V Ameriko je v primerjavi z Evropo balet vstopil zelo pozno, kar je primarno posledica drugačnega družbenega ustroja. Vstopil je tudi že kot izoblikovana forma, ki se je z leti samo nadgrajevala. Balet je kvintesenčno predstavljal vse, čemur je Amerika nasprotovala. Aristokratska, dvorna umetnost s hierarhično elito, ki se je ukvarjala z izumetničenostjo in etiketo, ni mogla biti bolj daleč stran od ameriške enostavnosti in prizemljenosti. S svojim katoliškim izvorom je bil balet v nasprotju z ameriško puritansko etiko, z njenim odklonilnim odnosom do erotike in senzualnosti. Ob gostovanju Ruskih baletov s Šeherezado v Bostonu leta 1917 so na primer lokalne oblasti zahtevale, da namesto haremskih, pomanjkljivo oblečenih deklet postavijo gugalnike (Jennifer Homans). In nenazadnje, balet je bil v Evropi financiran s strani države in namenjen promociji in slavospevu dvora. Amerika je kakršno koli financiranje umetnosti s strani države razumela kot nemoralen luksuz in kot državno propagando. Umetnost v Ameriki je bila in je še vedno večinoma v privatnih rokah.
Kljub vsem tem razlikam pa je balet postopno, preko gostovanj začel vstopati na ameriška tla. Najzgodnejše gostovanje se je zgodilo leta 1735, ko je Anglež Henry Holt s svojo skupino predstavil tri balete v Charlestonu. Prvi pravi balet pa sta leta 1791 uprizorila Alexander Placide in njegova žena. V svojo predstavo v New Yorku sta vključila tudi najljubšega performerja predsednika Georgea Washingtona Johna Duranga, ki je označen za prvega ameriškega profesionalnega plesalca. Zakonca Placide sta celo sezono leta 1792 delovala v New Yorku, kjer sta predstavljala dela Noverra in Daubervala. Okoli leta 1835 so v Filadelfiji Paul H. Hazard z ženo in plesalci pariške opere ustanovili prvo šolo. Šola ni doživela razmaha, so pa iz nje izšli trije pomembni ameriški plesalci: George Washington Smith, Mary Ann Lee in Augusta Maywood. Kako nezadostno znanje so ameriški plesalci imeli, se je pokazalo pri gostovanju Paula Taglionija (brata Marie Taglioni) leta 1839, ko je s svojo ženo prispel iz Berlina in nastopil z La Sylphide. Za baletni zbor so najeli lokalna dekleta, ki razen morda nekaj plesnih korakov niso premogle nobene odrske kulture. In še 40 let kasneje ni bilo nič drugače. Kritiki so pisali o nerodnih, obilnih dekletih na odru, brez občutka za baletno etiketo. Leta 1840 je kot Giselle v Ameriki z uspehom gostovala znana balerina Fanny Elsner. Njen partner je bil George Washington Smith, prvi Albrecht v zgodovini ameriškega baleta. Washington Smith je pozneje skupaj z Mary Ann Lee, ki se je izobraževala v Parizu, z Giselle dve leti uspešno potoval po Ameriki. Še uspešnejša je bila Augusta Maywood. Tudi ona se je šolala v Parizu in je kot prva Američanka postala primabalerina assoluta milanske Scale. Ko se je vrnila v Ameriko, je ustanovila svojo skupino in z njo gostovala po Ameriki.
Balet je intenzivno vstopal na ameriška tla tudi preko popularne kulture tistega časa, muzikalov, varijetejev, vodvilov. Predvsem so bili iskani italijanski plesalci, ki so bili tehnično bravurozni in polni senzacionalnih trikov, kar je ustrezalo ameriški publiki, ki je balet videla ne kot vzvišeno evropsko umetnost, temveč le malo več kot zgolj zabavo.
Vse se je spremenilo na začetku 20. stoletja s prihodom ruskih kraljevih plesalcev, ki so, mimogrede, zaslužni tudi za razvoj baleta v Angliji. Dokler ni bila leta 1909 ustanovljena baletna šola metropolitanske operne hiše in začela izobraževati tudi domače plesalce, je bila vsa teža razvoja in širitve baletne umetnosti prav na Rusih. Nekateri so prišli z Djagilevom, drugi so pribežali pred slutnjo prve svetovne vojne in pred rusko revolucijo. Na začetku so vsi, prav tako primabalerina Ana Pavlovna, nastopali po vodvilskem okrožju med potujočimi muzikanti, sloni, ki so igrali bejzbol, in drugimi popularnimi nastopi (Jennifer Homans). S svojo naravno karizmo in prefinjenostjo je Ana Pavlovna naredila na gledalce skoraj hipnotičen vtis. Koreografinja Agnes de Mille pravi, da ji je njen nastop popolnoma spremenil življenje (Jennifer Homans). Po prvi svetovni vojni se je ekspanzija baleta v Ameriki nadaljevala. Predvsem so bila še vedno popularna gostovanja, s katerimi so približevali balet vedno novi publiki. Balet je začel vznikati v vseh državah Amerike, nastajale so šole, kjer so ruski pedagogi izobraževali domače plesalce. Ruski pedagogi niso prenesli zgolj korakov in metodike dela, temveč svoje nacionalno bistvo, rusko carsko ortodoksnost, in jo implementirali v celoten šolski sistem. Balet je v Ameriki po drugi svetovni vojni doživel vznik iz marginalne umetniške zvrsti v nacionalno pomembno plesno zvrst. Za to so zaslužni izjemno talentirani koreografi, kot so bili George Balanchine, Jerome Robbins in Antony Tudor, a bistvo spremembe je nosila Amerika kot država.
Druga svetovna vojna, ki je opustošila Evropo, njeni umetniki pa so se razbežali po svetu, je Ameriki, ki praktično ni utrpela škode, omogočila umetniški ‘boom’ na vseh področjih umetnosti, ki je sledil ekonomski, medijski in nakupovalni rasti. V umetnost se je začelo intenzivno investirati. Močno podporo je imela umetnost tudi v predsedniku Johnu F. Kennedyju. Njegova žena Jackie je bila prominentna figura na umetniških dogodkih, ki so prinesli glamur tudi Beli hiši.
Balet se je po Ameriki vse hitreje širil: med letoma 1958 in 1969 se je število baletnih skupin z več kot dvajsetimi plesalci potrojilo.
Osrednje umetniško dogajanje, tako na področju likovne umetnosti, glasbe, gledališča, tudi plesa, je nosilo mesto New York. To je tudi obdobje, ki je prineslo Ameriki moderni ples. Kaliforničanka Martha Graham, navdahnjena z Isadoro Duncan, je v New Yorku ustanovila tako šolo kot svojo skupino.
V tem času sta v New Yorku nastali tudi dve še danes najpomembnejši baletni instituciji, Ameriško baletno gledališče (ABT)in Newyorški mestni balet (NYCB).
Začetki ABT so povezani z ruskim emigrantom Mihailom Mordkinom, ki je v Ameriki ustanovil nekaj svojih skupin, z njimi gostoval po njej in deloval tudi kot baletni pedagog. Po srečanju z ameriško bogato dedinjo Lucio Chase, ki je prevzela njegovo skupino, jo financirala, je skupina dobila ime Ameriško baletno gledališče. Do vsaj leta 1960 je bila skupina proruska v repertoarju: pomembna je bila virtuoznost v nastopih, na oder so postavljali razne ljudske forme in pripovedne balete. Ko se je Lucii Chase pri vodenju gledališča pridružil arhitekt Richard Pleasant, je postala v repertoarnih vizijah skupina veliko bolj ambiciozna in za otvoritveno sezono leta 1940 je predstavila impresivna nova dela Antonyja Tudorja, Bronislave Nižinske, Mikhaila Fokina, Agnes de Mille in Georgea Balanchina.
Tako kot ABT je bil tudi NYCB produkt rusko-ameriške naveze med Georgeem Balanchinom in Lincolnom Kirsteinom. Kirstein, izobražen na Harvardu, s strastjo do vseh umetnosti, je v klasičnem baletu prepoznal svoje ideale: strogo disciplinirano telo skozi skorajda meniško inkluzivni trening in odkrito senzualnost in seksualnost baleta. Kirsteina niso zanimale vile ali princese, navduševal se je nad Nižinskim, modernim baletom in nad čistim klasicizmom Balanchina. Po srečanju z Balanchinom v Londonu leta 1933 je Kirstein zaslutil, da je to priložnost za etabliranje baletne umetnosti v Ameriki, z ameriškimi plesalci in ruskimi zvezdami na začetku, zato je Balanchina povabil v Ameriko. Kljub entuziazmu obeh je trajalo več kot deset let, da se je moderni balet vzpostavil v Ameriki. Leta 1934 sta uspela ustanoviti Šolo ameriškega baleta (SAB), v kateri so še vedno poučevali ruski pedagogi, a so se formirale generacije ameriških plesalcev. Ustanovitev in delovanje skupine je bil trši oreh, predvsem zaradi financ. Za kratek čas je bila skupina pod okriljem Metropolitanske opere (MET), a je bil Balanchine preradikalen za njeno vodstvo. Medtem ko se je Kirstein trudil po svoje, ustanovil manjšo skupino, namenjeno gostovanjem, se je Balanchine podal na Broadway in zanj skoreografiral lepo število hitov. Leta 1941 sta s pomočjo državne podpore poskusila z novo skupino, ki je nekaj časa predstavljala Ameriko v tujini. Skupina se ni obdržala, je pa predstavljala pomemben premik mišljenja baleta od privatnega ali komercialnega podviga do umetniške zvrsti, ki je dobila državno podporo. Kirstein in Balanchine sta ustanovila še eno skupino z imenom Baletna združba (Ballet Society), ki pa se je obdržala. S pomočjo župana New Yorka, Fiorella La Guardie, ki se je navduševal nad umetnostjo, je nastal Mestni center za glasbo in dramo. Leta 1948 je Kirstein najel prostore za predstave Baletne združbe. Vodja finančnega odbora Morton Baum je prepoznal Balanchinov talent in povabil Združbo v Mestni center, kjer je dobila tudi novo (današnje) ime: Newyorški mestni balet. NYCB tako ni nastal zgolj zaradi Balanchinovega talenta, ampak so se morala postaviti pravilno tako politična kot finančna razmerja, ki so potem omogočila baletu v Ameriki stabilnost. 
George Balanchine (1965)