepomemben”, kot se včasih (žal) zdijo nesolistične vloge.
In tako je človek ves čas ujet v kolesje, kjer se mora podrejati, vpenjati v določeno hierarhijo, slediti idealom današnje družbe, ob vsem tem pa je na koncu dneva pozabljen.

Viri:
http://www.jeromebel.fr/index.php?p=6&lg=2&b=3
Michael Foucault, 2021: Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Krtina.
Gašper Troha, Jason Blake, 2009: Avtor je mrtev. Naj živi avtor! Primerjalna književnost, 32/posebna številka, 77-84, 239-247.
FOTOGRAFIJE: