Ob omembi imena George Balanchine se kot asociacija hitro nalepi zraven še slogovna oznaka neoklasični balet. Balanchine je bil brez dvoma gonilna sila in promotor te zvrsti, ki je svoj zagon dobila v začetku 20. stoletja, in sicer kot premik od zgodbeno zasnovanih klasičnih baletov h gibalnim mehanizmom, ki so v ospredje začeli postavljati plesno telo in njegove zmožnosti ter zakonitosti izven v stoletjih zgrajenega klasičnega plesnega koda. Ti so bili zasnova za poznejše baletne invencije številnih koreografov. Vendar revolucionarnosti njegovih konceptov, poleg novosti v telesnih oblikah, ne gre sploščiti zgolj na odmik od naracije v baletu ali gestičnih in pantomimičnih pomenov, kot smo jih do tedaj poznali. Balanchine je bil kljub inovacijam klasicist, z naslombo na tradicionalne vrednote, a z vizijo človeka 20. stoletja. Njegova dela so bila tako narativna kot abstraktna, povsod pa je puščal močan pečat s svojimi vrednotami, zaznamovanimi z rusko tradicijo in religioznostjo. Predvsem pa so bila njegova dela celostno zasnovane umetnine, ki so manifestirale njegov prefinjen občutek za koreografijo, prostor, premišljen dizajn uprizoritve in za intuitivno, a logično notranjo dramaturgijo plesnega dela. Da je ohranjal strukturno idejo in sporočilnost, je kontekst zreduciral. Tudi odstranitev scene in kulis ter ohranitev zgolj ciklorame in svetlobnih plasti sta bili logični podpori portretiranju slik, ki so se porajale z njegovim načinom koreografiranja.
Težko je posebej označiti, kaj v njegovem življenju je tisto, kar ga je zaznamovalo in vplivalo na postopke koreografiranja, a po vsej verjetnosti je bil preplet marsičesa. V njem so se sedimentirale tako usedline klasične baletne izobrazbe kot ekspresionistične forme gledališke umetnosti z začetka stoletja, ko je igral v Aleksandrinskem gledališču v igrah Antona Čehova in prišel v stik s Konstantinom Sergejevičem Stanislavskim.[1] Po ruski revoluciji, zatonu grandioznega in zgolj navidezno večnega kraljevega sveta, se je kot občutljivi trinajstletnik zagnal v ruski modernizem in progresivno rusko umetnost, a v sebi vseeno ohranil pečat lepote in detajlirane etikete kraljevega, ki je zaznamovalo njegovo zgodnje otroštvo. Balet je postavil na piedestal vzvišene, idealizirane, angelske umetnosti in ga v obliki strogo formaliziral. V polju njegovega interesa nista bila nikoli realizem ali človeška mesenost. Tudi kadar je postavljal balete z naracijo, je bil njegov fokus onkraj razlagalne pantomime, usmerjen v vizualno in glasbeno logiko določenega koreografskega dela.
Rojen v Sankt Peterburgu, očetu skladatelju iz Gruzije in materi delno nemškega porekla, se je znašel v svetu baleta, ko je spremljal sestro na avdicijo Kraljeve šole gledališča in baleta, kamor je bil potem sam sprejet. Kot učenec šole je že okušal vonj profesionalnih odrskih desk, ko je nastopal v Mariinskem gledališču v koreografijah slavnih koreografov in zelo zgodaj začel tudi z lastnimi koreografijami, uprizorjenimi na šolskih koncertih. V skupini Mladi Balet, ki jo je soustanovil z nekaj entuziastičnimi sošolci, je bil prostor za nekonvencionalne predstave in postal v umetniško naprednejših okoljih takojšen hit. Po enem letu pa so tradicionalne avtoritete Mariinskega gledališča ustavile njegovo delovanje. Do srečanja s Sergejem Djagilevim in njegovim ruskim baletom, kjer je preživel pet intenzivnih let in v tem času postavil pet koreografij, je postavljal le krajše koncertne forme. V ruskem baletu pa je njegova koreografska kariera končno dobila prvi zagon. A šele v Ameriki je Balanchine postal kompletna baletna osebnost. Z ustanovitvijo Newyorškega mestnega baleta in Šole ameriškega baleta je tlakoval pot razvoju baleta v Ameriki, čeprav je trajalo do leta 1946, da je z Newyorškim mestnim baletom pridobil reden odrski prostor v New York City Center of Music and Drama in da je Amerika prepoznala ter sprejela njegov izjemen talent. Kljub temu da je določena hierarhija še vedno obstajala, pa v Newyorškem mestnem baletu ni bilo prostora za zvezdniške statuse, s čimer je želel Balanchine ohraniti plesalce iskrene in neizumetničene. Brezmejno kreativen – njegova zapuščina šteje okoli 425 baletnih del – je koreografiral hitro, brez napora in pogosto postavil balete že v enem tednu. Izhajajoč iz glasbenih inputov, ki jih je intuitivno zaslutil, je zasnoval obliko in slog, koreografijo pa, pogosto s sodelovanjem plesalcev, v studiu. Neskončne vizualne projekcije, nastale skozi občutje glasbe, je realiziral v samosvojih koreografskih idiomih. Ne le glasba, tudi plesalci so mu bili večen navdih za plesna dela. Skrbno izbrani so predstavljali spoj ruske kulture s plesno drznostjo, hitrostjo in odprtostjo teles ameriških plesalcev. Privlačile so ga njihove posebnosti in osebnosti, ki jih je vtkal v svoja plesna dela. Ob spremembah zasedb je spreminjal tudi korake, da so se bolj zlili z na novo izbranim plesalcem. Postulati, ki jih je zastavil, da naj plesalci reprezentirajo sebe, so pomenili revolucionarni obrat od stoletnih predstavljanj nekoga drugega in so nekaterim plesalcem na začetku povzročali kar nekaj težav. Znotraj znanih afinitet do svojih plesalcev pa je brez dvoma na piedestal postavljal žensko plesalko in moške ob njej videl kot njej »predane viteze« (Jennifer Homans). Balet je ženska, je njegova znana izjava. In to oboževanje žensk se je pogosto zrcalilo v njegovih delih, v duetih, v solih ali v strastnih ljubezenskih plesih. V svoje ženske plesalke se je ves čas tudi zaljubljal, se z njimi poročal ali jih ljubil zgolj platonsko.
Njegov slog je bil vsaj na začetku mešanica erotične svobode giba s cirkuško in varietejsko akrobatiko, »nekakšen plesni konstruktivizem, ki raziskuje telo kot stroj« (Arlene Croce).
Če je La Chatte (1927), narejen za ruski balet, prvo delo, v katerem zaslutimo tipičen Balanchinov slog in začetke procesa združitve konstruktivizma in klasicizma, je z Aponom (na začetku poznanim kot Apollon Musagète) prestopil v novo obdobje svojega razvoja in vpliva glasbe na svoja dela. Odkritje enosti v glasbi Stravinskega ga je napeljalo na razumevanje giba v novih dimenzijah. »Med študijem Apollona sem prvič odkril, da imajo geste tako kot toni ali kot sence v slikarstvu znane povezave. V skupinah te geste uveljavljajo svoje lastne zakone. Umetnik, ki se tega zaveda, lahko te zakone vedno bolj razume in se nanje odziva« (George Balanchine). Kot izjemno natančen koreograf glasbe je s Čajkovskim in Stravinskim, s katerima je največ delal, dokončno izoblikoval svoj slog vizualnega portretiranja glasbe s plesom.
Njegovo prvo delo v Ameriki je bil balet Serenade leta 1934, na glasbo Čajkovskega, v izvedbi študentov na novo ustanovljene Šole ameriškega baleta. Serenade, eden njegovih najbolj znanih baletov, se je skozi leta pogosto spreminjal. Dodani so mu bili plesi, druga glasba, zamenjani kostumi: iz originalno kratkih tunik so nastala dolga, svetlo modra tanka krila. Balet Serenade je izjemen v uporabi prostora, v ritmičnih zagonih in v tem, kako se v geometričnih oblikah vizualna poetika zliva med sabo, hiti ali drsi od ene oblike do druge. Po eni strani strogo formalne in obredne, po drugi globoko emotivne, na meji sanjskega, v spoju fizičnega z metafizičnim, s pogostimi aluzijami na Giselle. Kot lok življenja s sramežljivimi začetki, ljubezensko vznesenostjo, ki žal ne traja, in nazadnje odhod v oddaljeno neznano.
Agon (1957) je po drugi strani odraz dolgoletnega dela in raziskovanj ter najbolj jasen znak Balanchinove poti v modernizem. Formalen, delujoč kot brezhiben stroj, dislociran in ritmično kompleksen je Agon sestavljen iz duetov, triov in kvartetov, ki si brezkompromisno podrejajo prostor okoli sebe, se grmadijo bolj kot zbirajo in v ostrih razmerjih prečijo prostor. Brez naracije, melodične ali lirične linije je Agon kot spopad kopice gibov z glasbo, na kar nenazadnje asociira tudi naslov[2]. Z nevtralnim scenskim ozadjem, v črno-belih delovnih oblačilih so bila baletna pravila mehkobe, eteričnosti in narativnosti spreobrnjena od znotraj navzven, kar je v naelektrenem ozračju občutila tudi premierska publika.
Za svoje najboljše delo je Balanchine označil balet Stravinsky Violin Concerto. Leta 1931 napisana partitura je dobila plesni odmev prvič leta 1941 z imenom Balustrade. A 1972. leta ustvarjen balet z naslovom Stravinsky Violin Concerto na isto glasbo je razprl popolnoma nova mesta v glasbenih odtisih. Z rahlo aluzijo modernističnega vtisa je spominjal na Agon, vendar je bil manj asketski, bil je kot nekakšen destilat vseh vplivov – ameriškega jazza, ruske folklore, baletne baročne etikete, liričnosti romantike –, ki so puščali sledove v Balanchinovem ustvarjanju. Klasičen, a v nenehnem prelamljanju s klasiko, hiter in bravurozen, vse to predstavlja zrelo Balanchinovo delo mnogoterih vplivov, ki mehko, a zanesljivo sovpadajo eden z drugim.
Balanchinova zapuščina je enormna, ne zgolj z res številnimi koreografskimi deli, ampak še bolj s preobratom, ki ga je s svojim prefinjenim talentom in vizijo v klasičnem svetu baleta ustvaril. Baletno umetnost, to arhaično zvrst, je z naslonom na klasicistično tradicijo in očiščenostjo vsega s stoletji nabranega gestičnegain narativnega balasta razprl kot stabilno umetniško formo 20. stoletja. »Ustvaril je balet kot avtonomen jezik – fizičen, vizualen in glasbeni – in ustvaril dela, ki se jih je lahko gledalo in razumelo pod njihovimi pogoji« (Jennifer Homans).
»Zdi se, da ni nikoli naredil nečesa, kar ne bi naredil že prej, a se je vedno zdelo, da je vse novo« (Arlene Croce).
Jennifer HOMANS, 2010: Apollo’s Angels. A history of ballet. New York: Random House Trade Paperbacks.
International Encyclopedia of Dance: A Project of Dance Perspective Foundation, inc. New
Tamara TOMIC-VAJAGIC, 2012: The Dancer’s Contribution: Performing Plotless Choreography in The Leotard Ballets of George Balanchine in William Forsythe: Doktorska disertacija. London: University of Roehampton. Na spletu.
[1] Konstantin Sergejevič Stanislavski je bil izjemno pomembna osebnost gledališkega miljeja s konca 19. in začetka 20. stoletja, odličen ruski igralec in eden najpomembnejših režiserjev svoje generacije, utemeljitelj po njem imenovane igralske metode.
[2] Agon je v Grčiji pomenil tekmovanje v telesnih vajah ali v umetnostih.
