Ivan Vasiljev: Heroj novega tisočletja
Ivan Vasiljev v baletu Spartak, 2011. Foto: Kremlin.ru, CC BY 3.0.
Ko se je Ivan Vasiljev konec leta 2006 kot sedemnajstletnik pridružil ansamblu moskovskega Bolšoj teatra, je na baletni oder stopil plesalec z izrazito drugačno fizično prezenco. Kompaktna telesna zgradba, izjemna eksplozivna moč, silovit odriv in skoraj neustavljiva odrska energija so ga zelo hitro uvrstili med najopaznejše moške plesalce svoje generacije.
Vasiljev se je rodil leta 1989 v Vladivostoku na ruskem Daljnem vzhodu, baletno izobraževanje pa je zaključil na Beloruski državni koreografski šoli v Minsku. Že med šolanjem je plesal velike klasične vloge, med drugim Basila v Don Kihotu in Alija v Gusarju. Po diplomi leta 2006 je kratek čas plesal v Bolšoj teatru Belorusije, še istega leta pa prestopil v moskovski Bolšoj teater. Leta 2010 je postal njegov prvi solist – prvak.
Če je pri Baryshnikovu virtuoznost pogosto učinkovala kot popolna tehnična izčiščenost, pri Dupondu pa kot igriva lahkotnost, je pri Vasiljevu prvi vtis predvsem surova eksplozivnost, ki jo obvladuje izšolano telo. Njegovi veliki skoki imajo izjemno amplitudo, toda še bolj kot sama višina preseneča hitrost, s katero telo zapusti tla. Odriv je nenaden in silovit, kakor da se je vsa energija telesa v enem samem trenutku sprostila proti prostoru nad njim.
Prav zaradi tega je Vasiljev postal posebej prepričljiv v velikih herojskih vlogah ruskega repertoarja. Med njimi zavzema posebno mesto Spartak v znameniti koreografiji Jurija Grigoroviča. To vlogo je ob premieri Grigorovičeve različice v Bolšoj teatru leta 1968 ustvaril legendarni Vladimir Vasiljev, plesalec, ki je močno zaznamoval rusko tradicijo monumentalnega moškega plesa. Desetletja pozneje je Ivan Vasiljev v isto vlogo prinesel svojo generacijo fizične virtuoznosti.
Spartak je zanj skoraj idealna vloga. Grigorovičeva koreografija zahteva plesalca, pri katerem skok ni zgolj okras ali demonstracija tehnike, temveč podaljšek junakove osebnosti. Veliki skoki skozi prostor, široko odprte pozicije, dvigi in dramatične geste morajo ustvariti občutek človeka, ki se z vso telesno in duševno močjo upira svetu okoli sebe. Pri Vasiljevu eksplozivnost zato dobi dramaturški smisel: Spartak ne skače zato, da bi pokazal virtuoznost — njegovo telo se zdi prepolno energije, da bi lahko ostalo na tleh.
Toda Vasiljeva posebnost ni samo v tem, kako visoko se dvigne. Prav tako pomembno je, kaj naredi s telesom, ko je že v zraku. V najvišji točki skoka zna izoblikovati jasno in izrazito pozicijo, zaradi katere gledalec dobi vtis, da ima za dokončanje giba več časa, kot mu ga v resnici dopušča fizika. To je bistvo velikega ballona: ne gre samo za višino, temveč za sposobnost, da plesalec vrhunec skoka gledalcu naredi viden.
Še zahtevnejša je druga polovica skoka — vrnitev na tla. Večja ko sta hitrost odriva in višina leta, večjo energijo mora telo ob pristanku nadzorovano prevzeti. Pri vrhunskem plesalcu stopalo, gleženj, koleno in kolk delujejo kot povezan sistem, ki silo pristanka postopoma ublaži. Prav zato lahko tudi po velikem skoku pristanek deluje presenetljivo mehak in nadzorovan.
Pri Vasiljevu je zanimivo tudi to, da svoje izrazite fizične identitete ni omejil na klasični repertoar. Sčasoma se je vse bolj posvečal različnim koreografskim jezikom in tudi lastnemu koreografskemu ustvarjanju. Njegova eksplozivnost v takšnem okolju ne izgine, spremeni pa svojo funkcijo. Skok ni več nujno bravurozni vrhunec klasične variacije, temveč lahko postane del povsem drugačnega gibalnega in dramaturškega jezika.
Prav zato Vasiljev predstavlja pomembno poglavje v razvoju moškega baletnega skoka v 21. stoletju. Pri njem lahko vidimo, kako daleč so se premaknile fizične meje moške virtuoznosti, hkrati pa tudi nevarnost, da bi izjemna telesna sposobnost zasenčila umetnost. Najboljši trenutki njegovega plesa nastanejo tedaj, ko se oboje združi — ko ne gledamo več plesalca, ki nam kaže, kako visoko lahko skoči, temveč lik, katerega notranja energija se lahko izrazi samo še tako, da telo zapusti tla.
Pri Ivanu Vasiljevu skok ne deluje kot pobeg pred gravitacijo. Deluje kot izbruh energije, za katero tla za trenutek preprosto niso dovolj.
Carlos Acosta: Ko geografija postane usoda
Carlos Acosta po nastopu v Royal Opera House, 2008. Foto: scillystuff, CC BY 2.0.
Carlos Acosta je v novejši zgodovini baleta posebna zgodba — in ne samo zaradi svojih skokov. Rodil se je leta 1973 v Havani v revni družini kot najmlajši izmed enajstih otrok. Njegov oče je bil voznik tovornjaka, otroštvo pa je Acosta preživljal na ulicah Havane, kjer ga je veliko bolj kot balet zanimal nogomet. Prav oče ga je vpisal v baletno šolo, predvsem zato, da bi nemirnemu dečku zagotovil disciplino in ga obvaroval pred težavami, v katere je vse pogosteje zahajal.
Kar se je začelo skoraj proti njegovi volji, je preraslo v eno najvidnejših mednarodnih baletnih karier njegove generacije.
Acostovega razvoja ni mogoče ločiti od kubanske baletne šole. Ta se je v 20. stoletju oblikovala predvsem pod odločilnim vplivom Alicie Alonso, Fernanda Alonsa in Alberta Alonsa ter iz različnih evropskih, ruskih in ameriških baletnih tradicij razvila lastno metodologijo. Kubanska šola je sčasoma postala prepoznavna po tehnični moči, muzikalnosti, izraziti odrski prezenci ter posebno pomembnem mestu, ki ga namenja virtuoznosti moškega plesalca.
Prav v tem okolju je Acosta razvil lastnosti, ki so pozneje postale njegov zaščitni znak: izjemno moč odriva, hitrost, koordinacijo, prostornost gibanja in sposobnost, da je tudi najzahtevnejšo virtuoznost izvajal brez občutka togosti. Njegovi skoki niso delovali kot izolirani tehnični elementi. Izhajali so iz gibanja, glasbe in značaja vloge ter se vanje ponovno vračali.
To je še posebej veljalo za njegove velike potujoče skoke. Pri Acosti grand jeté ni učinkoval kot trenutek, v katerem bi plesalec prekinil ples, da bi občinstvu pokazal svojo moč. Skok je bil nadaljevanje poti skozi prostor. Odriv, let in pristanek so tvorili eno samo gibalno misel.
Po zmagi na prestižnem tekmovanju Prix de Lausanne leta 1990 se je njegova mednarodna pot hitro razvijala. Plesal je z English National Ballet, National Ballet of Cuba in Houston Ballet, leta 1998 pa se je pridružil londonskemu Royal Balletu, kjer je postal eden njegovih najvidnejših moških plesalcev. Njegov repertoar je segal od Basila v Don Kihotu, Albrechta v Giselle in Siegfrieda v Labodjem jezeru do Romea ter številnih drugih klasičnih in sodobnih vlog.
V virtuoznih vlogah, kakršna je Basilio v Don Kihotu, je bilo mogoče posebej jasno videti značilnosti njegovega plesa. Moč je bila velika, vendar nikoli sama sebi namen. Skok je imel smer, ritem in predvsem muzikalnost. Acosta ni zgolj prišel v zrak; zdelo se je, da glasbena fraza njegovo telo odnese s tal in ga šele ob svojem zaključku ponovno položi nanje.
V tem se skriva tudi nekaj bistvenega za razumevanje velikega baletnega skoka. Višina sama po sebi še ne ustvari umetnosti. Dva plesalca lahko izvedeta primerljivo visok skok, pa bo eden deloval kot demonstracija telesne sposobnosti, drugi pa kot neizogiben del glasbe in vloge. Pri Acosti je bila prav ta povezanost pogosto osupljiva: tehničnega elementa ni bilo mogoče preprosto ločiti od plesa, ker je bil njegov sestavni del.
Njegova zgodba pa ima še širši pomen. Acosta je prišel iz okolja, ki je bilo geografsko, ekonomsko in kulturno daleč od tradicionalnih evropskih središč klasičnega baleta, nato pa postal eden vodilnih plesalcev najpomembnejših svetovnih odrov. S seboj ni prinesel samo svoje individualne virtuoznosti, temveč tudi izrazito identiteto kubanske baletne tradicije.
Zato pri Carlosu Acosti geografija ni zgolj podatek v biografiji. Havana je ostala zapisana v načinu, kako je uporabljal prostor, ritem in energijo svojega telesa.
Pri Acosti se ni zdelo, da skok prekine ples. Zdelo se je, da ples preprosto ne more več ostati na tleh.
Anton Bogov: Virtuoznost, ki je našla svoj dom v Sloveniji
Anton Bogov v baletu Don Kihot, foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor
Med velikimi imeni moške baletne virtuoznosti, ki so zaznamovala mednarodne odre, ima svoje mesto tudi Anton Bogov, plesalec, čigar umetniška pot je neločljivo povezana s slovenskim baletom. Čeprav se je rodil v Rusiji in baletno izobrazil v Kazahstanu, je Slovenija postala njegov umetniški dom. V mariborskem baletnem ansamblu je razvil kariero, ki je s svojo tehnično zahtevnostjo, izrazno širino in mednarodno prepoznavnostjo daleč presegla meje slovenskega gledališkega prostora.
Bogov se je rodil leta 1975 v Omsku, baletno šolanje pa je opravil v Almatiju. Po prvih profesionalnih izkušnjah na Japonskem se je leta 1994 pridružil baletnemu ansamblu SNG Maribor, kjer je že leta 1996 postal solist. Leta 1998 je pridobil slovensko državljanstvo. Sledila je kariera, v kateri je preplesal širok repertoar vodilnih moških vlog, od klasičnih baletov do sodobnejših koreografskih stvaritev.
Bogovova virtuoznost je izhajala iz temeljite klasične izobrazbe, ki jo je dopolnjevala izrazita sposobnost prilagajanja različnim koreografskim slogom. Prav ta vsestranskost je ena njegovih najpomembnejših umetniških značilnosti. V njegovem repertoarju najdemo Basila v Don Kihotu,Solorja v Bajaderi, Conrada v Gusarju, princa Siegfrieda v Labodjem jezeru, Albrechta v Giselle in Romea v Romeu in Juliji. Gre za vloge, ki od moškega plesalca zahtevajo zelo različne oblike tehnične in izrazne virtuoznosti: od eksplozivnega grand allegra in hitrih obratov do prefinjenegapartnerstva, muzikalnosti ter sposobnosti oblikovanja prepričljivega dramskega značaja.
Prav v tem se razkriva povezava med Bogovom in osrednjo temo velikih baletnih skokov. Vloga Basila v Don Kihotuzahteva plesalca, ki zna združiti hitrost, moč, tehnično natančnost in odrsko samozavest. Veliki skoki in bravurozne kombinacije morajo delovati kot naravno nadaljevanje živahnega značaja lika. Podobno je v Gusarju, kjer virtuoznost moškega plesa postane izraz poguma, energije in skoraj neomejene svobode gibanja. Pri takšnih vlogah ni odločilno samo, kako visoko se plesalec dvigne od tal, temveč predvsem, ali zna tehnično zahtevnost spremeniti vumetniško prepričljivost.
Bogovova kakovost je bila prepoznana tudi na najzahtevnejših mednarodnih baletnih tekmovanjih. Leta 1995 je osvojil zlato medaljo v Seulu, leta 1998 srebrno medaljo in posebno priznanje za sodobno koreografijo v Varni, leta 1999 srebrno medaljo v Luksemburgu ter bronasto medaljo in posebno nagrado za partnerstvo v Nagoji. Leta 2001 je prejel bronasto medaljo v Šanghaju, leta 2004 pa še posebno priznanje za partnerstvo v Varni. Takšna raznovrstnost priznanj kaže, da njegovo umetniško vrednost niso prepoznavali zgolj skozi tehnično virtuoznost, temveč tudi skozi sposobnost partnerstva in celovit umetniški vtis.
Njegova mednarodna pot je vključevala nastope z baletnimi ansambli v Ljubljani, Zagrebu, Gradcu in Pragi ter številna gostovanja v Evropi, Aziji in Združenih državah Amerike. Nastopal je tudi na gala koncertih Roberto Bolle and Friends. Kljub mednarodnim možnostim je ostal zvest mariborskemu baletu in tako pomemben del svoje umetniške moči vložil v razvoj slovenskega baletnega prostora.
Za vlogo Solorja v Bajaderi je leta 2004 prejel nagrado Lydie Wisiak Društva baletnih umetnikov Slovenije, leta 2007 pa nagrado Prešernovega sklada za interpretaciji Johna v Grku Zorbi in princa Siegfrieda v Labodjem jezeru. Leta 2018 mu je Društvo baletnih umetnikov Slovenije podelilo tudi nagrado za posebne umetniške dosežke za vlogo Jevgenija Onjegina.
Toda pomen Antona Bogova v zgodovini slovenskega baleta ni zgolj v nagradah in številu odplesanih vlog. Njegova umetniška pot predstavlja pomembno povezavo med tradicijo vzhodnoevropskega klasičnega baletnega izobraževanja in razvojem slovenskega profesionalnega baleta. V slovenski prostor je prinesel tehnično znanje in mednarodne izkušnje, ki jih je skozi desetletja nadgrajeval ter pozneje prenašal tudi na mlajše generacije.
Veliki baletni skok je vedno več kot zgolj trenutek, ko telo zapusti tla. Je rezultat let discipliniranega dela, tehničnega izpopolnjevanja, razumevanja glasbe in sposobnosti, da plesalec telesno moč podredi umetniškemu izrazu. Bogovova kariera ponazarja prav to povezanost: virtuoznost, ki svoje vrednosti ne dokazuje samo v zahtevnosti posameznega elementa, temveč v celovitosti plesne interpretacije.
Če je gravitacija za velike baletne virtuozne plesalce navidezno le predlog, je Anton Bogov eden tistih umetnikov, ki so tudi na slovenskih odrih pokazali, kako lahko tehnična odličnost postane izraz umetniške svobode.





