Slovenski baletni portal

med

Gravitacija je le predlog: Najbolj spektakularni skoki moške baletne zgodovine (Tretji del)

Ivan Vasiljev: Heroj novega tisočletja

Ivan Vasiljev v baletu Spartak, 2011. Foto: Kremlin.ru, CC BY 3.0.

Ko se je Ivan Vasiljev konec leta 2006 kot sedemnajstletnik pridružil ansamblu moskovskega Bolšoj teatra, je na baletni oder stopil plesalec z izrazito drugačno fizično prezenco. Kompaktna telesna zgradba, izjemna eksplozivna moč, silovit odriv in skoraj neustavljiva odrska energija so ga zelo hitro uvrstili med najopaznejše moške plesalce svoje generacije.

Vasiljev se je rodil leta 1989 v Vladivostoku na ruskem Daljnem vzhodu, baletno izobraževanje pa je zaključil na Beloruski državni koreografski šoli v Minsku. Že med šolanjem je plesal velike klasične vloge, med drugim Basila v Don Kihotu in Alija v Gusarju. Po diplomi leta 2006 je kratek čas plesal v Bolšoj teatru Belorusije, še istega leta pa prestopil v moskovski Bolšoj teater. Leta 2010 je postal njegov prvi solist – prvak.

Če je pri Baryshnikovu virtuoznost pogosto učinkovala kot popolna tehnična izčiščenost, pri Dupondu pa kot igriva lahkotnost, je pri Vasiljevu prvi vtis predvsem surova eksplozivnost, ki jo obvladuje izšolano telo. Njegovi veliki skoki imajo izjemno amplitudo, toda še bolj kot sama višina preseneča hitrost, s katero telo zapusti tla. Odriv je nenaden in silovit, kakor da se je vsa energija telesa v enem samem trenutku sprostila proti prostoru nad njim.

Prav zaradi tega je Vasiljev postal posebej prepričljiv v velikih herojskih vlogah ruskega repertoarja. Med njimi zavzema posebno mesto Spartak v znameniti koreografiji Jurija Grigoroviča. To vlogo je ob premieri Grigorovičeve različice v Bolšoj teatru leta 1968 ustvaril legendarni Vladimir Vasiljev, plesalec, ki je močno zaznamoval rusko tradicijo monumentalnega moškega plesa. Desetletja pozneje je Ivan Vasiljev v isto vlogo prinesel svojo generacijo fizične virtuoznosti.

Spartak je zanj skoraj idealna vloga. Grigorovičeva koreografija zahteva plesalca, pri katerem skok ni zgolj okras ali demonstracija tehnike, temveč podaljšek junakove osebnosti. Veliki skoki skozi prostor, široko odprte pozicije, dvigi in dramatične geste morajo ustvariti občutek človeka, ki se z vso telesno in duševno močjo upira svetu okoli sebe. Pri Vasiljevu eksplozivnost zato dobi dramaturški smisel: Spartak ne skače zato, da bi pokazal virtuoznost — njegovo telo se zdi prepolno energije, da bi lahko ostalo na tleh.

Toda Vasiljeva posebnost ni samo v tem, kako visoko se dvigne. Prav tako pomembno je, kaj naredi s telesom, ko je že v zraku. V najvišji točki skoka zna izoblikovati jasno in izrazito pozicijo, zaradi katere gledalec dobi vtis, da ima za dokončanje giba več časa, kot mu ga v resnici dopušča fizika. To je bistvo velikega ballona: ne gre samo za višino, temveč za sposobnost, da plesalec vrhunec skoka gledalcu naredi viden.

Še zahtevnejša je druga polovica skoka — vrnitev na tla. Večja ko sta hitrost odriva in višina leta, večjo energijo mora telo ob pristanku nadzorovano prevzeti. Pri vrhunskem plesalcu stopalo, gleženj, koleno in kolk delujejo kot povezan sistem, ki silo pristanka postopoma ublaži. Prav zato lahko tudi po velikem skoku pristanek deluje presenetljivo mehak in nadzorovan.

Pri Vasiljevu je zanimivo tudi to, da svoje izrazite fizične identitete ni omejil na klasični repertoar. Sčasoma se je vse bolj posvečal različnim koreografskim jezikom in tudi lastnemu koreografskemu ustvarjanju. Njegova eksplozivnost v takšnem okolju ne izgine, spremeni pa svojo funkcijo. Skok ni več nujno bravurozni vrhunec klasične variacije, temveč lahko postane del povsem drugačnega gibalnega in dramaturškega jezika.

Prav zato Vasiljev predstavlja pomembno poglavje v razvoju moškega baletnega skoka v 21. stoletju. Pri njem lahko vidimo, kako daleč so se premaknile fizične meje moške virtuoznosti, hkrati pa tudi nevarnost, da bi izjemna telesna sposobnost zasenčila umetnost. Najboljši trenutki njegovega plesa nastanejo tedaj, ko se oboje združi — ko ne gledamo več plesalca, ki nam kaže, kako visoko lahko skoči, temveč lik, katerega notranja energija se lahko izrazi samo še tako, da telo zapusti tla.

Pri Ivanu Vasiljevu skok ne deluje kot pobeg pred gravitacijo. Deluje kot izbruh energije, za katero tla za trenutek preprosto niso dovolj.

 

Carlos Acosta: Ko geografija postane usoda

Carlos Acosta po nastopu v Royal Opera House, 2008. Foto: scillystuff, CC BY 2.0.

Carlos Acosta je v novejši zgodovini baleta posebna zgodba — in ne samo zaradi svojih skokov. Rodil se je leta 1973 v Havani v revni družini kot najmlajši izmed enajstih otrok. Njegov oče je bil voznik tovornjaka, otroštvo pa je Acosta preživljal na ulicah Havane, kjer ga je veliko bolj kot balet zanimal nogomet. Prav oče ga je vpisal v baletno šolo, predvsem zato, da bi nemirnemu dečku zagotovil disciplino in ga obvaroval pred težavami, v katere je vse pogosteje zahajal.

Kar se je začelo skoraj proti njegovi volji, je preraslo v eno najvidnejših mednarodnih baletnih karier njegove generacije.

Acostovega razvoja ni mogoče ločiti od kubanske baletne šole. Ta se je v 20. stoletju oblikovala predvsem pod odločilnim vplivom Alicie Alonso, Fernanda Alonsa in Alberta Alonsa ter iz različnih evropskih, ruskih in ameriških baletnih tradicij razvila lastno metodologijo. Kubanska šola je sčasoma postala prepoznavna po tehnični moči, muzikalnosti, izraziti odrski prezenci ter posebno pomembnem mestu, ki ga namenja virtuoznosti moškega plesalca.

Prav v tem okolju je Acosta razvil lastnosti, ki so pozneje postale njegov zaščitni znak: izjemno moč odriva, hitrost, koordinacijo, prostornost gibanja in sposobnost, da je tudi najzahtevnejšo virtuoznost izvajal brez občutka togosti. Njegovi skoki niso delovali kot izolirani tehnični elementi. Izhajali so iz gibanja, glasbe in značaja vloge ter se vanje ponovno vračali.

To je še posebej veljalo za njegove velike potujoče skoke. Pri Acosti grand jeté ni učinkoval kot trenutek, v katerem bi plesalec prekinil ples, da bi občinstvu pokazal svojo moč. Skok je bil nadaljevanje poti skozi prostor. Odriv, let in pristanek so tvorili eno samo gibalno misel.

Po zmagi na prestižnem tekmovanju Prix de Lausanne leta 1990 se je njegova mednarodna pot hitro razvijala. Plesal je z English National Ballet, National Ballet of Cuba in Houston Ballet, leta 1998 pa se je pridružil londonskemu Royal Balletu, kjer je postal eden njegovih najvidnejših moških plesalcev. Njegov repertoar je segal od Basila v Don Kihotu, Albrechta v Giselle in Siegfrieda v Labodjem jezeru do Romea ter številnih drugih klasičnih in sodobnih vlog.

V virtuoznih vlogah, kakršna je Basilio v Don Kihotu, je bilo mogoče posebej jasno videti značilnosti njegovega plesa. Moč je bila velika, vendar nikoli sama sebi namen. Skok je imel smer, ritem in predvsem muzikalnost. Acosta ni zgolj prišel v zrak; zdelo se je, da glasbena fraza njegovo telo odnese s tal in ga šele ob svojem zaključku ponovno položi nanje.

V tem se skriva tudi nekaj bistvenega za razumevanje velikega baletnega skoka. Višina sama po sebi še ne ustvari umetnosti. Dva plesalca lahko izvedeta primerljivo visok skok, pa bo eden deloval kot demonstracija telesne sposobnosti, drugi pa kot neizogiben del glasbe in vloge. Pri Acosti je bila prav ta povezanost pogosto osupljiva: tehničnega elementa ni bilo mogoče preprosto ločiti od plesa, ker je bil njegov sestavni del.

Njegova zgodba pa ima še širši pomen. Acosta je prišel iz okolja, ki je bilo geografsko, ekonomsko in kulturno daleč od tradicionalnih evropskih središč klasičnega baleta, nato pa postal eden vodilnih plesalcev najpomembnejših svetovnih odrov. S seboj ni prinesel samo svoje individualne virtuoznosti, temveč tudi izrazito identiteto kubanske baletne tradicije.

Zato pri Carlosu Acosti geografija ni zgolj podatek v biografiji. Havana je ostala zapisana v načinu, kako je uporabljal prostor, ritem in energijo svojega telesa.

Pri Acosti se ni zdelo, da skok prekine ples. Zdelo se je, da ples preprosto ne more več ostati na tleh. 

 

Anton Bogov: Virtuoznost, ki je našla svoj dom v Sloveniji

Anton Bogov v baletu Don Kihot, foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor

Med velikimi imeni moške baletne virtuoznosti, ki so zaznamovala mednarodne odre, ima svoje mesto tudi Anton Bogov, plesalec, čigar umetniška pot je neločljivo povezana s slovenskim baletom. Čeprav se je rodil v Rusiji in baletno izobrazil v Kazahstanu, je Slovenija postala njegov umetniški dom. V mariborskem baletnem ansamblu je razvil kariero, ki je s svojo tehnično zahtevnostjo, izrazno širino in mednarodno prepoznavnostjo daleč presegla meje slovenskega gledališkega prostora.

Bogov se je rodil leta 1975 v Omsku, baletno šolanje pa je opravil v Almatiju. Po prvih profesionalnih izkušnjah na Japonskem se je leta 1994 pridružil baletnemu ansamblu SNG Maribor, kjer je že leta 1996 postal solist. Leta 1998 je pridobil slovensko državljanstvo. Sledila je kariera, v kateri je preplesal širok repertoar vodilnih moških vlog, od klasičnih baletov do sodobnejših koreografskih stvaritev.

Bogovova virtuoznost je izhajala iz temeljite klasične izobrazbe, ki jo je dopolnjevala izrazita sposobnost prilagajanja različnim koreografskim slogom. Prav ta vsestranskost je ena njegovih najpomembnejših umetniških značilnosti. V njegovem repertoarju najdemo Basila v Don Kihotu,Solorja v Bajaderi, Conrada v Gusarju, princa Siegfrieda v Labodjem jezeru, Albrechta v Giselle in Romea v Romeu in Juliji. Gre za vloge, ki od moškega plesalca zahtevajo zelo različne oblike tehnične in izrazne virtuoznosti: od eksplozivnega grand allegra in hitrih obratov do prefinjenegapartnerstva, muzikalnosti ter sposobnosti oblikovanja prepričljivega dramskega značaja.

Prav v tem se razkriva povezava med Bogovom in osrednjo temo velikih baletnih skokov. Vloga Basila v Don Kihotuzahteva plesalca, ki zna združiti hitrost, moč, tehnično natančnost in odrsko samozavest. Veliki skoki in bravurozne kombinacije morajo delovati kot naravno nadaljevanje živahnega značaja lika. Podobno je v Gusarju, kjer virtuoznost moškega plesa postane izraz poguma, energije in skoraj neomejene svobode gibanja. Pri takšnih vlogah ni odločilno samo, kako visoko se plesalec dvigne od tal, temveč predvsem, ali zna tehnično zahtevnost spremeniti vumetniško prepričljivost.

Bogovova kakovost je bila prepoznana tudi na najzahtevnejših mednarodnih baletnih tekmovanjih. Leta 1995 je osvojil zlato medaljo v Seulu, leta 1998 srebrno medaljo in posebno priznanje za sodobno koreografijo v Varni, leta 1999 srebrno medaljo v Luksemburgu ter bronasto medaljo in posebno nagrado za partnerstvo v Nagoji. Leta 2001 je prejel bronasto medaljo v Šanghaju, leta 2004 pa še posebno priznanje za partnerstvo v Varni. Takšna raznovrstnost priznanj kaže, da njegovo umetniško vrednost niso prepoznavali zgolj skozi tehnično virtuoznost, temveč tudi skozi sposobnost partnerstva in celovit umetniški vtis.

Njegova mednarodna pot je vključevala nastope z baletnimi ansambli v Ljubljani, Zagrebu, Gradcu in Pragi ter številna gostovanja v Evropi, Aziji in Združenih državah Amerike. Nastopal je tudi na gala koncertih Roberto Bolle and Friends. Kljub mednarodnim možnostim je ostal zvest mariborskemu baletu in tako pomemben del svoje umetniške moči vložil v razvoj slovenskega baletnega prostora.

Za vlogo Solorja v Bajaderi je leta 2004 prejel nagrado Lydie Wisiak Društva baletnih umetnikov Slovenije, leta 2007 pa nagrado Prešernovega sklada za interpretaciji Johna v Grku Zorbi in princa Siegfrieda v Labodjem jezeru. Leta 2018 mu je Društvo baletnih umetnikov Slovenije podelilo tudi nagrado za posebne umetniške dosežke za vlogo Jevgenija Onjegina.

Toda pomen Antona Bogova v zgodovini slovenskega baleta ni zgolj v nagradah in številu odplesanih vlog. Njegova umetniška pot predstavlja pomembno povezavo med tradicijo vzhodnoevropskega klasičnega baletnega izobraževanja in razvojem slovenskega profesionalnega baleta. V slovenski prostor je prinesel tehnično znanje in mednarodne izkušnje, ki jih je skozi desetletja nadgrajeval ter pozneje prenašal tudi na mlajše generacije.

Veliki baletni skok je vedno več kot zgolj trenutek, ko telo zapusti tla. Je rezultat let discipliniranega dela, tehničnega izpopolnjevanja, razumevanja glasbe in sposobnosti, da plesalec telesno moč podredi umetniškemu izrazu. Bogovova kariera ponazarja prav to povezanost: virtuoznost, ki svoje vrednosti ne dokazuje samo v zahtevnosti posameznega elementa, temveč v celovitosti plesne interpretacije.

Če je gravitacija za velike baletne virtuozne plesalce navidezno le predlog, je Anton Bogov eden tistih umetnikov, ki so tudi na slovenskih odrih pokazali, kako lahko tehnična odličnost postane izraz umetniške svobode.

Gravitacija je le predlog: Najbolj spektakularni skoki moške baletne zgodovine (Drugi del)

Mikhail Baryshnikov: Ko tehnika postane umetnost

Mihail Barišnikov in Alessandra Ferri, 1986. UCLA / Los Angeles Times Photographic Collection, CC BY 4.0.

Če je bil Nurejev revolucionar, ki je baletni svet osvajal z neukrotljivo karizmo, dramatičnostjo in silovitostjo svoje odrske osebnosti, je Mikhail Baryshnikov predstavljal nekoliko drugačen ideal moškega plesalca. Pri njem je osupljiva tehnična virtuoznost delovala skoraj analitično izčiščeno, vendar nikoli hladno. Njegova največja odlika ni bila zgolj v tem, kaj je njegovo telo zmoglo, temveč v tem, kako popolnoma je tehniko podredil glasbi, karakterju in umetniškemu izrazu.

Baryshnikov se je rodil leta 1948 v Rigi, baletno izobraževanje pa je nadaljeval na znameniti Akademiji ruskega baleta Vaganova v Leningradu, kjer je študiral pri Aleksandru Puškinu — istem pedagogu, pri katerem se je izpopolnjeval tudi Rudolf Nurejev. Že zgodaj je izstopal z izjemno tehnično natančnostjo, muzikalnostjo in sposobnostjo, da je tudi najzahtevnejše elemente izvajal brez vidnega napora.

Prav v skokih je bila ta lastnost še posebej očitna. Če je Nurejev v zrak pogosto vstopal z občutkom silovitega napada na prostor, je Baryshnikov ustvarjal drugačen vtis: odriv je bil eksploziven, vendar je v trenutku, ko je zapustil tla, napor navidezno izginil. Telo se je v zraku odprlo, gibanje je postalo čisto in jasno, pristanek pa je pogosto deloval kot naravno nadaljevanje leta. Gledalec ni več razmišljal o sili, potrebni za skok — videl je samo njegovo obliko.

Njegov ballon je postal ena najbolj občudovanih značilnosti njegovega plesa. Baryshnikov ni ustvarjal vtisa lahkotnosti zato, ker bi skakal brez moči, temveč prav nasprotno: izjemno moč odriva je znal skriti v popolnem nadzoru telesa. Na vrhuncu skoka je bila pozicija jasno izoblikovana, brez nepotrebnega gibanja in brez znakov napora. Za trenutek se je zdelo, kakor da telo ne pada, temveč preprosto obstaja v prostoru.

Posebej izraziti so bili tudi njegovi tours en l’air. Pri tem skoku mora plesalec po močnem navpičnem odrivu izvesti rotacijo okoli vzdolžne osi telesa in se pripraviti na natančen, nadzorovan pristanek. Pri dvojnem tour en l’air mora v zelo kratkem času leta dokončati dva obrata, pri zahtevnejših izvedbah pa še več. Višina skoka sama zato ni dovolj. Odločilni so hitrost rotacije, položaj rok in trupa, stabilnost osi ter predvsem sposobnost, da plesalec vrtenje pravočasno ustavi in pripravi telo na pristanek.

Baryshnikov je prav v takšnih elementih pokazal eno svojih največjih posebnosti: virtuoznost pri njem praviloma ni delovala kot boj s tehniko. Tudi kadar je izvajal izjemno zahtevne kombinacije skokov in obratov, je ohranjal jasnost pozicij, muzikalnost in občutek nadzora. Težavnost elementa je bila očitna plesalcu, ki je vedel, kaj gleda; občinstvu pa je lahko delovala skoraj samoumevno.

To je še posebej razvidno v njegovi interpretaciji Basila v Don Kihotu, vlogi, ki zahteva prav tisto kombinacijo virtuoznosti, samozavesti, muzikalnosti in odrske igrivosti, v kateri je Baryshnikov blestel. Skoki, obrati in bravurozne kombinacije pri njem niso bili vstavljeni v ples zato, da bi za trenutek prekinili interpretacijo in pokazali sposobnosti plesalca. Bili so interpretacija.

Prav v tem je morda najpomembnejša razlika med virtuozom in velikim umetnikom. Virtuoz gledalcu pokaže, kaj zmore njegovo telo. Veliki umetnik doseže, da gledalec na zahtevnost tehnike pozabi in začne skozi njo spremljati glasbo, značaj in zgodbo.

Pri Baryshnikovu tehnika ni bila cilj umetnosti. Bila je njen jezik.

Vaclav Nižinski: Mit o skoku, ki se nikoli ni vrnil

Vaclav Nižinski – arhivska fotografija, 1911 · Javna domena

Nobena zgodba o velikih skokih moške baletne zgodovine ne more obiti Vaclava Nižinskega. In vendar je prav pri njem nenavadno, da ene največjih legend baletne virtuoznosti danes ne moremo preveriti z lastnimi očmi. Ni znanega ohranjenega filmskega posnetka, na katerem bi Nižinski dejansko plesal. Ostale so fotografije, risbe, kritike, pričevanja sodobnikov in spomini ljudi, ki so ga videli na odru. Iz njih se je skozi desetletja izoblikovala podoba plesalca, čigar skoki naj bi presegali vse, kar je občinstvo dotlej poznalo.

Nižinski zato v zgodovini baleta obstaja na nenavadni meji med človekom in mitom.

Rodil se je leta 1889 v Kijevu v družini poljskih plesalcev in se izobraževal na Carski baletni šoli v Sankt Peterburgu. Že kot zelo mlad plesalec je vzbudil izjemno pozornost, svetovno slavo pa mu je prineslo sodelovanje s Sergejem Djagilevom in njegovimi Ballets Russes. V času, ko je bila balerina še vedno nesporno središče baletnega odra, je Nižinski postal ena prvih velikih mednarodnih zvezd moškega baletnega plesa 20. stoletja.

Sodobniki so vedno znova pisali o izjemni višini njegovih skokov in predvsem o nenavadnem vtisu, da v najvišji točki leta za trenutek obstane. Prav iz teh pričevanj se je rodila ena najbolj trdoživih legend v zgodovini baleta: da Nižinski ni zgolj skakal visoko, temveč je znal v zraku lebdeti.

Seveda ni lebdel. Tudi zanj so veljali isti zakoni težnosti kot za vsakega drugega plesalca. Toda prav tu postane Nižinski zanimiv. Če so si številni med seboj neodvisni gledalci njegove skoke zapomnili kot nekaj, kar je presegalo običajno izkušnjo gibanja, potem njihova posebnost najverjetneje ni bila samo v izmerljivi višini. Morala je biti tudi v načinu, kako je oblikoval telo v zraku, kako je dosegel vrhunec skoka, kako je časovno razporedil gib in predvsem kako je gledalčevo oko vodil skozi let.

Najslavnejši primer te skoraj mitološke sposobnosti je Le Spectre de la rose (Duh vrtnice), balet Mihaila Fokina iz leta 1911. Nižinski je v njem plesal Duha vrtnice, ki se v sanjah prikaže mlademu dekletu, potem ko se to vrne z bala. V zaključku baleta Duh vrtnice z velikim skokom izgine skozi odprto okno.

Ta skok je postal legenda.

Njegova moč ni bila samo v višini. Šlo je za gledališko popoln trenutek: plesalec se je pognal proti oknu, zapustil oder v letu in izginil izpred oči občinstva, še preden bi gledalec videl njegovo vrnitev na tla. Oder je tako prikril tisto, kar pri vsakem skoku neizogibno sledi — pristanek. Občinstvu je ostala samo podoba telesa, ki je poletelo in izginilo.

Morda prav zato ta skok še danes zaseda tako posebno mesto v baletni zgodovini. Gledalec Nižinskega ni videl pristati. V njegovem spominu je Duh vrtnice preprosto odletel.

Drugačen obraz Nižinskega je razkril L’Après-midi d’un faune (Favnovo popoldne) iz leta 1912, ki ga je tudi sam koreografiral. Tu njegova revolucionarnost ni izhajala predvsem iz spektakularnih skokov, temveč iz radikalno drugačnega razumevanja telesa, prostora in odrskega gibanja. Namesto običajne baletne frontalnosti in akademske elegance je ustvaril stiliziran, skoraj dvodimenzionalen svet, navdihnjen z antičnimi podobami. To je pomembno, ker razkriva, da Nižinski ni bil zgolj izjemen skakalec. Bil je umetnik, ki je začel postavljati pod vprašaj ustaljena pravila baletnega jezika in iskati nove izrazne možnosti.

Pri njem se zato zgodovinsko dejstvo in legenda neločljivo prepletata. Koliko višje je dejansko skakal od svojih sodobnikov, danes ne moremo zanesljivo izmeriti. Koliko časa je zares preživel v zraku, prav tako ne. Fotografije lahko pokažejo obliko njegovega telesa, ne morejo pa nam pokazati dinamike leta. Pričevanja sodobnikov pa so neprecenljiva, vendar neizogibno subjektivna.

Toda morda vprašanje, ali je Nižinski v resnici skakal tako neverjetno visoko, kot pripoveduje legenda, niti ni najpomembnejše.

Pomembneje je, da je občinstvo verjelo, da je.

To je navsezadnje najvišji cilj ballona: ne premagati gravitacije, saj je to nemogoče, temveč za nekaj sekund doseči, da gledalec nanjo pozabi.

Nižinski gravitacije ni premagal. V spominu svojega občinstva pa ji je odvzel zadnjo besedo.

 

Patrick Dupond: Francoski čarovnik

Patrick Dupond. Foto: Fernand Michaud, Bibliothèque nationale de France, javna domena

V osemdesetih letih 20. stoletja je Patrick Dupond postal eno najsijajnejših imen francoskega baleta in eden najbolj prepoznavnih moških plesalcev svoje generacije. Rojen leta 1959 v Parizu je že zelo mlad pokazal izjemne telesne sposobnosti, predvsem eksplozivnost, hitrost in naravno lahkotnost skoka. Ni bil visok plesalec, vendar je prav njegova kompaktna telesna zgradba v povezavi z izjemno močjo, koordinacijo in hitrostjo ustvarjala vtis skoraj neomejene energije.

Pri Dupondu višina skoka nikoli ni bila edino merilo njegove virtuoznosti. Njegova posebnost je bila v hitrosti, s katero je telo zapustilo tla, v izredno živahnem allegro plesu ter v sposobnosti, da je tudi najzahtevnejše kombinacije izvajal z navidezno igrivostjo. Skok pri njem ni deloval težak ali izsiljen. Nasprotno — zdelo se je, kakor da je gibanje navzgor naravno stanje njegovega telesa.

Dupond je izhajal iz tradicije francoske baletne šole, École française, za katero so značilni natančnost, eleganca, hitrost nog, čistost pozicij in lahkotnost izvedbe. Toda tem lastnostim je dodal izjemno eksplozivnost in izrazito odrsko prezenco. Njegov ples je bil lahko v enem trenutku akademsko čist, v naslednjem pa skoraj nebrzdano virtuozno razkošen.

Posebej impresivni so bili njegovi veliki potujoči skoki in manèges — kombinacije skokov in obratov, s katerimi plesalec v velikem krogu prepotuje oder. Pri takšnih kombinacijah ni dovolj, da je vsak posamezni skok visok. Plesalec mora hkrati nadzorovati smer, hitrost, ritem, rotacijo in razdaljo ter energijo enega skoka prenesti v naslednjega. Pri Dupondu je prav neprekinjenost tega gibanja ustvarjala vtis stopnjevanja: kakor da ga vsak naslednji skok ponese še nekoliko dlje in višje.

Njegova virtuoznost je bila prepoznana zelo zgodaj. Leta 1976 je pri komaj sedemnajstih letih na Mednarodnem baletnem tekmovanju v Varni osvojil zlato medaljo in Grand Prix. Leta 1979 je postal Premier danseur, že naslednje leto pa je bil po nastopu v baletu Vaslaw, ki ga je zanj ustvaril John Neumeier, imenovan za danseur Étoile Pariške opere. Star je bil komaj enaindvajset let.

Sledila je izjemna mednarodna kariera. Zanj oziroma z njim so delali nekateri najpomembnejši koreografi njegovega časa: Maurice Béjart, John Neumeier, Rudolf Nurejev, Roland Petit, Alvin Ailey in Twyla Tharp. Prav širina tega repertoarja kaže, da Dupond ni bil samo virtuozni skakalec. Njegovo telo je bilo sposobno prehajati med strogo klasično tehniko, neoklasicizmom in sodobnejšimi koreografskimi jeziki.

Njegova povezanost s Pariško opero je dobila novo razsežnost leta 1990, ko je nasledil Rudolfa Nurejeva na mestu direktorja plesa. Funkcijo je opravljal do leta 1995. Tako je plesalec, ki je kot mladenič osupnil občinstvo s svojo virtuoznostjo, pozneje prevzel umetniško odgovornost za eno najpomembnejših baletnih institucij na svetu.

Toda v zgodovini moškega baletnega skoka ostaja Dupond predvsem simbol posebne vrste virtuoznosti. Če je pri Nurejevu skok lahko deloval kot dramatični izbruh in pri Baryshnikovu kot rezultat skoraj popolnega tehničnega nadzora, je imel pri Dupondu pogosto značaj veselja do gibanja. V njegovih skokih je bilo nekaj igrivega, spontanega in skoraj nagajivega — kakor da mu gravitacija ne predstavlja nasprotnika, temveč partnerja v igri.

Patrick Dupond ni ustvarjal vtisa, da se proti gravitaciji bori. Videti je bilo, kakor da se z njo igra.

Gravitacija je le predlog: Najbolj spektakularni skoki moške baletne zgodovine (Prvi del)

Uvod: Trenutek, ko telo pozabi na tla

Tomaž Golub, foto Erno Sebastian, vir DBUS

Vsaka umetniška zvrst ima svoj vrhunec — tisti bleščeči delček sekunde, v katerem se vse, čemur je umetnik posvetil svoje življenje, zgosti v eno samo potezo. V glasbi je to morda tišina pred crescendom. V slikarstvu poteza čopiča, ki loči povprečno platno od mojstrovine. V baletu je tak trenutek skok.

Ne vsak skok. Temveč tisti skok — ko telo z vso odločnostjo zapusti tla, ko zrak za hip postane njegov dom in ko gledalec v dvorani pozabi dihati. Ko moški baletni plesalec v polnem zamahu izvede grand jeté, ko v zraku brezhibno izvede trojni tour en l’air ali ko se v cabriolu dvigne tako visoko, da se zdi, kakor da zanj zakoni težnosti za trenutek ne veljajo — tedaj balet postane čarovnija.

Ta članek je poklon temu trenutku. Poklon moškim plesalcem skozi zgodovino, ki so ga znali ujeti, vedno znova priklicati in za vselej vtisniti v spomin tistih, ki so imeli privilegij, da so jih videli plesati. Poklon človeškemu telesu, ki se zoperstavi težnosti. In poklon umetnosti, ki iz tega navideznega kljubovanja zakonom narave ustvari poezijo.

 

Fizika skoka: Kaj se dejansko dogaja

Preden se podamo v zgodovino najspektakularnejših baletnih skokov, je vredno razumeti, kaj se pri skoku moškega baletnega plesalca pravzaprav dogaja z vidika fizike in mehanike telesa. Šele ko razumemo sile, ki jih mora plesalec obvladati, postane jasno, zakaj so nekateri med njimi dosegli raven, ki se gledalcu zdi skorajda onkraj meja mogočega.

Ko plesalec zapusti tla, njegovo telo za kratek čas postane telo v prostem letu. Z odrivom ustvari začetno hitrost, ki ima navpično in pri potujočih skokih tudi vodoravno komponento. Višino skoka in čas, ki ga preživi v zraku, določa predvsem navpična hitrost ob odrivu, nanjo pa vplivajo moč, hitrost in usklajenost delovanja mišic ter učinkovitost same tehnike odriva. Ko stopala zapustijo tla, plesalec svojega težišča ne more več poljubno dvigniti ali podaljšati dejanskega časa leta. Od tega trenutka naprej njegovo pot neusmiljeno določa gravitacija.

In vendar se zdi, da nekateri plesalci v zraku ostanejo dlje, kot bi bilo mogoče. Prav tu se fizika sreča z umetnostjo.

Ključna sta pojma élévation in ballon. Élévation označuje sposobnost plesalca, da pri skoku doseže izrazito višino, ballonpa kakovost skoka, pri kateri plesalec deluje lahkoten, prožen in skoraj lebdeč. Plesalec gravitacije seveda ne more premagati, lahko pa z izjemno natančnim oblikovanjem telesa v zraku spremeni gledalčevo zaznavo leta.

V bližini najvišje točke skoka je navpična hitrost telesa za hip zelo majhna. Prav ta kratki trenutek lahko vrhunski plesalec vizualno razširi. Z usklajenim odpiranjem rok, dvigom prsnega koša, iztegom nog in jasno oblikovano linijo telesa ustvari vtis, kakor da se je gibanje za trenutek ustavilo. Gledalčevo oko zazna dokončno obliko skoka, še preden zazna začetek spuščanja. Plesalec torej v zraku dejansko ne ostane dlje — ustvari pa vtis, da čas zanj teče počasneje.

Pri moških plesalcih imajo pomembno vlogo večja mišična masa, sposobnost razvijanja velike sile v zelo kratkem času ter specifična razmerja med močjo in telesno maso. Toda sama moč še zdaleč ni dovolj. Odriv mora biti eksploziven, telo pa mora takoj zatem preiti v popoln nadzor: brez odvečne napetosti, brez vidnega napora in z jasno izoblikovano pozicijo v zraku.

Prav v tem je eden največjih paradoksov baletnega skoka: izjemna moč mora biti gledalcu nevidna. V trenutku odriva telo uporabi skoraj vso razpoložljivo eksplozivnost, v zraku pa mora ustvariti vtis popolne lahkotnosti. Kar je v resnici rezultat sile, hitrosti, koordinacije in dolgoletnega treninga, mora na odru delovati, kakor da se je zgodilo brez napora.

In morda je prav to bistvo velikega baletnega skoka: plesalec ne premaga gravitacije — doseže nekaj umetniško zahtevnejšega.

Gledalca za trenutek prepriča, da je gravitacija prenehala obstajati.

 

Veliki jeté: Kralj skokov

Anton Bogov, foto Tiberiu Marta, vir DBUS

Med vsemi skoki baletnega besednjaka je grand jeté morda tisti, ki najpopolneje uteleša paradoks baletnega skoka: silovitost odriva in navidezno breztežnost leta. Francosko ime bi lahko dobesedno prevedli kot »veliki met«, vendar ta izraz le deloma opiše njegovo bistvo. Plesalec se z močnim odrivom požene skozi prostor, nogi se v zraku razpreta v širok razkorak, telo pa se za kratek trenutek iz silovitega gibanja preoblikuje v jasno, skoraj negibno podobo.

Prav ta preobrazba hitrosti v navidezno mirovanje daje grand jetéju njegovo posebno moč. Gledalec vidi plesalca, ki z veliko hitrostjo prečka oder, vendar se mu na vrhuncu skoka zazdi, kakor da se je telo za delček sekunde ustavilo v zraku.

V razvoju moške baletne tehnike je grand jeté postal eden najprepoznavnejših izrazov virtuoznosti. Moškemu plesalcu omogoča, da združi moč odriva, višino, prostornost gibanja, muzikalnost in eleganco linije. Pri največjih plesalcih zato ne občudujemo zgolj tega, kako visoko ali kako daleč skočijo, temveč predvsem način, kako v letu oblikujejo telo in kako eksplozivno energijo odriva spremenijo v vtis popolne lahkotnosti.

V klasičnem in poznejšem baletnem repertoarju so veliki skoki postali pomemben del številnih znamenitih moških vlog in variacij — od Basila v Don Kihotu in moških vlog v Šeherezadi do Romea v koreografiji Kennetha MacMillana in Spartaka v koreografiji Jurija Grigoroviča. V takšnih trenutkih skok ni več zgolj tehnični element. Postane izraz značaja, čustva in dramaturške napetosti: telo z gibanjem skozi prostor pove nekaj, česar ni mogoče izraziti z besedami.

Odličen grand jeté zato ni preprosto skok z največjim možnim razkorakom. Nogi se morata v zraku odpreti v jasno in estetsko izoblikovano linijo, stopala morajo ostati iztegnjena, trup stabilen, roke pa morajo gibanje dopolnjevati, ne da bi razkrivale napor, potreben za njegovo izvedbo. Pomembni so tudi smer skoka, njegova dolžina, višina, muzikalnost in predvsem občutek, da se gibanje nadaljuje tudi v trenutku, ko plesalec doseže najvišjo točko leta.

Toda prava mojstrovina se razkrije šele ob vrnitvi na tla. Bolj ko je bil skok silovit in visok, večjo silo mora telo ob pristanku nadzorovano ublažiti. Stopalo, gleženj, koleno in kolk morajo skupaj prevzeti obremenitev ter jo postopoma razpršiti, ne da bi se pri tem izgubila eleganca gibanja. Pristanek mora biti mehak, nadzorovan in skoraj neslišen.

V tem je zadnji paradoks velikega skoka: plesalec se mora od tal odtrgati z eksplozivno močjo, vanje pa se vrniti, kakor da se jih je komaj dotaknil.

 

Rudolf Nurejev in revolucija élévation

Rudolf Nurejev, 1973. Foto: Allan Warren, CC BY-SA 3.0.

Ko govorimo o velikih skokih in razvoju moške baletne virtuoznosti v 20. stoletju, je Rudolf Nurejev neizogibno eno osrednjih imen. Rodil se je leta 1938 na Transsibirski železnici blizu Bajkalskega jezera, otroštvo in mladost pa je preživel v Ufi. Iz razmeroma poznega začetnika se je razvil v plesalca, ki ni spremenil le predstav o tem, česa je sposobno moško telo v klasičnem baletu, temveč tudi sam položaj moškega plesalca na odru.

Pomen Nurejeva namreč daleč presega njegovo tehnično virtuoznost. Pred njegovim prihodom na Zahod je bil moški plesalec v številnih klasičnih baletih še vedno predvsem partner balerine: podpiral jo je, jo dvigal, ji omogočal ravnotežje in ustvarjal pogoje, v katerih je njena virtuoznost lahko delovala lahkotno in skoraj breztežno. Nurejev se s takšno podrejeno vlogo ni zadovoljil. Moškega plesalca je postavil ob bok balerini kot enakovrednega protagonista — ne le kot njenega partnerja, temveč kot samostojno dramsko in plesno osebnost.

To prepričanje je prenašal tudi v svoje postavitve klasičnih baletov. V Trnuljčici, denimo, je princu, ki mu je Petipajeva izvirna koreografija namenjala razmeroma malo samostojnega plesa, dodal nov plesni material in obsežen solo. Podobno je posegal tudi v druge klasike ter moškim vlogam namenjal večjo tehnično, dramaturško in umetniško težo.

Nurejevi skoki so bili sestavni del te revolucije. Njihova posebnost ni bila zgolj v višini ali moči odriva, temveč predvsem v načinu, kako je skok uporabljal kot izrazno sredstvo. Pri njem skok ni bil samo tehnični element, ki ga je bilo treba brezhibno izvesti. Bil je dejanje. Izjava. Nadaljevanje karakterja vloge skozi prostor.

Njegovo plesanje je združevalo eksplozivnost z izredno natančnostjo oblike. Silovit odriv je v zraku prešel v jasno izrisano linijo telesa, energija pa se ni končala na najvišji točki skoka, temveč se je nadaljevala skozi celoten let in pristanek. Prav zato je lahko nastajal znameniti vtis ballona — občutek, da plesalec v najvišji točki skoka za trenutek obvisi in da njegov spust nastopi nekoliko pozneje, kot ga pričakuje gledalčevo oko.

Toda Nurejev élévation ne smemo razumeti zgolj kot sposobnost visokega skoka. Njegova posebnost je bila v povezavi višine, koordinacije, muzikalnosti in odrske prezence. Telo v zraku ni bilo ločeno od vloge, ki jo je plesal. Albrecht v Giselle ni skakal zato, da bi Nurejev pokazal, kako visoko lahko skoči; skok je moral pripadati Albrechtu. Princ, Basilio ali Solor so morali vsak skozi isto klasično tehniko govoriti drugačen jezik.

Ko je leta 1962 prvič nastopil z Margot Fonteyn v Giselle v londonskem Royal Balletu, je bilo občinstvo priča nečemu, kar je močno zaznamovalo nadaljnjo zgodovino baleta. Nurejev je vztrajal, da Albrecht ni zgolj partner Giselle, temveč osrednja dramska osebnost z lastnim razvojem. Njegov pogled na klasični repertoar je bil jasen: moški plesalec ne sme biti samo okvir, v katerem zasije balerina. Tudi sam mora nositi zgodbo.

Prav zato pomena Nurejeva ni mogoče meriti samo z višino njegovih skokov, številom obratov ali tehnično zahtevnostjo njegovih variacij. Njegova resnična revolucija je bila večja: moškemu plesalcu je pomagal vrniti prostor, virtuoznost in dramatično težo, ki so mu omogočili, da je ob balerini stal kot njen enakovredni protagonist.

In ko se je Nurejev dvignil v zrak, ni skakal samo višje. Spreminjal je predstavo o tem, kaj moški plesalec v klasičnem baletu sploh lahko je.