Slovenski baletni portal

med

Ko pravljica oživi – o baletu Trnuljčica

Ohranjen ruski repertoar klasičnih baletnih predstav iz 19. stoletja je imel veliko vlogo pri razvoju baleta, na katerega je vplival s pomočjo klasičnih baletov, ki so sčasoma postali izvajalska tradicija na repertoarjih mnogih baletnih hiš po svetu. Kljub močni raznolikosti klasičnih baletnih predstav so danes ohranjene le nekatere, kot so Labodje jezero, Don Kihot, Esmeralda itd.
 
Trnuljčica, ki je mnogim zelo dobro poznana kot zgodba iz otroške pravljice francoskega pisatelja Charlesa Perraulta iz leta 1697, je v baletnem svetu znana kot eden izmed najpreciznejših in gracioznih baletov, za katerega velja, da spada med tradicionalne klasične baletne predstave. Čarobnost pripovedi o prekletstvu zlobne vile, ki uspava kraljestvo in njegovo princeso, se je dotaknila številnih src, med njimi tudi znanega ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega in francosko-ruskega plesalca, koreografa in pedagoga Mariusa Petipaja, ki sta magičnost zgodbe prikazala s pomočjo štiriurne baletne uprizoritve na odru Mariinskega gledališča v Sankt Peterburgu leta 1890. Balet Trnuljčica je bil v osnovi zamisel ruskega dramatika, esteta in frankofila Ivana Vsevoložskega, ki je znan kot stvaritelj njegovega libreta in oblikovalec elegantnih barvnih kostumov. Kot vsaka oblika umetnosti imajo tudi baletne predstave svoje namene, s katerimi tiho na način plesa vplivajo na družbo, v kateri so bile ustvarjene, zato lahko predpostavimo, da ideja Vsevoložskega za stvaritev baleta ni bila naključna, temveč izjemno taktično premišljena. Ruski dramatik je uporabil Perraultovo zgodbo in njeno različico, ki sta jo napisala brata Grimm leta 1812 z originalnim naslovom “Little Briar Rose,” ter vključil druge književne like tako iz Perraultovih zgodbic za otroke (Obuti maček, Rdeča kapica, Pepelka itd.) kot iz pripovedi francoske literature (Lepotica in zver, Zlatolaska, Sinji ptič itd.) za ustanovitev močne povezave med Rusijo in Francijo. V mnogih pogledih je Trnuljčica zagotovila kulturni most med zgoraj omenjenima državama in utelešenje frankofilije Ivana Vsevoložskega, ki je zaslužen za nastanek mnogih baletov s francosko tematiko v času njegovega mandata režiranja ruskih imperialnih gledališč.
 
Ko je bila osnovna ideja v popolnoma dokončana, sta glavno vlogo prevzela koreograf Marius Petipa in skladatelj Peter Iljič Čajkovski, ki sta vzpostavila odličen delovni odnos, kar ju je posledično peljalo do izjemnega končnega rezultata uspeha predstave. Struktura Trnuljčice je precej tipična za klasične pripovedne balete, saj se začne s tradicionalnim prologom, v katerem je mala princesa Aurora krščena in blagoslovljena s strani dobrih vil, predstavljenih z znanim Grand Pas de six. Po dramatičnem prihodu zlobne vile Carabosse se praznovanje prekine z mimično sceno, ki pelje gledalce v prihodnost na praznovanje Aurorinega 16. rojstnega dne v prvo dejanje predstave, najbolj znano po dveh najslavnejših baletnih točkah – Garland Waltz in Rose Adagio, v kateri se štirje snubci neuspešno potegujejo za roko princese (znana po težkih ravnotežjih na konicah prstov). V drugem dejanju zaznamo tipično sceno vizije, v kateri dobra vila Lilac sto let po tragičnem vbodu princese in uspavanju celotnega kraljestva princu Désiréju pokaže vizijo Aurore, v hipu se zaljubi in prosi vilo, naj ga odpelje tja, kjer princesa spi. Eden najzanimivejših trenutkov v tem delu baleta, ki nakazuje Petipajev razvoj in naklon stran od tipične romantične iluzije lahkotnosti, je ravnotežje Aurore na konicah prstov z oprijemom soplesalca za konice dlani in nogo v pozi attitude nazaj, kar je referenca na Botticellijevo Rojstvo Venere. Posnema namreč Venero, ki stoji na robu školjke, lovi ravnotežje z eno nogo rahlo pokrčeno, poleg nje pa je Hora pomladi, katere telo je v podobni pozi kot prinčevo. Najrazkošnejši del predstave je tretje dejanje, v katerem sledimo poroki princa Désiréja in princese Aurore, ki jo je iz spanca zbudil poljub prave ljubezni, ter spoznavamo literarne like otroških francoskih pravljic skozi grand divertissement (kratki plesi več različnih posameznikov ali skupin, dodani za popestritev klasičnih baletov), iz katerega izhaja zelo znan modro obarvani pas de deux Modre ptice in tradicionalen Grand Pas de deux neveste ter njenega ženina.
 
Ob premieri prve uprizoritve baletne predstave je ta doživela velik uspeh s strani občinstva, vendar so bile prve znane kritike baletnih strokovnjakov zelo različnega mnenja, saj so za ruski klasični balet v tistem zgodovinskem obdobju bili značilni melodramatični baleti, ki so predstavljali odsev takratne družbe, Trnuljčica pa je bila popolno nasprotje z vsebino pravljice, postavljeno v Franciji, ki spominja na dogajanje na francoskem dvoru Ludvika XIV. Baletni kritiki so se zaskrbljeno spraševali o verodostojnosti baleta in njegovi koreografiji, ki je bila po večinskem mnenju izredno zanemarjena in tako močno oddaljena od baletne tehnike Imperialnega baleta, da so menili, da takšne predstave ne morejo poimenovati balet.
 
A vendar kljub nezadovoljstvu kritikov ruskega Imperialnega baleta so takšne oblike baletov, kot je Trnuljčica, postajale izredno priljubljene med gledalci in še danes nosijo bogato tradicionalno vrednost. Oblika baleta (izum 18. stoletja), ki skozi gibe, glasbo in vizualne elemente pripoveduje zgodbo, je bila poimenovana pripovedni balet, katere glavna fokusna točka je uporaba koreografije, kostumov in odrske scene za posredovanje drame, čustev, razvoja značaja ipd., medtem ko se klasični baleti pretežno osredotočajo na samo izvedbo korakov baletne tehnike. Specifika, ki omogoči občinstvu dostop do plesalcev na odru, je uporaba pantomime, mimike in neverbalnih kretenj, kar pomaga izboljšati vidik pripovedovanja zgodbe za gledalce. Poleg vidnih elementov ima ključno vlogo za razumevanje pripovednih baletov tudi glasba, saj določa ton, razpoloženje in tempo predstave z uporabo melodij, ritmov in dinamike. Glasba je skrito orodje, ki vodi ne le plesalce na odru, temveč tudi občinstvu doda globino in kompleksnost ter poveča splošni učinek predstave. Danes je meja med pripovednimi in klasičnimi baleti nekoliko zabrisana, kar je najverjetneje posledica obdobja romantike v 19. stoletju, v katerem so pripovedni baleti postali nova klasika. Če osredotočimo svojo pozornost na repertoarje današnjih baletnih hiš po svetu, lahko opazimo, da so pripovedni baleti bistveni za obstoj baletnih kompanij, saj ustvarijo najvišjo prodajo vstopnic in privabijo največje število gledalcev za ogled baletnih predstav.
 
Balet Trnuljčica se je skozi zgodovino veliko spreminjal in bil pod vplivom različnih kultur narodov, ki so ga s pomočjo področja svojega znanja preoblikovali v sebi in svoji družbi všečno predstavo. V času Sovjetske zveze (20. stoletje) je balet doživel drastično opustitev prizorov mimike, kar je povzročilo spremembo dobre vile Lilac v izrazito plesno vlogo in dodatek dveh solo variacij princa in princese Aurore v drugem dejanju. Na zahodu so skozi 19. stoletje nastajale nove različice baleta od 48-minutne verzije, v kateri je glavno vlogo imela Anna Pavlova, oblečena v nepraktične hlače s čevlji s peto in visoko lasuljo, do prvih celovečernih predstav pod vodstvom Sergeja Pavloviča Djagilevega. Danes je kljub tradicionalni vrednosti balet še zmeraj v toku razvijanja vsebine in dodajanja novih ali opuščanja starih plesnih korakov.
 
Zanimivo je, da se balet po tako velikem časovnem obdobju od nastanka še vedno ne samo ohranja na repertoarjih, temveč tudi neprestano spreminja, ne stagnira. Osebno menim, da je Trnuljčica izredno pomembna za obstoj klasičnega baleta, za katerega lahko rečemo, da počasi izumira oz. postaja obstojen samo v fluidnem soglasju z drugimi vrstami plesa. Zgodovinsko obarvani baleti, ki so naredili svoj pečat v času, so ključna odskočna deska za ustvarjanje današnjih koreografij, saj se ob neuspehih bolj kompleksnega vedno lahko vrnemo na osnove, ki so jih postavili naši predniki. Cikličnost vračanja starim izumom je v sedanjosti zelo priljubljena na vseh področjih našega življenja, zelo dobro vidimo to v modi, prav tako pa velja tudi za balet, kjer pripovedni baleti znova postajajo samostojni, ločeni od klasike, zato menim, da je izredno pomembno za baletne hiše ohranjanje tradicije, a hkrati pokazati svežino in novost. Ljudje, ki si pridejo ogledat baletne predstave v operne hiše, želijo premor od svojega vsakdanjika, tako da ob plesu sledijo življenju izmišljenih oseb in pozabijo na realnost, zato so pripovedni baleti tako priljubljeni med vsemi starostnimi generacijami. Magičnost, ki jo doživimo, ko sedimo v gledališču, opazujemo dogajanje na odru in čutimo, kar čutijo plesalci, je tako neprimerljiva in nenadomestljiva, kot je dolga zgodovina in lepota baleta Trnuljčica.
 
Viri in literatura:
 
Narrative Ballet – Definition & Detailed Explanation – Dance Theory Glossary. Sfconservatoryofdance.org. Na spletu.(Dostop: 29. 7. 2024)
 
The Sleeping Beauty. The Marius Petipa Society. Na spletu. (Dostop: 30. 7. 2024)
 
Tim Scholl, 2004: “Sleeping Beauty,” a legend in progress. New Haven: Yale University Press. Na spletu. (Dostop: 28. 7. 2024)

Danski romantični balet pod okriljem Bournonvilla

Klasični balet kot vsaka druga zvrst plesa deluje po načelih gibanja, ki so jih skozi zgodovino človeštva raziskovali mnogi plesalci, koreografi in pedagogi, da bi poenotili metode plesa v natanko določeno tehniko, po kateri so delovali baletne šole in plesna gledališča po svetu. Najbolj znana izmed tehnik baleta je Vaganova metoda, ki se še danes uporablja kot izhodišče za poznavanje baletne umetnosti, a ji kljub svoji globalni prepoznavnosti ne smemo dovoliti zasenčenja drugih baletnih tehnik, ki so prav tako veljavne in uporabne kot sredstvo gibanja ter predstavljajo pomembno vlogo v samem razvoju baletne zvrsti. August Bournonville, danski plesalec in koreograf, je zaslužen za nastanek baletne tehnike Bournonville, ki se še danes uporablja kot ohranjanje baletne tradicije.

August Bournonville

 August Bournonville, rojen 21. 8. 1805 v Københavnu na Danskem, je že kot otrok oboževal balet, najverjetneje zaradi očeta (po rodu Francoz), ki je bil plesalec in koreograf ter direktor Kraljevega danskega baleta (The Royal Danish Ballet). Bournonville se je šolal v Københavnu vse do leta 1820 pod mentorstvom svojega očeta, nato je svojo plesno pot nadaljeval v Parizu, kjer je svoje življenje podredil umetnosti z rednim obiskovanjem muzejev, gledališč ipd. Kljub svetli prihodnosti v pariški operi, kjer je postal baletni solist, se je odločil za vrnitev v København. Leta 1830 postane baletni mojster Kraljevega danskega gledališča in v času svojega delovanja uvede mnoge spremembe, po katerih postane prepoznaven: izboljša tehnične standarde ansambla ter kot novost uvede poudarek na moških baletnih plesalcih, za katere ustvari mnogo solo koreografij. Bournonville je ustvaril kar 63 baletov, izmed katerih je danes najbolj priljubljen balet Silfida (La Sylphide), ustvarjen leta 1836 za balerino Lucile Grahn, ki je bila na premieri predstave stara samo 17 let. August Bournonville svojo plesno kariero konča leta 1848, vendar ostane na položaju direktorja še vse do leta 1877. V svojem življenju je veliko potoval in dobival navdih v umetnosti, vendar je kljub svoji pestri zapuščini baletnih predstav umrl (1879) z mislijo, da njegova dediščina ne bo pustila velikega vtisa na baletno umetnost. Ob pojavu danskega kraljevega ansambla v New Yorku leta 1956 se je priljubljenost Bournonvillovih baletov močno povečala in se ohranila vse do danes.

Balet SNG Maribor v Bournonvilli Silfidi; vir SNG Maribor; foto Tiberiu Marta

Poleg ustvarjanja umetnosti v vlogi plesalca, koreografa in delovanja kot baletni mojster, pa tudi kot direktor danskega kraljevega baletnega ansambla je Bournonville znan tudi po izumu svoje baletne tehnike, najbolj vidno uporabljene v njegovih gracioznih baletih. Velik vpliv nanjo so imeli Bournonvillovi predhodniki, kot so njegov oče (učitelj klasičnega, previdnega in natančnega baleta), Vestris (učitelj baleta s poudarkom na atletiki in moči v nogah), njegove muze, po katerih je imenoval korake (Jules Perrot, Maria Taglioni, Fanny Elssler ipd.), in mnogi danski pisatelji obdobja romantike, med njimi tudi slavni Hans Christian Andersen. Plesalci Bournonvillovega obdobja baletov so morali imeti dobro razvite igralske sposobnosti, saj so njegove predstave temeljile na prikazovanju življenja običajnih ljudi, pri čemer lahko sklepamo, da inspiracija za takšno tematiko izvira iz njegovih številnih potovanj po svetu.

Baria Taglioni kot Silfida v istoimenskem baletu Augusta Bournonvilla

Bournonvillova tehnika je bila okoli leta 1820 na prvi pogled zelo podobna francoski tehniki baleta, saj je vsebovala načelo navzven odprtega delovanja nog, iztegnjenih stopal in kolen, épaulementa, izraženega skozi zgornji del telesa ipd. Tisto, kar je ločevalo ti dve baletni metodi, je zadržanost v plesu Bournonvilla, ki se kaže v manjši nagnjenosti k spektakularnim trikom in preobsežnim gibom. Bournonvillovo tehniko, ki ne presega naravnih zmožnosti človeškega telesa, najhitreje prepoznamo po hitrem delovanju nog, ki se redkokdaj visoko dvignejo, saj so bili plesalci v obdobju romantike omejeni z novo obliko kostumov in dolgimi krili, zato dvigovanje nog poteka večinoma skozi nizki développépoložaj. V samem plesu ni statičnih poz ali poudarjenih korakov, saj so prehodi med njimi gladki in enakomerni, kar daje gledalcu občutek mehkobe in breztežnosti. Kot posledica takšnega načela delovanja nog so Bournonvillove koreografije največkrat zaznamovane s petit allegrom, ki dobro uprizarja izvedbo majhnih korakov z izjemno hitrostjo. Pri izvajanju skokov se plesalci gibljejo po principu “od – do”, kar  izhaja iz pomembnosti tekočega gibanja, značilnega za Bournonvillovo tehniko, zato se skoki izvajajo s pomočjo neelastičnih in kratkih pliéjev, pete se skoraj ne dotikajo tal, višina skokov pa je določena na podlagi naslednjega koraka, ki mora biti tako visok kot prejšnji. Za razliko od uporabe spodnjega dela telesa se zgornji del telesa uporablja kot dodatek za okras celotnega videza plesalca. V času romantike so bili v razvoju položaji rok port de bras, zato velik del Bournonvillove tehnike temelji na gibanju trupa, rok in glave v smeri gibanja nog. Značilno je, da so roke okrogle in simetrične oblike, dlani so obrnjene navzdol ali proti publiki, da bi bili gledalci vključeni v balet. Za prikaz milostljivosti in skromnosti morajo plesalci Bournonvillove metode imeti rahlo sklonjen pogled, a široko odprta ramena, kar je še eden izmed primerov uporabe kontrastov, ki se velikokrat pojavljajo pri izvedbi njegove tehnike.

Balet Augusta Bournonvilla

Bournonville je želel razviti baletno okolje, ki bi bilo drugačno od francoskega, zato je verjel, da so moški baletni plesalci enaki ženskim. Baletke Bournonvillove metode so plesale skoraj enake koreografije kot moški plesalci, zato so plesi vsebovali minimalistično dvigovanje nog in uporabo plesa na konicah prstov, kar lahko opazimo zaradi velikega poudarka na polprstih. Kot posledica so Bournonvillovi baleti vsebovali zelo malo duetnega plesa, kot ga poznamo danes, veliko več je bilo simetričnega plesa med plesalcem in plesalko.

Nena Vrhovec kot Čarovnica Madge v uprizoritvi baleta Silfida v SNG Opera în balet Ljubljana; vir SNG Opera in balet Ljubljana; foto Darja Štravs Tisu

Po obdobju romantike, okrog leta 1920, nastopi obdobje abstraktnih idej s čistimi gibi, brez dodatnih okraskov in pretirane dramatizacije, ki prevladuje kot ena izmed glavnih idej romantičnega gibanja. Neoklasicizem prevzame tehnika baletnega mojstra Georgea Balanchina, za katero so značilne dolge linije nog in rok, kar predstavlja popoln kontrast romantične baletne tehnike, ki jo je razvil Bournonville. Danes je poleg neoklasičnega baleta priljubljen tudi sodobni ples, ki ga vse več baletnih ansamblov po svetu vključuje v svoje repertoarje.

Konservatorij Augusta Bournonvilla

Zanimivo vprašanje, ki se pojavlja ob analiziranju Bournonvillove baletne tehnike, je, kaj sta razlog za njeno stagnacijo v razvoju in vzrok za upadanje njene priljubljenosti v današnjem času. Vsaka zvrst umetnosti izraža odsev stanja družbe v določenem kraju ob določenem času, zato tudi tehnika Bournonville kot del baletne umetnosti izraža del obdobja evropske romantike, za katerega je bilo značilno iskanje zatočišča pred realnostjo in močno izražanje čustev vidno uporabljeno v Bournonvillovih baletih. Kontrasti v uporabi telesa, sklonjeni pogledi, mehkoba v rokah in ostale značilnosti Bournonvillove tehnike so vse zrcalo romantične družbe, ki zaradi razočaranja nad francosko revolucijo deluje precej pesimistično. Že v obdobju neoklasicizma se začnejo pojavljati vidne razlike med danskim baletom in evropskim, ki izraža svoje težnje po spremembah in prikazovanju novih idealov, nastalih zaradi nestabilnega političnega dogajanja v mnogih evropskih državah. Bournonville skozi svoja potovanja po Evropi pride do sklepa, da je Danska zadnje upanje za ohranjanje klasičnega baleta, saj je bil prav on tisti, ki se je uprl nastalim spremembam. Po Bournonvillu prevzame Danski kraljevi balet novo vodstvo, ki se počasi oddalji od romantike in uprizarja komedije in satire, a kljub temu Bournonville uspe obdržati učne ideale Vestrisa skozi poučevanje v šolah, kasneje vodene s strani njegovih učencev.

Ionut Dinita kot James Ruben v uprizoritvi baleta Silfida Augusta Bournonvilla v produkciji Baleta SNG Maribor; vir SNG Maribor; foto Tiberiu Marta

Od romantike do danes se je svet drastično spremenil, zato prikazovanje preteklih idealov in idej skozi umetnost mnogo ljudem ne predstavlja sorodnega mišljenja, ki bi izražalo njihovo stanje v današnji družbi, kar nas privede do enega izmed razlogov za počasno upadanje priljubljenosti Bournonvillove tehnike v baletnih hišah po svetu dandanes. Ob analiziranju repertoarja današnjih baletnih ansamblov po svetu zaznamo, da največ Bournonvillovih baletov uprizarjajo evropske baletne hiše, na kar najverjetneje vpliva država izvora, v kateri je baletna tehnika nastala. Če pogledamo na zahod, v Združene države Amerike, je vpliv Bournonvilla slabo viden zaradi tako močne priljubljenosti Balanchinove metode gibanja, katere vpliv se je hitro globalno razširil, saj izziva plesalce, da se gibljejo izven meja zmožnosti okvirja svojega telesa. Baletna umetnost se je razvila in napredovala do izjemne stopnje, pri kateri Bournonvillova tehnika gibanja na trenutke deluje enostavno, mogoče tudi rahlo dolgočasno, kar tudi vpliva na upad njene priljubljenosti.

Catarina de Meneses kot Silfida v uprizoritvi baleta Silfida Augusta Bournonvilla v produkciji Baleta SNG Maribor; vir SNG Maribor; foto Tiberiu Marta

Razlog, ki balete Bournonvilla še ohranja na repertoarjih baletnih hiš, je sentimentalna vrednost ohranjanja tradicije, saj nas romantični baleti spominjajo na čas, ko je baletna umetnost začela dobivati veljavnost kot oblika plesa. August Bournonville je del baletne zgodovin,j e zaslužen za prispevanje k razvoju baleta do takšne oblike, kot ga večina ljudi pozna danes, zato je spomin na njegovo zapuščino nujno potreben, če želimo ohraniti tradicionalen, klasičen balet.

 

Viri in literatura:

August Bournonville. American Ballet Theatre. Na spletu. (Dostop: 19. 9. 2023)

Becky Dimock: What is Bournonville Method. Dance Parent 101. Na spletu. (Dostop: 19. 9. 2023)

Jennifer Homans, 2010: Apollo’s Angels. New York: Random House Trade Paperbacks.

Nichelle Suzanne: Bournonville Basics. Dance Advantage. Na spletu. (Dostop: 19. 9. 2023)

Types of Ballet: 10 Ballet Styles and Techniques. MasterClass. Na spletu. (Dostop: 19. 9. 2023)