Slovenski baletni portal

BALET

med

VRSTICAMI

Avtor: BALET med VRSTICAMI

Objavljeno dne

Telo, etika in zdravje plesalcev

Balet po dobi “tišine”

Balet je umetnost, ki se pogosto opisuje z besedami lahkotnost, eleganca, lepota in disciplina. Vendar je to le površina — odrska podoba, ki je zgrajena na nevidnem delu telesa, na ponavljanju, na bolečini, na vsakodnevni psihofizični obremenitvi in na specifični institucionalni kulturi. V zadnjih letih se je v mednarodnem baletnem prostoru zgodil prelom, ki ga lahko imenujemo balet po dobi “tišine”. To je obdobje, ko se o tistem, kar je bilo desetletja implicitno in potisnjeno na rob, danes govori javno: o poškodbah, prehranskih motnjah, psiholoških pritiskih, zlorabah moči, toksičnih pedagoških metodah in o delovnih pogojih, ki so bili pogosto romantizirani kot nujni del umetniške odličnosti.

Sodobna razprava o etiki v baletu ni modna tema, temveč nujna. Balet je institucija, ki temelji na telesu, in kjer se razmerja moči pogosto vzpostavljajo prav skozi telo: kdo ima pravico do odločanja, kdo je “primeren”, kdo je “premalo”, kdo je “preveč”, kdo lahko govori in kdo mora molčati. Zato je vprašanje zdravja plesalcev hkrati vprašanje estetike, pedagogike in etike.

Baletno telo: med idealom in realnostjo

Klasični balet je skozi zgodovino vzpostavil specifičen ideal telesa. Ne gre zgolj za obliko, temveč za celoten sistem: vertikalnost, rotacija, podaljšane linije, navidezna breztežnost, kontrola, tišina v obrazu, stabilnost v gibanju. Baletno telo ni naravno telo, temveč je telo, ki je preoblikovano skozi trening in skozi institucijo. V tem smislu balet deluje kot kulturna tehnologija: proizvaja telo, ki je sposobno posebnega načina gibanja, a hkrati to telo pogosto zahteva visoko ceno.

Ta cena je bila v preteklosti pogosto razumljena kot nujna. V mnogih baletnih kulturah je veljalo, da je bolečina normalna, poškodba skoraj neizogibna, utrujenost znak profesionalnosti, “trpljenje” pa del umetniške discipline. V takem modelu se je zdravje plesalcev pogosto obravnavalo kot sekundarna tema, ki se ji posveti šele takrat, ko pride do resne poškodbe ali ko plesalec ne more več nastopati.

Sodobni premik v baletu pa kaže, da takšna logika ni trajnostna. Baletne hiše so začele ugotavljati, da vrhunska umetnost ni v nasprotju z zdravjem, temveč je od njega odvisna. Zdrav plesalec je tehnično bolj stabilen, interpretativno bolj svoboden, psihološko bolj prisoten in dolgoročno bolj uporaben za ansambel. V tem smislu se etika in estetika ne izključujeta, temveč se prepletata.

“Doba tišine”: kultura molka kot institucijska norma

Ko govorimo o “dobi tišine”, ne mislimo le na individualne zgodbe. Gre za sistemsko kulturo, v kateri se določene stvari niso govorile. Plesalci niso govorili o bolečini, ker so se bali, da bodo izgubili vlogo. Niso govorili o psiholoških pritiskih, ker so bili vzgojeni v ideji, da je balet predvsem disciplina. Niso govorili o zlorabah, ker so bile hierarhije moči premočne. In pogosto niso govorili niti o poškodbah, ker je bilo normalizirano, da se pleše “čez”.

Ta kultura molka je bila podprta z več dejavniki. Prvi je hierarhična struktura baletne institucije, kjer so umetniški vodje, baletni mojstri in pedagogi imeli skoraj absolutno avtoriteto. Drugi je dejstvo, da je balet izjemno konkurenčen: vedno je nekdo, ki čaka na priložnost. Tretji je estetski ideal, ki pogosto zahteva “brezhibnost”, in v katerem je priznanje težave razumljeno kot znak šibkosti.

Doba tišine je torej obdobje, ko je balet deloval kot sistem, v katerem je bila individualna ranljivost nevarna. Današnji premik pomeni, da se ranljivost prepoznava kot realnost telesa in kot nujen del profesionalne skrbi.

Etika treninga: od avtoritarne pedagogike k sodobnemu mentorstvu

Ena največjih sprememb v sodobnem baletu je premik v pedagoški kulturi. Tradicionalna baletna pedagogika je pogosto temeljila na avtoritarnem modelu: učitelj govori, plesalec uboga; korekcija je lahko javno ponižujoča; kritika je ostra; psihološki pritisk je del metode. Tak model je v preteklosti proizvajal vrhunske plesalce, vendar je pogosto proizvajal tudi travme, poškodbe, prehranske motnje in občutek, da plesalec ni oseba, ampak instrument.

Sodobni model se premika proti mentorstvu: pedagog ali baletni mojster še vedno zahteva disciplino in kakovost, vendar razume plesalca kot celostno bitje. V praksi to pomeni drugačen način komunikacije, drugačen odnos do napak, drugačno razumevanje motivacije. Namesto strahu kot orodja discipline se vse bolj uporablja profesionalna odgovornost in psihološka stabilnost.

To ne pomeni, da balet postaja “mehkejši”. Pomeni, da postaja pametnejši. Balet ne more biti brez discipline, lahko pa je disciplina etična.

Poškodbe: normalizacija bolečine in sodobna preventiva

Poškodbe so v baletu statistično pogoste. Gre za umetnost, ki zahteva ekstremno mobilnost, ponavljanje, udarce, skoke, delo na prstih in visoko stopnjo mišične kontrole. Klasični repertoar je pogosto zasnovan na idealu, ki je nastal v času, ko se o športni medicini ni vedelo veliko. Danes pa plesalci delujejo v okolju, kjer so na voljo znanja fizioterapije, biomehanike in rehabilitacije.

Največji problem ni, da se poškodbe dogajajo — problem je, da so bile dolgo razumljene kot “normalne”. V sodobnih ansamblih se zato vse bolj uveljavlja preventivni model: redni fizioterapevtski pregledi, kondicijska priprava, pilates, trening moči, prilagajanje vaj, individualno doziranje obremenitev. Ta premik je izjemno pomemben, ker baletni trening sam po sebi pogosto ne razvije dovolj moči v določenih mišičnih skupinah, ki so ključne za zaščito sklepov.

V tem kontekstu postane zdravje plesalcev tudi vprašanje institucije: ali hiša investira v fizioterapevte, ali ima sistem za rehabilitacijo, ali ima razumne urnike vaj, ali spoštuje počitek.

Prehranske motnje in estetski pritisk

Balet je ena redkih umetnosti, kjer je telo hkrati instrument in “objekt pogleda”. To pomeni, da estetski pritisk ni zgolj notranji, temveč tudi institucionalen: kostumi, odrske luči, pričakovanja koreografov, standardi ansambla. V preteklosti so bili komentarji o telesu pogosto normalizirani. V mnogih hišah so plesalke in plesalci doživljali, da je njihova vrednost odvisna od teže in videza.

Današnji premik je pomemben: baletni svet se vse bolj zaveda, da so prehranske motnje ne le individualna težava, temveč posledica sistema. Zato se v nekaterih hišah uvajajo nutricionisti, psihološka podpora in drugačna komunikacija o telesu. Hkrati se počasi spreminja tudi estetski ideal: ne nujno v smislu, da balet ne bi več cenil linije, temveč v smislu, da se priznava raznolikost telesnih tipov, če so ti sposobni profesionalne izvedbe.

Psihološko zdravje: stres, perfekcionizem, izgorelost

Psihološko zdravje plesalcev je dolgo ostalo tabu. Baletni poklic je zgrajen na perfekcionizmu. Plesalec se uči, da nikoli ni dovolj dobro, da je vedno mogoče bolje, da je napaka nevarna. Takšna kultura je lahko motivacijska, lahko pa postane destruktivna. Mladi plesalci pogosto vstopijo v profesionalni svet s prepričanjem, da je njihova vrednost odvisna od vloge, od pohvale, od “mnenja” vodje.

V sodobnem času se vse bolj priznava, da baletni poklic zahteva psihološko podporo: ne zato, ker bi plesalci bili “šibki”, temveč zato, ker je poklic izjemno stresen. Audicije, konkurenca, poškodbe, kratke pogodbe, nenehna primerjava, strah pred izgubo kariere — vse to ustvarja pogoje za anksioznost, depresijo in izgorelost.

Etika baleta danes zato vključuje vprašanje: ali institucija vidi plesalca kot človeka ali kot potrošni material.

Zlorabe moči: od karizme k odgovornosti

Ena najtežjih tem v sodobnem baletu je vprašanje zlorab moči. Balet je umetnost, kjer je koreograf ali pedagog pogosto figura karizme in avtoritete. V preteklosti je bila ta karizma pogosto romantizirana: “genij” ima pravico do ekstremnih metod. Danes se to spreminja. V svetu, kjer so se pojavila številna pričevanja o zlorabah, se baletne institucije vse bolj zavedajo, da umetniška avtoriteta ne more biti izgovor za neetično ravnanje.

To ne pomeni, da je balet postal brez konfliktov. Pomeni, da se konflikti rešujejo drugače: z jasnimi kodeksi, z mehanizmi prijave, z zaščito plesalcev, z izobraževanjem vodij. Balet se počasi premika od modela, kjer je moč neomejena, k modelu, kjer je moč odgovorna.

Balet po dobi tišine: kaj se mora spremeniti?

Balet po dobi tišine ni obdobje, ko bi balet izgubil svojo disciplino ali svojo estetsko zahtevnost. Ravno nasprotno: gre za obdobje, ko balet poskuša postati trajnostna umetnost. To pomeni, da mora razviti:

    • etično pedagogiko, ki ne temelji na ponižanju,
    • zdravstvene sisteme, ki vključujejo preventivo in rehabilitacijo,
    • kulturo, kjer se o bolečini govori, ne pa molči,
    • mehanizme zaščite pred zlorabami,
    • psihološko podporo, ki je del profesionalnega standarda,
    • širše razumevanje baletnega telesa kot raznolikega, ne le enega ideala.

Sklep: odličnost kot etična kategorija

Največji premik sodobnega baleta je, da se pojem odličnosti počasi preoblikuje. Odličnost ni več razumljena zgolj kot tehnična perfekcija, temveč kot kombinacija umetniške moči in trajnostne profesionalnosti. Balet ne more biti brez discipline, lahko pa disciplina postane etična. Balet ne more biti brez telesnega napora, lahko pa napor postane pametno voden. Balet ne more biti brez hierarhije, lahko pa hierarhija postane odgovorna.

Balet po dobi tišine je torej balet, ki se uči govoriti: o telesu, o bolečini, o mejah, o moči. In prav v tem govoru je možnost, da balet ostane ena najmočnejših umetnosti našega časa — ne le zaradi lepote, temveč tudi zaradi resnice, ki jo telo nosi na odru.

Objavljeno dne

Prehod na prag profesionalizma

Zakaj je pravočasno pridobivanje profesionalnih izkušenj ključno za mlade baletne plesalce in zakaj sinteza med izkušenimi in mladimi odloča o uspehu

V baletu je prehod iz izobraževalnega sistema v profesionalno okolje eden najbolj kritičnih trenutkov plesalčeve poti. Ne gre zgolj za “prvo zaposlitev”, temveč za prehod v popolnoma drugačen režim: drugačno odgovornost do telesa, časa, kolektiva in odra. Mlade plesalke in plesalci, ki so pred vrati profesionalne kariere, ne potrebujejo le dodatnih ur treninga, temveč predvsem pravočasno izkušnjo profesionalnega dela – izkušnjo, v kateri se tehnična znanja prvič sistematično preselijo v logiko produkcije, vaj, odrske discipline, interpretacije in ansambelske etike.

Prav zato so programi, ki ciljajo na “vmesni prostor” med šolo in ansamblom, tako odločilni. Mednarodni poletni baletni tabor DANCS je v letu 2025 svojo osnovno nalogo ponovno potrdil kot podporo mladim talentom, ki vstopajo v svet profesionalnega baleta, in kot program celostnega razvoja plesalca – tehničnega, umetniškega in osebnostnega. V okviru tabora ima posebno težo Dodatno strokovno usposabljanje mladih baletnih plesalcev, ki je zasnovano kot intenzivno delo v studiu in na odru, povezano z vajami za izvedbe predstav in s sistematičnim ponavljanjem profesionalnega režima (dnevni razpored, dolgi sklopi vaj, delo z repertoarjem, odrska disciplina).

Zaključni večer Dancs 2025 – sinteza med mladimi in izkušenejšimi, foto Danej Benulič, vir DBUS

Profesionalna izkušnja ni “več treninga”, temveč drugačen trening

V praksi se pogosto napačno predpostavlja, da je za mlade plesalce dovolj, če trenirajo več ali težje. V resnici je razlika med šolskim in profesionalnim okoljem kvalitativna, ne kvantitativna. Profesionalna izkušnja pomeni delo z materialom, ki je repertoarno in stilno specifičen, pomeni odgovornost do časovne strukture vaj in predstav, vstop v ansambelsko hierarhijo ter razumevanje, da so tehnika, interpretacija in odrska prisotnost neločljivi.

DANCS je v tem smislu izjemno učinkovit, ker dodatno strokovno usposabljanje ne ostaja v abstraktnem pedagoškem okviru, temveč je vezano na pripravo in izvedbo predstav. Mladi plesalci tako ne trenirajo zgolj “za boljšo tehniko”, temveč trenirajo z jasnim ciljem: kako tehniko uporabiti v predstavi, kjer so v igri utrujenost, psihološki pritisk, natančnost v ansamblu, orientacija v prostoru in sposobnost, da se interpretacija ohrani tudi takrat, ko telo ni več sveže.

Navihanka v okviru Poletja z baletom v Avditoriju Portorož 2025, foto Danej Benulič, vir DBUS

Repertoar kot pedagogika: zakaj so odlomki in variacije tako pomembni

Repertoar ni zgolj “kaj bomo plesali”, ampak je pedagogika v najkonkretnejši obliki. Klasični baletni odlomek je standardiziran test plesalčeve tehnike, muzikalnosti, stila in profesionalnega odrskega bontona. Sodobna točka pa preverja plastiko telesa, dinamiko, notranjo motivacijo, sposobnost menjavanja kvalitet gibanja ter interpretativno inteligenco.

Zaključni gala večeri in odrske predstavitve v okviru DANCS-a praviloma temeljijo prav na prepletu klasičnega in sodobnega. Ta dramaturgija ni zgolj “pestrost za občinstvo”, temveč realistična priprava na današnji baletni trg: profesionalni ansambli vse redkeje delujejo izključno v enem estetskem jeziku. Plesalec, ki je tik pred profesionalnim pragom, mora biti sposoben preklopiti med akademsko klasično formo, neoklasično hitrostjo in sodobno telesnostjo – pogosto v isti sezoni, včasih v istem večeru.

Greta Hrestak kot Carmen in Aleksander Trenevski kot Don Jose v Carmen v okviru Poletja z baletom 2025, foto Danej Benulič, vir DBUS

Sinteza generacij: kako se profesionalni balet v resnici prenaša

Drugi ključni element zgodnje profesionalne izkušnje je sinteza med mladimi in izkušenimi – stik z izkušenimi plesalci, baletnimi mojstri in pedagogi ter vstop v njihov delovni etos. Profesionalni balet se prenaša po “živi verigi”: tradicija ni le zapis korakov, temveč sistem drobnih znanj – kako upravljati z energijo na odru, kako se postaviti v ansamblu, kako dihati v frazi, kako varno ponoviti tehnično zahteven del, ko telo ni več sveže.

Sinteza generacij je za mlade pomembna na treh ravneh. Prva je tehnično-repertoarna: izkušeni plesalci in baletni mojstri posedujejo slogovno znanje, ki ga mladi težko dobijo zgolj iz učilnice. Druga je raven delovne etike: mladi se prvič srečajo s tem, da je uspeh manj odvisen od “talenta” in bolj od ponovljivosti. Tretja je psihološka: mladi so pogosto na meji med visoko motivacijo in visoko ranljivostjo, stik z izkušenimi pa jim daje model profesionalnega vedenja in varnejši okvir.

Pia Capl Škrinjar kot Michaela in Aleksander Trenevski kot Don Jose v Carmen v okviru Poletja z baletom 2025, foto Danej Benulič, vir DBUS

Poletje 2025 v Avditoriju Portorož: praktični primer profesionalnega mostu

Posebej dragocen primer, kako se dodatno strokovno usposabljanje in sinteza generacij konkretizirata v praksi, predstavljajo baletne predstave poletja 2025 v Avditoriju Portorož, ki so mladim plesalkam ponudile izjemno redko priložnost: ne le nastopiti, temveč nositi glavne vloge v profesionalno strukturiranih predstavah in to ob partnerstvu izkušenih plesalcev.

Takšni primeri so z vidika strokovne analize izjemno pomembni, ker pokažejo razliko med “nastopom” in “profesionalno odgovornostjo”. Ko mlada plesalka prevzame glavno vlogo, se njena naloga ne meri več zgolj v pravilnosti korakov, temveč v sposobnosti, da predstavo drži dramaturško, emocionalno in fizično skozi celoten večer.

Armando Ferro kot Colas, Naja Kapun kot Lisa, Jernej Kalan kot Thomas, Christopher Thompson kot Vdova Simone, Aleksander Trenevski kot Alain in baletni ansambel v Navihanki v okviru Poletja z baletom 2025, foto Danej Benulič, vir DBUS

V baletu Navihanka je mlada plesalka Naja Kapun (dijakinja Konservatorija za glasbo in balet Maribor) nastopila v vlogi Lise. To je vloga, ki zahteva kombinacijo tehnične jasnosti in igralske naravnosti: Lise ni abstraktna figura, temveč dramsko-živ lik, katerega šarm in komika morata biti zgrajena znotraj stroge baletne forme. Za plesalko pred pragom kariere je to šola profesionalnega gledališča: kako plesati, ne da bi “igrala”, in kako igrati, ne da bi izgubila plesno disciplino.

V baletu Carmen sta mladi plesalki Greta Hrestak- v vlogi Carmen (dijakinja Konservatorija za glasbo in balet Maribor)  in Pia Capl Škrinjar – v vlogi Michaele (dijakinja Konservatorija za glasbo in balet Maribor)  nastopili ob izkušenejšem Aleksandru Trenerskem, kar je klasičen primer sinteze generacij. Carmen je vloga, ki je za mlado plesalko izjemno zahtevna, ker ni primarno tehnična, temveč interpretativna. Carmen zahteva močno notranjo dramaturgijo: plesalka mora ustvariti lik, ki ni karikatura “fatalne ženske”, temveč psihološko prepričljiva figura. Michaela pa je po drugi strani test zadržanosti, čistosti, lirike in notranje moči – pogosto težje, kot se zdi, ker zahteva izraz brez teatralnosti. Partnerstvo z izkušenim plesalcem v takem kontekstu deluje kot pospešena profesionalizacija: mlada plesalka se uči, kako graditi prizor, kako držati ritem, kako komunicirati v duetu in kako interpretacijo prilagoditi partnerju, ne da bi izgubila lastno identiteto.

Ela Narat kot Julija in Filip Jurič kot Romeo v baletu Romeo in Julija v okviru Poletja z baletom 2025, foto Danej Benulič, vir DBUS

Tretji primer je Romeo in Julija, kjer je mlada plesalka Ela Narat (dijakinja Konservatorija za glasbo in balet Maribor)  nastopila v vlogi Julije s partnerjem Filipom Juričem, solistom Baleta SNG Opera in balet Ljubljana, medtem ko je mlada plesalka Greta Hrestak (dijakinja Konservatorija za glasbo in balet Maribor)  nastopila v vlogi Lady Capulet. Julija je ena najbolj kompleksnih baletnih vlog: plesalka mora prehoditi pot od dekliške lahkotnosti do tragične zrelosti, pri čemer se tehnični izzivi stopnjujejo z emocionalno dramaturgijo. Partnerstvo s profesionalnim solistom je v tem smislu dragoceno, ker mladi plesalki omogoči stik z drugačno ravnijo odrske varnosti, natančnosti in interpretativnega časa. Lady Capulet pa je vloga, ki mladi plesalki ponudi še eno pomembno dimenzijo: možnost zgodnjega srečanja z značajnim repertoarjem in z vlogo, ki ni romantična heroina, temveč nosilka moči, avtoritete in družbene dramaturgije.

Ta poletni repertoar v Avditoriju Portorož je tako mogoče razumeti kot nadaljevanje logike DANCS-a: kot prostor, kjer se dodatno strokovno usposabljanje ne zaključi v učilnici, temveč se izteče v realni produkciji. Predstave so mlade plesalke postavile v položaj, kjer se morajo soočiti s profesionalnim standardom: ne kot posnemovalke, temveč kot nosilke večera.

“Ball” iz baleta Romeo in Julija v okviru Poletja z baletom 2025, foto Danej Benulič, vir DBUS

Zakaj “pravočasno”: okno učenja in tveganje prepoznega prehoda

Balet je področje, kjer obstaja relativno ozko okno optimalnega prehoda v profesionalizem. Prepozna profesionalizacija pogosto pomeni, da plesalec tehnično ostane izvrsten, vendar ne pridobi ansambelske prakse in psihološke stabilnosti, ki jo zahteva profesionalni tempo. Prav zato je ključno, da mladi plesalci pred prvo zaposlitvijo pridobijo izkušnjo, ki simulira profesionalno realnost: večerne predstave, vaje, utrujenost, odgovornost, odrsko prisotnost.

Ko mlade plesalke v Portorožu plešejo glavne vloge, se zgodi točno to: prehod se zgodi pravočasno, preden jih profesionalna hiša “vrže v vodo” brez prehodnega mostu.

Ela Narat kot Julija in Filip Jurič kot Romeo v baletu Romeo in Julija v okviru Poletja z baletom 2025, foto Danej Benulič, vir DBUS

Sklep: profesionalizacija kot trajnostna strategija razvoja baleta

Pravočasno pridobivanje profesionalnih izkušenj je za mlade baletne plesalce, ki so pred vrati kariere, odločilno ne zato, ker bi pospešilo “hitro slavo”, temveč zato, ker stabilizira prehod med dvema svetovoma – med pedagoškim sistemom in institucijo. Programi, kakršen je dodatno strokovno usposabljanje v okviru Mednarodnega poletnega baletnega tabora DANCS, so pomembni, ker ponujajo profesionalno strukturo dela, vezano na odrsko realizacijo in repertoarno raznolikost.

Še pomembnejša pa je sinteza med izkušenimi in mladimi. Poletje 2025 v Avditoriju Portorož je pokazalo, kako učinkovita je lahko takšna sinteza: mlade plesalke so prevzele ključne vloge in ob izkušenih partnerjih pridobile tisto, česar ne more dati noben trening – občutek, kako se predstava drži v rokah, kako se gradi lik, kako se pleše odgovorno in kako se umetniška identiteta začne oblikovati v realnem gledališkem času.

V baletu se poklic ne začne z zaposlitvijo, temveč z vstopom v kulturo dela. Kdor jo začne graditi pravočasno – v strukturiranih programih, na odru in v stiku z izkušenimi – ima bistveno več možnosti, da bo ob talentu razvil tudi tisto, kar profesionalni svet dejansko zahteva: ponovljivost, zanesljivost, stilno inteligenco in umetniško zrelost.

Objavljeno dne

Klasični balet med tradicijo in sodobnostjo

Klasični balet je ena najbolj paradoksalnih umetnostnih zvrsti evropske kulture: hkrati je izrazito zgodovinski pojav, utemeljen na stoletni tradiciji, in obenem eden najbolj živih laboratorijev sodobne telesnosti. Njegova posebnost je v tem, da ne pripada zgolj preteklosti, temveč se neprestano ponovno konstituira skozi izvedbo, skozi telo plesalca in skozi spreminjajoče se razmerje med estetiko, institucijo in občinstvom. Klasični balet zato ni “zaključen kanon”, ampak dinamičen sistem, v katerem tradicija ni konservacija, temveč produkcija – stalno ustvarjanje kontinuitete.

Razprava o klasičnem baletu danes se pogosto giblje med dvema skrajnostma. Na eni strani se balet obravnava kot muzejska forma, ki jo je treba ohraniti zaradi kulturne dediščine, na drugi strani pa kot zvrst, ki naj bi jo bilo treba preseči, ker naj bi bila preveč normativna, hierarhična in estetsko zastarela. Obe poziciji sta problematični, ker zanemarjata temeljno dejstvo: klasični balet je skozi svojo zgodovino vedno nastajal v dialogu z modernostjo, s političnimi in kulturnimi spremembami ter z estetskimi revolucijami svojega časa. Njegova sodobnost ni novost zadnjih desetletij, temveč je strukturna lastnost baleta kot umetnosti, ki se ne more ohraniti brez transformacije.

Tradicija kot živi sistem

V klasičnem baletu tradicija ni predvsem skupek naslovov, temveč je sistem telesnega znanja. Balet je umetnost, ki se prenaša po “živi verigi”: skozi pedagogiko, ansambelsko prakso, baletne mojstre, koreografske rekonstrukcije in izvedbene standarde. V tem smislu je baletna tradicija bliže glasbeni tradiciji kot literarni. Partitura baleta ni notni zapis, temveč telo, ki nosi spomin: telo, ki je trenirano v določeni tehniki, v določenem razumevanju prostora, časa, linije, ritma in estetske discipline.

Klasični balet se je zgodovinsko oblikoval kot umetnost idealizirane forme. Njegov jezik temelji na kodiranem sistemu pozicij in korakov, ki niso naključni, temveč so rezultat večstoletnega procesa standardizacije. Ta standardizacija je bila pogoj, da se je balet lahko razvil v univerzalno “jezikovno” umetnost: baletni plesalec lahko nastopi v različnih državah, ansamblih in produkcijah, ker je baletni jezik v temelju mednarodno razumljiv.

Toda prav ta standardizacija je tudi izvor sodobnih kritik baleta: baletni ideal telesa, baletni hierarhični sistem, stroga disciplina in določena estetska normativnost so danes pogosto predmet razprav o vključevanju, raznolikosti in etičnih razsežnostih plesnega dela. Vendar je treba poudariti, da balet ni enoznačno konservativen sistem. Njegova tradicija je vedno vsebovala napetost med disciplino in svobodo: med normo in interpretacijo, med kanonom in avtorstvom.

Sodobnost kot notranja potreba baleta

Sodobnost v baletu ne pomeni nujno prehoda v sodobni ples ali opustitve klasične tehnike. Sodobnost pomeni, da balet v vsakem času išče načine, kako ponovno utemeljiti svojo relevantnost: estetsko, produkcijsko, idejno in družbeno.

Eden od najpomembnejših dokazov sodobnosti klasičnega baleta je dejstvo, da je balet v 20. stoletju preživel več velikih prelomov: modernistične revolucije, vzpon modernega plesa, razvoj plesnega gledališča in sodobne koreografije. Namesto da bi bil izrinjen, se je balet prilagodil. Nastala so nova koreografska gibanja, ki so klasično tehniko preoblikovala: neoklasični balet, modernistični balet, postmoderni balet, hibridne forme. Klasična tehnika ni izginila, temveč je postala osnova za nove estetske možnosti.

V sodobnem profesionalnem svetu je klasični balet tudi praktično nujen. Plesalci sodobnega baleta in celo sodobnega plesa pogosto ohranjajo klasični trening, ker jim ta daje temeljno telesno organizacijo: stabilnost, koordinacijo, moč, razumevanje linije in nadzor nad gibanjem. Balet je v tem smislu tehnološki sistem, ki omogoča natančno upravljanje telesa.

Kanon in reinterpretacija

Klasični baletni repertoar – dela, kot so Labodje jezero, Giselle, Trnuljčica, Don Kihot – deluje kot kulturni kanon, vendar kanon ni stabilna entiteta. V sodobnih produkcijah se klasična dela vedno znova reinterpretirajo: v dramaturgiji, v scenografiji, v koreografski strukturi in v idejnem poudarku.

Reinterpretacija klasičnih del ni znak razkroja tradicije, temveč je znak, da tradicija živi. Če bi klasična dela izvajali zgolj kot muzejske rekonstrukcije, bi balet izgubil stik s sodobnim občinstvom. Sodobne reinterpretacije pogosto posegajo v vprašanja, ki jih klasični balet v izvirni obliki ni tematiziral ali jih je tematiziral v drugačnem kulturnem kontekstu: vprašanja spola, moči, družbenih razredov, kolonialnih pogledov, ženskih likov in njihove agencije.

Sodobni baletni direktorji in koreografi se zato pogosto znajdejo v dilemi: kako ohraniti zgodovinski slog, a hkrati preprečiti, da bi predstava postala kulturno nekomunikativna. Odgovori na to dilemo so različni. Nekateri koreografi zagovarjajo rekonstrukcijo, drugi radikalno reinterpretacijo, tretji pa “zmerno” modernizacijo. V vsakem primeru pa je jasno, da klasični balet danes ne more več obstajati brez refleksije.

Klasična tehnika kot temelj in kot problem

Klasična tehnika je v baletu temeljni instrument, vendar je tudi problematična, če jo razumemo kot absolutno normo. Tehnika ni nevtralna: oblikuje telo, način gibanja, estetiko in celo psihologijo plesalca. Baletni trening proizvaja specifično telesnost, ki je zgrajena na idealu vertikalnosti, dviga, “lahkotnosti”, na preoblikovanju naravne anatomije v umetniško formo.

V sodobnem diskurzu se zato vse bolj poudarja potreba po etičnem razumevanju baletne tehnike: kako trenirati tako, da telo ne postane instrument izčrpavanja, temveč orodje dolgotrajnega razvoja. Tu se klasični balet vse bolj povezuje z znanji sodobne fizioterapije, športne medicine in psihologije. Tradicionalna pedagogika se dopolnjuje z novimi metodami, ki zmanjšujejo tveganje poškodb in povečujejo trajnost kariere.

To je ena ključnih oblik sodobnosti: balet se danes ne modernizira le estetsko, temveč tudi metodološko. Profesionalni baletni svet vse bolj razume, da tehnična popolnost ni vrednota, če je dosežena na račun telesnega zdravja.

Institucija in občinstvo: balet kot kulturna infrastruktura

Klasični balet je institucionalna umetnost. Njegova produkcija zahteva ansambel, orkester, scenografijo, kostume, tehnično infrastrukturo in dolgotrajne vaje. Zato je balet neločljivo povezan z nacionalnimi in mestnimi gledališči ter z javnim financiranjem. V sodobnem času to pomeni, da je balet tudi del kulturne politike: vprašanje, ali in kako država podpira balet, je vprašanje, kako razume kulturno dediščino in sodobno umetnost.

Občinstvo v 21. stoletju ni homogeno. Baletne hiše se zato soočajo z vprašanjem: kako ohraniti tradicionalno publiko, ki pričakuje kanon, in hkrati pritegniti novo publiko, ki želi sodobne teme, nove estetike in drugačne formate. Mnoge hiše rešujejo to dilemo z repertoarno pluralnostjo: kombinacija klasičnih baletov, neoklasičnih večerov in sodobnih koreografij.

V tem smislu klasični balet ne izginja, temveč postaja del širšega repertoarnega ekosistema. Njegova naloga ni več, da je edini estetski model, temveč da je eden od temeljev, na katerega se lahko navezujejo sodobne prakse.

Zaključek: klasični balet kot sodobna dediščina

Klasični balet danes ni zgolj tradicija, temveč sodobna dediščina: umetnost, ki se ohranja skozi transformacijo. Njegova moč je v tem, da združuje strogo disciplino in estetsko lepoto, a hkrati odpira prostor interpretacije, reinterpretacije in novih koreografskih jezikov.

Sodobnost klasičnega baleta ni v tem, da opusti svojo tradicijo, temveč v tem, da jo reflektira, preoblikuje in prenese v nove pogoje. Balet je zato mogoče razumeti kot umetnost, ki ne beži pred modernostjo, temveč jo vedno znova vpisuje v telo – in ravno zato ostaja ena ključnih uprizoritvenih umetnosti našega časa.

Objavljeno dne

Romeo in Julija z novo generacijo: baletna klasika v Portorožu 2025

Poletni večeri v Avditoriju Portorož so tudi v letu 2025 dokazali, da balet v obmorskem prostoru ni le gostujoči kulturni dogodek, temveč lahko postane osrednja umetniška izkušnja poletja. Med predstavami, ki so občinstvu ponudile najmočnejšo kombinacijo glasbene monumentalnosti, plesne virtuoznosti in gledališke napetosti, je posebno mesto zavzela baletna klasika Romeo in Julija – delo, ki v vsakem času in v vsaki generaciji znova odpira vprašanja ljubezni, usode, družbene prisile in osebne odločitve.

Tokratna portoroška izvedba je bila posebej izpostavljena zaradi nove zasedbe, ki je predstavi prinesla svežo interpretativno energijo in obenem razkrila pomemben proces, ki ga slovenski baletni prostor v zadnjih letih vse bolj zavestno gradi: pravočasno vključevanje mladih plesalcev v velike repertoarne naloge, še preden prestopijo prag profesionalne kariere.

V vlogi Julije je nastopila Ela Narat, mlada plesalka, ki se je soočila z eno najzahtevnejših ženskih baletnih vlog. Julija je lik, ki v baletu zahteva redko kombinacijo: tehnično stabilnost in interpretativno zrelost. Plesalka mora v enem večeru prehoditi lok od dekliške igrivosti do tragične odločnosti, pri čemer se mora psihološki razvoj lika organsko zrcaliti v telesu, v fraziranju, v kvaliteti giba in v odnosu do partnerja. Prav zato je Julija vloga, ki ne dopušča “mladostne varnosti” – zahteva pogum, prisotnost in sposobnost, da plesalka prevzame odgovornost za dramaturško jedro predstave.

Kot Romeo je nastopil Filip Jurič, profesionalni baletni plesalec in solist Baleta SNG Opera in balet Ljubljana. Pomembno je poudariti, da Romeo zanj ni bil prvič odplesan lik, kar je v kontekstu nove zasedbe izjemno dragoceno. Partnerstvo mlade Julije z izkušenim Romeom ni le tehnično varovalo, temveč je tudi umetniški mehanizem prenosa: mlada plesalka se v realnem odrskem času uči profesionalne odrske stabilnosti, partnerske inteligence in dramaturškega ritma, ki ga izkušen plesalec prinese s seboj. Takšna sinteza generacij je v baletu pogosto odločilna, saj omogoča, da mladi plesalci ne vstopijo v velike vloge sami, temveč v dialogu z nekom, ki zna “držati predstavo”.

V portoroški izvedbi je pomembno vlogo prevzela tudi Greta Hrestak, ki je nastopila kot Lady Capulet. To je posebej zanimiv in pomemben primer, saj Lady Capulet ni romantična junakinja, temveč vloga moči, družbene avtoritete in čustvene zadržanosti. Vloga zahteva drugačen tip odrske prezence: manj lirike, več karakterja; manj romantične odprtosti, več notranje discipline. Za mlado plesalko je takšna vloga dragocena, ker odpira zgodnje srečanje z značajnim repertoarjem in s psihološko kompleksnostjo odraslih likov, kar je pomembno za razvoj interpretativne širine.

Med ključnimi vlogami je izstopal tudi Mercutio, ki ga je plesal Simone Carosso. Mercutio je v baletu Romeo in Julija pogosto dramaturški “motor” – lik, ki prinaša energijo, humor, moško bravuro in dramatični kontrast. Njegova smrt je eden od trenutkov, kjer se predstava iz lirike dokončno prelomi v tragedijo. Mercutio je zato vloga, ki zahteva tehnično virtuoznost, hitro muzikalnost, a tudi igralsko inteligenco in sposobnost natančnega ritmičnega gradnje prizora.

Posebna vrednost portoroškega Romea in Julije pa je bila tudi v ansamblu, ki je bil sestavljen z zavestnim vključevanjem mladih plesalcev. V predstavi so sodelovali plesalci, med njimi tudi dijaki Konservatorija za glasbo in balet Maribor, kar je projektu dalo dodatno dimenzijo: profesionalna predstava je postala hkrati tudi prostor pedagoškega in umetniškega prehoda.

V ansamblu so nastopili: Naja Kapun, Tiana Dolenc, Lana Galun, Varja Golec Horvat, Ela Sirk, Katarina Korpič in Jure Štandeker, ob njih pa še Marzia Ambrosanio, Maša Tušar, Maya Tihomirova Sichanova, Simone Carosso, Fadei Volianskyi in Bruno Monfregola.

Romeo in Julija je balet, ki je v svoji strukturi izrazito ansambelski: ulično nasilje, družinski rituali, ples na plesu pri Capuletih, javni prostor Verone – vse to niso zgolj prizori, temveč dramaturški mehanizmi, ki ustvarjajo družbeni svet predstave. Prav v teh prizorih ansambel postane ključni nosilec atmosfere, ritma in konflikta. Ko se v tak ansambel vključijo mladi plesalci, dobijo izjemno dragoceno profesionalno izkušnjo: učenje skupinske discipline, prostorske orientacije, odnosa do glasbe in odgovornosti do kolektivne strukture.

Zato Romeo in Julija v Avditoriju Portorož ni bil zgolj poletni repertoarni dogodek. Bil je primer, kako lahko poletni oder deluje kot laboratorij profesionalizacije. Mladi plesalci niso bili le “pridruženi” predstavi, temveč so v njej aktivno soustvarjali celoto in s tem pridobivali tisto, česar noben studio ne more dati v enaki meri: realno izkušnjo predstave, kjer se tehnika, interpretacija, stres, utrujenost in odgovornost združijo v en sam trenutek.

Romeo in Julija je balet, ki je hkrati univerzalna zgodba in izjemno specifična baletna struktura. Njegova glasba (Prokofjev), njegova dramaturgija in njegova koreografska logika ustvarjajo okvir, v katerem se balet pokaže kot celostno gledališče. V letu 2025 je nova zasedba v Portorožu poudarila prav to: da balet ni le virtuozna forma, temveč umetnost odnosa, konflikta, časa in notranje preobrazbe.

Poletna izvedba Romea in Julije v Avditoriju Portorož je tako občinstvu ponudila vrhunsko baletno izkušnjo, slovenskim mladim plesalcem pa nekaj še pomembnejšega: možnost, da že pred vstopom v profesionalni svet okusijo, kaj pomeni biti del velikega repertoarja. Takšne priložnosti niso samoumevne, vendar so v baletu ključne. Prav v njih se začne oblikovati nova generacija – ne kot “obet”, temveč kot realna umetniška moč prihodnosti.

Objavljeno dne

Ko tradicija sreča prihodnost: Navihanka z novo zasedbo v Portorožu

Poletje v Avditoriju Portorož je tudi letos postreglo z baletnim dogodkom, ki je občinstvu ponudil tisto, kar je v plesni umetnosti najdragocenejše: stik tradicije z živim, svežim odrskim trenutkom. Baletna predstava Navihanka je v novi zasedbi ponovno zaživela kot igriva, duhovita in hkrati tehnično zahtevna uprizoritev, ki s svojo jasno dramaturgijo in prepoznavno baletno govorico ostaja ena izmed tistih predstav, ki gledalca nagovorijo neposredno – ne glede na starost ali predhodno poznavanje baleta.

Tokratna izvedba je bila posebna predvsem zaradi nove zasedbe, v kateri je osrednjo vlogo Lise prevzela mlada plesalka Naja Kapun. Njena interpretacija je prinesla svežino in mladostno energijo, obenem pa pokazala, kako pomembno je, da mladi plesalci, ki so pred vrati profesionalne kariere, dobijo priložnost, da se preizkusijo v nosilnih vlogah. Lise ni zgolj tehnično zahtevna vloga, temveč je izrazito igralska: plesalka mora združiti klasično baletno natančnost z lahkotnostjo komičnega gledališča, z jasno karakterizacijo lika in s sposobnostjo, da predstavo drži v živem ritmu od začetka do konca. Prav v tej kombinaciji se pokaže razlika med “dobro plesalko” in plesalko, ki je pripravljena na profesionalni oder.

Pomemben del nove zasedbe so bili tudi drugi osrednji nosilci predstave. V vlogi Vdove Simone je nastopil Christopher Thompson, ki je s karakterno izraznostjo in gledališko prezenco ustvaril enega najbolj prepoznavnih in komičnih likov v predstavi. Vloga Vdove Simone je posebna baletna naloga, saj zahteva od plesalca izjemen občutek za humor, ritem in pantomimo ter sposobnost, da komični element ne zdrsne v karikaturo, temveč ostane del dramaturške logike baleta.

Kot Alain je nastopil Aleksander Trenevski, ki je v liku nerodnega, a dramaturško pomembnega snubca izrisal izrazit karakter. Alain je vloga, ki se pogosto izkaže kot preizkus plesalčeve igralske inteligence: gre za lik, ki mora biti hkrati komičen in psihološko utemeljen, saj ravno njegova prisotnost poganja napetost in odnose v zgodbi.

V vlogi Colasa je nastopil Armando Ferro, ki je s solistično jasnostjo in odrsko suverenostjo ustvaril močan kontrast Alainu ter vzpostavil prepričljivo ljubezensko os zgodbe. Colas ni zgolj romantični junak, temveč tudi nosilec plesne virtuoznosti in muzikalnosti, saj njegova vloga zahteva tehnično stabilnost, moško bravuro in partnersko zanesljivost v duetu z Lise.

Posebna vrednost tokratne izvedbe pa je bila tudi v ansambelski zasedbi, ki je predstavi dala mladostno energijo in občutek žive skupnosti. V Navihanki so sodelovali plesalci, med njimi tudi dijaki Konservatorija za glasbo in balet Maribor, kar je izjemno pomembno z vidika povezovanja izobraževalnega sistema s profesionalnim odrom. V predstavi so nastopili: Greta Hrestak, Tiana Dolenc, Pia Capl Škrinjar, Lana Galun, Varja Golec Horvat, Ela Sirk, Katarina Korpič in Jure Štandeker, ob njih pa še Marzia Ambrosanio, Maša Tušar, Maya Tihomirova Sichanova, Simone Carosso, Fadei Volianskyi in Bruno Monfregola. Takšna zasedba ni le “mladinska pomoč” ansamblu, temveč je dejanski umetniški prispevek, saj Navihanka kot balet temelji na kolektivni dinamiki, vaških prizorih in ansambelskih strukturah, ki ustvarjajo dramaturško ozračje predstave.

Ravno tu se razkrije ena ključnih dimenzij Navihanke: balet ni sestavljen zgolj iz solističnih vrhuncev, temveč iz natančno zgrajenega odrskega sveta, v katerem je vsak ansambelski element del ritma, humorja in zgodbe. Ko mladi plesalci dobijo možnost sodelovati v takšni produkciji, se učijo tistega, česar jim nobena učilnica ne more dati v celoti: odrske discipline, ansambelske odgovornosti in profesionalne orientacije v prostoru.

Navihanka je balet, ki s svojo vsebino in strukturo vedno znova dokazuje, da je klasična baletna tradicija lahko tudi izjemno sodobna – ne v smislu slogovne modernizacije, temveč v smislu komunikativnosti. Humor, karakterji, odnosi in odrska dinamika ustvarjajo predstavo, ki deluje kot gledališki dogodek v najširšem pomenu: ples, igra, glasba in ritem se združijo v celoto, ki gledalca vodi skozi zgodbo brez potrebe po dodatnih razlagah.

Za Avditorij Portorož je takšna predstava še posebej pomembna. Poletni programi pogosto ciljajo na široko občinstvo, vendar je prav balet tisti, ki lahko v turističnem in kulturnem okolju obmorskega prostora ponudi več kot le razvedrilo: ponudi kakovostno umetniško izkušnjo in hkrati omogoči, da se balet približa tudi tistim, ki ga morda sicer ne bi obiskali v klasičnem gledališkem okolju.

Nova zasedba Navihanke je v tem smislu delovala kot simbol širšega procesa, ki ga v slovenskem baletnem prostoru v zadnjih letih vse bolj prepoznavamo: vključevanje mladih plesalcev v resne repertoarne naloge in zavestno oblikovanje prehoda med izobraževalnim sistemom ter profesionalno prakso. Ko mladi plesalci dobijo priložnost za odrsko odgovornost, se začne njihova profesionalizacija na način, ki ga noben trening v studiu ne more v celoti nadomestiti. Oder namreč ni le prostor izvedbe, temveč je prostor preverjanja: preverjanja tehnične stabilnosti, muzikalnosti, interpretativne inteligence in psihološke zrelosti.

Občinstvo v Avditoriju Portorož je tako v Navihanki spremljalo več kot zgolj ponovno uprizoritev priljubljenega baleta. Spremljalo je proces, v katerem se oblikuje nova generacija slovenskih baletnih plesalk in plesalcev. Takšne predstave imajo zato dvojno vrednost: so umetniški dogodek in hkrati kulturna investicija v prihodnost baletne umetnosti.

Navihanka z novo zasedbo je pokazala, da balet kot zvrst ne živi zgolj v velikih nacionalnih institucijah, temveč lahko v poletnem gledališkem prostoru zaživi z enako umetniško močjo, če ima jasno dramaturgijo, dobro izvedbo in plesalce, ki vloge ne “odplešejo”, temveč jih resnično odigrajo in živijo. Poletna izvedba Navihanke v Avditoriju Portorož je tako potrdila, da je balet še vedno umetnost, ki nagovarja neposredno – skozi telo, glasbo in zgodbo – hkrati pa je ponudila tudi pomembno sporočilo: prihodnost baleta se ne začne jutri, temveč se začne v trenutku, ko mladi plesalci dobijo priložnost, da stopijo na oder kot nosilci predstave.

Objavljeno dne

Ko balet postane drama: Carmen z novo zasedbo

Poletni program Avditorija Portorož je tudi v letu 2025 dokazal, da balet v poletnem ambientu ni zgolj dopolnilo kulturnemu dogajanju, temveč lahko postane njegov osrednji vrhunec. Med predstavami, ki so občinstvo pritegnile s svojo intenzivnostjo, glasbeno prepoznavnostjo in izrazito gledališko močjo, je posebno mesto zavzela Carmen – balet, ki se vedno znova izkaže kot ena najmočnejših uprizoritvenih zgodb o svobodi, strasti in usodi.

Tokratna izvedba v Avditoriju Portorož je bila posebna zaradi nove zasedbe, ki je prinesla svež interpretativni poudarek in hkrati odprla pomembno vprašanje, ki je v sodobnem baletnem prostoru vedno bolj v ospredju: kako mladim plesalcem omogočiti pravočasno pridobivanje profesionalnih izkušenj, še posebej v vlogah, ki niso zgolj tehnične, temveč zahtevajo polno dramsko zrelost.

V naslovni vlogi je nastopila Greta Hrestak, mlada plesalka, ki se je v vlogi Carmen soočila z enim najzahtevnejših baletnih likov. Carmen namreč ni vloga, ki bi jo plesalka lahko “odplesala” zgolj z dobro tehniko. Njena moč je v tem, da mora plesalka v vsakem prizoru graditi notranjo dramaturgijo lika: Carmen ni dekorativna fatalka, temveč figura svobode, ki se zavestno odloča za lastno pot – tudi če jo ta vodi v tragedijo. V baletni interpretaciji to pomeni, da mora plesalka vlogo izrisati skozi natančno odmerjeno telesno govorico, skozi odnos do partnerjev in skozi sposobnost, da je na odru ves čas nosilka napetosti.

Kot Don José je nastopil Aleksander Trenevski, izkušen plesalec, ki je s svojo odrsko prezenco ustvaril močno protiutež Carmenini neukrotljivosti. Don José je lik, ki zahteva specifično interpretativno logiko: njegova pot je pot notranjega zloma, prehoda od discipline in reda v obsesijo in destrukcijo. Prav v tej vlogi se pokaže, kako pomembna je kombinacija tehnične stabilnosti in dramske zrelosti, saj mora plesalec v baletu brez besed ustvariti psihološko prepričljivo transformacijo. Partnerstvo med Carmen in Don Joséjem je tako postalo osrednje dramaturško jedro večera, v katerem se je oblikovala napetost med svobodo in posesivnostjo, med izbiro in usodo.

Posebno vrednost je imela tudi vloga Michaele, ki jo je plesala Pia Capl Škrinjar. Michaela je pogosto spregledan lik, vendar je v dramaturgiji Carmen ključna: predstavlja drugačno obliko ženskosti in drugačen tip moči – ne strastne, temveč tihe, zadržane, moralno stabilne. Za mlado plesalko je to vloga izjemne zahtevnosti, ker zahteva izraz brez teatralnosti: Michaela mora biti prisotna, notranje močna, vendar ne sme zdrsniti v melodramo. Prav zato je ta vloga dragocena kot profesionalna šola interpretacije.

Kot Escamillo je nastopil Armando Ferro, ki je v predstavo vnesel tisti specifični kontrast, brez katerega Carmen ne deluje v polni dramaturški napetosti. Escamillo je lik javnega triumfa, samozavesti, bleščeče karizme – figura, ki Carmen ne želi ujeti, temveč jo sprejme kot del lastnega sveta. V baletnem smislu je to vloga, ki zahteva moško bravuro, stabilnost, a tudi sposobnost odrske “lahkotnosti”: Escamillo mora delovati kot nekdo, ki obvladuje prostor in publiko.

Ena najpomembnejših razsežnosti portoroške Carmen 2025 pa je bila tudi ansambelska zasedba. V predstavi so sodelovali plesalci, med njimi tudi dijaki Konservatorija za glasbo in balet Maribor, kar daje projektu dodatno umetniško in pedagoško težo. Nastopili so: Ela Narat, Tiana Dolenc, Lana Galun, Varja Golec Horvat, Ela Sirk, Katarina Korpič in Jure Štandeker, ob njih pa še Marzia Ambrosanio, Maša Tušar, Maya Tihomirova Sichanova, Simone Carosso, Fadei Volianskyi in Bruno Monfregola.

Prisotnost mladih plesalcev v takšni predstavi ni zgolj simbolna. Carmen je balet, ki je močno ansambelsko strukturiran: ulični prizori, množični ritmi, skupinski kontrasti in socialna atmosfera niso le ozadje, temveč ključni del dramaturgije. V takem baletu ansambel ustvarja svet, v katerem se lahko odvije tragedija. Ko v ansambel vstopijo mladi plesalci, dobijo priložnost za resnično profesionalno izkušnjo: učenje odrske discipline, natančne prostorske orientacije, ritmične usklajenosti in odgovornosti do kolektivne strukture predstave.

V tem se skriva širša pomembnost portoroškega baletnega poletja: Avditorij Portorož ni le prizorišče poletnih gostovanj, temveč postaja prostor, kjer se vzpostavlja most med izobraževalnim sistemom in profesionalnim odrom. Takšne predstave omogočajo, da mladi plesalci ne čakajo na “prvi angažma”, temveč že prej dobijo tisto, kar je v baletu ključno: občutek profesionalne realnosti.

Carmen je v tem smislu idealna predstava za tak prehod. Zahteva tehniko, a še bolj zahteva interpretacijo. Zahteva ansambel, a še bolj zahteva odnose. Zahteva glasbo, a še bolj zahteva dramaturgijo telesa. V letu 2025 je portoroška izvedba pokazala, da lahko nova zasedba takemu baletu vdihne svežo energijo, ne da bi pri tem izgubila njegovo klasično težo.

Poletna Carmen v Avditoriju Portorož je tako delovala kot umetniški dogodek in kot kulturna investicija. Občinstvu je ponudila močno baletno dramo, slovenskim mladim plesalcem pa dragoceno izkušnjo, ki jo vstop v profesionalni svet naredi bolj stabilen, bolj varen in bolj zrel. In to je v baletu – umetnosti, ki je hkrati stroga disciplina in živo gledališče – morda najpomembnejše.

Objavljeno dne

Koreografija kot etika gibanja in izhod iz labirinta (Drugi del)

Milko Šparemblek (1928–2025)

Pastoralna simfonija v SNG Opera in balet Ljubljana v okviru baletne predstave “Balet 100”; foto Darja Štravs Tisu, vir SNG Opera in balet Ljubljana

Šparemblekova dela pogosto delujejo kot plesno gledališče v celostnem smislu. Koreografija ni ločena od režije in dramaturgije, temveč postane uprizoritvena struktura.⁸ Plesalec v njegovih predstavah ni le izvajalec, temveč dramski subjekt. To pomeni, da je gib pri njem nosilec naracije ali vsaj dramaturške napetosti, tudi kadar predstava ni pripovedna v klasičnem smislu. Koreografija ne obstaja sama zase; obstaja kot gledališki dogodek.

Zaradi tega Šparemblekove poetike ni mogoče zvesti na oznake »neoklasično« ali »moderno«. Gre za avtorsko sintezo, v kateri se klasična disciplina, modernistična ekspresija in dramaturška logika stapljajo v prepoznaven jezik. Ta jezik ni sestavljen iz citatov, temveč iz notranje logike, ki je v vsakem delu na novo preverjena in potrjena. V tem se kaže njegova umetniška integriteta: Šparemblek ne ponavlja, temveč gradi, raziskuje, preoblikuje.

Pomembna značilnost Šparemblekovega ustvarjalnega procesa je intuicija. Vendar intuicija pri njem ni nasprotje strukture, temveč njen temelj. Koreografije so dramaturško dognane, a njihova logika se razkriva kot organska nujnost, ne kot zunanja konstrukcija.⁹ Intuicija v tem kontekstu pomeni sposobnost, da koreograf zazna notranjo resnico giba in jo oblikuje v strukturo, ki je hkrati disciplinirana in živa.

Utrinek iz televizijskega baleta Enigma Gallus

V plesni epistemologiji je intuicija pogosto razumljena kot oblika telesnega znanja: vednost, ki nastaja iz prakse, iz gibalnega spomina in iz psihofizične koncentracije. Šparemblek je primer ustvarjalca, ki je to vednost preoblikoval v koreografski sistem. Njegove koreografije niso le rezultat ideje, temveč rezultat telesne inteligence. To je eden od razlogov, da njegova dela učinkujejo prepričljivo: v njih ni razkoraka med konceptom in izvedbo, med mislijo in telesom.

Poseben interpretativni okvir Šparemblekovega opusa predstavlja metafora »izhoda iz labirinta«. Njegovo razumevanje baleta je mogoče brati skozi metaforo labirinta: modernost kot čas fragmentacije, pospešenosti in izgube orientacije. Balet v tem okviru ni pobeg, temveč način orientacije. Koreografija postane prostor, kjer se človek ponovno vzpostavi kot celota.

Šparemblekova koreografija deluje kot orientacijski sistem. Gib ni naključen, temveč je del kompozicije, ki ima notranjo logiko. Ta lastnost omogoča, da njegova dela ostajajo komunikativna: tudi kadar so kompleksna, niso hermetična.¹⁰ V tem smislu je Šparemblekova umetnost etični odgovor na sodobnost: ponuja red, ki ni prisila, temveč možnost smisla. Njegova koreografija ni ukaz telesu, temveč povabilo telesu, da ponovno postane človekov dom.

Milko Sparemblek z ljubljanskim baletom 2018

Šparemblek je deloval v več mednarodnih institucijah in sodeloval z ansambli najvišjega ranga. Njegov vpliv je bil dvojni: umetniški (koreografska dela) in institucionalni (vodenje ansamblov, standardi dela, repertoarne usmeritve).¹¹ Njegova mednarodna prisotnost je omogočila, da je razvil univerzalno koreografsko govorico, ki ni bila vezana na en nacionalni slog, temveč na širšo evropsko in svetovno plesno izkušnjo. Njegova dela so nastajala v prostoru, kjer so se križali različni baletni jeziki, kar je omogočilo, da je razvil izjemno občutljivost za razliko med šolo in avtorstvom, med tradicijo in inovacijo.

V slovenskem prostoru je Šparemblek deloval kot povezovalec: prinašal je mednarodne standarde, razširil repertoarno obzorje in vplival na razumevanje baleta kot sodobne umetnosti. Njegova dela v slovenskem prostoru niso bila zgolj »gostovanja«, temveč umetniški dogodki, ki so vplivali na ansambelsko prakso in na kulturni spomin. S tem je slovenski balet umestil v širši evropski kontekst ne kot periferijo, temveč kot prostor, sposoben visoke umetniške realizacije.

Pomemben segment njegovega opusa je povezan z delom v televizijskem in filmskem mediju. S tem je balet prestopil mejo gledališke institucije in vstopil v širši kulturni prostor. Šparemblek ni baleta »posnel«, temveč ga je preoblikoval v jezik kamere, kar zahteva drugačno dramaturgijo prostora in časa.¹² V tem je bil izjemno sodoben: razumel je, da balet ni vezan na eno formo recepcije, temveč lahko živi tudi kot medijski dogodek, kot arhiv, kot širitev občinstva.

Recepcija Šparemblekovega dela je bila praviloma dvojna. Na eni strani profesionalna, pri ansamblih, ki so njegove postavitve doživljali kot visoko zahtevne, a hkrati izjemno formativne. Na drugi strani javna, pri občinstvu, ki je v njegovih delih prepoznavalo gledališko moč, emocionalno napetost in umetniško celovitost. Šparemblekova dela so bila sprejeta kot zahtevna in hkrati komunikativna. To je pomembno, saj koreografi z izrazito avtorsko poetiko pogosto naletijo na razkorak med profesionalnim občudovanjem in občinstvenim nerazumevanjem. Pri Šparembleku je bila pogosto prisotna sinteza obeh dimenzij: tehnična zahtevnost in gledališka dostopnost.

Kritiška recepcija Šparembleka je pogosto izpostavljala dognanost koreografskih struktur, kompleksnost sporočil in prepoznavnost avtorstva. Njegove predstave so bile vrednotene kot pomembni repertoarni dogodki. Leta 2019 je Milko Šparemblek prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. To priznanje je institucionalno potrdilo njegov položaj v slovenski kulturi in poudarilo, da njegovo delo presega zgolj baletno stroko: predstavlja del nacionalne kulturne identitete.¹³

Šparemblekova smrt leta 2025 odpira vprašanje prenosa dediščine. Ples je minljiv medij; koreografija živi skozi prenos, skozi poustvarjanje in skozi institucije, ki jo ohranjajo. Zato Šparemblekova zapuščina ni samoumevna: zahteva zavestno repertoarno politiko, pedagoško delo in arhivsko skrb. Njegova koreografska poetika je dragocena prav zato, ker združuje estetsko in etično dimenzijo. V času fragmentacije in hitre kulturne potrošnje Šparemblekova umetnost ponuja model kontinuitete: balet kot izhod iz labirinta, kot orientacija v svetu in kot potrditev človeka kot psihofizične celote.

Opombe

    1. O mednarodnih kariernih poteh koreografov 20. stoletja gl. npr. Au, 2002.
    2. O konceptu avtorsko prepoznavne koreografske govorice gl. Adshead-Lansdale, 1999.
    3. O povezavi med dramaturgijo in koreografijo gl. Foster, 1986.
    4. O Parizu kot baletnem središču modernosti gl. Homans, 2010.
    5. O vplivu Graham in Limóna na evropske koreografe gl. Franko, 2002.
    6. O problematizaciji lepote v sodobnem plesu gl. Lepecki, 2006.
    7. O etični dimenziji baleta v srednjeevropski tradiciji gl. Primavesi, 2017.
    8. O plesnem gledališču kot zvrsti gl. Brandstetter, 2007.
    9. O intuiciji in telesni vednosti v plesu gl. Sheets-Johnstone, 2015.
    10. O koreografski strukturi kot komunikaciji gl. Adshead, 1988.
    11. O institucionalnih vlogah koreografov gl. Burt, 1995.
    12. O koreografiji in kameri gl. Rosenberg, 2012.
    13. O Prešernovi nagradi in kulturnem kanonu v Sloveniji gl. zborniki Prešernovega sklada (izdaje 2019).

Izbrana bibliografija

    • Adshead, Janet. Dance Analysis: Theory and Practice. London: Dance Books, 1988.
    • Adshead-Lansdale, Janet (ur.). Dance History: An Introduction. London: Routledge, 1999.
    • Au, Susan. Ballet and Modern Dance. London: Thames & Hudson, 2002.
    • Brandstetter, Gabriele. Poetics of Dance: Body, Image, and Space in the Historical Avant-Gardes. Oxford: Oxford University Press, 2007.
    • Burt, Ramsay. The Male Dancer: Bodies, Spectacle, Sexualities. London: Routledge, 1995.
    • Foster, Susan Leigh. Reading Dancing: Bodies and Subjects in Contemporary American Dance. Berkeley: University of California Press, 1986.
    • Franko, Mark. The Work of Dance: Labor, Movement, and Identity in the 1930s. Middletown: Wesleyan University Press, 2002.
    • Homans, Jennifer. Apollo’s Angels: A History of Ballet. New York: Random House, 2010.
    • Lepecki, André. Exhausting Dance: Performance and the Politics of Movement. New York: Routledge, 2006.
    • Primavesi, Patrick. Dance and the Ethics of the Body. (zbornik / študije). Berlin: (različne izdaje), 2017.
    • Rosenberg, Douglas. Screendance: Inscribing the Ephemeral Image. Oxford: Oxford University Press, 2012.
    • Sheets-Johnstone, Maxine. The Phenomenology of Dance. Philadelphia: Temple University Press, 2015.
    • Prešernov sklad. Zbornik Prešernovih nagrajencev 2019. Ljubljana: Prešernov sklad, 2019.
Objavljeno dne

Koreografija kot etika gibanja in izhod iz labirinta (Prvi del)

Milko Šparemblek (1928–2025)

Prispevek obravnava umetniški opus Milka Šparembleka (1928–2025) kot enega ključnih ustvarjalcev evropskega baleta druge polovice 20. stoletja in enega najpomembnejših koreografov slovenskega kulturnega prostora. Šparemblekova kariera vključuje vloge plesalca, koreografa, režiserja, dramaturga, scenografa ter umetniškega vodje v več mednarodnih institucijah. V analitičnem fokusu so njegova biografska formacija v Zagrebu, Parizu in New Yorku, estetski principi njegove koreografije (lepota gibanja, psihofizična celovitost telesa, dramaturška struktura), vpliv na institucionalne standarde in recepcija. Poseben interpretativni okvir predstavlja metafora »izhoda iz labirinta«, ki omogoča branje Šparemblekove koreografije kot etične in orientacijske prakse v času estetske in kulturne fragmentacije.

Milko Šparemblek sodi med redke ustvarjalce, katerih delo je hkrati trdno vpeto v slovenski kulturni prostor in organsko umeščeno v mednarodno zgodovino baleta. Njegova ustvarjalna pot, ki se razteza čez več desetletij, je izjemna tako po obsegu kot po razponu umetniških funkcij.¹ Šparemblek ni bil zgolj gostujoči koreograf, temveč avtor, ki je balet razumel kot celostno gledališče in kot umetnostno obliko, sposobno nositi kompleksne idejne in emocionalne vsebine.

Posebnost njegovega opusa je v tem, da se upira enostavnim slogovnim opredelitvam. Šparemblekova koreografska govorica se je oblikovala v dialogu s klasično tradicijo, neoklasičnimi postopki, modernim plesom in evropskim plesnim gledališčem, vendar je v končni fazi vzpostavila prepoznaven avtorski jezik.² Ta jezik ne temelji na citatnosti ali trendovski estetiki, temveč na notranji disciplini giba, dramaturški dognanosti in etični dimenziji plesne umetnosti.

Njegov biografski okvir je mogoče misliti kot lok, ki se razpira med tremi kulturnimi središči: Zagrebom, Parizom in New Yorkom. Prav ta trojna orientacija ni le geografija kariere, temveč matrica estetske identitete. Zagreb mu je dal klasično šolo, ansambelsko disciplino in zgodnjo profesionalizacijo; Pariz je ponudil stik z evropsko modernostjo in z idejo baleta kot odprtega sistema; New York pa je omogočil srečanje z ameriško tradicijo modernega plesa, ki je telo razumela kot psihološki in eksistencialni subjekt.

Šparemblekova formacija se začne v Zagrebu, kjer pridobi klasično baletno izobrazbo in zgodaj vstopi v profesionalno okolje. Pomembno je, da se je v začetnem obdobju oblikoval tudi v širšem humanističnem kontekstu, kar je pozneje zaznamovalo njegovo dramaturško mišljenje.³ V njegovem opusu balet nikoli ne deluje kot formalni okras glasbe, temveč kot struktura pomenov, ki ima svojo notranjo logiko. V tem se razkrije ena od temeljnih potez njegovega ustvarjalnega mišljenja: koreografija ni le sestavljanje gibov, temveč organizacija časa, prostora in pomena.

Izpopolnjevanje v Parizu pomeni vstop v evropsko baletno modernost, kjer se je balet v 20. stoletju preoblikoval v smeri sodobnega plesnega gledališča. Pariz je bil prostor, kjer se je klasična disciplina srečevala z modernističnimi impulzi, z drugačnim razumevanjem dramaturgije in z razširjeno idejo telesnosti.⁴ Šparemblek je prav v tem okolju dobil odločilno izkušnjo, da balet ni »zaključena forma«, temveč odprt sistem. To pomeni, da balet ni muzejski objekt, temveč živ organizem, ki se mora odzivati na čas, na spremembe v glasbi, na premike v gledališču in na preoblikovanja občinstvenega pogleda.

Študij in stik z ameriško tradicijo modernega plesa je Šparembleku omogočil, da je baletni jezik razširil s psihološko in eksistencialno dimenzijo. Limón in Graham sta ponudila koncept telesa, ki ni zgolj idealizirana forma, temveč nosilec notranjega sveta.⁵ Ta izkušnja je ključna za razumevanje Šparemblekove sinteze: klasična tehnika pri njem ostane temelj, vendar se ji pridruži modernistična ekspresija. Plesalec v njegovih delih ni zgolj izvrševalec forme, temveč subjekt, ki v gibu razkriva notranjo napetost, konflikt ali hrepenenje.

Ko vstopimo v estetsko jedro Šparemblekove poetike, se kot prvo razkrije prepričanje, da je lepota gibanja osrednja vrednota plesne umetnosti. V sodobnih plesnih diskurzih se lepota pogosto razume kot problematična kategorija, povezana z normativnostjo, elitizmom ali konservativnostjo.⁶ Pri Šparembleku pa lepota ni površinska estetizacija, temveč notranja zakonitost giba: skladnost med energijo, ritmom, obliko in pomenom. Lepota pri njem ni ornament, temveč način, kako se gib utemelji kot resnica.

Lepota pri njem ni nasprotje sodobnosti, ampak pogoj sodobnega baleta. Njegova dela kažejo, da je balet lahko sodoben prav zato, ker je sposoben lepoto nenehno na novo definirati: ne kot idealizirano formo, temveč kot resnico telesa. Šparemblek ne vztraja pri lepoti kot estetski konvenciji, temveč pri lepoti kot notranji nujnosti. Gib je lep takrat, ko je utemeljen; ko ima razlog; ko ni naključen, temveč dramaturško in psihofizično motiviran.

Šparemblekova estetika temelji na razumevanju telesa kot psihofizične celote. Balet je pri njem prostor, kjer se združujejo lepota, resnica in etos.⁷ Etos ni moraliziranje, temveč način, kako koreografija ravna s telesom: telo ni instrumentalizirano, temveč obravnavano kot dostojanstveni nosilec pomena. Ta drža je danes še posebej pomembna, saj sodobni uprizoritveni tokovi pogosto nihajo med estetizacijo telesa in njegovim razkrojem. Šparemblekovo delo zavzame tretjo pot: telo ostaja umetniško in človeško središče.

V tej točki je Šparemblek blizu tradiciji srednjeevropskega razumevanja baleta, kjer se balet ne definira kot dekorativna umetnost, temveč kot umetnostna forma, ki zadeva človekovo celostno eksistenco. Balet pri njem ni pobeg v lepoto, temveč vztrajanje pri lepoti kot resnici. V tem smislu njegova koreografija ni zgolj estetska, temveč tudi ontološka: sprašuje, kaj pomeni biti človek v gibu.

Opombe

    1. O mednarodnih kariernih poteh koreografov 20. stoletja gl. npr. Au, 2002.
    2. O konceptu avtorsko prepoznavne koreografske govorice gl. Adshead-Lansdale, 1999.
    3. O povezavi med dramaturgijo in koreografijo gl. Foster, 1986.
    4. O Parizu kot baletnem središču modernosti gl. Homans, 2010.
    5. O vplivu Graham in Limóna na evropske koreografe gl. Franko, 2002.
    6. O problematizaciji lepote v sodobnem plesu gl. Lepecki, 2006.
    7. O etični dimenziji baleta v srednjeevropski tradiciji gl. Primavesi, 2017.

Izbrana bibliografija

    • Adshead, Janet. Dance Analysis: Theory and Practice. London: Dance Books, 1988.
    • Adshead-Lansdale, Janet (ur.). Dance History: An Introduction. London: Routledge, 1999.
    • Au, Susan. Ballet and Modern Dance. London: Thames & Hudson, 2002.
    • Brandstetter, Gabriele. Poetics of Dance: Body, Image, and Space in the Historical Avant-Gardes. Oxford: Oxford University Press, 2007.
    • Burt, Ramsay. The Male Dancer: Bodies, Spectacle, Sexualities. London: Routledge, 1995.
    • Foster, Susan Leigh. Reading Dancing: Bodies and Subjects in Contemporary American Dance. Berkeley: University of California Press, 1986.
    • Franko, Mark. The Work of Dance: Labor, Movement, and Identity in the 1930s. Middletown: Wesleyan University Press, 2002.
    • Homans, Jennifer. Apollo’s Angels: A History of Ballet. New York: Random House, 2010.
    • Lepecki, André. Exhausting Dance: Performance and the Politics of Movement. New York: Routledge, 2006.
    • Primavesi, Patrick. Dance and the Ethics of the Body. (zbornik / študije). Berlin: (različne izdaje), 2017.
    • Rosenberg, Douglas. Screendance: Inscribing the Ephemeral Image. Oxford: Oxford University Press, 2012.
    • Sheets-Johnstone, Maxine. The Phenomenology of Dance. Philadelphia: Temple University Press, 2015.
    • Prešernov sklad. Zbornik Prešernovih nagrajencev 2019. Ljubljana: Prešernov sklad, 2019.
Objavljeno dne

Od klasične discipline do sodobne svobode

Refleksija o pomenu klasičnega baleta za plesalce sodobnega plesa

Vprašanje, ali je klasični balet pomemben za plesalce sodobnega plesa, se v plesni skupnosti pojavlja že desetletja, vendar se v zadnjih letih odpira z novo intenzivnostjo. Razlog je jasen: sodobni ples se je razširil v izjemno raznolik spekter praks – od plesnega gledališča, konceptualnih koreografij, improvizacijskih formatov, urbanih vplivov, do hibridnih performansov, kjer se ples srečuje z glasom, instalacijo ali digitalnimi mediji. V takem kontekstu se zdi balet nekaterim plesalcem kot ostanek tradicije, drugi pa ga razumejo kot temeljno izhodišče, ki omogoča razvoj profesionalne telesne inteligence.
Strokovno gledano odgovor ni preprost “da” ali “ne”. Pomembnost klasičnega baleta za sodobnega plesalca ni absolutna, temveč je odvisna od vrste sodobne prakse, v kateri plesalec deluje, od njegove telesne konstitucije, od estetskih zahtev koreografov ter od institucionalnega okolja, v katerem se izobražuje. Kljub temu pa je mogoče argumentirati, da klasični balet ostaja eden najmočnejših sistemov telesne formacije – ne zato, ker bi sodobni ples moral postati “bolj baleten”, temveč zato, ker balet plesalcu ponuja specifično obliko organizacije telesa, ki jo je kasneje mogoče bodisi uporabiti bodisi zavestno preseči.

Balet kot sistem: zakaj je to sploh relevantno za sodobni ples?
Klasični balet ni zgolj plesna tehnika, temveč sistem. Gre za visoko strukturiran način organizacije telesa v prostoru, v katerem je vsak element (postavitev, smer, teža, linija, koordinacija, delo stopal, odnos do gravitacije) del celote. Balet plesalcu ne daje le “korakov”, ampak ga uči, kako vzpostaviti telo kot natančno upravljan instrument.
Za sodobnega plesalca je ta sistem lahko pomemben iz več razlogov. Prvič, balet omogoča izgradnjo stabilnosti in jasnosti, ki sta nujni tudi v sodobnih praksah, čeprav se tam izražata drugače. Drugič, balet uči ekonomije gibanja in tehnične odgovornosti: plesalec se nauči, kako gib izvesti z najmanjšo možno porabo energije, ob maksimalni kontroli. Tretjič, balet vzpostavlja odnos do prostora in do publike, ki je pri sodobnem plesu pogosto bolj odprt, vendar še vedno ključen.
Sodobni ples je lahko videti kot svoboda, vendar je profesionalno gledano prav tako disciplina. Razlika je predvsem v tem, da je disciplina sodobnega plesa pogosto manj kodificirana, bolj razpršena in bolj odvisna od konkretnega koreografa ali metode. Balet pa je kodificiran. In prav ta kodificiranost je lahko za sodobnega plesalca dragocena: ponuja stabilno osnovo, iz katere se lahko razvija.

Tehnika in biomehanika: balet kot trening “kontrole”
Če pogledamo biomehansko, balet razvija določene kapacitete, ki so v sodobnem plesu pogosto nujne: stabilnost jedra, moč nog, koordinacijo, propriocepcijo, ravnotežje, orientacijo, sposobnost natančnega premika teže in predvsem sposobnost, da telo deluje kot celota.
Sodobni ples pogosto zahteva delo blizu tal, hitro menjavo nivojev, padce, drsenja, spiralne rotacije, off-balance tehnike, delo s težo in improvizacijo. Na prvi pogled se to zdi popolnoma drugače od baleta. Toda ravno pri takih zahtevah postane pomembno vprašanje: ali plesalec obvladuje osnovno telesno kontrolo? Ali zna telo stabilizirati, ko izgubi ravnotežje? Ali zna varno pristati? Ali zna rotacijo zaključiti brez preobremenitve? Ali zna energijo absorbirati?
Balet v tem smislu ni “konkurenca” sodobnemu plesu, temveč trening stabilnosti, ki omogoča varnejšo in bolj profesionalno izvedbo tudi v najbolj svobodnih sodobnih praksah. Plesalec, ki ima baletno osnovo, pogosto hitreje razume, kje je njegova os, kako se organizira vertikala, kako se razporedi teža in kako se gib “zaključi”. Te stvari v sodobnem plesu niso vedno eksplicitno učene, so pa nujne.

Estetika: balet kot zgodovinski “jezik”, ki ga sodobni ples uporablja
Poleg biomehanike je pomemben tudi estetski vidik. Sodobni ples je zgodovinsko nastal v dialogu z baletom – pogosto kot kritika, upor ali osvoboditev od njegove normativnosti. A kritika ne pomeni, da balet izgine; pomeni, da postane referenca.
Številni sodobni koreografi (tudi tisti, ki delajo izrazito konceptualno) uporabljajo baletno estetiko kot kulturni znak: kot simbol discipline, tradicije, “visoke umetnosti”, aristokratske forme, spolnih kodov, telesnega ideala. Balet je torej v sodobnem plesu prisoten tudi kot ideja. Plesalec, ki pozna balet, zato lažje razume, kaj koreograf citira, kaj subvertira, kaj prelamlja in kaj ohranja.
Zato je baletna pismenost pomembna ne samo tehnično, ampak kulturno. Tako kot igralec v gledališču lažje razume dramsko tradicijo, če pozna Shakespeara, tako sodobni plesalec lažje razume koreografski jezik, če pozna balet kot zgodovinsko matrico.

Argument proti: zakaj balet včasih škodi sodobnemu plesalcu?
Če bi trdili, da je balet vedno in za vsakogar nujen, bi to bilo strokovno nepošteno. Balet je lahko tudi problematičen – in to ne zaradi svoje umetniške vrednosti, temveč zaradi načina, kako se včasih poučuje.
Baletna pedagogika je v nekaterih okoljih še vedno preveč usmerjena v estetsko normo (linija, ideal, uniformnost) in premalo v individualno anatomijo. To lahko vodi do poškodb, do telesnih kompleksov, do preobremenitev, predvsem pa do rigidnosti v gibanju. Sodobni ples pa pogosto zahteva ravno obratno: sposobnost, da telo ostane odprto, odzivno, mehko, pretočno, sposobno hitro menjati kvalitete.
Baletni plesalci, ki prehajajo v sodobni ples, se pogosto soočijo s problemom “preveč zadržanega telesa”. Balet jih je naučil nadzora in estetike, ni pa jih nujno naučil padca, sprostitve, uporabe teže ali gibalne spontanosti. Zato balet lahko postane ovira, če plesalec ostane ujet v njegovo estetiko kot edino možno resnico.
To je ključ: balet je izjemno koristen, če ga plesalec razume kot osnovo, ne kot dogmo.

Razmerje do tal in gravitacije: ključna razlika med baletom in sodobnim
Ena največjih razlik med klasičnim baletom in sodobnim plesom je odnos do gravitacije. Balet tradicionalno teži k “premagovanju teže”: k vertikali, k lahkotnosti, k iluziji lebdenja. Sodobni ples pa pogosto gravitacijo sprejme kot partnerja: padec, teža, stik s tlemi, upor, trenje.
Zato je vprašanje: ali balet plesalca pripravi na sodobni odnos do gravitacije? Delno da. Balet plesalca nauči, kako se dvigne, kako stabilizira os, kako zadrži ravnotežje. To je nujno tudi za sodobne skoke, dvige, rotacije. A sodobni ples zahteva tudi sposobnost, da se plesalec “prepusti” gravitaciji in jo uporabi.
Tu se pokaže, da balet sam po sebi ni dovolj. Je odlična osnova za vertikalo, vendar sodobni ples zahteva še horizontalnost, spiralo, talno tehniko, kontaktno improvizacijo, release pristope. Najboljši sodobni plesalci niso tisti, ki imajo “največ baleta”, ampak tisti, ki imajo najširši spekter telesnih strategij.

Balet kot mentalna disciplina: profesionalna psihologija plesa
Ena najbolj podcenjenih dimenzij baleta je psihološka disciplina. Balet uči vsakodnevnega treninga, ponavljanja, potrpežljivosti, sprejemanja korekcij, natančnosti in vztrajnosti. Sodobni ples je pogosto bolj procesen, bolj raziskovalen, a profesionalna realnost sodobnega plesalca je še vedno zelo zahtevna: avdicije, turneje, produkcijski pritiski, delo z različnimi koreografi, hitro učenje materiala.
Baletna disciplina lahko sodobnemu plesalcu pomaga pri profesionalnem preživetju. Plesalec z baletno osnovo pogosto hitreje internalizira koreografijo, lažje razume strukturo fraze in je bolj stabilen pod pritiskom. Seveda to ni univerzalno pravilo, vendar je v praksi pogosto opazno.

Koreografski trg: kaj dejansko zahtevajo koreografi?
Ko vprašanje obrnemo iz teorije v prakso, postane slika jasnejša. Veliko sodobnih koreografov (tudi tistih, ki delajo izrazito sodobno) danes išče plesalce, ki imajo:
·       močno tehnično osnovo,
·       muzikalnost,
·       čistočo izvedbe,
·       sposobnost hitre adaptacije,
·       interpretativno inteligenco.
Baletna osnova je v tem kontekstu pogosto prednost. Ne zato, ker bi koreografi želeli “baletne plesalce”, ampak zato, ker balet v številnih primerih zagotovi visoko raven tehnične zanesljivosti.
Po drugi strani pa obstajajo sodobne prakse, kjer baletna osnova ni ključna ali celo ni zaželena. To velja za določene improvizacijske formate, konceptualni performans, somatske pristope ali plesno gledališče, kjer je “nepopolnost” lahko estetska odločitev. V takih primerih je balet lahko preveč normativen.
Zato je strokovno korektno reči: balet je pomemben za veliko sodobnih plesnih praks, ni pa nujen za vse.

Koreografija in avtorstvo: balet kot struktura, sodobni ples kot raziskava
Balet plesalca pogosto oblikuje kot interpreta: nekoga, ki natančno izvede že določeno formo. Sodobni ples pa od plesalca pogosto zahteva avtorstvo: da soustvarja material, improvizira, predlaga, raziskuje, se odziva.
Ali balet ovira avtorstvo? Ne nujno. Lahko pa ga upočasni, če plesalec ostane v mentaliteti “pravilnega odgovora”. V sodobnem procesu pogosto ni enega pravilnega odgovora. Plesalec mora biti sposoben ustvarjati, ne le izvajati.
V tem smislu je idealna kombinacija takšna: balet kot struktura in disciplina, sodobni ples kot raziskava in širitev. Plesalec, ki ima oboje, pogosto doseže najvišjo profesionalno fleksibilnost.
Sklep: kako pomemben je balet za sodobnega plesalca?
Če vprašanje postavimo strogo: ali je klasični balet pomemben za plesalce sodobnega plesa? Odgovor je: da, pogosto je zelo pomemben. Vendar njegova pomembnost ni v tem, da bi sodobni ples moral postati balet, temveč v tem, da balet ponuja izjemno učinkovit sistem telesne organizacije, discipline in tehnične inteligence.
Balet je pomemben kot:
·       biomehanska osnova (stabilnost, os, koordinacija),
·       estetska pismenost (razumevanje tradicije),
·       profesionalna disciplina (vzdržljivost, delo pod pritiskom),
·       referenčni jezik (ki ga sodobni ples pogosto citira ali prelamlja).
Hkrati pa je treba jasno poudariti: balet ni dovolj. Sodobni ples zahteva dodatne strategije, predvsem odnos do gravitacije, talne tehnike, release principe, improvizacijo in avtorsko mišljenje.
Najbolj strokovna in realistična pozicija je zato naslednja: klasični balet je za sodobnega plesalca izjemno dragocen, če je razumljen kot orodje, ne kot meja. V trenutku, ko balet postane dogma, lahko omejuje; v trenutku, ko postane temelj, lahko osvobaja.
In morda je prav to najlepša ironija plesne zgodovine: balet, ki ga je sodobni ples nekoč zavračal kot simbol omejitve, se danes pogosto pokaže kot eden najmočnejših načinov, kako telo pripraviti na svobodo.

Objavljeno dne

TUTU GRAND PRIX 2025: Repertoar, estetski horizonti in sodobni ocenjevalni kriteriji

Mednarodno baletno in koreografsko tekmovanje TUTU GRAND PRIX 2025, ki je potekalo od 22. do 26. aprila 2025 v Gledališki in koncertni dvorani Lendava, predstavlja pomembno platformo sodobne baletne prakse. Tekmovanje ni zgolj priložnost za dosežke plesnih ustvarjalcev, temveč omogoča tudi analizo aktualnih smeri v baletnem repertoarju, refleksijo razmerja med klasičnim in sodobnim, vpogled v razvoj koreografskih miniatur ter premislek o kriterijih ocenjevanja, ki jih danes uporabljajo mednarodni strokovni žiranti.

Brina Gerebic; Glasbena šola Lendava

Repertoar kot odraz plesne prakse
Repertoar tekmovanja TUTU GRAND PRIX 2025 je pokazal širok spekter baletnih stilov in estetskih pristopov. Tekmovalne točke so vključevale klasične variacije iz kanonskih baletnih del, kot so Don Kihot, Gusar, Coppélia in Bajadere, pa tudi sodobne točke sodobne plesne poetike, ki presega strogo klasično tehniko. Ta dualnost repertoarja odraža stanje v sodobnem baletu, kjer interpretativni repertoar obsega hkrati spoštovanje do zgodovinske tradicije in odprtost za lastno koreografsko govorico udeležencev.
Klasične variacije ostajajo temelj baletnega izobraževanja in standard za tehnično dovršenost ter muzikalnost. V okviru tekmovanja je bil tak pristop prisoten v več kategorijah (od mlajših do poklicno usmerjenih kategorij), kar omogoča primerjavo plesalcev na podlagi skupnega repertoarnega koncepta. Interpretacije teh variacij so bile torej ocenjevalcem izhodišče za merjenje tehničnih sposobnosti in individualne ekspresije.
Po drugi strani pa so sodobne koreografske točke, ki so jih tekmovalci in tekmovalke pripeljali na oder, predstavljale lastna avtorska izražanja ali sodobne pristope k telesu in gibanju. Te sodobne koreografije so pogosto vključevale improvizacijske elemente, konceptualne premisleke, razširjeno telesnost ali vizualno/glasbeno dialogiko, ki se ne opirajo zgolj na baletno tehniko, temveč na interdisciplinarno koreografsko govorico.
Repertoar je torej dualistična entiteta, ki se giblje med dedovino in inovacijo. To nekatere udeležence postavlja v prostor tradicionalne interpretacije, druge pa v prostor inovativnih praks, ki širijo definicijo baleta.

Greta Hrestak; Konservatorij za glasbo in balet Maribor

Klasično vs. sodobno: estetska napetost in dialog
Razmerje med klasičnim in sodobnim na TUTU GP 2025 odraža širše transformacije znotraj baletne umetnosti. Klasični balet s svojimi fiksnimi koraki, orientiran na čisto tehniko in prepoznavno estetiko, je bil prisoten v različnih kategorijah, ne le kot mehansko ponavljanje znanih variacij, temveč kot test interpretativne zavesti plesalca — kako klasično tehniko obleči v osebno izražanje, kako jo povezati z muzikalnostjo in prisotnostjo na odru. Sodobne točke pa so bile test odprtosti k drugačnim koreografskim strukturam, ki vključujejo improvizacijo, savest o telesu kot razpršeni entiteti, ter uporabo plesa kot konceptualnega ali emocionalnega jezika.
V praksi to pomeni, da tekmovanje ne obravnava klasične tehnike in sodobnih pristopov kot nasprotujoča si pola, temveč kot dva sklopna elementa, ki lahko sobivata in se medsebojno dopolnjujeta. Številne sodobne točke so recimo temeljile na klasični tehniki kot izhodišču, od katerega so se nato odmaknile, razvile ali je eksplicitno problematizirale njene meje. Ta pluralizem omogoča, da tekmovanje ne reproducira zgolj standardne klasifikacije plesnih slogov, ampak odpira prostor kritičnega odnosa do teh slogov.

Grega Golob v avtorski koreografiji Soul garden; Konservatorij za glasbo in balet Maribor

Koreografske miniature: razvoj avtorstva
Pomembna komponenta TUTU GP je bil razdeljen koreografski segment, ki ni meril interpretacije, temveč koreografsko avtorstvo. To področje je bilo organizirano ločeno ter vključuje kategorije kot so koreografija (10–14 let), koreografija (15–18 let) in profesionalna koreografija. Ta segment ni zgolj tehnični izziv, temveč priložnost, da udeleženci razvijejo lasten izraz, kompozicijsko logiko ter razumevanje telesa v prostoru in času.
Koreografske miniature, ki so nastale v okviru tekmovanja, kažejo na to, da se generacije plesalcev že v mladosti soočajo z vprašanji avtorsko obarvanega plesa: kako zgraditi sekvenco, ki ima notranjo koherenco; kako vzpostaviti relacijo z glasbo, ki je ne posnema zgolj, temveč jo razčleni ali preoblikuje; kako vzpostaviti dramaturgijo, ki nagovarja gledalca. Takšne koreografske točke so bile ocenjevalcem pogosto zanimive takrat, ko je bil jasno zaznaven avtorski koncept — ne nujno le kompozicijska domiselnost, ampak koncept, ki je imel neko tematsko ali idejno rdečo nit.
Koreografska tekmovanja torej merijo ne zgolj telesno znanje, temveč tudi oblikovanje gibalnega jezika kot lastne umetniške govorice. Takšen pristop spodbuja razvoj neodvisnih koreografskih kapacitet in lahko služi kot rastišče za prihodnje plesne ustvarjalce, ki želijo preseči zgolj interpretacijo tujih del.

Baletna cola Zapleši si

Ocenjevanje: kriteriji, prakse in transparentnost
Ocenjevanje na TUTU GRAND PRIX 2025 je imelo več dimenzij, ki presegajo tradicionalno »najboljše tehnično izvedeno variacijo«. Žirija, sestavljena iz mednarodno priznanih strokovnjakov, je uporabljala dvokrožni sistem (prvi krog in finale), pri katerem se točke iz obeh krogov seštevajo in pri čemer se izloči najvišja in najnižja ocena posamezne točke. Tak sistem zmanjšuje vpliv ekstremnih ocen in nagrajuje stabilnost oziroma doslednost izvedbe.
Poseben poudarek pri ocenjevanju je bil na naslednjih kriterijih:
Tehnična dovršenost: čistoča gibov, stabilnost ravnotežja, kontrola telesa.
Muzikalnost: sposobnost plesalca, da odzvanja glasbeno strukturo, ne zgolj sinhronizacijo s taktom.
Interpretativna prisotnost: zmožnost osebnega izraza in gledališke prisotnosti, ki presega zgolj točno izvedbo tehničnih elementov.
Sodobni pristopi in inovativnost: zavedanje, kako ples lahko presega standardne korake in vključuje lastne gibalne paradigme.
Koreografski koncept: pri koreografskih miniaturah je ocenjevanje vključevalo merila, kot so jasnost koncepta, koherenca strukture, logistika prostora in kreativna raba telesa.
Takšen nabor kriterijev kaže, da TUTU GP meri kakovost plesa kot kompleksen pojav, ki vključuje tehniko, estetiko, interpretacijo in kreativnost. Ocenjevalno telo ne deluje kot arbiter enega »edinega pravilnega sloga«, temveč kot panel, ki tehtno vrednoti širok spekter plesnih manifestacij.

Zaključni poklon na Svečanem baletnem koncertu TUTU 2025

Zaključna refleksija
TUTU GRAND PRIX 2025 je pokazal, da so sodobna plesna tekmovanja vse bolj kompleksni kulturni dogodki, ki presegajo latexno hitro»najboljši trik« paradigmo. Repertoar, ki združuje klasične variacije in sodobne ideje, koreografske miniaturi kot razvoj avtorstva ter kriteriji ocenjevanja, ki dajejo prostor estetiki, interpretacijskemu polju in inovaciji, kažejo na to, da ples danes ni zgolj telesna disciplina, ampak celostna umetnostna praksa.
Takšno tekmovanje ni omejeno na produkcijo zmagovalcev, temveč deluje kot učna platforma, umetniški laboratorij in kulturni dogodek, ki odseva smeri in premike v sodobnem plesnem univerzumu. Povezovanje interpretacije in ustvarjanja, tradicije in sodobnosti, discipline in kreativnosti je tisto, kar TUTU GRAND PRIX 2025 povzdiguje nad običajno panoramo plesnih festivalov ali tekmovanj.

Objavljeno dne

Matjaž Marin: Slovenska poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa 2025

Ples je prvinski, skoraj nagonski, je lahko ritual, ali izpoved osebnih čustev. Nekatere živalske vrste ga uporabljajocelo za dvorjenje. Nastal je v sožitju z glasbo, upal bi si trditi, da se je glasba začela razvijati zaradi plesa, ki je enaprvih, če ne celo prva umetnost človeštva. Zato je pomemben del vsake nacionalne kulture, tudi slovenske.
 
Kdor me vsaj malo pozna ve, da ne bom pisal zgolj ode plesu, temveč tudi žalostinko trenutni situciji na področju baleta pri nas.
 
Skrbi me, resnično me skrbi prihodnost slovenskega baleta, saj trenutna politična ureditev, od katere je odvisna tudi kultura, vodstvom obeh naših nacionalnih operno-baletnih hiš dovoljuje delo, ki ni ravno v prid ohranitve slovenskega baleta, kakršnega smo poznali v preteklosti, in ki bi tudi danes in v prihodnosti predstavljal prepoznaven segment nacionalne identitete. Tukaj so tudi mediji, ki ne prikazujejo realne slike, saj si ne vzamejo dovolj časa, da bi pogledali v zakulisje. In nenazadnje so tukaj tudi nekateri plesalci, ki se ukvarjajo predvsem sami s seboj, ob tem pa se premalo ali nič med seboj ne povezujejo, da bi lahko s skupnimi močmi rešili določene probleme, ki se jih še kako dobro zavedajo, in ki zadevajo predvsem njih same ter posledično prihodnje generacije baletnih plesalcev.
 
Tako politika kot vodstvi in plesalci se bodo morali začeti zavedati, da sta obe nacionalni operno baletni hiši ustanovljeni zaradi uresničevanja javnega in nacionalnega interesa za kulturo in nista le platformi za uresničevanje osebnih interesov posameznikov, predvsem vodstev. Javnosti bi morala ponujati širok spekter glasbeno plesnihpredstav iz svetovne in domače baletne zakladnice, vključno z domačimi, poudarjam, pravimi domačimi novitetami. Tega je žal dandanes v baletu vedno manj.
 
Vsem svojim kolegicam in kolegom polagam na srce sledeče, ko si sposojam malce prirejen citat treh mušketirjev: »Plešite vsi za enega in eden za vse« in prepričam sem, da bo potem prihodnost slovenskega baleta precej svetlejša.

Vaš Matjaž Marin

Objavljeno dne

Mikhail Baryshnikov, Latvija/ZDA: Poslanica ITI ob Mednarodnem dnevu plesa 2025

Pogosto slišimo, da ples lahko izrazi, kar ni mogoče ubesediti. Veselje, žalost in obup postanejo vidni, utelešeni izraz naše skupne ranljivosti. Na ta način ples prebuja sočutje, navdihuje s prijaznostjo in vzbuja željo po zdravljenju, ki preglasi željo po povzročanju trpljenja. 

Še posebej v tem trenutku – ko stotisoči trpijo zaradi vojn, se spopadajo s političnimi pretresi in se s protesti bojujejo proti krivicam – je iskren premislek ključnega pomena. Telesu, plesu in umetnosti nalagamo težko breme. A umetnost ostaja najboljši način, da damo obliko neizrečenemu. Lahko se vprašamo: Kje se skriva moja resnica? Kako spoštujem sebe in svojo skupnost? Komu pošiljam odgovor? 

Objavljeno dne

Refleksija ob odhodu Renata Zanelle z mesta umetniškega direktorja Baleta SNG Opera in balet Ljubljana

Renato Zanella kot umetniški direktor Baleta SNG Opera in balet Ljubljana: repertoarna politika, umetniški profil in zapuščina

Renato Zanella

Zbornikova ocena mandata

Renato Zanella je prevzel funkcijo umetniškega direktorja Baleta SNG Opera in balet Ljubljana 1. januarja 2021, v času, ko so institucije po dolgotrajnih epidemioloških omejitvah iskale nove modele uprizoritvenega delovanja, obenem pa se je od ansambla pričakovalo profesionalno stabilizacijo in jasna umetniška usmeritev. Mandat zanalašč ni bil le administrativna naloga, temveč je bil postavljen kot umetniška prenova in repertoarno preoblikovanje ansambla, z očitnim namenom spodbujanja sodobnih, neoklasičnih in klasičnih izrazov v enoten, identitetno prepoznaven programski okvir.
Za strokovno oceno je relevantno vprašanje: ali je bil mandat uspešen v smislu umetniške vizije, repertoarne uravnoteženosti, razvoja kadra, občinstvenega dosega, mednarodnega pozicioniranja in kritiške recepcije?

Umetniška vizija

Romeo in Julija

Zanellova umetniška vizija je bila od prvega napovedanega programa jasno definirana kot pluralna, glasbeno usmerjena in dramaturško premišljena. Ni šlo zgolj za izbor naslovov, temveč za strategijo preseganja “navadnega” kanona baletnega repertoarja.
Vizija je vključevala:
Usmeritev k glasbeno profiliranim baletnim večerom, kjer glasba ni spremljevalna, ampak dramaturški nosilec (npr. Dunajski večer, Stravinski večer).
Povezovanje različnih estetskih svetov, od klasičnega pripovednega baleta do bolj eksperimentalnih in hibridnih uprizoritev (npr. María de Buenos Aires).
Spodbujanje telesne in izrazne raznolikosti ansambla skozi delo z različnimi koreografi in lastne režijske intervencije.
Na tej točki gre pohvaliti splošno zavezanost viziji, ki ni bila ozko interpreterska ali ahistorijska, temveč je problematizirala balet kot multidimenzionalno umetnostno prakso, ki se odziva na sodobne produkcijske, dramaturške in glasbene zahteve.

Repertoarna uravnoteženost

Adagietto

Repertoar pod Zanellovim mandatom je bil pozicioniran na presečišče treh programskih stebrov:
Klasični in pripovedni balet: Romeo in Julija
Neoklasična in glasbeno profilirana dela: Dunajski večer, Stravinski večer, Bolero
Hibridni projekti in sodobnejše pristope: María de Buenos Aires, Requiem
Takšna struktura reflektira premišljen pristop, ki omogoča tako kontinuiteto tradicije kot prostor za eksperiment.
Uravnoteženost je bila dosežena na več ravneh:
Dunajski večer – klasičen/koncertni format, ki združuje publiko, klasični ansambel in glasbeno estetiko.
Romeo in Julija – osrednji pripovedni balet, ki zahteva popolno telesno in ansambelsko disciplino.
Stravinski večer – glasbeno kompleksnejši program za bolj zahteven del občinstva.
María de Buenos Aires – projekt, ki odpira estetiko baletno-operskih hibridov.
Čeprav so vsi programi premišljeni, bi strokovna refleksija dodala, da bi prihodnje sezonske politike lahko še bolj sistematično vključile sodobnejši repertoar (npr. avtorske koreografije sodobnih Evropskih koreografov ali podporo domačim ustvarjalcem), brez zmanjšanja težnje k uravnoteženosti.

Razvoj ansambla

Maria de Buenos Aires

Razvoj kadra in plesalcev je področje, kjer se strokovna ocena dostikrat sooča s pomanjkanjem javno dostopnih podatkov (npr. notranji pedagoški načrti, štetje poškodb, fluktuacija članov). Vendar lahko na podlagi javno dostopnega repertoarja, izvedb, gostovanj in kritik izluščimo nekaj ključnih trendov:
Tehnična zahtevnost: Zanella ni izbiral lahkih formatov. Stravinski, Prokofiev ali Piazzolla zahtevajo ansambelsko natančnost in visoko tehnično odprtost. To kaže, da se je ansambel moral razvijati proti večji raznolikosti gibalnih idiomov.
Ekspresivna širina: Pripovedni baletni naslovi (npr. Romeo in Julija) od plesalcev zahtevajo ne le čisto tehniko, temveč sposobnost gledališke prezence, dramatičnega izraza in interpretativne globine.
Sodelovanje s koreografi: Produkcije, ki vključujejo različne koreografe, povečujejo sposobnost plesalcev za hitrejše prilagajanje različnim gibalnim jezikom, kar je ključno za profesionalno vitalnost.
Če povzamemo: ansambelski razvoj pod Zanello kaže naraščajoči obseg zahtev, ki vključujejo tehnično raznolikost, interpretativno fleksibilnost in večplastno scensko mišljenje.

Občinstveni doseg

Posvetitev pomladi

Merjenje občinstvenega dosega je težavno brez natančnih statističnih podatkov (prodaja vstopnic, demografija gledalcev, angažiranost na družbenih omrežjih), jih pa lahko strokovno ocenimo z vidika repertoarne strategije in odzivov:
Repertoar kot Dunajski večer in Romeo in Julija kaže, da je hiša neposredno ciljala tako na tradicionalne gledalce klasičnega baleta kot na širšo publiko, ki jo nagovorijo koncertne in glasbeno bogate programske enote.
Hibridne produkcije in projekti, kot je María de Buenos Aires, kažejo prizadevanje po širjenju vizualno-glasbene izkušnje, ki presega strogo baletne meje in lahko pritegne tudi tiste, ki bi sicer ostali zunaj baletnih ciklov.
Čeprav ni javno dostopnih natančnih podatkov o napolnjenosti dvorane ali starostnih skupinah občinstva, lahko sklepamo, da je Zlatellov repertoar uspel vsaj nekoliko razširiti publiko – predvsem z glasbeno orientiranimi večeri, ki imajo širši kulturni doseg.

Mednarodno pozicioniranje

Bolero

Zanellova zapuščina se kaže tudi v tem, da je ansambel pod njegovim vodstvom nastopal izven slovenskih meja in se pojavljal v mednarodnih produkcijskih kontekstih. Takšni projekti imajo večplastni učinek:
omogočajo profesionalno izkušnjo plesalcem v mednarodnem kontekstu,
povečujejo vidnost hiše na evropski plesni karti,
prispevajo k znamčenju hiše kot institucije, ki lahko tekmuje v mednarodnem prostoru glede tehnične, scenografske in dramaturške kompleksnosti.
Čeprav ni posebno izpostavljenih številk o gostovanjih ali povabilih v druge baletne hiše, je dejstvo, da so nekatere produkcije gostovale izven Ljubljane, že pohvalno in kaže na zavedanje vodstva o ne le institucionalnem, temveč evropskem položaju ansambla.

Kritiška recepcija

Ljubezen

Kritiški odzivi na posamezne produkcije so bili raznoliki, kar je v veliki meri odraz kompleksnosti in prepletenosti repertoarja:
Dunajski večer je bil pogosto pohvaljen zaradi dostopnosti in energičnega pristopa k klasičnim baletnim motivom v koncertnem okviru, obenem pa so nekatere kritike opozarjale na nostalgijo, ki je v določenih momentih presegla koreografsko inovacijo.
Romeo in Julija je bil dojet kot produkcija, ki odpira ansambelski potencial in dramatiko, a tudi kot izziv za izvedbo kompleksnega pripovednega materiala v majhnem državnem ansamblu.
María de Buenos Aires je razburila recepcijo zaradi svoje žanrske hibridnosti in dramaturških odločitev, kar je sprožilo strokovne razprave o tem, kdaj hibridi presežejo estetsko integracijo in kdaj ostajajo “seštevek elementov”.
Takšna raznolika kritiška refleksija je zdrava, saj kaže, da Zanellov mandat ni bil uniformno sprejet ali zavrnjen, temveč je ustvaril diskurzivno dinamiko, ki je prispevala k strokovni refleksiji o ravni ansambla, repertoarnih izborih in produkcijskih strategijah.

Kronološki pregled ključnih produkcij (po javno dostopnih virih)

2021
Dunajski večer – koncertno-koreografski projekt z močno glasbeno osnovo.
Stravinski večer – glasbeno kompleksnejši program, ki odpira sodobnejšo baletno govorico.

2022
Romeo in Julija – veliki pripovedni baletni projekt, nagrajen s pozitivnimi odzivi pri ansamblu in gostovanjih.
Bolero in sorodni večerji – projekti z glasbenim fokusom in ritmičnimi izzivi.

2023
María de Buenos Aires – žanrsko hibridna produkcija, ki povezuje opero in balet.
Requiem (scenska produkcija) – vključitev baletnih elementov v širši scenski kanon.

2024–2025
Nadaljevanje repertoarnih principov s kombinacijo klasičnih, neoklasičnih in hibridnih projektov, vključno s ponovitvami inz gostovanji.
(Zaradi narave javno dostopnih virov in omejenosti nekaterih arhivov prepisov programskih knjižic predstavljene produkcije odražajo tiste, ki so bile jasno napovedane ali kritiško dokumentirane.)

Zaključna ocena

Don Kihot Denisa Matvienka – zadnja baletna premiera Renata Zanelle kot umetniškega direktorja baleta v Ljubljani

Mandat Renata Zanelle kot umetniškega direktorja Baleta SNG Opera in balet Ljubljana predstavlja pomembno, premišljeno in estetsko ambiciozno obdobje v sodobnem razvoju hiše. Čeprav ni možno izključno iz javno dostopnih virov kvantificirati vseh dimenzij njegovih dosežkov, je mogoče povzetno oceniti naslednje:
Umetniška vizija: jasna, pluralna in dramaturško robustna.
Repertoarna uravnoteženost: premišljena z vključitvijo klasičnega, neoklasičnega in sodobno-hibridnega repertoarja.
Razvoj ansambla: pokazal je smer tehnološkega in interpretativnega širjenja zahtev, kar prinaša strokovno rast.
Občinstveni doseg: repertoar, ki nagovarja različne profile gledalcev, je pripomogel k širjenju kulturnega dosega.
Mednarodno pozicioniranje: projekti in gostovanja kažejo na zavedanje o evropskem kontekstu delovanja.
Kritiška recepcija: raznolika in produktivna, kar kaže na kompleksnost art-direktorskega pristopa.
Kot celota je mandat zaznamoval umetniško in programsko premik v smeri, ki presega zgolj performativno reprodukcijo kanona, ter usmeril ansambel proti funkciji, ki je hkrati tradicionalna in sodobno interpretativna. Zaradi tega bo Zanellova zapuščina ostala referenčna točka za nadaljnje umetniške politike v slovenskem baletnem prostoru.

Objavljeno dne

Mednarodni baletni gala v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma

V soboto, 15. marca 2025 bo v Gallusovi doorani Cankarjevega doma na sporedu Mednarodni baletni gala, v soorganizaciji Društva baletnih umetnikov Slovenije in Cankarjevega doma.

NAKUP VSTOPNIC – tukaj

Mednarodni baletni gala koncert je vrhunec umetniškega združevanja, kjer se srečajo cenjeni baletni umetniki iz različnih koncev sveta. Dogodek združuje elemente klasičnega baleta in sodobnega plesa, s čimer kaže bogastvo tradicij in inovativnost sodobnih koreografij. Vsak nastop je skrbno izbran, da ponudi občinstvu celovito doživetje – od tehnično dovršenih duetov do kompleksnih sodobnih koreografij, ki skozi gibanje in glasbo pripovedujejo zgodbe, ki presegajo jezikovne in kulturne meje.
Baletni gala koncert ni zgolj zbirka plesnih točk, ampak tudi platforma za mednarodno sodelovanje in kulturni dialog, kjer se srečajo različni stili, tehnike in interpretacije. Plesalci s svojo strastjo in vrhunskimi fizičnimi sposobnostmi pritegnejo pozornost ne le ljubiteljev baleta, temveč tudi širšega občinstva, ki išče umetniške navdihe in globjo povezavo z univerzalnim jezikom plesa.
Obiskovalci gala koncerta se tako potopijo v svet, kjer se prepletata preteklost in sedanjost – praznujemo bogato zgodovino plesa, obenem pa odpremo vrata novim umetniškim interpretacijam, ki bodo še naprej oblikovale prihodnost tega čudovitega umetniškega izraza.Ž

PROGRAM:

Prvi del:

TALISMAN pas de deux

Glasba: Cesare Pugni

Koreografija: Marius Petipa

Akane Iichi, Japonska, Estonski narodni balet

Jan Trninič, Slovenija, Estonski narodni balet

VEDRAI

Glasba: Luigi Tenco

Koreografija: Luc Bouy

Ruika Yokoyama, Japonska

Giordano Bozza, Italija

TANGO

Glasba: Astor Piazzolla

Koreografija: Valentina Turcu

Olesja Hartmann, Balet SNG Maribor

Sytze Jan Luske, Balet SNG Maribor

GISELLE pas de deux Giselle in Albrechta iz drugega dejanja

Glasba: Adolph Ch. Adam

Koreografija: Jean Coralli & Jules Perrot 

Ksenia Shevtsova, Rusija, Bavarski državni balet

Jakob Feyferlik, Avstrija, Bavarski državni balet

THIS TOO SHALL PASS

Glasba: Myroslav Skorik, Tomaž Viktor Abram Golub

Koreografija: Tomaž Viktor Abram Golub

Evgenija Koškina, Balet SNG Maribor

Tomaž Viktor Abram Golub, Balet SNG Maribor

THANDO

Glasba: Mthuthuzeli November

Koreografija: Mthuthuzeli November

Anna Tsygankova, Rusija, HET National Ballet

Giorgi Potskhishvili, Gruzija, HET Natinal Ballet

LABODJE JEZERO, pas de deux Odete in Princa Siegfrieda

Glasba: Peter Ilič Čajkovski

Koreografija: Marius Petipa

Iana Salenko, Ukrajina, Nemški državni balet Berlin

Dinu Tamazlacaru, Moldavija, Nemški državni balet Berlin

Drugi del:

LABODJE JEZERO, pas de deux Odile in Princa Siegfrieda

Glasba: Peter Ilič Čajkovski

Koreografija: Marius Petipa

Iana Salenko, Ukrajina, Nemški državni balet Berlin

Dinu Tamazlacaru, Moldavija, Nemški državni balet Berlin

NOT OUR TIME

Glasba: F. Chopin

Koreografija: Tomaž Viktor Abram Golub

Tea Bajc, Balet SNG Maribor

Tomaž Viktor Abram Golub, Balet SNG Maribor

GUSAR pas de deux

Glasba: Adolph Adam

Koreografija: Marius Petipa

Ruika Yokoyama, Japonska

Giordano Bozza, Italija

ROMEO IN JULIJA, Balkonska scena

Glasba: Sergei Prokofiev

Koreografija: Renato Zanella

Nina Kramberger, Filip Jurič

RADIO AND JULIET

Glasba: Radiohead

Koreografija: Edward Clug

Ksenia Shevtsova, Rusija, Bavarski državni balet

Jakob Feyferlik, Avstrija, Bavarski državni balet

DON KIHOT, Grand pas de deux

Glasba: Ludwig Minkus

Koreografija: Marius Petipa

Anna Tsygankova, Rusija, HET National Ballet

Giorgi Potskhishvili, Gruzija, HET Natinal Ballet

Objavljeno dne

Umrl je Milko Šparemblek

V 97. letu starosti je umrl baletni plesalec, pedagog, koreograf, režiser in dramaturg Milko Šparemblek. Delal je skoraj do zadnjega dne.

Milko Šparemblek se je rodil 1.12.1928 v Farni vasi pri Prevaljah na Koroškem  v kraški družini s koreninami v Grahovem blizu Cerknice.

Odraščal in šolal se je v Zagrebu. Po študiju baleta pri Ani Roje in Oskarju Harmošu in primerjalne književnosti je postal solist Baleta HNK Zagreb.
Kot mlad plesalec se je Šparemblek seznanil s koreografskim opusom Pie in Pina Mlakarja. Plesal je v Danini, v Vragu na vasi in v Srednjeveški ljubezni. Videl je Lepo Vido, Plesno suito Lok in Malo balerino.

Leta 1953 je dobil štipendijo za izpopolnjevanje pri odličnih pedagogih v Parizu – Preobraženski, Iliču in Perettiju. Ob tem je plesal v francoskih skupinah Janine Charrat, Ballet Des Etoiles de Paris, Compagnie Maurice Béjart, Ballet et Opera de Paris, Compagnie Ludmilla Tcherina,  Compagnie M. Miskovitch.
Sodobne plesne tehnike je študiral v New Yorku pri znamenitih plesalcih Joséu Limonu in Marthi Graham.

Plesalec z uspešno kariero v tujini je z leti postal vrhunski umetniški ustvarjalec – koreograf, režiser, dramaturg, scenograf  baletnih in opernih predstav, filmov in televizijskih stvaritev.
Med drugim je deloval kot baletni mojster Baleta 20. stoletja Mauricea Béjarta v Bruslju, direktor baleta Metropolitanske opere v New Yorku, direktor Gulbenkian baleta v Lizboni, direktor baleta v Lyonu in direktor baleta v HNK v Zagrebu.

Z ljubljanskim baletnim ansamblom se je Šparemblek kot koreograf prvič srečal leta 1977 s Plesi na teme Magnificata na glasbo J.S.Bacha in z Duetom na glasbo Antona Weberna. Sledilo je Baletno gledališče Igorja Stravinskega (Pulcinella in Zgodba o vojaku), s katerim je ljubljanski Balet  nepozabno otvoril X. jugoslovanski baletni bienale.

Leta 1987 je za koreografijo, režijo in dramaturgijo Baletnega triptiha na Wagnerjevo in Beethovnovo glasbo prejel nagrado Prešernovega sklada.

Njegovo vsakokratno sodelovanje z ljubljanskim Baletom je navduševalo tako ansambel kot občinstvo. Nestor slovenskega baleta Pino Mlakar je med drugim zapisal: »…do potankosti dognane koreografske stvaritve, Šparemblekove predstave v Ljubljani so nepozabne«.

Vznemirljivost Šparemblekovega opusa potrjuje tudi spoštljivo vrednotenje njegovih kompleksnih koreografskih sporočil, izrečeno v plesno-baletni kritiki.
Dragocen je tudi njegov prispevek k programu slovenske nacionalne televizije. V sodelovanju z Uredništvom glasbenih in baletnih oddaj je med drugim scenaristično, koreografsko in režijsko oblikoval Tartinijev Vražji trilček, korežiral televizijski balet Enigma Gallus, koreoakt Epitaf za Srečka Kosovela na avtorsko glasbo Alda Kumarja, Wagnerjev Somrak bogov  in Toccato in fugo J. S. Bacha. Njegove televizijske stvaritve so navdušile tudi v tujini in na mednarodnih festivalih.

Njegov ustvarjalni opus obsega več kot sto trideset baletov, ki jih je postavil v petinštiridesetih različnih gledališčih po svetu in vrsto  filmov ter  izvirnih televizijskih stvaritev.

Njegov poklic ga je vodil na različne konce sveta, domov pa je prinesel balet po mednarodnih merilih. Njegove stvaritve modernega baleta odlikuje lepota človeškega gibanja kot alfa in omega plesne umetnosti.
»S plesom se začne vse. Balet je izhod iz labirinta,« je bilo Šparemblekovo vodilo in hkrati sporočilo njegove dolge ustvarjalne poti. Na tej poti je Milko Šparemblek sledil vodilu nestorja slovenskega baleta Pina Mlakarja, ki je dejal, da se je balet v štiristo letih svoje zgodovine opiral na spoznanje, da je človek psihofizična celota, ki ji ustreza en sam aksiom: lepota je resnica, resnica je lepota, obema pa je enakovreden etos, ki je tretja resnica. Enotnosti te »svete trojice« je do poslednjega daha ostajal zvest tudi Šparemblek in jo dopolnjeval z vedno na novo izumljeno plesno govorico, ki je vodila tja, kjer domuje prastaro hrepenenje po preseganju samega sebe, po preseganju minljivosti in končnosti. 

Milko Šparemblek je razmišljal o umetnosti plesa in umetnosti kot o zelo potrebni vsenavzoči nadstavbi, ki plemeniti banalnost vsakdanjosti in ki jo zelo težko razložimo z racionalno analizo. Umetnost je in bo intuitivna kategorija, ki je suma sumarum vsega, kar smo, kar je bilo in tudi tistega, kar šele prihaja …
Njegov izvirni slogovni izraz je tako samosvoj, da ga ne more opredeliti nobena  plesno teoretična  ali plesno zgodovinska oznaka. Milko Šparemblek je namreč sam postal plesni pojem, njegov ples je preprosto “šparemblekovski”, njegove inovacije v vrtincu plesno gledaliških iskanj pa bi lahko poimenovali “šparemblekovsko plesno gledališče”.
Milko Šparemblek je za koreografijo in režijo prejel vrsto nagrad na svetovnih festivalih, v bivši Jugoslaviji in v Sloveniji, med drugim 5x na Baletnem bienalu v Ljubljani in že omenjeno nagrado Prešernovega sklada za Baletni triptih.

Leta 2020 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Objavljeno dne

Poslovila se je Magdalena Vrhovec Dedović (1939 – 2024)

V petek, 27. septembra 2024 se je poslovila slovenska baletna umetnica, plesalka in pedagoginja MAGDALENA VRHOVEC DEDOVIĆ (1939 – 2024).
 
Magdalena Vrhovec Dedovič je slovensko baletno sceno oplajala v 70. in 80 letih prejšnjega stoletja.
Morda nekoliko pozabljena, a vendar časovno izjemno prisotna kot ena od osnovnih temeljev slovenske baletne umetnosti, ki se je s svojo izraznostjo podajanja vlog globoko zarisala v duše gledalstva, in oblikovala temelje slovenske baletne umetnosti.
Rojena 1939 leta, je končala študij klasičnega baleta v Ljubljani pri ruski pedagoginji Nadeždi Murašovi, ki je botrovala številnim baletnim umetnikom, ki so pomembno oblikovali podobo slovenskega baleta v 70. in 80. letih.
Željo po dodatnem izpopolnjevanju je uresničevala pri prof. Lydiji Wisiakovi. Leta 1958 je postala člnica ljubljanskega baleta. Pravi, da je imela srečo, ker so vloge prihajale k njej in jo osrečevale. Kadar vlog ni bilo, se je v svoji nekompromisni želji po umetniškem življenju razgledovala širše.
Tako se je leta 1960 odpravila v Novi sad, kjer je dve leti plesala glavne vloge v baletih La Sylphide, Labodje jezero in Giselle.  Leta 1964 se je odpravila na Švedsko, kjer je bila devet let vodilna balerina v baletnih skupinah v Göetebourgu in v sloviti skupini Birgit Cullberg. Gostovanja so bila glavni del njihovega delovanja. Dveletna hčerka Monika je bila skorajda del njene »prtljage« na gostovanjih po Skandinaviji. Seveda to ni bilo mogoče na gostovanjih po Evropi, ki so segala vse do južne Italije.
Devet let je trajala njena avantura v švedskem svetu baleta, tudi v skupnosti s soprogom Vlastom Dedovičem, kjer je prejela nagrado Lions Cluba za vlogo Giselle in nagrado tamkajšnje kritike.
Mit o romantičnem karakterju balerine Magdalene Vrhovec Dedovič se je razblinil prav na Švedskem, ko je z izjemnim uspehom oblikovala vlogo Medeje in s tem izpričala svoje izjemne umetniške sposobnosti. Izjemnosti svoje umetniške osebnosti je dokazovala in doživljala tudi v baletih Gospodična Julija in Bela košuta.
Pismo patra, ki ga je prejela po svoji predstavi na Švedskem, doživlja kot vrhunec svojega uresničevanja in umetniškega poslanstva v najglobjem smislu besede. Nič drugače ni z gospo, ki jo je v zaodrju »ujela« po predstavi, in ji izrazila svoje najglobje človeške emocije.
 
Dolga je vrsta osebnosti, ki jih je v različnih baletnih ansamblih izoblikovala Magdalena Vrhovec Dedovič:
Ženska v Povratnikih in v La valsu ter Rosalinda v Rosalindi Ronalda Hynda, Gospodična Julija v istoimenskem baletu Birgit Cullberg, Jela v Vragu na vasi Mlakarjevih, Esmeralda, Frigija v Spartaku, Dekle v Čudežnem mandarinu, Odette in Odile v Labodjem jezeru, Ofelija v Hamletu in mnoge druge.
 
Pedagoško delo Magdalene Vrhovec Dedovič z mladimi plesalci se je pričelo še za časa njene aktivne plesne kariere in nadaljevalo tudi po njej. Na Srednji baletni šoli tedanje Srednje glasbene in baletne šole, kjer je poučevala vrsto let, je vzgojila številne baletne plesalce, ki so zasedli mesta v ljubljanskem baletnem ansamblu.
 
Televizijo Slovenija je posnela dokumentarno oddajo o njenem življenju in delu. Leta 1975 je prejela Župančičevo nagrado za vlogi v Povratnikih in v La valsu.
 
Nedvomno je izjemno pomemben prispevek slovenski baletni umetnosti tudi Magdalenina podpora soprogu Vlastu Dedoviču, ki je s svojim koreografskim prispevkom baletni umetnosti Slovenije izoblikoval številne izjemne in unikatne koreografske umetnine, katerih večji del je posnet v arhivu Televizije Slovenije in predstavlja pomemben del zakladnice slovenske baletne umetnosti.

Leta 2015 je prejela najvišje stanovsko priznanje s področja baletne umetnosti, nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.
 
Magdalena Vrhovec Dedovič je s svojim vseživljenjskim delom na področju baletne umetnosti zapustila neprecenljiv umetniški pečat, in se z njim za vselej zapisala v bogato zgodovino slovenske baletne umetnosti.

Poslednje slovo od Magdalene Vrhovec Dedović bo v ponedeljek, 7. oktobra 2024 ob 16. uri iz vežice Sv. Nikolaja na ljubljanskih Plečnikovih Žalah.

Objavljeno dne

Slovenska baletna umetnica Magdalena Vrhovec Dedović (1939 – 2024)

Magdalena Vrhovec Dedovič je slovensko baletno sceno oplajala v 70. in 80 letih prejšnjega stoletja.
Morda nekoliko pozabljena, a vendar časovno izjemno prisotna kot ena od osnovnih temeljev slovenske baletne umetnosti, ki se je s svojo izraznostjo podajanja vlog globoko zarisala v duše gledalstva, in oblikovala temelje slovenske baletne umetnosti.
Rojena 1939 leta, je končala študij klasičnega baleta v Ljubljani pri ruski pedagoginji Nadeždi Murašovi, ki je botrovala številnim baletnim umetnikom, ki so pomembno oblikovali podobo slovenskega baleta v 70. in 80. letih.
Željo po dodatnem izpopolnjevanju je uresničevala pri prof. Lydiji Wisiakovi. Leta 1958 je postala člnica ljubljanskega baleta. Pravi, da je imela srečo, ker so vloge prihajale k njej in jo osrečevale. Kadar vlog ni bilo, se je v svoji nekompromisni želji po umetniškem življenju razgledovala širše.
Tako se je leta 1960 odpravila v Novi sad, kjer je dve leti plesala glavne vloge v baletih La Sylphide, Labodje jezero in Giselle.  Leta 1964 se je odpravila na Švedsko, kjer je bila devet let vodilna balerina v baletnih skupinah v Göetebourgu in v sloviti skupini Birgit Cullberg. Gostovanja so bila glavni del njihovega delovanja. Dveletna hčerka Monika je bila skorajda del njene »prtljage« na gostovanjih po Skandinaviji. Seveda to ni bilo mogoče na gostovanjih po Evropi, ki so segala vse do južne Italije.
Devet let je trajala njena avantura v švedskem svetu baleta, tudi v skupnosti s soprogom Vlastom Dedovičem, kjer je prejela nagrado Lions Cluba za vlogo Giselle in nagrado tamkajšnje kritike.
Mit o romantičnem karakterju balerine Magdalene Vrhovec Dedovič se je razblinil prav na Švedskem, ko je z izjemnim uspehom oblikovala vlogo Medeje in s tem izpričala svoje izjemne umetniške sposobnosti. Izjemnosti svoje umetniške osebnosti je dokazovala in doživljala tudi v baletih Gospodična Julija in Bela košuta.
Pismo patra, ki ga je prejela po svoji predstavi na Švedskem, doživlja kot vrhunec svojega uresničevanja in umetniškega poslanstva v najglobjem smislu besede. Nič drugače ni z gospo, ki jo je v zaodrju »ujela« po predstavi, in ji izrazila svoje najglobje človeške emocije.

Dolga je vrsta osebnosti, ki jih je v različnih baletnih ansamblih izoblikovala Magdalena Vrhovec Dedovič:
Ženska v Povratnikih in v La valsu ter Rosalinda v Rosalindi Ronalda Hynda, Gospodična Julija v istoimenskem baletu Birgit Cullberg, Jela v Vragu na vasi Mlakarjevih, Esmeralda, Frigija v Spartaku, Dekle v Čudežnem mandarinu, Odette in Odile v Labodjem jezeru, Ofelija v Hamletu in mnoge druge.

Pedagoško delo Magdalene Vrhovec Dedovič z mladimi plesalci se je pričelo še za časa njene aktivne plesne kariere in nadaljevalo tudi po njej. Na Srednji baletni šoli tedanje Srednje glasbene in baletne šole, kjer je poučevala vrsto let, je vzgojila številne baletne plesalce, ki so zasedli mesta v ljubljanskem baletnem ansamblu.

Televizijo Slovenija je posnela dokumentarno oddajo o njenem življenju in delu. Leta 1975 je prejela Župančičevo nagrado za vlogi v Povratnikih in v La valsu.

Nedvomno je izjemno pomemben prispevek slovenski baletni umetnosti tudi Magdalenina podpora soprogu Vlastu Dedoviču, ki je s svojim koreografskim prispevkom baletni umetnosti Slovenije izoblikoval številne izjemne in unikatne koreografske umetnine, katerih večji del je posnet v arhivu Televizije Slovenije in predstavlja pomemben del zakladnice slovenske baletne umetnosti.

Leta 2015 je prejela najvišje stanovsko priznanje s področja baletne umetnosti, nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

Magdalena Vrhovec Dedovič je s svojim vseživljenjskim delom na področju baletne umetnosti zapustila neprecenljiv umetniški pečat, in se z njim za vselej zapisala v bogato zgodovino slovenske baletne umetnosti.

Objavljeno dne

Slovenski baletni umetnik dr. Henrik Neubauer

Henrik Neubauer, ki je 17. aprila praznoval 95. rojstni dan, se je z baletom začel profesionalno ukvarjati leta 1944, ko je v Ljubljani obiskoval baletno šolo Maksa Kirbosa. Sprva kot član baletnega zbora, nato pa kot solist je med letoma 1946 in 1957 nastopal v ljubljanski operni hiši.

Leta 1953 je končal študij medicine, istega leta pa je diplomiral tudi na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na koreografskem oddelku moskovskega GITIS-a (Ruski inštitut za gledališke umetnosti), v takratnem Leningradu, danes Sankt Peterburgu, in nato še v ZDA, kjer je pridobil diplomo predavatelja labanotacije (Labanove kinetografije).

Leta 1952 je začel koreografirati dramske, operne in nato še samostojne baletne predstave. Med letoma 1960 in 1972 je prevzel vodenje ljubljanskega Baleta, od 1972 do 1982 pa je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana.

Leta 1984 je za dve leti prevzel vodenje mariborske Opere. Od leta 1989 pa vse do leta 2002 je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo in tako rekoč ustanovil dodiplomski študijski program Operna šola. Kot plesalec in koreograf je sodeloval pri izvedbi večine najpomembnejših klasičnih in modernih baletov.

Podpisal se je pod več kot 80 samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev. Poleg 34 opernih režij, med katerimi izstopajo naslovi tako iz klasičnega kakor tudi sodobnega repertoarja, je pripravil tudi 15 režij dramskih iger v francoskem jeziku. Za več svojih koreografij in režij je prejel prve nagrade na ljubljanskih baletnih in opernih bienalih.

Bilje tudi pomemben publicist in mednarodno priznan ekspert s področja opere, baleta in plesne umetnosti nasploh. Objavil je več kot 30 knjižnih izdaj in več kot 500 člankov. Za svoje delo je prejel več vidnejših priznanj in nagrad, med drugim zlati red za zasluge leta 2009.

Kot velik poznavalec operne literature in humanistično orientiran intelektualec je dal pomemben prispevek tudi k slovenski operni prevodni praksi, saj je prevedel več libretov iz glasbenogledaliških del Mozarta, Straussa mlajšega, Donizettija, Paškeviča in Rossinija.

O HENRIKU NEUBAUERJU

Dr. Henrik Neubauer se je rodil leta 1929. Po končani osnovni šoli v Goričah in gimnaziji v Ljubljani je leta 1953 hkrati diplomiral na ljubljanski baletni šoli in končal zdravniški študij na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Že v času študija je kot baletni plesalec sodeloval tudi z baletnim ansamblom SNG Opera in balet Ljubljana.

Po končanem študiju v Ljubljani je odšel v Moskvo in nato v Združene države Amerike, kjer se je izobraževal za koreografa.

Henrik Neubauer je edinstvena osebnost v slovenskem kulturnem prostoru. Že iz naštetih delovnih področij je vidno, da je v svojem plodovitem življenju zaznamoval številna umetnostna področja, hkrati pa je eden redkih, ki svoje življenjsko izkustvo uspešno prenaša tudi na teoretično področje glasbenega gledališča.
Henrik Neubauer nesporno sodi v vrsto velikih slovenskih baletnih plesalcev s 70 različnimi vlogami in pomembnim izjemnim koreografskim opusom 80 baletov, pri čemer je bila četrtina teh koreografij namenjena krstni predstavitvi baletov slovenskih skladateljev. Med slednjimi je tudi Festival na glasbo Marjana Lipovška Druga suita za godala iz leta 1966, ki je bil v kostumih in sceni v mestnih barvah in simbolih posvečen Ljubljani. Gotovo je Neubauer tudi osebnost z največjim teoretičnim znanjem s plesnega in opernega področja in je eden naših redkih opernih režiserjev z opusom več kot 30 režij in s temeljitim poznavanjem glasbenega gledališča in opere kot specifičnega medija. Opere in balete je postavljal tudi v Bolgariji, Avstriji, na Slovaškem in Irskem.
Neprecenljiva je njegova pedagoška dejavnost tako na plesnem (baletnem) kot na opernem področju. Poleg pedagoškega dela je pripravil program »Operna šola« na Akademiji za glasbo, program »Plesne dejavnosti« kot izbirni predmet devetletke in program »Višje šole za baletne učitelje«, s čimer je Glasbena in baletna šola v Ljubljani prerasla v Konservatorij za glasbo in balet. Dvakrat je bil gostujoči profesor na Hochschule für Theaterkunst v Berlinu (2001, 2005) in šestkrat predavatelj na Mednarodnem baletnem seminarju v avstrijskem Wolfseggu (med leti 2000 in 2012). Našo baletno in operno umetnost je z besedo in sliko predstavljal v organizaciji Gesellschaft für Musiktheater na Dunaju, kjer je organiziral tudi razstavo ob 80-letnici slovenskega baleta, predaval je še v Kölnu, Chicagu, Los Angelesu, Savonlinni, Münchnu, Essnu, Cabourgu, Bjelašnici, Ljubljani, Opatiji, Grožnjanu, na Dunaju ter na pogostih simpozijih pri nas.

Dr. Neubauer je pionir raziskovanja plesne preteklosti na Slovenskem in po njegovi zaslugi imamo Slovenci prvič celovit pregled zgodovine in razvoja plesne umetnosti pri nas. Z raziskovanjem preteklosti se ukvarja že od zgodnih šestdesetih let preteklega stoletja ko je napisal »Kroniko razvoja baletne umetnosti v Ljubljani«. Njegova tovrstna dejavnost, ki obsega do zdaj 33 knjig in nad 500 člankov, sega na področje baleta, opere, operete, splošne gledališke zgodovine, zgodovine glasbeno-gledališkega šolstva in številnih gledaliških učbenikov. Vse to tvori edinstveno kroniko glasbeno-gledališkega življenja pri nas in je z njegovo avtobiografsko knjigo ‘Obračun’ pomemben prispevek k ohranjanju naše kulturne dediščine. Njegova knjižna dela zadnjih let so ‘Opereta v Sloveniji’, ‘Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno’, ‘Petnajst let Javnega sklada za ljubiteljsko kulturo’, ‘Davorin Jenko in njegova glasba za gledališče’ (v tej je popisal tudi Jenkove spomenike v Ljubljani), ‘Slovenske opere’, ‘Slovenski baleti’ ter leta 2020 ‘Svetovna zgodovina plesa’. Njegove knjige in učbeniki predstavljajo edino izvirno slovensko literaturo z navedenih področij.

Ne moremo tudi mimo njegovega prispevka pri oblikovanju in organizaciji kulturnega življenja tako na Slovenskem in še posebej v Ljubljani. V Ljubljani in tudi v Mariboru je deloval kot plesalec, koreograf ter operni in operetni režiser. V Ljubljani je deloval na pedagoškem področju kot predavatelj plesnih ter opernih igralskih predmetov, tu je afirmiral Festival Ljubljana doma in v svetu in tu je izdajal vsa svoja najpomembnejša publicistična dela.
Med njegovimi največjimi dosežki je gotovo, da je, pet let po prevzemu Festivala Ljubljana, zapisal naše mesto med največje evropske festivale s sprejemom v Združenje evropskih glasbenih festivalov. Vsi naši časopisi so novembra 1977 to objavili z naslovom ‘Veliko mednarodno priznanje’. Takrat je bilo članstvo omejeno le na ozek krog najpomembnejših festivalov kot so Edinburg, Bayreuth, Holland Festival, Berlin, Salzburg, Verona, Montreux idr. in v takratni Jugoslaviji poleg Ljubljane edino še Dubrovnik. Na čelu Festivala je Neubauer ostal tri mandatna obdobja do upokojitve.
Kot sekretar mednarodnega plesnega komiteja je v Ljubljani dvakrat gostil najvidnejše predstavnike plesnega življenja iz vsega sveta, organiziral srečanje najuglednejših svetovnih strokovnjakov za vzgojo opernih pevcev ter organiziral blejski sestanek predsedstva Glasbenogledališkega komiteja. Vedno je bil pri tem poudarek tudi na seznanjanju gostov z Ljubljano in Slovenijo, njenimi znamenitostmi in kulturnimi dosežki. Med vodenjem baletnega društva je organiziral več seminarjev tujih baletnih strokovnjakov s področja baletne medicine (dvakrat), metodike pouka, baletne kritike, stilnih razlikah v baletnih koreografijah in prehrani plesalca.

Za svoje delo je dobil številne nagrade, priznanja in častna članstva. Je častni predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, častni doktor Université da la Danse pri Centre culturel chorégraphique international v Parizu, dobitnik reda z zlatim vencem, nagrade glavnega mesta Ljubljana, dobitnik zlatega reda za zasluge Republike Slovenije ter odlikovanja turškega predsednika Erdogana »Ugledni starejši državljan sveta 2009«.

Delovanje dr. Henrika Neubauerja:

  • 1946 – 1957: član in solist ljubljanskega Baleta;
  • 1957 – 1961: asistent na Medicinski fakulteti v Ljubljani;
  • 1960 – 1972: vodja baleta in koreograf ljubljanskega baletnega ansambla;
  • 1972 – 1982: direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana;
  • 1984 – 1986: umetniški vodja Opere in baleta v Mariboru;
  • Od leta 1989: predavatelj na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani na pevskem oddelku in v Operni šoli, za katero je leta 1997 pripravil tudi program študija;
  • 1990: pridobi na podlagi priznanja umetniških del in nastopnega predavanja naziv docent za predmet gibno-stilnih elementov in operno igro; ;
  • Od leta 1997: izredni profesor na Akademji za gasbo Univerze v Ljubljani;
  • Od leta 2004: redni profesor na Akademji za glasbo Univerze v Ljubljani.

Ustvarjalni opus dr. Henrika Neubauerja:

Dr. Henrik Neubauer je ustvarjal v Sloveniji, pa tudi v tujini, in sicer v Avstriji, Italiji, Hrvaški, Srbiji, Črni Gori, Irski, Bolgariji, Slovaški in drugje.

Njegov ustvarjalni opus predstavlja:

  • več kot 80 baletnih koreografij,
  • več kot 80 koreografij v opernih in dramskih predstavah,
  • več kot 40 koreografij za posebne prireditve,
  • 33 opernih in operetnih režij,
  • 15 režij dramskih iger v francoščini.

S slednjimi je gostoval tudi v Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji in Franciji.

Napisal je:

  • vel kot 36 knjig,
  • prek 500 člankov s področja opere in baleta.

Njegovo najpomembnejše publicistično in raziskovalno delo je Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji v dveh delih.

Predaval je doma in v tujini, ter sodeloval pri številnih enciklopedičnih edicijah.

Deloval je in še vedno deluje v številnih mednarodnih in domačih organizacijah, med drugim:

  • od leta 1973 v Mednarodnem gledališkem inštitutu (ITI-UNESCO), pri katerem je bil v letih 1992 – 2000 tudi predsednik Slovenskega centra, generalni sekretar in nato častni član Plesnega komiteja, tehnični svetovalec Izvršnega komiteja, še vedno pa je član predsedstva Komiteja za glasbeno gledališče,
  • aktivni član Dance Notation Bureau v New Yorku,
  • ustanovni član Alliance of Dance Notation Educators,
  • član Svetovalnega sveta International Dance Alliance.

V svoji bogati in raznoliki umetniški karieri je bil:

  • predsednik Slovenskega komornega glasbenega gledališča
  • predsednik Skupnosti slovenskih koncertnih agencij,
  • predsednik Koordinacijskega odbora jugoslovanskih koncertnih agencij,
  • predstavnik Festivala Ljubljana v Združenju evropskih glasbenih festivalov
  • predstavnik Festivala Ljubljana v Komiteju za zunajevropske umetnosti,
  • predsednik organizacijskega odbora 1. in 3. Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev, član žirij mednarodnih baletnih tekmovanj v Avstriji,
  • član Sveta za glasbeno izobraževanje Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstva za kulturo,
  • predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije.
  • 1971 je postal častni doktor Université de la danse v Parizu
  • 1983 je postal častni član Plesnega komiteja Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI).

Nagrade:

  • 1973 priznanje položaja umetnika izjemne kvalitete Komisije za razvrščanje umetnikov,
  • 1978 prva nagrada za režijo opera Carmen v izvedbi Opere SNG Maribor na Jugoslovanskem opernem bienalu v Ljubljani,
  • 1981 prva nagrada za koreografijo na Jugoslovanskem baletnem bienalu v Ljubljani za koreografijo in režijo baleta Romeo in Julija na glasbo S. Prokofjeva v izvedbi ljubljanskega baletnega ansambla,
  • 1986 priznanje za izjeno kreativno izvedbo glasbeno-scenskega projekta Kralj Lear z ansamblom Opere SNG Maribor na Jugoslovanskem opernem bienalu,
  • 2000 Škerjančevo priznanje Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani,
  • 2000 Betettova listina Društva glasbenih umetnikov Slovenije, Ljubljana kot skupinsko priznanje sodelavcem Enciklopedije Slovenije,
  • 2001 priznanje Ministrstva za šolstvo znanost in šport ter Ministrstva za kulturo ob 30 letnici tekmovanj mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev,
  • 2003 je prejel Nagrado Mesta Ljubljana,
  • 2009 Zlati red za zasluge Republike Slovenije
  • 2001 je postal častni predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije.

Baletni solist

Dr. Henrik Neubauer nesporno sodi v vrsto velikih slovenskih baletnih plesalcev. Njegove solistične plesne kreacije predstavljajo pomemben prispevek v razvoju slovenske plesne umetnosti.

Poustvaril je obširen opus vlog:

  • 1948: Pastir v »Diptihonu« M. Kozine (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1949: Grk in Vodja janičarjev v »Ohridski legendi S. Hrističa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1951: Paž v »Srednjeveški ljubezni« F. Lhotke (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1952: Joko v »Danina ali Joko, brazilska opica« P. Lindpaintnerja (v SNG Opera in balet Ljubljana in na gostovanjih v Avstriji),
  • 1952: Jelin stric in Ženin v »Vragu na vasi« F. Lhotke (v SNG Opera in balet Ljubljana in na gostovanjih v Avstriji),
  • 1955: Škric v »Coppeliji« L. Delibesa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1955: Harlekin v »Nekdanjih svečanostih« R. Straussa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1955: Mačka v »Lisici zvitorepki« I. Stravinskega (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1955: Beli konj v »Amazonke« I. Kogan-Semenova (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Prvi Tatar v »Polovskih plesih« A. Borodina (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Flavtist v »Ljubezni in pravdi«. G. F. Handla (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Plesalec v »Plesalcu v sponah« P. Mlakarjeve (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Bliščečnik v »Lepi Vidi« V. Ukmarja (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Norček in solist v mazurki v »Labodjem jezeru« P. I. Čajkovskega (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1957: Pes v »Fantastični prodajalni« G. Rossinija in O. Respighija (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1959: Pierre v »Čajni punčki« R. Savina (v SNG Maribor),
  • 1961: Till v »Tillu Ulenspieglu« R. Straussa (v Mladinskem gledlaišču Ljubijana),
  • 1961: Peter v »Petru in volku« S. Prokofjeva (v Mladinskem gledališču Ljubljana),
  • 1962: Solist v ritornelih »Beneškega zamorca« B. Blacherja (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1966: Godec v »Godcu« V. Ukmarja (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1967: Knez Prospero, Kobold in Sabljač v »Maski rdeče smrti« S. Osterca (v SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Maribor in na RTV – televizija Ljubljana),
  • 1967: Edward v »Sedmih smrtnih grehih« K. Weilla (V SNG Maribor),
  • 1968: Hillarion v »Giselle« A. Adama (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1968: Pater Lorenzo v »Romeu in Juliji« S. Prokofjeva (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1969: Mercutio v »Romeu in Juliji« S. Prokofjeva (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1969: Poslednji človek v »lIuzijah« S.Osterca (RTV – televizija Ljubljana),
  • 1970: Notar v »Navihanki« Anonimusa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1971: Baletni mojster v »Rondoju o zlatem teletu« (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1971: Catalabutte v »Tmuljčici« P. I. Čajkovskega (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1972: Escalus v »Romeu in Juliji« S. Prokofjeva (v SNG Opera in balet Ljubljana).

Nekaj kritik solističnih nastopov:

“ … Henrik Neubauer je kot breztežni Joko, brazilijanska opica uprizarjal prave čudeže elastične prožnosti, da je v vseh potankostih lahko deloval tako resnično. Razen tega je imela ta opica pri vsej svoji porednosti tudi nekaj ganljivega v sebi, kar jo je počiovečevalo.”
(Tagespost, Graz, 1952)

“ … Henrik Neubauer je mimo suverenega obvladovanja najtežjih mest vdihnil vlogi Prvega tatarja v Polovskih plesih pravi smisel, značaj in pravo življenje. Da je tudi to vlogo rešil in prilagodil svoj temperament njenim zahtevam, je pripisovati dejstvu, da se povsem obvlada in tehniki pridružuje tudi oster čut za muzikalnost, kar omogoča Henriku Neubauerju sijajno prilagoditev različnim vlogam ter pravilno povezavo glasbenega in plesnega izraza.”
(Kulturni dnevnik, 1955)

“ … Vlogo Belega konja nam je letos predstavil izredno nadarjeni plesalec Henrik Neubauer. V svojem podajanju se je močno približal idealnemu liku neukročenega konja, kot ga zahteva delo samo.”
(Študentska tribuna, Ljubljana, 1955)

“ … Največjo težo vsega plesa nosi Henrik Neubauer v naslovni vlogi Plesalca v sponah. To je po fizični zmogljivosti kot po plesni intenziteti, ki ne sme popustiti od prvega skoka na oder do konca, niti v nepremični drži na tleh, silno težak ples. Ta zahteva od plesalca ne samo že velike tehnične obvladanosti, izvrstne kondicije, ampak tudi visoko in zrelo plesno moč. Priznati moram, da je Neubauer prav s tem plesom prikazal velik razvoj in da je premagal v sebi nekaj velikega.”
(Ljudska pravica, Ljubljana, 1956)

Koreograf in režiser

Izjemen koreografski opus dr. Henrika Neubauerja je obširen, izjemen in sila pomemben za razvoj slovenske baletne umetnosti ter slovenskih baletnih plesalcev. Ustvaril je vrsto izvirnih koreografij za številne krstne izvedbe del slovenskih skladateljev, katerih mnogi so tudi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegovemu koreografskemu opusu po obsegu gotovo ni para, številne njegove koreografije pa nesporno sodijo med najboljše, kar smo jih Slovenci ustvarili na tem področju.
Poleg tega je intenzivno ustvarjal tudi na področju koreografij za dramska in operna dela, režiral je dramske predstave v francoskem jeziku ter pripravljal koreografije za različne koncertne programe.
Je eden naših redkih opernih režiserjev s temeljitim poznavanjem glasbenega gledališča in
opere kot specifičnega medija, h kateremu ne moremo nekritično pristopiti z merili
dramskega gledališča. V tujini se operna režija ves čas razvija kot samostojna panoga. Za uspešno delovanje opernega režiserja so samoumevna posebna znanja, ki pa jih v okviru našega izobraževalnega sistema ni mogoče pridobiti. Prav zato je njegovo znanje in delovanje na področju opeme režije toliko bolj dragoceno.

Koreografije baletov:

  • 1957: Rondo o zlatem teletu (Einem) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1959: Čajna punčka (Savin – krstna izvedba) – SNG Maribor
  • 1960: Peter in volk (Prokofjev) – Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • 1961: Pomladno srečanje (B. Adamič – krstna izvedba) – Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • Till Ulenspiegel (R. Strauss) – Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • Beneški zamorec (Blacher) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1962 Balletto a 18 (J. S. Bach) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • In modo romantico (Schubert) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Ognjena ptica (Stravinski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Iluzije (Osterc – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1963: Kamniti cvet (Prokofjev) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1964: Soba (Auric) – SNG Maribor
  • In modo romantico (Schubert) – SNG Maribor
  • Obrežje plesalk (Ciglič – krstna izvedba) – SNG Maribor
  • Trnuljčica (Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1965: Vrag na vasi (Lhotka) – SNG Maribor
  • 1966: Arabeske za klavir (Osterc – krstna izvedba) – Študentsko kulturnoumetniško društvo
  • Akademik, Ljubljana
  • Concertino za harfo in godala (Ciglič – krstna izvedba) – Študentsko kulturnoumetniško društvo Akademik, Ljubljana
  • Festival (Lipovšek – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Godec (Ukmar – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Obrežje plesalk (Ciglič) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1967: Maska rdeče smrti (Osterc) – SNG Maribor
  • Maska rdeče smrti (Osterc) – TV Slovenija
  • Sedem smrtnih grehov (Weill) – SNG Maribor
  • Romeo in Julija (Čajkovski) – SNG Maribor
  • Uročena ljubezen (de Falla) – SNG Maribor
  • Hrestač delno (Čajkovski) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1968: Soba (Auric) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1968: Romeo in Julija (Prokofjev) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Srečala sta se – TV Slovenija
  • 1969: Goli cesar (Françaix) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Arabeske za klavir (Osterc) – TV Slovenija
  • Iluzije – potovanje skozi čas – TV Slovenija
  • Umirajoči labod po Fokinu (Saint-Saëns) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1970: Gazele (Škerjanc – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Trnuljčica (Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1971: Rondo o zlatem teletu (Einem) – TV Slovenija in ORF
  • 1972: Spartak (Hačaturjan) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Romeo in Julija (Prokofjev) – SNG Maribor
  • Gorjanske bajke delno (Kozina – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1973: Othello (Blacher) – SNP Novi Sad
  • 1975: Hamlet (Blacher) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1976: Caprice (Čajkovski) Balet Cork, Irska
  • Cyrano de Bergerac (Constant) NP Sarajevo
  • 1977: Bolero (Ravel) Baletna skupina Lidije Sotlar
  • Etude v modrem (Rameau – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Mladi 77 (Lewis – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Nočne sanje (Saint-Saëns) – Baletna skupina Lidije Sotlar
  • Na svoji zemlji (Kozina – krstna izvedba) – Baletna skupina Lidije Sotlar
  • 1978: Obrežje plesalk (Ciglič) – TV Slovenija
  • Ekspresije (Lebič – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1979: Klasična simfonija (Prokofjev) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1980: Ekspresije II (Lebič) – Baletna skupina Lidije Sotlar
  • 1981: Romeo in Julija (Prokofjev) Balet Celovec, Avstrija
  • Romeo in Julija (Prokofjev) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1983: Kurent (Petrić – krstna izvedba) – TV Slovenija
  • 1984: Vrag na vasi (Lhotka), Bratislava, Češkoslovaška
  • 1986: Bolero (Ravel) – SNG Maribor
  • 1987: Romeo in Julija (Čajkovski) – SNG Maribor
  • 1988: Gazele II (Škerjanc) – TV Slovenija
  • Peer Gynt (Grieg) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Vesela vdova (Lehar/Cook) HNK Ivan Zajc, Rijeka
  • 1991: Etude a quattro (Rossini – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Pentada (Gabrijelčič – krstna izvedba) – TV Slovenija
  • 1992: Žar ptica (Stravinski) Balet HNK Ivan Zajc, Rijeka
  • Impresije (Debussy – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Simfonični ples št.1 (Rahmaninov – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1993: Prijateljsko druženje (Grieg – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Peter in volk (Prokofjev) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1993: Šah mat (Bliss) – SNG Opera in balet Ljubljana v Veldnu, Avstrija
  • 1994: Bolero (Ravel) – SNG Opera in balet Ljubljana v Cankarjevem domu
  • 1995: Mali princ (Vrhunc – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1996: Šeherezada (Rimski-Korsakov) – HNK Ivan Zajc Rijeka
  • 1997: Prodajalna punčk (Bayer) – Srednja baletna šola, Maribor
  • 1998: Letni časi (Glazunov) – Srednja baletna šola, Maribor
  • 1999: Ognjena ptica (Stravinski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2000: Mařenka (Škerjanc) – TV Slovenija
  • 2001: Istrijanka (Pahor – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana – na Dunaju, Avstrija
  • 2002: Možiček (J. Ipavec) – Srednja baletna šola, Ljubljana – v Šentjurju
  • Anina četvorka (B. Ipavec) – Srednja baletna šola, Ljubljana – v Šentjurju
  • 2004: Kons (Lebič – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana na Prevaljah
  • Krinke (Lebič – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana na Prevaljah

Koreografije v dramskih in opernih predstavah:

  • 1954: Lažnik – (Goldoni-Žigon) – SNG Drama, Ljubljana
  • Princeska in pastirček (Golia-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • Soročinski sejem (Musorgski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Gospa Biserna reka (Hsiung-Ukmar) – Drama HNK Zagreb
  • 1955: Svatba krvi (Lorca-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • Jurček (Golia-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1956: Tri sestre (Čehov-ljudska) – SNG Drama, Ljubljana
  • Norica iz Chaillota (Giraudoux) – SNG Drama, Ljubljana
  • Lažnik (Goldoni-Žigon) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • Mož, žena in smrt (Roussin) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Pohujšanje v dolini šentflorjanski (Cankar) – SNG Drama, Ljubljana
  • Henrik IV. − 2. del (Shakespeare-Žigon) – SNG Drama, Ljubljana
  • Janko in Metka (Moder) – SNG Drama, Ljubljana
  • Odstranite norca (Priestley-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1958: Šestero mušketirjev (Mihalkov) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1959: Škrjanček (Anouilh-Vodopivec) – SNG Drama, Maribor
  • 1959: Faust (Goethe-Ukmar) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Steklena kletka (Priestley) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Yerma (Lorca-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1960: Pajčolan iz mesečine (Bor) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Galileo Galilei (Brecht-Vodopivec) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Pesem hoče biti luč (Lorca) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Dva gospoda iz Verone (Shakespeare) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Zrelostni izpit (Lacour) – Mestno gledališče Ljubljansko
  • 1961: Kri v plamenih (socialne pesmi-Jež) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Iz take smo snovi kot sanje (Shakespeare-Vodopivec) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1962: Zlati petelin (Rimski-Korsakov) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Jánošik (Cikker) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Mrtvo pismo (Pinget-Božič) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Irkutska zgodba (Arbuzov) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1963: Če denar pade na skalo (Tupan-B. Adamič) – SNG Drama, Ljubljana
  • Gioconda (Ponchielli) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Zdraha na trgu (Wolf-Ferrari) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Smeh ni greh (poljska satira-Božič) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Kar hočete (Shakespeare-Lebič) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Hura soncu in dežju (Delft-Lesjak) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Strast pod bresti (O’Neill) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1964: Srečni zmaji (Remec-Lebič) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Razkolnikov (Sutermeister) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Saloma (R. Strauss) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1965: Inventura 65 (Mikeln-Božič) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Traviata (Verdi) – SNG Maribor
  • Prodana nevesta (Smetana) – SNG Maribor
  • 1966: Pepelka (Popović) Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • Čarodejka (Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Don Kihot (Massenet) – SNG Maribor
  • Zaroka v samostanu (Prokofjev) – SNG Maribor
  • Thais (Massenet) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Ta sveti dan veseli dan (Drabosnjak-Vodopivec) – Slovensko stalno gledališče, Trst
  • 1967: Lepa čevljarka Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Gorenjski slavček (Foerster) – SNG Maribor
  • Soročinski sejem (Musorgski) – SNG Maribor
  • Gorenjski slavček (Foerster) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Sneguljčica (Golia-Žigon) – SNG Drama Ljubljana
  • 1968: André Chenier (Giordano) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Svet na mesecu (Haydn) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1969: Hoffmanove pripovedke (Offenbach) – SNG Maribor
  • Ocean (Švara) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Carmen (Bizet) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1970: Pikova dama (Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Trubadur (Verdi) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1971: Figarova svatba (Mozart) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Hovanščina (Musorgski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Jurček (Golia-Vodopivec) – SNG Drama Ljubljana
  • Prodana nevesta (Smetana) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1972: Prodana nevesta (Smetana) – SNG Maribor
  • 1973: Domača naloga na potepu (Žmavc) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1974: Hodl de Bodl (Honeywood) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • Carmen (Bizet) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1975: Igra o zmaju (Kislinger) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1976: Der Frieden (Aristofan-Koder) – Celovec, Avstrija
  • Otroci imajo besedo ali Victor (Vitrac-Koder) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Maks žvižgač (Krüger&Volker) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1977: Povabilo v grad (Anouilh-Božič) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Carmen (Bizet) – SNG Maribor
  • 1978: Hodl de Bodl (Honeywood) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1979: Pasje srce (Bulgakov-Koder) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1985: Igra o zmaju (Kislinger-Koder) – Drama SNG Maribor
  • 1987: Evgenij Onjegin (Čajkovski) – SNG Maribor
  • 1999: Janko in Metka (Humperdinck) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Madame Butterfly (Puccini) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2000: Rusalka (Dvořak) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2001: Don Giovanni (Mozart) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2004: Madama Butterfly (Puccini) – SNG Opera in balet Ljubljana

Krajše koreografije za baletno šolo, proslave in prireditve

  • 1952: Valse (Čajkovski) Dom sindikatov, Ljubljana
  • Poskočnica iz opere Morana (Gotovac) Dom sindikatov, Ljubljana
  • 1953: Kobold (Grieg) Dom vojnomedicinske akademije, Beograd
  • 1954: Ukrajinski ples Dom vojnomedicinske akademije, Beograd
  • 1957: Galop (Offenbach) Aranžerji, Lj in Narodna banka, Ljubljana
  • Aranžer na Havajih (Čajkovski) Aranžerji, Ljubljana
  • Dva kavalirja v tropih (Meyerbeeer) Aranžerji, Ljubljana
  • Grand pas de deux (Perl) Narodna banka, Ljubljana
  • Dva vagabunda (Meyerbeeer) Narodna banka, Ljubljana
  • Orientalka in Margie (Čajkovski) Iskra, Kranj
  • Dva klovna in ona (Meyerbeer) Iskra, Kranj
  • 1961: Hudič in polhi polharski večer, Grosuplje
  • 1962: Ples s sabljami (Hačaturjan) novo leto, Prešernov trg, Ljubljana
  • 1963: Tri klasične etude SBŠ, Ljubljana
  • Mazurka SBŠ, Ljubljana
  • Czardasz SBŠ, Ljubljana
  • Španski ples SBŠ, Ljubljana
  • Ukrajinski ples SBŠ, Ljubljana
  • 1965: Drsalca-akrobata novo leto, Maribor
  • Klovni in finale novo leto, Mariborb
  • 1967: Pas de quatre dragih kamnov iz baleta Trnuljčica (Čajkovski) SBŠ, Ljubljana
  • Karakterna etuda (Adam) SBŠ, Ljubljana
  • 1970: Klasična etuda SBŠ, Ljubljana
  • Slovesni balet odprtje svetovnega prvenstva v gimnastiki, Ljubljana
  • 1991: Hrestač – plesrestač – HHre snežink (Čajkovski) SBŠ, Ljubljana.
  • 1992: Starinski plesi (francoska dvorna glasba) z Ramovš Consort, Spittal, Avstrija
  • 1994: Ples lotosov (kitajski ljudski ples) plesna skupina Harlekin, Celje
  • 1997: Minuetto (Buterne) Akademija za glasbo, Ljubljana
  • Duet (Zamfir) 4. Slovenski festival znanosti v Cankarjevem domu, Ljubljana
  • Duet (brez glasbe) INFOS ’97 v Kavarni hotela Slon, Ljubljana
  • 1998: Pavana AG, Ljubljana
  • Rigaudon AG, Ljubljana
  • 1999: Baletna slika (Glazunov) umetniški večer Vuke Kumar Hiti, Koper
  • 2000: Anina četvorka (B. Ipavec – krstna izvedba) komorni zdravniški koncert v cerkvi sv. Florijana, Lj
  • 2001: Furlana iz opere Gioconda (Ponchielli) SBŠ, Ljubljana
  • Pas de cinq, uvertura iz opere Gioconda (Ponchielli) SBŠ, Ljubljana
  • Ples ur (Ponchielli) SBŠ, Ljubljana
  • 2001: Božična pastorala (Avgust Ipavec) Zagorje
  • 2002: Možiček (B. Ipavec skrajšano) zdravniški komorni koncert v cerkvi sv. Florijana, Ljubljana
  • 2003: Missa Populorum (Avgust Ipavec) Čedad-Cividale, Italija
  • 2005: Urška in povodni mož (Ravel) Prešernova proslava Blaž Potočnikove čitalnice, Ljubljana
  • 2009: Samsonov prizor Škofjeloški pasijon, Škofja Loka (ponovno 2015)
  • 2016: Barve zelenega smaragda (Avgust Ipavec) Sveta Gora nad Novo Gorico (in režija)

Krajše koreografije za filme in televizijo

  • 1962: Balončkar Mali vrtiljak – TV Slovenija
  • Lovec v gozdu Mali vrtiljak – TV Slovenija
  • Klavir in violine Mali vrtiljak – TV Slovenija
  • Orso bruno angleški film Lov na proklete, Bled
  • 1963: Od ljudskega plesa do baroka (različni skladatelji) – TV Slovenija
  • 1964: Na konicah prstov (baletni film)
  • Vizija (baletni film)
  • 1965: Sunday Kind of Love (Belle, Leonard, Rhodes, Prima) – TV Slovenija
  • Trepak iz opere Sneguročka (Rimski-Korsakov) – TV Slovenija
  • 1967: Ples v sanjah slovenski film Na papirnatih avionih
  • 1994: Figarova arija filmski portret Roberta Primožiča – TV Slovenija
  • 2000: Plesni prizori v nadaljevanki dr. France Prešeren – TV Slovenija

Operne in operetne režije

  • 1975: Ero z onega sveta (Gotovac) – SNG Maribor
  • 1977: Vaške pevke (Fioravanti) – SNG Maribor
  • 1978: Carmen (Bizet) – SNG Maribor
  • 1979: Tosca (Puccini) – SNG Maribor
  • Carmen (Bizet) – HNK Split, Hrvaška
  • Istrska svatba (Smareglia) Pula in HNK Ivan Zajc, Rijeka
  • Srečkova pesem (Offenbach) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1980: Trubadur (Verdi) – SNG Maribor
  • 1981: Analfabet (Lhotka-Kalinski) Stara Zagora in Blagoevgrad, Bolgarija
  • 1984: Traviata (Verdi) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Gorenjski slavček (Foerster) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1985: Partizanka Ana (Simoniti) – SNG Maribor
  • 1986: Ugrabitev iz seraja (Mozart) – SNG Maribor
  • Kralj Lear (krstna izvedba) – SNG Maribor
  • 1992: Lažna vrtnarica (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1994: Le cinesi (Gluck) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1995: Medij (Menotti) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • Konzul (Menotti) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1999: Medij (Menotti) – SNG Maribor
  • Nesmrtni Kaščej (Rimski-Korsakov) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2002: Rita (Donizetti) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2003: Čudež v Kropi (Offenbach: La leçon de chant éléctromagnétic) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2004: Bastien in Bastienne (Mozart) – Srednja glasbena šola Ljubljana
  • 2004: Veliki dan Jožeta Dobrnika (Streul) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • Fantom v Händlovi hiši (Händel, Streul) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2006: Bastien in Bastienne (Mozart) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • Gledališki direktor (Mozart) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2007: Pierrot in Pierrette (Svete – krstna izvedba) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • Melodije srca (Gregorc) Zavod za kulturo, šport in turizem, Žalec
  • 2008: Skopuh (Paškevič) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2009: Poslednja straža (Savin) Zavod za kulturo, šport in turizem, Žalec
  • Gledališki direktor (Mozart) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Ženitna pogodba (Rossini) – SNG Opera in balet Ljubljana

Režije opernih odlomkov

  • 1997: Figarova svatba – l. dejanje (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1998: Evgenij Onjegin – pisemski prizor in duet iz 4. dejanja (Čajkovski) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • Čarobna piščal – duet Papagene in Papagena ter Zoroastrova arija (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1999: Figarova svatba – 2. dejanje (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2000: Traviata – arije in dueti Violete in Alfreda (Verdi) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2001: La Bohème – 1. dejanje (Puccini) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • Janko in Metka – duet iz 1.dejanja (Humperdinck) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2007 Matiček se ženi – finale (Novak) – Srednja glasbena šola, Ljubljana

Režije francoskih dramskih predstav na Gimnaziji Poljane

  • 1996: Le bal des voleurs (Anouilh)
  • 1997: Au theatre comme au theatre (Servais)
  • Dom Juan – 2. dejanje (Molière)
  • On ne badine pas avec l’amour – 3. dejanje (Musset)
  • Colombe – 4. dejanje (Anouilh
  • 1998: Les precieux (Labiche)
  • Le major Cravachon (Labiche)
  • Permettez, Madame!… (Labiche)
  • 1999: La cité sans sommeil (Tardieu)
  • La jeune fille et le haut-parleur (Tardieu)
  • 2000: L’amour médecin (Molière)
  • 2001 La lycéenne (Feydeau)
  • 2002: Les Mariés de la Tour Eiffel (Cocteau)
  • 2003: Le bal des voleurs (Anouilh)
  • 2004: La grammaire est une chanson douce (Orsenna)

Nekaj kritik koreografskih in režiserskih del:

“ … V koreografskem oblikovanju Rondoja o zlatem teletu je Henrik Neubauer doumel eno najvažnejših resnic umetniškega ustvarjanja, namreč, da je najmočnejši jezik umetnosti jezik nasprotij, zato je nanje naslovil svoj koncept. Tako polne kompozicijske zavesti nasprotij nismo srečali še pri nobenemu koreografu pri nas.”
(Naši razgledi, Ljubljana, 1957)

“… Glavna zasluga za pomembnost predstave Čajne punčke pa gre brez dvoma dr. Neubauerju, ki je koreografiral osupljivo preprosto in sveže.”
(Slovenski poročevalec, 1959)

“ … Koreografsko se Beneški zamorec veže na najbolj zdravo plesno tradicijo, ki je zanjo značilna nekoliko elegična razpoloženjska nota. Neubauerja zaznamuje predvsem aksiomno čist odnos plesa do glasbe in nezmotljiv instinkt za arhitektoniko prostora in izpovednost in superiomi odnos do plesne tehnike, ki se ji koreograf ne predaja pod pritiskom manjvrednostnih kompleksov, ampak jo podreja zavestni izgradnji plesnega izraza in plesnega karakterjev.”
(Delo, Ljubljana, 1961)

“… Koreografija Iluzij ni preprosta. Njegova koreografska postavitev je stroga, plemenito čista in brez okraskov, stilno usklajena in samonikla.”
(Delo, Ljubljana, 1962)

“… Viharen uspeh ljubljanskega baleta. Zelo posrečena in živa koreografija Ognjene ptice, polna
invencije in poezije.”
(Gazzetta Nuova di Reggio, 1964)

“ … Za lep uspeh predstave gre levji delež nedvomno dr. Neubauerju, ki je storil več kot svojo dolžnost. Ob predstavi baleta Vrag na vasi se nam nehote porodi vprašanje ali so naši zares pičli, operni sestavi vedno dovolj smotmo uporabljeni, da bi dosegli v sedanjih razmerah čim boljši uspeh. Ob prijetnem presenečenju, ki nam ga je pripravil baletni ansambel, bi skoraj upal trditi nasprotno.”
(Večer, Maribor, 1966)

“ … V oblikovanju baleta Romeo in Julija je koreograf Neubauer strnil vse svoje desetletne napore in postavil na oder zrelo stvaritev, ki je arhitektonsko utemeljena, dinamično razvita in uravnana v valovanje ansambla, eksplozije bojev in mečevanja, privzdignjeno simfoničnost svečanosti in tišino grobnice, pripovedno je čista in jasna v porazdelitvi karakterjev drame, izpovedno je doživeta in resnična. Čutimo, da se nam predstavlja kot dorasla profesionalna družina, ki ta čas zmore velike stvari.”
(Delo, Ljubljana, 1968)

“ … Spretna režija Pikove dame se je opirala na odlično pripravljen izbor in na baletni ansambel, ki ga lahko uvrstimo na najvišjo raven in ki je predstavljal v koreografiji Neubauerja predstavo zase.”
(II Piccolo, 1970)

“ … Henrik Neubauer je ustvaril za predstavo Spartaka interesantno koreografijo. Z uspehom je
poskusil simbiozo klaslčneqa plesa s sodobnimi plesnimi oblikami, ki jih je spretno povezal s
folklornimi elementi. V celoti uspela predstava, ki jo lahko smatramo kot dober omen za baletni bienale v Križankah.”
(Kärntner Tageszeitung, 1972)

“ … Neubauer se je z zadnjo premiero Hamleta kot koreograf in režiser povzpel višje kot doslej.
Izjemnost novega baleta je tudi v tem, da se je koreograf izognil vsem sestavinam klasičnega baleta v najožjem pomenu besede, ki današnjega gledalca velikokrat motijo in istočasno pokazal obsežnost koreografskega slovarja.”
(Delo, Ljubljana, 1975)

“ … Tokrat lahko mirno napišem, da je prav režiserjev delež osnovno gibalo mariborske uprizoritve. Odrsko scenski izraz je bil realističen, živ, navdahnjen z ljudsko neposrednostjo, pri čemer smo doživeli duhovito izpeljano stilizirano ljudsko pripovedko o Eru z onega sveta, jasno vodeno v posameznih vlogah, ob izredno uglajenih ansambelskih scenah.”
(Delo, Ljubljana, 1975)

“ … Doživeli smo torej, vsaj tako mislim, prvič nekaj takšnega kot koreografirano režijo, kot možno pa pri nas še ne dovolj raziskano sodobno odrsko namero. Za klasično opero kot je Trubadur, pa je ta novejši pristop še bolj nenavaden. Izredno navdušenje polnega gledališča, ki se kar ni hotelo poleči, je bilo dokaz, da si predstava Trubadurja išče nadaljevanja tudi v prihodnji sezoni.”
(Večer, Maribor, 1977)

“ … Oživljena operna šola je Offenbachovo Srečkovo pesem izpeljala prisrčno, živo, tudi pevsko
mikavno; mladi so tako rekoč z obema rokama zagrabili za priložnost pevskega in igralskega nastopa, pri čemer jim je izdatno stala ob strani tudi spretnost in duhovitost režiserja Henrika Neubauerja.”
(Delo, Ljubljana, 1979)

“ … Koreografija Bolera Neubauerja pa pomeni s to baletno postavitvijo nedvomno vrh v naših scensko plesnih razčlenitvah.”
(Večer, Maribor, 1986)

“ … Premiera Ugrabitve iz Seraja v mariborski Operi bo ostala zapisana med repertoarnimi odličji sezon in dela mariborske operne hiše … Režisersko postavljanje in odrske akcije s komičnim in slikovitim tapeciranjem dogajanja pa je bilo z Neubauerjem tisti vzvod, ki ni nikjer popuščal. Predstava, ki si jo je vredno ogledati.”
(Večer, Maribor, 1986)

“… V SNG Maribor so pretekli petek uprizorili zadnjo letošnjo premiero in svetovno praizvedbo
glasbeno gledališkega dela Kralj Lear slovenskega skladatelja D. Božiča. Režiser Neubauer je vodil predstavo uglajeno ob seveda nekaterih že utečenih sposobnostih predvsem obeh dramskih igralcev.”
(Večer, Maribor, 1986)

“ … Neubauerjev Peer Gynt je narativni balet s preciznim risanjem posameznih verzov iz dramske pesnitve Henrika Ibsena na baletni oder. Pripovednost koreografije je najzgovornejša vplesih Peera z ženskami različnih karakterjev.”
(Delo, Ljubljana, 1988)

“ … Koreografija in režija Neubauerja, ki je vložil mnogo truda v tehnično dodelanost ansambla, kar ni enostavno za ansambel v nastajanju, se je razigrala v dramaturško najrazkošnejšem in najbolj vsebinsko poudarjenem tretjem dejanju Vesele vdove.”
(Novi list, Rijeka, 1988)

“ … Henrik Neubauer je v Lažnih vrtnaricah skrbel za odrski gib, za hojo, ki je bila graciozno baročna, za iznajdljivost nastopajočih, za sproščenost in tudi za soglasje med odrskim dogajanjem in glasbenim vodstvom … Zaradi sproščenih nastopov, zaradi prikazanega pevskega znanja in tudi zaradi odrske iznajdljivosti, lahko praktično pevsko delo – uprizoritev operne predstave ocenim kot zelo dobro in spodbudno. “
(Delo, Ljubljana, 1992)

“ … S težavo bi našli primernejšo komorno opero za diplomsko predstavo študentov pevskega oddelka ljubljanske Akademije za glasbo, kot je enodejanka Kitajke Wilibalda Glucka. Sinočnja predstava v ljubljanski Operi je pokazala, da delo zahteva gibčno petje, dejanje uglajeno gibanje, snov bogat dekor, glasba pa tenkočutno orkestrsko spremljavo. Vajeti igre so bile v rokah režiserja in koreografa Henrika Neubauerja. Vse štiri pevce Edito Garčevic, Marjetko Podgoršek, Ireno Svoljšak in Marjana Trčka – je v ljubezenskem štirikotniku predstavil z obilo življenjskosti in šarma. Samo želimo si lahko še več takih diplomskih produkcij.”
(Radio Slovenija, 1992)

“ … Koreografske – pedagoške sposobnosti Neubauerja so zablestele v njegovi odrski postavitvi
glasbene pravljice Peter in volk na glasbo Prokofjeva. To je vzoren primer seznanja otrok z glasbo, inštrumenti in pomenom plesnih gibov. Delo bi bilo vredno pokazati večjemu številu doraščajoče mladine.”
(Delo, Ljubljana, 1993)

“ … Opere, kakršna je Konzul ni mogoče režirati drugače kot konvencionalno, to pa je korektno opravil Henrik Neubauer.”
(Radio Slovenija, 1995)

“ … Reški balet je uprizoritev Šeherezade zaupal Henriku Neubauelju, ki je pripravil tudi libreto baletne predstave. Svojo vizijo Šeherezade je podredil sposobnostim ansambla, pri čemer je očitno, da ga je navdušila Diana Zdešar. Prav zato je vloga Parisade glavno ogrodje predstave, Šeherezada pa se kot simbol nedolžnosti in čiste ljubezni pojavi samo na začetku in koncu baleta. Da bi vsaj do neke mere ostal zvest naslovu, je koreograf in režiser v predstavo kompromisno vpeljal še nevidnega duha Džinija, ki je vez s Šeherezadinimi zgodbami, hkrati pa tudi povezava med realnostjo in spomini Šahriarja, ki so pravzaprav vsebina Neubauerjeve Šeherezade.”
(Delo, Ljubljana, 1996)

“ … Slovensko komorno gledališče je edino, ki mladim pevcem še omogoča javno nastopanje … Gledališki direktor v prevodu dr. Neubauelja je duhovita satira gledaliških prilik tistega časa. Glasba je duhovita, odrske besede spretno postavljene, pevsko primadonska spora in skakanje v lase pa markantna elementa dela.”
(Večer, Maribor, 2006)

“ … Mestni muzej Ljubljana se že nekaj časa ponaša s prenovljeno podobo Turjaške palače, ki je zdaj še veliko bolj prijetno okolje, primerno za različne kulturno – umetniške prireditve. Med skrivnostnimi zidovi muzeja pa se je za nekaj časa naselil tudi zapeljivi operni fantom … Čeprav komorne operne predstave v slovenskem prostoru niso novost, so vsekakor prej izjema kot pravilo. Fantoma v Händlovi hiši so tako v nadvse prijetnem okolju izvedli člani Slovenskega komornega glasbenega gledališča … Da so tovrstne predstave lahko prava glasbena osvežitev in izjemno doživetje, pa se lahko prepričate tudi na kateri od ponovitev.”
(Mag, Ljubljana, 2004)

“ … Kratko, toda zapleteno, skoraj detektivsko vsebino Fantoma v Händlovi hiši smo podoživeli v vseh opernih elementih, četudi je res šlo za pravo komorno glasbeno gledališče. Še več, poleg omenjenega društva Slovenskega komornega glasbenega gledališča, se pri nas nihče tako načrtno ne ukvarja s tovrstno produkcijo, ki jo je v svetovni glasbeno gledališki literaturi na pretek, nekaj pa bi se je našlo tudi pri nas.”
(Radio Slovenija, 2004)

“ … Po obsežnih in z visokimi umetniškimi dosežki doživetih svetovnih glasbenih dnevih, s katerimi se je začel tudi kulturni val predstav nove sezone, je za prijetno presenečenje poskrbelo Slovensko komorno glasbeno gledališče s sproščujočo enodejanko “Čudež v Kropi” Jacquessa Offenbacha … Igralsko zasedbo so dopolnili še Irena Svoljšak kot Anžetova baba ter Drago Grabnar in Henrik Neubauer kot Kroparja. Prevod Offenbachove “La leçon de chant electromagnetique” je pravzprav odlična predelava libreta Ernsta Bourgeta, v kateri je Jože Humer zgodbo aktualiziral in jo približal slovenskemu gledalcu … Statičnosti dogajanja v prostoru in času, ko je v ospredju živahen in humorja poln dialog, odgovarja minimalistična scena, poudarjena z režisersko idejo Henrika Neubauerja, ki izniči distanco med igralsko skupinico in občinstvom: ne samo, da večji del zasedbe odigra svojo vlogo kar iz avditorija; tudi glavni igralec (Anže) se pojavi med gledalci, svoj prihod na oder pa uprizori z drenjanjem skozi vrste. Da bi se gledalec poistovetil z nastopajočimi, poskrbi še odsotnost kostumografa, ki naredi igro zelo vsakdanjo, spontanost in neobremenjenost nastopa vseh petih akterjev pa daje realistični videz predstave. “
(Špela Tršinar)

Prevodi

Knjižni prevod

  • 1984 Millie J. Ragosta: Hiša na Curtinovi ulici

Prevodi opernih besedil

  • 1986: W. A. Mozart: Ugrabitev iz seraja (govorjeni del)
  • 1987: J. Strauss, ml.: Netopir (govorjeni del)
  • 2002: G. Donizetti: Rita (govorjeni del)
  • 2004: E. Streul: Fantom v Händlovi hiši
  • 2006: W. A. Mozart: Gledališki direktor
  • 2008: V. Paškevič: Skopuh
  • 2009: G. Rossini: Ženitna pogodba (priredba in dopolnitev)

Izdana knjižna dela in publicistika

Dr. Neubauer je pionir raziskovanja plesne preteklosti na Slovenskem in po njegovi zaslugi smo Slovenci prvič dobili celovit pregled zgodovine in razvoja plesne umetnosti pri nas. Prav tako je tvorec prvih teoretičnih del s področja plesa, giba in obnašanja v našem prostoru, ter strokovni sodelavec pri različnih enciklopedijah in leksikonih. Njegove knjige in učbeniki predstavljajo edino izvirno slovensko literaturo iz navedenih področij. Z raziskovanjem preteklosti se ukvarja že od zgodnjih šestdesetih let, njegova tovrstna dejavnost pa sega tudi na področje opere, splošne gledališke zgodovine in zgodovine glasbeno-gledališkega šolstva.
Tudi publicistična dejavnost dr. Neubauerja je izredno razvejana in obsežna. Njegovi
prispevki s področja plesne in operne umetnosti (o glasbeno-gledaliških delih, o osebnostih opere in baleta, o opernih in baletnih predstavah ter gostovanjih, glasbeno-gledališke kritike), ki jih je napisal prek 500, tvorijo edinstveno kroniko glasbeno-gledališkega življenja pri nas in so pomemben prispevek k ohranjanju naše kulturne dediščine.

Knjige in knjižice

  • 1958: Kronične bolezni kot vzrok smrti in nezmožnosti za delo v Sloveniji (študija mortalitetne in morbiditetne statistike)
  • 1960: Priročnik za vaje iz higiene
  • 1992: Glasbenogledališka dela slovenskih skladateljev (opere, operete, baleti)
  • 1993: Slovenian Theatre (v angleščini s sodelavci)
  • 1994: Slovenian Theatre – Théâtre slovène (v angleščini in francoščini s sodelavci)
  • 1997: Gib skozi stoletja (obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja)
  • 1998: Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji I (od 17. stoletja do leta 1946)
  • Klasični balet I (metodološki učbenik za prvo leto pouka)
  • Ples skozi stoletja (starinski plesi – mejniki v razvoju plesne umetnosti)
  • 1999: 80 let slovenskega baleta (1918/19–1998/99)
  • Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji II (od leta 1946 do 1999)
  • Baletni besednjak (leksikon baletnega strokovnega izrazja)
  • 2000: Klasični balet II (metodološki učbenik za drugo leto pouka)
  • Vodnik po baletih slovenskih skladateljev
  • Vodnik po operah slovenskih skladateljev
  • 2001: Plesne dejavnosti (ples, ljudski plesi, starinski in družabni plesi) – učni načrt za izbirni predmet v programu osnovnošolskega izobraževanja
  • 2002: Razmišljanja o prihodnosti operne umetnosti v Sloveniji s pogledom v prihodnost in sedanjost
  • Razmišljanja o gledališki kritiki
  • 2003: Kocka sreče – pesmi jutranjice
  • Svetleča krila – pesmi jutranjice
  • Svet odrske igre (osnove gledališke igralske tehnike)
  • Razmišljanja o položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas
  • 2004: Slovenska literarna dela na glasbenogledališkem odru
  • 2005: Karakterni plesi – plesi evropskih narodov na gledališkem odru
  • 2006: Umetnost koreografije
  • Od Možička do Arhitekture tišine (1926–2006)
  • 2008: Obrazi slovenskega baleta
  • Opereta v Sloveniji (zgodovinski pregled)
  • 2010: Spomini s potovanj – srečanja z umetniki, deželami in njihovo kulturo
  • Spretnost odrskega mečevanja (odrski borbeni prizori)
  • 2011: Slovenski umjetnici na hrvatskim pozornicama – Balet
  • 2012: Obračun – moje delo in življenje
  • Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno 1941 – 1945
  • 2014: Petnajst let Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
  • Davorin Jenko in njegova glasba za gledališče
  • 2017: Slovenske opere
  • 2018: Slovenski baleti
  • 2020: Svetovna zgodovina plesa

Prispevki v drugih knjižnih izdajah

  • 1955: Osnovi kinetografije i njena primjena u folkloristici; v: Rad kongresa folklorista Jugoslavije na Bjelašnici
  • 1958: Kinetografija in njeni znaki; v: Slovenski ljudski plesi Primorske
  • 1963: Slavko Osterc in slovenski balet; v: Slavko Osterc, spominski zbornik
  • 1967: Kronika razvoja baletne umetnosti v Ljubljani; v: Gledališki list Opere in baleta Ljubljana
  • 1970: Kronika baletne šole v Ljubljani (z Lidijo Wisiak); v: 20 let Srednje baletne šole v  Ljubljani
  • Kratek kronološki pregled razvoja slovenskega baleta; v: Petdeset let slovenskega baleta
  • 1978: The Art of Ballet in Yugoslavia; v: 11. BCG Fiziološkega inštituta medicinske fakultete v Ljubljani
  • Yugoslav Folk Dances; v: 11. BCG Fiziološkega inštituta medicinske fakultete v
    Ljubljani
  • 1983: Jelena Dmitrijevna Poljakova; v: Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega  muzeja št. 40
  • 1985: Novitete v repertoarju ljubljanske Opere po osvoboditvi; v: Zbornik referatov simpozija o sodobni slovenski operni ustvarjalnosti
  • 1992: O baletu ob stoletnici zgradbe deželnega gledališča v Ljubljani; v: 100 let operne hiše v Ljubljani
  • 1993: Slovenia – High Artistic Quality Inspite of Political Changes; v: The World of Theatre
  • 1990-1992: Unter erschwerten Bedingungen (Die Tanzszene in den Staaten des ehemaligen Jugoslawiens); v: Ballett International št. 4
  • Traditions of Vocal Training in Slovenia and the Present Situation; v: Slovenian
    Theatre, Ljubljana
  • 1995: Miroslav Belović na međunarodnom ljubljanskom festivalu; v: Miroslav Belović – zbornik
  • Theatre in Slovenia; v: World Theatre Directory
  • Dance Theatre in Slovenia; v: World Encyclopedia of Contemporary Theatre
  • Music Theatre in Slovenia; v: World Encyclopedia of Contemporary Theatre
  • Carlotta Grisi – prva Giselle; v: Gledališki list Opere in baleta Ljubljana
  • 1998: Dance Research and Publication in Yugoslavia; v: International Encyclopedia of Dance
  • 2000: Petdesetletnica ustanovitve Baletne šole v Ljubljani; v: Zbornik Srednje glasbene in baletne šole
  • Slovenia – More Productions, Bigger Audiences; v: The World of Theatre 2000 Edition
  • 2002: Ljubljanski balet od začetkov do danes; v: 110 let ljubljanske Opere
  • 2003: Slovenia; v: The World of Theatre 2003 Edition
  • 2009: Razvoj baleta v Mariboru od prvih začetkov do danes; v: Devetdeset let Slovenskega  narodnega gledališča v Mariboru
  • 2010: The Creation of International Dance Day; v: Celebration of International Dance Day
  • Balet; v: Slovenski umjetnici na hrvatskim pozornicama/Slovenski umetniki na hrvaških odrih

Sodelovanje pri leksikonih, slovarjih in enciklopedijah

  • 1966: Vsë o balete – Izdateljstvo Muzika Moskva Leningrad
  • 1972: Slovenski gledališki leksikon – Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 1972
  • 1974–1977: Ballett – Friedrich Verlag Velber bei Hannover
  • 1981: Gledališki besednjak – Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega,1981
  • 1981: Balet – Sovetskaja enciklopedija Moskva
  • 1982: The Concise Oxford Dictionary of Ballet-Second Edition – Oxford University Press London
  • 1982–1991 in 2001→: Slovenski biografski leksikon – Slovenska akademija znanosti in umetnosti
  • 1983 →: Terminološki slovar – Slovenska akademija znanosti in umetnosti 
  • 1984: Leksikon jugoslovanske muzike – Jugoslovenski leksikografski zavod Zagreb
  • 1985, 1991: Slovar slovenskega knjižnega jezika IV, V – Slovenska akademija znanosti in umetnosti Ljubljana
  • 1987–2002: Slovenska enciklopedija – Mladinska knjiga Ljubljana
  • 1997–1998: Veliki splošni leksikon – DZS Ljubljana
  • 1994: The World Encyclopedia of Contemporary Theatre – Routledge London and New York
  • 1998: International Encyclopedia of Dance – Oxford University Press New York Oxford
  • 2005–2006: Veliki angleško-slovenski slovar Oxford – DZS Ljubljana
  • 2011: Slovenika – Mladinska knjiga Ljubljana

Nekaj razmišljanj o knjižnih delih dr. Henrika Neubauerja:

“ … Obsežna knjiga Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji 1. ki je izšla pri založbi Forma 7, je prvi poskus zaokroženega pregleda razvoja baleta pri nas. Knjiga je rezultat štiridesetletnega dela dr. Henrika Neubauerja, izrednega profesorja za ples in operno igro na akademiji za glasbo ter med drugim tudi častnega doktorja Univerze plesa v Parizu … Avtor spremlja obdobja posameznih baletnih mojstrov, razčlenjuje sestavo ansamblov, posreduje podatke o pomembnejših plesalcih in plesalkah ter opisuje postavitve samostojnih baletov in gledaliških predstav, pri katerih so sodelovali baletni ansambli. Dodani so še kritični zapisi iz dnevnega in periodičnega tiska … “
(Delo, Ljubljana, 1997)

“ … Včeraj se je na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru mudil dr. Henrik Neubauer, izredni profesor za ples in operno igro na ljubljanski Akademiji za glasbo ter mednarodno priznani raziskovalec in strokovnjak na področju opere in baleta … čeprav knjiga zadovoljuje strokovne kriterije, je dr. Neubauer prepričan, da je napisana dovolj zanimivo, da ni namenjena le baletnim plesalkam in plesalcem, temveč bo zanimiva tudi širšemu krogu bralcev, ki jih zanima tovrstna gledališka ustvaJjalnost in poustvarjalnost. Po mnenju recenzenta knjige Bojana Kavčiča pa gre za prvi poskus zaokroženega in natančnega pregleda razvoja baleta pri nas.”
(Večer, Maribor, 1997)

“ … Mnogi se večkrat sprašujemo, kako so živeli ljudje nekoč, kaj so delali, kakšni so bili. Zanima nas, kako so bili oblečeni, kako so se obnašali, in, ne nazadnje, kako so se gibali …. Odgovore na vsa ta vprašanja nam bo dala nova knjiga, ki obravnava obnašanje in gibanje, ravnanje z oblačili in njihovimi dodatki od poznega srednjega veka do začetka našega stoletja. … Knjiga je razdeljena v štiri sklope in zajema obdobje od konca 15. vse do vključno 19. stoletja. Na začetku sem izpostavila “gledališčnike”, vendar bi knjigi storili veliko krivico, če na koncu ne bi dodala, da je pisana zelo poljudno, strokovno preprosto. Naravnost ponuja se ljudem, še posebno mladim, ki bi radi čim več izvedeli o naši preteklosti. Sem sodijo tudi obleka, načini lepega vedenja in obnašanja …. Vsebino bogatijo risbe in fotografije.”
(Dnevnik, Ljubljana, 1997)

“ … Sodobna naglica je pravila obnašanja hudo poenostavila, pogosto na škodo znosnejšega sobivanja ljudi. Družabni protokol v še tako imenitnih okoljih je danes le bleda senca številnih natančnih zapovedi, ki jih je bilo treba v družbi obvladati v stoletjih, ki se raztezajo od petnajstega pa tja do devetnajstega. Prav zato je drobna knjiga dr. Henrika Neubauerja Gib skozi stoletja (s podnaslovom obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja, izšlo pri Formi 7) veliko več kot le priročniško čtivo za igralce, kostumografe in koreografe ali študente teh smeri. Zanimivo je že samo listati med risbami obveznih priklonov, kretenj s klobukom, vodenja dame za rook ali pod roko, med krinolinami in njihovimi različicami, med spreminjajočo se modo, ki kaže, kako smo se po eni strani osvobajali in po drugi praznili. … Ker nima niti sto strani, ker njen format ni ne velik ne težak, nam knjiga dela družbo, ne da bi nas obremenjevala. Slog ni zahteven ali priročniški, je jedrnat in lahko razumljiv, brez odvečnosti; izvor tujk je zanimivo pojasnjen.”
(Vikend magazin, Delo, Ljubljana, 1997)

Pedagoška dejavnost

Pedagoška dejavnost dr. Henrika Neubauerja je neprecenljiva tako na plesnem kot na opernem področju. Redko se zgodi, da je vrhunski umetnik in hkrati vrhunski strokovnjak pripravljen posvetiti toliko časa in energije vzgoji mladega kadra za glasbeno gledališče, hkrati pa lahko pokaže tudi izvrstne rezultate pedagoškega dela.

Vabljen na predavanja na univerzah doma in v tujini:

  • 1965: The Departments of Music and Theatre Arts, Slosberg Recital Hall, Brandeis University, Boston, ZDA – »Balet in Yugoslavia«
  • 1965: Dance Department of U.C.L.A.(University of California), Los Angeles, ZDA – »Balet Ljubljana«
  • 1965: Dance Department, Dallas Theatre Center, University Dallas, ZDA – Pouk mojstrskega 1. razreda in predavanji »Dance in Yugoslavia« & »My travels in U.S.«
  • 1965: Illinois Music Committee, University of Illinois, Chicago – »Ballet in Yugoslavia« – 2x
  • 1994: Konservatoriurn der Stadt Wien, Dunaj, Avstrija – Dvodnevno predavanje o organizaciji baletnih tekmovanj
  • 2001: Hochschule für Schauspielkunst »Ernst Busch«, Berlin – Predavanja o plesu, gibanju, stilu in gestiki v različnih obdobjih v teku letnega semestra
  • 2001: Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Oddelek za predšolsko vzgojo – Gostujoči profesor. »Pouk starinskih plesov v okviru predšolske vzgoje«
  • 2001: Oddelek za glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru – »Razmišljanja o prihodnosti operne umetnosti v Sloveniji s pogledom na preteklost in sedanjost«.
  • 2001: Muzikološki inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani – Seminar »Starinski plesi«
  • 2005: Hochschule für Schauspielkunst »Ernst Busch«, Berlin – Predavanja o plesu, gibanju, stilu in gestiki v različnih obdobjih

Vabljen na predavanja drugod v tujini in doma:

  • 1955: Tečaj iz plesne pisave po Labanu – kinetografije – Kongres folklorista Jugoslavije – Bjelašnica
  • 1956: Tečaj Labanove pisave – Savez folklorista Jugoslavije – Ljubljana 6.-15.2.1956
  • 1962: 1. posvetovanje o problemih opernobaletnih gledališč v Jugoslaviji, Ljubljana – »Baletna problematika v Jugoslaviji«
  • 1965: Ballet Guild of Chicago, Chicago, ZDA – »Ballet in Yugoslavia«
  • 1976: Jugoslovanski center Köln, Nemčija- »Ballett in Jugoslawien« (v nemščini)
  • 1976: Gesellschaft für Musiktheater (v nemščini), 9. Tedni baletnih in plesnih filmov, Dunaj, Avstrija – »Baletna video produkcija Televizije Ljubljana« – 2x
  • 1986: Savonlinna, Finska – seminar “Opera as a popular feast” Komiteja za glasbeno gledališče ITI- »Opera in the open air«
  • 1986: II. International Workshop of Music Theatre, München, Nemčija – Predstavitev glasbenogledališke predstave ‘Kralj Lear’ D. Božiča ob videoposnetkih (v angleščini)
  • 1988: International conference: Dance Scholarship Today, Essen, Nemčija – Yugoslav report
  • 1990: Drama SNG Ljubljana – Predstavitev novega glasbenogledališkega dela ‘Telmah’ D. Božiča
  • 1990: Jugoslovanska glasbena tribuna, Opatija – Promocija glasbenogledališkega dela ‘Telmah’ D. Božiča
  • 1994: ITI International Musiktheater Workshop München, Nemčija – »Kulturelle Situation der Ausländer und ethnischen Minoritäten in Slowenien«
  • 1995: Međunarodni kulturni centar Muzičke omladine Hrvatske u Grožnjanu – Tečaj povijesnih plesova
  • 1995: Gesellschaft für Musiktheater, 28. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov (v nemščini), Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev baletnih videov Televizije Ljubljana,
  • 1996 V. International Workshop of Music Theatre, München, Nemčija – Predstavitev opere ‘Krog s kredo’ S. Osterca (v angleščini)
  • 1996: Gesellschaft für Musiktheater, 29. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov (v nemščini), Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih baletnih videov
  • 1996: Gesellschaft für Musiktheater, jesenski spored 1996, Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih opernih videov
  • 1997: Gesellschaft für Musiktheater, Dunaj, Avstrija – Otvoritev grafične razstave jedkanic akad. kiparja Janeza Pirnata s predstavitvijo umetnika in njegovega dela
  • 1997: Gesellschaft für Musiktheater, jesenski spored 1997, Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih opernih videov
  • 1998: Gesellschaft für Musiktheater, 31. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov (v nemščini), Dunaj, Avstrija – »0 slovenskem baletnem šolstvu« – 2x
  • 1999: Gesellschaft für Musiktheater, 32. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov, Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih baletnih videov
  • 2000: Gesellschaft für Musiktheater, 33. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov, Dunaj, Avstrija – »O zgodovini slovenskega baleta« – 2x
  • 2000: 26. Mednarodni baletni seminar v Wolfseggu, Avstrija – Slavnostni govor ob otvoritvi
  • 2001: Gesellschaft für Musiktheater, Dunaj, Avstrija – Slavnostni govor ob otvoritvi razstave »80 let slovenskega baleta«
  • 2001: Les rencontres europeennes des artistes, Cabourg, Francija – »Rights of performers in Central and Eastern European countries«; »With the perspective of enlargement, how can the European Union help prornote performers’ rights in Central and Eastern European countries« – uradni govorec
  • 2002: Položaj baletne umetnosti v svetu in pri nas – Simpozij ob 50-letnici ustanovitve Slovenskega gledališkega muzeja »Vidiki slovenske gledališke zgodovine«

Dr. Neubauer je s svojim koreografskim in režiserskim delom brez dvoma nadgradil temelje, ki so jih postavili njegovi predhodniki; z Golovinom, Mlakarjem in Šparemblekom predstavlja štiri najvidnejše in najvplivnejše slovenske koreografe. S svojim strokovnim znanjem in poznavanjem zgodovine evropskega in svetovnega baleta je zvišal kakovost obeh nacionalnih slovenskih baletnih ansamblov in ju postavil ob bok tujim operno baletnim hišam, ki se ponašajo z daljšo tradicijo ustvarjanja. Da se slovenski balet še vedno nahaja na tej poziciji in da uživa spoštovanje v mednarodnih krogih, je brez dvoma posledica Neubauerjevega preteklega dela v slovenskem baletnem prostoru.
Njegove strokovne knjige in učbeniki so prva resno zastavljena teoretična dela na plesnem področju, s katerimi je zapolnil vrzel v tovrstni literaturi, brez katere ne bi mogli pričakovati nadaljnjega razvoja in rasti baletne umetnosti pri nas. Knjiga Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji I in II, pa predstavlja izsledke prve tovrstne raziskave baleta v Sloveniji, ki je obenem edinstvena kronika glasbeno gledališkega življenja pri nas.

Objavljeno dne

Umrl je častni predsednik DBUS, dr. Henrik Neubauer

V 96. letu starosti je umrl častni predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist ter pedagog Henrik Neubauer. Prav letos je bil Neubauer za svoje številne zasluge in prizadevanja na raznih področjih kulture in umetnosti deležen najvišjega priznanja v državi, Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Neubauer, ki je 17. aprila praznoval 95. rojstni dan, se je z baletom začel profesionalno ukvarjati leta 1944, ko je v Ljubljani obiskoval baletno šolo Maksa Kirbosa. Sprva kot član baletnega zbora, nato pa kot solist je med letoma 1946 in 1957 nastopal v ljubljanski operni hiši.

Leta 1953 je končal študij medicine, istega leta pa je diplomiral tudi na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na koreografskem oddelku moskovskega GITIS-a (Ruski inštitut za gledališke umetnosti), v takratnem Leningradu, danes Sankt Peterburgu, in nato še v ZDA, kjer je pridobil diplomo predavatelja labanotacije (Labanove kinetografije).

Leta 1952 je začel koreografirati dramske, operne in nato še samostojne baletne predstave. Med letoma 1960 in 1972 je prevzel vodenje ljubljanskega Baleta, od 1972 do 1982 pa je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana.

Leta 1984 je za dve leti prevzel vodenje mariborske Opere. Od leta 1989 pa vse do leta 2002 je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo in tako rekoč ustanovil dodiplomski študijski program Operna šola. Kot plesalec in koreograf je sodeloval pri izvedbi večine najpomembnejših klasičnih in modernih baletov.

Podpisal se je pod več kot 80 samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev. Poleg 34 opernih režij, med katerimi izstopajo naslovi tako iz klasičnega kakor tudi sodobnega repertoarja, je pripravil tudi 15 režij dramskih iger v francoskem jeziku. Za več svojih koreografij in režij je prejel prve nagrade na ljubljanskih baletnih in opernih bienalih.

Bilje tudi pomemben publicist in mednarodno priznan ekspert s področja opere, baleta in plesne umetnosti nasploh. Objavil je več kot 30 knjižnih izdaj in več kot 500 člankov. Za svoje delo je prejel več vidnejših priznanj in nagrad, med drugim zlati red za zasluge leta 2009.

Kot velik poznavalec operne literature in humanistično orientiran intelektualec je dal pomemben prispevek tudi k slovenski operni prevodni praksi, saj je prevedel več libretov iz glasbenogledaliških del Mozarta, Straussa mlajšega, Donizettija, Paškeviča in Rossinija.

Društvo baletnih umetnikov Slovenije izreka družini dr. Henrika Neubauerja izkreno sožalje.

O HENRIKU NEUBAUERJU

Dr. Henrik Neubauer se je rodil leta 1929. Po končani osnovni šoli v Goričah in gimnaziji v Ljubljani je leta 1953 hkrati diplomiral na ljubljanski baletni šoli in končal zdravniški študij na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Že v času študija je kot baletni plesalec sodeloval tudi z baletnim ansamblom SNG Opera in balet Ljubljana.

Po končanem študiju v Ljubljani je odšel v Moskvo in nato v Združene države Amerike, kjer se je izobraževal za koreografa.

Henrik Neubauer je edinstvena osebnost v slovenskem kulturnem prostoru. Že iz naštetih delovnih področij je vidno, da je v svojem plodovitem življenju zaznamoval številna umetnostna področja, hkrati pa je eden redkih, ki svoje življenjsko izkustvo uspešno prenaša tudi na teoretično področje glasbenega gledališča.
Henrik Neubauer nesporno sodi v vrsto velikih slovenskih baletnih plesalcev s 70 različnimi vlogami in pomembnim izjemnim koreografskim opusom 80 baletov, pri čemer je bila četrtina teh koreografij namenjena krstni predstavitvi baletov slovenskih skladateljev. Med slednjimi je tudi Festival na glasbo Marjana Lipovška Druga suita za godala iz leta 1966, ki je bil v kostumih in sceni v mestnih barvah in simbolih posvečen Ljubljani. Gotovo je Neubauer tudi osebnost z največjim teoretičnim znanjem s plesnega in opernega področja in je eden naših redkih opernih režiserjev z opusom več kot 30 režij in s temeljitim poznavanjem glasbenega gledališča in opere kot specifičnega medija. Opere in balete je postavljal tudi v Bolgariji, Avstriji, na Slovaškem in Irskem.
Neprecenljiva je njegova pedagoška dejavnost tako na plesnem (baletnem) kot na opernem področju. Poleg pedagoškega dela je pripravil program »Operna šola« na Akademiji za glasbo, program »Plesne dejavnosti« kot izbirni predmet devetletke in program »Višje šole za baletne učitelje«, s čimer je Glasbena in baletna šola v Ljubljani prerasla v Konservatorij za glasbo in balet. Dvakrat je bil gostujoči profesor na Hochschule für Theaterkunst v Berlinu (2001, 2005) in šestkrat predavatelj na Mednarodnem baletnem seminarju v avstrijskem Wolfseggu (med leti 2000 in 2012). Našo baletno in operno umetnost je z besedo in sliko predstavljal v organizaciji Gesellschaft für Musiktheater na Dunaju, kjer je organiziral tudi razstavo ob 80-letnici slovenskega baleta, predaval je še v Kölnu, Chicagu, Los Angelesu, Savonlinni, Münchnu, Essnu, Cabourgu, Bjelašnici, Ljubljani, Opatiji, Grožnjanu, na Dunaju ter na pogostih simpozijih pri nas.

Dr. Neubauer je pionir raziskovanja plesne preteklosti na Slovenskem in po njegovi zaslugi imamo Slovenci prvič celovit pregled zgodovine in razvoja plesne umetnosti pri nas. Z raziskovanjem preteklosti se ukvarja že od zgodnih šestdesetih let preteklega stoletja ko je napisal »Kroniko razvoja baletne umetnosti v Ljubljani«. Njegova tovrstna dejavnost, ki obsega do zdaj 33 knjig in nad 500 člankov, sega na področje baleta, opere, operete, splošne gledališke zgodovine, zgodovine glasbeno-gledališkega šolstva in številnih gledaliških učbenikov. Vse to tvori edinstveno kroniko glasbeno-gledališkega življenja pri nas in je z njegovo avtobiografsko knjigo ‘Obračun’ pomemben prispevek k ohranjanju naše kulturne dediščine. Njegova knjižna dela zadnjih let so ‘Opereta v Sloveniji’, ‘Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno’, ‘Petnajst let Javnega sklada za ljubiteljsko kulturo’, ‘Davorin Jenko in njegova glasba za gledališče’ (v tej je popisal tudi Jenkove spomenike v Ljubljani), ‘Slovenske opere’, ‘Slovenski baleti’ ter leta 2020 ‘Svetovna zgodovina plesa’. Njegove knjige in učbeniki predstavljajo edino izvirno slovensko literaturo z navedenih področij.

Ne moremo tudi mimo njegovega prispevka pri oblikovanju in organizaciji kulturnega življenja tako na Slovenskem in še posebej v Ljubljani. V Ljubljani in tudi v Mariboru je deloval kot plesalec, koreograf ter operni in operetni režiser. V Ljubljani je deloval na pedagoškem področju kot predavatelj plesnih ter opernih igralskih predmetov, tu je afirmiral Festival Ljubljana doma in v svetu in tu je izdajal vsa svoja najpomembnejša publicistična dela.
Med njegovimi največjimi dosežki je gotovo, da je, pet let po prevzemu Festivala Ljubljana, zapisal naše mesto med največje evropske festivale s sprejemom v Združenje evropskih glasbenih festivalov. Vsi naši časopisi so novembra 1977 to objavili z naslovom ‘Veliko mednarodno priznanje’. Takrat je bilo članstvo omejeno le na ozek krog najpomembnejših festivalov kot so Edinburg, Bayreuth, Holland Festival, Berlin, Salzburg, Verona, Montreux idr. in v takratni Jugoslaviji poleg Ljubljane edino še Dubrovnik. Na čelu Festivala je Neubauer ostal tri mandatna obdobja do upokojitve.
Kot sekretar mednarodnega plesnega komiteja je v Ljubljani dvakrat gostil najvidnejše predstavnike plesnega življenja iz vsega sveta, organiziral srečanje najuglednejših svetovnih strokovnjakov za vzgojo opernih pevcev ter organiziral blejski sestanek predsedstva Glasbenogledališkega komiteja. Vedno je bil pri tem poudarek tudi na seznanjanju gostov z Ljubljano in Slovenijo, njenimi znamenitostmi in kulturnimi dosežki. Med vodenjem baletnega društva je organiziral več seminarjev tujih baletnih strokovnjakov s področja baletne medicine (dvakrat), metodike pouka, baletne kritike, stilnih razlikah v baletnih koreografijah in prehrani plesalca.

Za svoje delo je dobil številne nagrade, priznanja in častna članstva. Je častni predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, častni doktor Université da la Danse pri Centre culturel chorégraphique international v Parizu, dobitnik reda z zlatim vencem, nagrade glavnega mesta Ljubljana, dobitnik zlatega reda za zasluge Republike Slovenije ter odlikovanja turškega predsednika Erdogana »Ugledni starejši državljan sveta 2009«.

Delovanje dr. Henrika Neubauerja:

  • 1946 – 1957: član in solist ljubljanskega Baleta;
  • 1957 – 1961: asistent na Medicinski fakulteti v Ljubljani;
  • 1960 – 1972: vodja baleta in koreograf ljubljanskega baletnega ansambla;
  • 1972 – 1982: direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana;
  • 1984 – 1986: umetniški vodja Opere in baleta v Mariboru;
  • Od leta 1989: predavatelj na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani na pevskem oddelku in v Operni šoli, za katero je leta 1997 pripravil tudi program študija;
  • 1990: pridobi na podlagi priznanja umetniških del in nastopnega predavanja naziv docent za predmet gibno-stilnih elementov in operno igro; ;
  • Od leta 1997: izredni profesor na Akademji za gasbo Univerze v Ljubljani;
  • Od leta 2004: redni profesor na Akademji za glasbo Univerze v Ljubljani.

Ustvarjalni opus dr. Henrika Neubauerja:

Dr. Henrik Neubauer je ustvarjal v Sloveniji, pa tudi v tujini, in sicer v Avstriji, Italiji, Hrvaški, Srbiji, Črni Gori, Irski, Bolgariji, Slovaški in drugje.

Njegov ustvarjalni opus predstavlja:

  • več kot 80 baletnih koreografij,
  • več kot 80 koreografij v opernih in dramskih predstavah,
  • več kot 40 koreografij za posebne prireditve,
  • 33 opernih in operetnih režij,
  • 15 režij dramskih iger v francoščini.

S slednjimi je gostoval tudi v Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji in Franciji.

Napisal je:

  • vel kot 36 knjig,
  • prek 500 člankov s področja opere in baleta.

Njegovo najpomembnejše publicistično in raziskovalno delo je Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji v dveh delih.

Predaval je doma in v tujini, ter sodeloval pri številnih enciklopedičnih edicijah.

Deloval je in še vedno deluje v številnih mednarodnih in domačih organizacijah, med drugim:

  • od leta 1973 v Mednarodnem gledališkem inštitutu (ITI-UNESCO), pri katerem je bil v letih 1992 – 2000 tudi predsednik Slovenskega centra, generalni sekretar in nato častni član Plesnega komiteja, tehnični svetovalec Izvršnega komiteja, še vedno pa je član predsedstva Komiteja za glasbeno gledališče,
  • aktivni član Dance Notation Bureau v New Yorku,
  • ustanovni član Alliance of Dance Notation Educators,
  • član Svetovalnega sveta International Dance Alliance.

V svoji bogati in raznoliki umetniški karieri je bil:

  • predsednik Slovenskega komornega glasbenega gledališča
  • predsednik Skupnosti slovenskih koncertnih agencij,
  • predsednik Koordinacijskega odbora jugoslovanskih koncertnih agencij,
  • predstavnik Festivala Ljubljana v Združenju evropskih glasbenih festivalov
  • predstavnik Festivala Ljubljana v Komiteju za zunajevropske umetnosti,
  • predsednik organizacijskega odbora 1. in 3. Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev, član žirij mednarodnih baletnih tekmovanj v Avstriji,
  • član Sveta za glasbeno izobraževanje Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstva za kulturo,
  • predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije.
  • 1971 je postal častni doktor Université de la danse v Parizu
  • 1983 je postal častni član Plesnega komiteja Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI).

Nagrade:

  • 1973 priznanje položaja umetnika izjemne kvalitete Komisije za razvrščanje umetnikov,
  • 1978 prva nagrada za režijo opera Carmen v izvedbi Opere SNG Maribor na Jugoslovanskem opernem bienalu v Ljubljani,
  • 1981 prva nagrada za koreografijo na Jugoslovanskem baletnem bienalu v Ljubljani za koreografijo in režijo baleta Romeo in Julija na glasbo S. Prokofjeva v izvedbi ljubljanskega baletnega ansambla,
  • 1986 priznanje za izjeno kreativno izvedbo glasbeno-scenskega projekta Kralj Lear z ansamblom Opere SNG Maribor na Jugoslovanskem opernem bienalu,
  • 2000 Škerjančevo priznanje Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani,
  • 2000 Betettova listina Društva glasbenih umetnikov Slovenije, Ljubljana kot skupinsko priznanje sodelavcem Enciklopedije Slovenije,
  • 2001 priznanje Ministrstva za šolstvo znanost in šport ter Ministrstva za kulturo ob 30 letnici tekmovanj mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev,
  • 2003 je prejel Nagrado Mesta Ljubljana,
  • 2009 Zlati red za zasluge Republike Slovenije
  • 2001 je postal častni predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije.

Baletni solist

Dr. Henrik Neubauer nesporno sodi v vrsto velikih slovenskih baletnih plesalcev. Njegove solistične plesne kreacije predstavljajo pomemben prispevek v razvoju slovenske plesne umetnosti.

Poustvaril je obširen opus vlog:

  • 1948: Pastir v »Diptihonu« M. Kozine (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1949: Grk in Vodja janičarjev v »Ohridski legendi S. Hrističa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1951: Paž v »Srednjeveški ljubezni« F. Lhotke (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1952: Joko v »Danina ali Joko, brazilska opica« P. Lindpaintnerja (v SNG Opera in balet Ljubljana in na gostovanjih v Avstriji),
  • 1952: Jelin stric in Ženin v »Vragu na vasi« F. Lhotke (v SNG Opera in balet Ljubljana in na gostovanjih v Avstriji),
  • 1955: Škric v »Coppeliji« L. Delibesa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1955: Harlekin v »Nekdanjih svečanostih« R. Straussa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1955: Mačka v »Lisici zvitorepki« I. Stravinskega (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1955: Beli konj v »Amazonke« I. Kogan-Semenova (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Prvi Tatar v »Polovskih plesih« A. Borodina (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Flavtist v »Ljubezni in pravdi«. G. F. Handla (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Plesalec v »Plesalcu v sponah« P. Mlakarjeve (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Bliščečnik v »Lepi Vidi« V. Ukmarja (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Norček in solist v mazurki v »Labodjem jezeru« P. I. Čajkovskega (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1957: Pes v »Fantastični prodajalni« G. Rossinija in O. Respighija (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1959: Pierre v »Čajni punčki« R. Savina (v SNG Maribor),
  • 1961: Till v »Tillu Ulenspieglu« R. Straussa (v Mladinskem gledlaišču Ljubijana),
  • 1961: Peter v »Petru in volku« S. Prokofjeva (v Mladinskem gledališču Ljubljana),
  • 1962: Solist v ritornelih »Beneškega zamorca« B. Blacherja (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1966: Godec v »Godcu« V. Ukmarja (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1967: Knez Prospero, Kobold in Sabljač v »Maski rdeče smrti« S. Osterca (v SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Maribor in na RTV – televizija Ljubljana),
  • 1967: Edward v »Sedmih smrtnih grehih« K. Weilla (V SNG Maribor),
  • 1968: Hillarion v »Giselle« A. Adama (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1968: Pater Lorenzo v »Romeu in Juliji« S. Prokofjeva (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1969: Mercutio v »Romeu in Juliji« S. Prokofjeva (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1969: Poslednji človek v »lIuzijah« S.Osterca (RTV – televizija Ljubljana),
  • 1970: Notar v »Navihanki« Anonimusa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1971: Baletni mojster v »Rondoju o zlatem teletu« (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1971: Catalabutte v »Tmuljčici« P. I. Čajkovskega (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1972: Escalus v »Romeu in Juliji« S. Prokofjeva (v SNG Opera in balet Ljubljana).

Nekaj kritik solističnih nastopov:

“ … Henrik Neubauer je kot breztežni Joko, brazilijanska opica uprizarjal prave čudeže elastične prožnosti, da je v vseh potankostih lahko deloval tako resnično. Razen tega je imela ta opica pri vsej svoji porednosti tudi nekaj ganljivega v sebi, kar jo je počiovečevalo.”
(Tagespost, Graz, 1952)

“ … Henrik Neubauer je mimo suverenega obvladovanja najtežjih mest vdihnil vlogi Prvega tatarja v Polovskih plesih pravi smisel, značaj in pravo življenje. Da je tudi to vlogo rešil in prilagodil svoj temperament njenim zahtevam, je pripisovati dejstvu, da se povsem obvlada in tehniki pridružuje tudi oster čut za muzikalnost, kar omogoča Henriku Neubauerju sijajno prilagoditev različnim vlogam ter pravilno povezavo glasbenega in plesnega izraza.”
(Kulturni dnevnik, 1955)

“ … Vlogo Belega konja nam je letos predstavil izredno nadarjeni plesalec Henrik Neubauer. V svojem podajanju se je močno približal idealnemu liku neukročenega konja, kot ga zahteva delo samo.”
(Študentska tribuna, Ljubljana, 1955)

“ … Največjo težo vsega plesa nosi Henrik Neubauer v naslovni vlogi Plesalca v sponah. To je po fizični zmogljivosti kot po plesni intenziteti, ki ne sme popustiti od prvega skoka na oder do konca, niti v nepremični drži na tleh, silno težak ples. Ta zahteva od plesalca ne samo že velike tehnične obvladanosti, izvrstne kondicije, ampak tudi visoko in zrelo plesno moč. Priznati moram, da je Neubauer prav s tem plesom prikazal velik razvoj in da je premagal v sebi nekaj velikega.”
(Ljudska pravica, Ljubljana, 1956)

Koreograf in režiser

Izjemen koreografski opus dr. Henrika Neubauerja je obširen, izjemen in sila pomemben za razvoj slovenske baletne umetnosti ter slovenskih baletnih plesalcev. Ustvaril je vrsto izvirnih koreografij za številne krstne izvedbe del slovenskih skladateljev, katerih mnogi so tudi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegovemu koreografskemu opusu po obsegu gotovo ni para, številne njegove koreografije pa nesporno sodijo med najboljše, kar smo jih Slovenci ustvarili na tem področju.
Poleg tega je intenzivno ustvarjal tudi na področju koreografij za dramska in operna dela, režiral je dramske predstave v francoskem jeziku ter pripravljal koreografije za različne koncertne programe.
Je eden naših redkih opernih režiserjev s temeljitim poznavanjem glasbenega gledališča in
opere kot specifičnega medija, h kateremu ne moremo nekritično pristopiti z merili
dramskega gledališča. V tujini se operna režija ves čas razvija kot samostojna panoga. Za uspešno delovanje opernega režiserja so samoumevna posebna znanja, ki pa jih v okviru našega izobraževalnega sistema ni mogoče pridobiti. Prav zato je njegovo znanje in delovanje na področju opeme režije toliko bolj dragoceno.

Koreografije baletov:

  • 1957: Rondo o zlatem teletu (Einem) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1959: Čajna punčka (Savin – krstna izvedba) – SNG Maribor
  • 1960: Peter in volk (Prokofjev) – Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • 1961: Pomladno srečanje (B. Adamič – krstna izvedba) – Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • Till Ulenspiegel (R. Strauss) – Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • Beneški zamorec (Blacher) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1962 Balletto a 18 (J. S. Bach) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • In modo romantico (Schubert) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Ognjena ptica (Stravinski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Iluzije (Osterc – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1963: Kamniti cvet (Prokofjev) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1964: Soba (Auric) – SNG Maribor
  • In modo romantico (Schubert) – SNG Maribor
  • Obrežje plesalk (Ciglič – krstna izvedba) – SNG Maribor
  • Trnuljčica (Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1965: Vrag na vasi (Lhotka) – SNG Maribor
  • 1966: Arabeske za klavir (Osterc – krstna izvedba) – Študentsko kulturnoumetniško društvo
  • Akademik, Ljubljana
  • Concertino za harfo in godala (Ciglič – krstna izvedba) – Študentsko kulturnoumetniško društvo Akademik, Ljubljana
  • Festival (Lipovšek – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Godec (Ukmar – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Obrežje plesalk (Ciglič) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1967: Maska rdeče smrti (Osterc) – SNG Maribor
  • Maska rdeče smrti (Osterc) – TV Slovenija
  • Sedem smrtnih grehov (Weill) – SNG Maribor
  • Romeo in Julija (Čajkovski) – SNG Maribor
  • Uročena ljubezen (de Falla) – SNG Maribor
  • Hrestač delno (Čajkovski) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1968: Soba (Auric) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1968: Romeo in Julija (Prokofjev) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Srečala sta se – TV Slovenija
  • 1969: Goli cesar (Françaix) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Arabeske za klavir (Osterc) – TV Slovenija
  • Iluzije – potovanje skozi čas – TV Slovenija
  • Umirajoči labod po Fokinu (Saint-Saëns) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1970: Gazele (Škerjanc – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Trnuljčica (Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1971: Rondo o zlatem teletu (Einem) – TV Slovenija in ORF
  • 1972: Spartak (Hačaturjan) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Romeo in Julija (Prokofjev) – SNG Maribor
  • Gorjanske bajke delno (Kozina – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1973: Othello (Blacher) – SNP Novi Sad
  • 1975: Hamlet (Blacher) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1976: Caprice (Čajkovski) Balet Cork, Irska
  • Cyrano de Bergerac (Constant) NP Sarajevo
  • 1977: Bolero (Ravel) Baletna skupina Lidije Sotlar
  • Etude v modrem (Rameau – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Mladi 77 (Lewis – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Nočne sanje (Saint-Saëns) – Baletna skupina Lidije Sotlar
  • Na svoji zemlji (Kozina – krstna izvedba) – Baletna skupina Lidije Sotlar
  • 1978: Obrežje plesalk (Ciglič) – TV Slovenija
  • Ekspresije (Lebič – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1979: Klasična simfonija (Prokofjev) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1980: Ekspresije II (Lebič) – Baletna skupina Lidije Sotlar
  • 1981: Romeo in Julija (Prokofjev) Balet Celovec, Avstrija
  • Romeo in Julija (Prokofjev) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1983: Kurent (Petrić – krstna izvedba) – TV Slovenija
  • 1984: Vrag na vasi (Lhotka), Bratislava, Češkoslovaška
  • 1986: Bolero (Ravel) – SNG Maribor
  • 1987: Romeo in Julija (Čajkovski) – SNG Maribor
  • 1988: Gazele II (Škerjanc) – TV Slovenija
  • Peer Gynt (Grieg) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Vesela vdova (Lehar/Cook) HNK Ivan Zajc, Rijeka
  • 1991: Etude a quattro (Rossini – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Pentada (Gabrijelčič – krstna izvedba) – TV Slovenija
  • 1992: Žar ptica (Stravinski) Balet HNK Ivan Zajc, Rijeka
  • Impresije (Debussy – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Simfonični ples št.1 (Rahmaninov – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1993: Prijateljsko druženje (Grieg – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • Peter in volk (Prokofjev) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1993: Šah mat (Bliss) – SNG Opera in balet Ljubljana v Veldnu, Avstrija
  • 1994: Bolero (Ravel) – SNG Opera in balet Ljubljana v Cankarjevem domu
  • 1995: Mali princ (Vrhunc – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1996: Šeherezada (Rimski-Korsakov) – HNK Ivan Zajc Rijeka
  • 1997: Prodajalna punčk (Bayer) – Srednja baletna šola, Maribor
  • 1998: Letni časi (Glazunov) – Srednja baletna šola, Maribor
  • 1999: Ognjena ptica (Stravinski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2000: Mařenka (Škerjanc) – TV Slovenija
  • 2001: Istrijanka (Pahor – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana – na Dunaju, Avstrija
  • 2002: Možiček (J. Ipavec) – Srednja baletna šola, Ljubljana – v Šentjurju
  • Anina četvorka (B. Ipavec) – Srednja baletna šola, Ljubljana – v Šentjurju
  • 2004: Kons (Lebič – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana na Prevaljah
  • Krinke (Lebič – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana na Prevaljah

Koreografije v dramskih in opernih predstavah:

  • 1954: Lažnik – (Goldoni-Žigon) – SNG Drama, Ljubljana
  • Princeska in pastirček (Golia-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • Soročinski sejem (Musorgski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Gospa Biserna reka (Hsiung-Ukmar) – Drama HNK Zagreb
  • 1955: Svatba krvi (Lorca-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • Jurček (Golia-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1956: Tri sestre (Čehov-ljudska) – SNG Drama, Ljubljana
  • Norica iz Chaillota (Giraudoux) – SNG Drama, Ljubljana
  • Lažnik (Goldoni-Žigon) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • Mož, žena in smrt (Roussin) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Pohujšanje v dolini šentflorjanski (Cankar) – SNG Drama, Ljubljana
  • Henrik IV. − 2. del (Shakespeare-Žigon) – SNG Drama, Ljubljana
  • Janko in Metka (Moder) – SNG Drama, Ljubljana
  • Odstranite norca (Priestley-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1958: Šestero mušketirjev (Mihalkov) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1959: Škrjanček (Anouilh-Vodopivec) – SNG Drama, Maribor
  • 1959: Faust (Goethe-Ukmar) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Steklena kletka (Priestley) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Yerma (Lorca-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1960: Pajčolan iz mesečine (Bor) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Galileo Galilei (Brecht-Vodopivec) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Pesem hoče biti luč (Lorca) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Dva gospoda iz Verone (Shakespeare) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Zrelostni izpit (Lacour) – Mestno gledališče Ljubljansko
  • 1961: Kri v plamenih (socialne pesmi-Jež) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Iz take smo snovi kot sanje (Shakespeare-Vodopivec) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1962: Zlati petelin (Rimski-Korsakov) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Jánošik (Cikker) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Mrtvo pismo (Pinget-Božič) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Irkutska zgodba (Arbuzov) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1963: Če denar pade na skalo (Tupan-B. Adamič) – SNG Drama, Ljubljana
  • Gioconda (Ponchielli) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Zdraha na trgu (Wolf-Ferrari) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Smeh ni greh (poljska satira-Božič) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Kar hočete (Shakespeare-Lebič) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Hura soncu in dežju (Delft-Lesjak) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Strast pod bresti (O’Neill) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1964: Srečni zmaji (Remec-Lebič) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • Razkolnikov (Sutermeister) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Saloma (R. Strauss) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1965: Inventura 65 (Mikeln-Božič) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Traviata (Verdi) – SNG Maribor
  • Prodana nevesta (Smetana) – SNG Maribor
  • 1966: Pepelka (Popović) Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • Čarodejka (Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Don Kihot (Massenet) – SNG Maribor
  • Zaroka v samostanu (Prokofjev) – SNG Maribor
  • Thais (Massenet) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Ta sveti dan veseli dan (Drabosnjak-Vodopivec) – Slovensko stalno gledališče, Trst
  • 1967: Lepa čevljarka Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • Gorenjski slavček (Foerster) – SNG Maribor
  • Soročinski sejem (Musorgski) – SNG Maribor
  • Gorenjski slavček (Foerster) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Sneguljčica (Golia-Žigon) – SNG Drama Ljubljana
  • 1968: André Chenier (Giordano) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Svet na mesecu (Haydn) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1969: Hoffmanove pripovedke (Offenbach) – SNG Maribor
  • Ocean (Švara) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Carmen (Bizet) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1970: Pikova dama (Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Trubadur (Verdi) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1971: Figarova svatba (Mozart) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Hovanščina (Musorgski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Jurček (Golia-Vodopivec) – SNG Drama Ljubljana
  • Prodana nevesta (Smetana) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1972: Prodana nevesta (Smetana) – SNG Maribor
  • 1973: Domača naloga na potepu (Žmavc) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1974: Hodl de Bodl (Honeywood) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • Carmen (Bizet) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1975: Igra o zmaju (Kislinger) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1976: Der Frieden (Aristofan-Koder) – Celovec, Avstrija
  • Otroci imajo besedo ali Victor (Vitrac-Koder) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Maks žvižgač (Krüger&Volker) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1977: Povabilo v grad (Anouilh-Božič) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • Carmen (Bizet) – SNG Maribor
  • 1978: Hodl de Bodl (Honeywood) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1979: Pasje srce (Bulgakov-Koder) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1985: Igra o zmaju (Kislinger-Koder) – Drama SNG Maribor
  • 1987: Evgenij Onjegin (Čajkovski) – SNG Maribor
  • 1999: Janko in Metka (Humperdinck) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Madame Butterfly (Puccini) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2000: Rusalka (Dvořak) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2001: Don Giovanni (Mozart) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2004: Madama Butterfly (Puccini) – SNG Opera in balet Ljubljana

Krajše koreografije za baletno šolo, proslave in prireditve

  • 1952: Valse (Čajkovski) Dom sindikatov, Ljubljana
  • Poskočnica iz opere Morana (Gotovac) Dom sindikatov, Ljubljana
  • 1953: Kobold (Grieg) Dom vojnomedicinske akademije, Beograd
  • 1954: Ukrajinski ples Dom vojnomedicinske akademije, Beograd
  • 1957: Galop (Offenbach) Aranžerji, Lj in Narodna banka, Ljubljana
  • Aranžer na Havajih (Čajkovski) Aranžerji, Ljubljana
  • Dva kavalirja v tropih (Meyerbeeer) Aranžerji, Ljubljana
  • Grand pas de deux (Perl) Narodna banka, Ljubljana
  • Dva vagabunda (Meyerbeeer) Narodna banka, Ljubljana
  • Orientalka in Margie (Čajkovski) Iskra, Kranj
  • Dva klovna in ona (Meyerbeer) Iskra, Kranj
  • 1961: Hudič in polhi polharski večer, Grosuplje
  • 1962: Ples s sabljami (Hačaturjan) novo leto, Prešernov trg, Ljubljana
  • 1963: Tri klasične etude SBŠ, Ljubljana
  • Mazurka SBŠ, Ljubljana
  • Czardasz SBŠ, Ljubljana
  • Španski ples SBŠ, Ljubljana
  • Ukrajinski ples SBŠ, Ljubljana
  • 1965: Drsalca-akrobata novo leto, Maribor
  • Klovni in finale novo leto, Mariborb
  • 1967: Pas de quatre dragih kamnov iz baleta Trnuljčica (Čajkovski) SBŠ, Ljubljana
  • Karakterna etuda (Adam) SBŠ, Ljubljana
  • 1970: Klasična etuda SBŠ, Ljubljana
  • Slovesni balet odprtje svetovnega prvenstva v gimnastiki, Ljubljana
  • 1991: Hrestač – plesrestač – HHre snežink (Čajkovski) SBŠ, Ljubljana.
  • 1992: Starinski plesi (francoska dvorna glasba) z Ramovš Consort, Spittal, Avstrija
  • 1994: Ples lotosov (kitajski ljudski ples) plesna skupina Harlekin, Celje
  • 1997: Minuetto (Buterne) Akademija za glasbo, Ljubljana
  • Duet (Zamfir) 4. Slovenski festival znanosti v Cankarjevem domu, Ljubljana
  • Duet (brez glasbe) INFOS ’97 v Kavarni hotela Slon, Ljubljana
  • 1998: Pavana AG, Ljubljana
  • Rigaudon AG, Ljubljana
  • 1999: Baletna slika (Glazunov) umetniški večer Vuke Kumar Hiti, Koper
  • 2000: Anina četvorka (B. Ipavec – krstna izvedba) komorni zdravniški koncert v cerkvi sv. Florijana, Lj
  • 2001: Furlana iz opere Gioconda (Ponchielli) SBŠ, Ljubljana
  • Pas de cinq, uvertura iz opere Gioconda (Ponchielli) SBŠ, Ljubljana
  • Ples ur (Ponchielli) SBŠ, Ljubljana
  • 2001: Božična pastorala (Avgust Ipavec) Zagorje
  • 2002: Možiček (B. Ipavec skrajšano) zdravniški komorni koncert v cerkvi sv. Florijana, Ljubljana
  • 2003: Missa Populorum (Avgust Ipavec) Čedad-Cividale, Italija
  • 2005: Urška in povodni mož (Ravel) Prešernova proslava Blaž Potočnikove čitalnice, Ljubljana
  • 2009: Samsonov prizor Škofjeloški pasijon, Škofja Loka (ponovno 2015)
  • 2016: Barve zelenega smaragda (Avgust Ipavec) Sveta Gora nad Novo Gorico (in režija)

Krajše koreografije za filme in televizijo

  • 1962: Balončkar Mali vrtiljak – TV Slovenija
  • Lovec v gozdu Mali vrtiljak – TV Slovenija
  • Klavir in violine Mali vrtiljak – TV Slovenija
  • Orso bruno angleški film Lov na proklete, Bled
  • 1963: Od ljudskega plesa do baroka (različni skladatelji) – TV Slovenija
  • 1964: Na konicah prstov (baletni film)
  • Vizija (baletni film)
  • 1965: Sunday Kind of Love (Belle, Leonard, Rhodes, Prima) – TV Slovenija
  • Trepak iz opere Sneguročka (Rimski-Korsakov) – TV Slovenija
  • 1967: Ples v sanjah slovenski film Na papirnatih avionih
  • 1994: Figarova arija filmski portret Roberta Primožiča – TV Slovenija
  • 2000: Plesni prizori v nadaljevanki dr. France Prešeren – TV Slovenija

Operne in operetne režije

  • 1975: Ero z onega sveta (Gotovac) – SNG Maribor
  • 1977: Vaške pevke (Fioravanti) – SNG Maribor
  • 1978: Carmen (Bizet) – SNG Maribor
  • 1979: Tosca (Puccini) – SNG Maribor
  • Carmen (Bizet) – HNK Split, Hrvaška
  • Istrska svatba (Smareglia) Pula in HNK Ivan Zajc, Rijeka
  • Srečkova pesem (Offenbach) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1980: Trubadur (Verdi) – SNG Maribor
  • 1981: Analfabet (Lhotka-Kalinski) Stara Zagora in Blagoevgrad, Bolgarija
  • 1984: Traviata (Verdi) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Gorenjski slavček (Foerster) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1985: Partizanka Ana (Simoniti) – SNG Maribor
  • 1986: Ugrabitev iz seraja (Mozart) – SNG Maribor
  • Kralj Lear (krstna izvedba) – SNG Maribor
  • 1992: Lažna vrtnarica (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1994: Le cinesi (Gluck) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1995: Medij (Menotti) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • Konzul (Menotti) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1999: Medij (Menotti) – SNG Maribor
  • Nesmrtni Kaščej (Rimski-Korsakov) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2002: Rita (Donizetti) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2003: Čudež v Kropi (Offenbach: La leçon de chant éléctromagnétic) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2004: Bastien in Bastienne (Mozart) – Srednja glasbena šola Ljubljana
  • 2004: Veliki dan Jožeta Dobrnika (Streul) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • Fantom v Händlovi hiši (Händel, Streul) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2006: Bastien in Bastienne (Mozart) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • Gledališki direktor (Mozart) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2007: Pierrot in Pierrette (Svete – krstna izvedba) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • Melodije srca (Gregorc) Zavod za kulturo, šport in turizem, Žalec
  • 2008: Skopuh (Paškevič) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2009: Poslednja straža (Savin) Zavod za kulturo, šport in turizem, Žalec
  • Gledališki direktor (Mozart) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • Ženitna pogodba (Rossini) – SNG Opera in balet Ljubljana

Režije opernih odlomkov

  • 1997: Figarova svatba – l. dejanje (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1998: Evgenij Onjegin – pisemski prizor in duet iz 4. dejanja (Čajkovski) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • Čarobna piščal – duet Papagene in Papagena ter Zoroastrova arija (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1999: Figarova svatba – 2. dejanje (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2000: Traviata – arije in dueti Violete in Alfreda (Verdi) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2001: La Bohème – 1. dejanje (Puccini) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • Janko in Metka – duet iz 1.dejanja (Humperdinck) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2007 Matiček se ženi – finale (Novak) – Srednja glasbena šola, Ljubljana

Režije francoskih dramskih predstav na Gimnaziji Poljane

  • 1996: Le bal des voleurs (Anouilh)
  • 1997: Au theatre comme au theatre (Servais)
  • Dom Juan – 2. dejanje (Molière)
  • On ne badine pas avec l’amour – 3. dejanje (Musset)
  • Colombe – 4. dejanje (Anouilh
  • 1998: Les precieux (Labiche)
  • Le major Cravachon (Labiche)
  • Permettez, Madame!… (Labiche)
  • 1999: La cité sans sommeil (Tardieu)
  • La jeune fille et le haut-parleur (Tardieu)
  • 2000: L’amour médecin (Molière)
  • 2001 La lycéenne (Feydeau)
  • 2002: Les Mariés de la Tour Eiffel (Cocteau)
  • 2003: Le bal des voleurs (Anouilh)
  • 2004: La grammaire est une chanson douce (Orsenna)

Nekaj kritik koreografskih in režiserskih del:

“ … V koreografskem oblikovanju Rondoja o zlatem teletu je Henrik Neubauer doumel eno najvažnejših resnic umetniškega ustvarjanja, namreč, da je najmočnejši jezik umetnosti jezik nasprotij, zato je nanje naslovil svoj koncept. Tako polne kompozicijske zavesti nasprotij nismo srečali še pri nobenemu koreografu pri nas.”
(Naši razgledi, Ljubljana, 1957)

“… Glavna zasluga za pomembnost predstave Čajne punčke pa gre brez dvoma dr. Neubauerju, ki je koreografiral osupljivo preprosto in sveže.”
(Slovenski poročevalec, 1959)

“ … Koreografsko se Beneški zamorec veže na najbolj zdravo plesno tradicijo, ki je zanjo značilna nekoliko elegična razpoloženjska nota. Neubauerja zaznamuje predvsem aksiomno čist odnos plesa do glasbe in nezmotljiv instinkt za arhitektoniko prostora in izpovednost in superiomi odnos do plesne tehnike, ki se ji koreograf ne predaja pod pritiskom manjvrednostnih kompleksov, ampak jo podreja zavestni izgradnji plesnega izraza in plesnega karakterjev.”
(Delo, Ljubljana, 1961)

“… Koreografija Iluzij ni preprosta. Njegova koreografska postavitev je stroga, plemenito čista in brez okraskov, stilno usklajena in samonikla.”
(Delo, Ljubljana, 1962)

“… Viharen uspeh ljubljanskega baleta. Zelo posrečena in živa koreografija Ognjene ptice, polna
invencije in poezije.”
(Gazzetta Nuova di Reggio, 1964)

“ … Za lep uspeh predstave gre levji delež nedvomno dr. Neubauerju, ki je storil več kot svojo dolžnost. Ob predstavi baleta Vrag na vasi se nam nehote porodi vprašanje ali so naši zares pičli, operni sestavi vedno dovolj smotmo uporabljeni, da bi dosegli v sedanjih razmerah čim boljši uspeh. Ob prijetnem presenečenju, ki nam ga je pripravil baletni ansambel, bi skoraj upal trditi nasprotno.”
(Večer, Maribor, 1966)

“ … V oblikovanju baleta Romeo in Julija je koreograf Neubauer strnil vse svoje desetletne napore in postavil na oder zrelo stvaritev, ki je arhitektonsko utemeljena, dinamično razvita in uravnana v valovanje ansambla, eksplozije bojev in mečevanja, privzdignjeno simfoničnost svečanosti in tišino grobnice, pripovedno je čista in jasna v porazdelitvi karakterjev drame, izpovedno je doživeta in resnična. Čutimo, da se nam predstavlja kot dorasla profesionalna družina, ki ta čas zmore velike stvari.”
(Delo, Ljubljana, 1968)

“ … Spretna režija Pikove dame se je opirala na odlično pripravljen izbor in na baletni ansambel, ki ga lahko uvrstimo na najvišjo raven in ki je predstavljal v koreografiji Neubauerja predstavo zase.”
(II Piccolo, 1970)

“ … Henrik Neubauer je ustvaril za predstavo Spartaka interesantno koreografijo. Z uspehom je
poskusil simbiozo klaslčneqa plesa s sodobnimi plesnimi oblikami, ki jih je spretno povezal s
folklornimi elementi. V celoti uspela predstava, ki jo lahko smatramo kot dober omen za baletni bienale v Križankah.”
(Kärntner Tageszeitung, 1972)

“ … Neubauer se je z zadnjo premiero Hamleta kot koreograf in režiser povzpel višje kot doslej.
Izjemnost novega baleta je tudi v tem, da se je koreograf izognil vsem sestavinam klasičnega baleta v najožjem pomenu besede, ki današnjega gledalca velikokrat motijo in istočasno pokazal obsežnost koreografskega slovarja.”
(Delo, Ljubljana, 1975)

“ … Tokrat lahko mirno napišem, da je prav režiserjev delež osnovno gibalo mariborske uprizoritve. Odrsko scenski izraz je bil realističen, živ, navdahnjen z ljudsko neposrednostjo, pri čemer smo doživeli duhovito izpeljano stilizirano ljudsko pripovedko o Eru z onega sveta, jasno vodeno v posameznih vlogah, ob izredno uglajenih ansambelskih scenah.”
(Delo, Ljubljana, 1975)

“ … Doživeli smo torej, vsaj tako mislim, prvič nekaj takšnega kot koreografirano režijo, kot možno pa pri nas še ne dovolj raziskano sodobno odrsko namero. Za klasično opero kot je Trubadur, pa je ta novejši pristop še bolj nenavaden. Izredno navdušenje polnega gledališča, ki se kar ni hotelo poleči, je bilo dokaz, da si predstava Trubadurja išče nadaljevanja tudi v prihodnji sezoni.”
(Večer, Maribor, 1977)

“ … Oživljena operna šola je Offenbachovo Srečkovo pesem izpeljala prisrčno, živo, tudi pevsko
mikavno; mladi so tako rekoč z obema rokama zagrabili za priložnost pevskega in igralskega nastopa, pri čemer jim je izdatno stala ob strani tudi spretnost in duhovitost režiserja Henrika Neubauerja.”
(Delo, Ljubljana, 1979)

“ … Koreografija Bolera Neubauerja pa pomeni s to baletno postavitvijo nedvomno vrh v naših scensko plesnih razčlenitvah.”
(Večer, Maribor, 1986)

“ … Premiera Ugrabitve iz Seraja v mariborski Operi bo ostala zapisana med repertoarnimi odličji sezon in dela mariborske operne hiše … Režisersko postavljanje in odrske akcije s komičnim in slikovitim tapeciranjem dogajanja pa je bilo z Neubauerjem tisti vzvod, ki ni nikjer popuščal. Predstava, ki si jo je vredno ogledati.”
(Večer, Maribor, 1986)

“… V SNG Maribor so pretekli petek uprizorili zadnjo letošnjo premiero in svetovno praizvedbo
glasbeno gledališkega dela Kralj Lear slovenskega skladatelja D. Božiča. Režiser Neubauer je vodil predstavo uglajeno ob seveda nekaterih že utečenih sposobnostih predvsem obeh dramskih igralcev.”
(Večer, Maribor, 1986)

“ … Neubauerjev Peer Gynt je narativni balet s preciznim risanjem posameznih verzov iz dramske pesnitve Henrika Ibsena na baletni oder. Pripovednost koreografije je najzgovornejša vplesih Peera z ženskami različnih karakterjev.”
(Delo, Ljubljana, 1988)

“ … Koreografija in režija Neubauerja, ki je vložil mnogo truda v tehnično dodelanost ansambla, kar ni enostavno za ansambel v nastajanju, se je razigrala v dramaturško najrazkošnejšem in najbolj vsebinsko poudarjenem tretjem dejanju Vesele vdove.”
(Novi list, Rijeka, 1988)

“ … Henrik Neubauer je v Lažnih vrtnaricah skrbel za odrski gib, za hojo, ki je bila graciozno baročna, za iznajdljivost nastopajočih, za sproščenost in tudi za soglasje med odrskim dogajanjem in glasbenim vodstvom … Zaradi sproščenih nastopov, zaradi prikazanega pevskega znanja in tudi zaradi odrske iznajdljivosti, lahko praktično pevsko delo – uprizoritev operne predstave ocenim kot zelo dobro in spodbudno. “
(Delo, Ljubljana, 1992)

“ … S težavo bi našli primernejšo komorno opero za diplomsko predstavo študentov pevskega oddelka ljubljanske Akademije za glasbo, kot je enodejanka Kitajke Wilibalda Glucka. Sinočnja predstava v ljubljanski Operi je pokazala, da delo zahteva gibčno petje, dejanje uglajeno gibanje, snov bogat dekor, glasba pa tenkočutno orkestrsko spremljavo. Vajeti igre so bile v rokah režiserja in koreografa Henrika Neubauerja. Vse štiri pevce Edito Garčevic, Marjetko Podgoršek, Ireno Svoljšak in Marjana Trčka – je v ljubezenskem štirikotniku predstavil z obilo življenjskosti in šarma. Samo želimo si lahko še več takih diplomskih produkcij.”
(Radio Slovenija, 1992)

“ … Koreografske – pedagoške sposobnosti Neubauerja so zablestele v njegovi odrski postavitvi
glasbene pravljice Peter in volk na glasbo Prokofjeva. To je vzoren primer seznanja otrok z glasbo, inštrumenti in pomenom plesnih gibov. Delo bi bilo vredno pokazati večjemu številu doraščajoče mladine.”
(Delo, Ljubljana, 1993)

“ … Opere, kakršna je Konzul ni mogoče režirati drugače kot konvencionalno, to pa je korektno opravil Henrik Neubauer.”
(Radio Slovenija, 1995)

“ … Reški balet je uprizoritev Šeherezade zaupal Henriku Neubauelju, ki je pripravil tudi libreto baletne predstave. Svojo vizijo Šeherezade je podredil sposobnostim ansambla, pri čemer je očitno, da ga je navdušila Diana Zdešar. Prav zato je vloga Parisade glavno ogrodje predstave, Šeherezada pa se kot simbol nedolžnosti in čiste ljubezni pojavi samo na začetku in koncu baleta. Da bi vsaj do neke mere ostal zvest naslovu, je koreograf in režiser v predstavo kompromisno vpeljal še nevidnega duha Džinija, ki je vez s Šeherezadinimi zgodbami, hkrati pa tudi povezava med realnostjo in spomini Šahriarja, ki so pravzaprav vsebina Neubauerjeve Šeherezade.”
(Delo, Ljubljana, 1996)

“ … Slovensko komorno gledališče je edino, ki mladim pevcem še omogoča javno nastopanje … Gledališki direktor v prevodu dr. Neubauelja je duhovita satira gledaliških prilik tistega časa. Glasba je duhovita, odrske besede spretno postavljene, pevsko primadonska spora in skakanje v lase pa markantna elementa dela.”
(Večer, Maribor, 2006)

“ … Mestni muzej Ljubljana se že nekaj časa ponaša s prenovljeno podobo Turjaške palače, ki je zdaj še veliko bolj prijetno okolje, primerno za različne kulturno – umetniške prireditve. Med skrivnostnimi zidovi muzeja pa se je za nekaj časa naselil tudi zapeljivi operni fantom … Čeprav komorne operne predstave v slovenskem prostoru niso novost, so vsekakor prej izjema kot pravilo. Fantoma v Händlovi hiši so tako v nadvse prijetnem okolju izvedli člani Slovenskega komornega glasbenega gledališča … Da so tovrstne predstave lahko prava glasbena osvežitev in izjemno doživetje, pa se lahko prepričate tudi na kateri od ponovitev.”
(Mag, Ljubljana, 2004)

“ … Kratko, toda zapleteno, skoraj detektivsko vsebino Fantoma v Händlovi hiši smo podoživeli v vseh opernih elementih, četudi je res šlo za pravo komorno glasbeno gledališče. Še več, poleg omenjenega društva Slovenskega komornega glasbenega gledališča, se pri nas nihče tako načrtno ne ukvarja s tovrstno produkcijo, ki jo je v svetovni glasbeno gledališki literaturi na pretek, nekaj pa bi se je našlo tudi pri nas.”
(Radio Slovenija, 2004)

“ … Po obsežnih in z visokimi umetniškimi dosežki doživetih svetovnih glasbenih dnevih, s katerimi se je začel tudi kulturni val predstav nove sezone, je za prijetno presenečenje poskrbelo Slovensko komorno glasbeno gledališče s sproščujočo enodejanko “Čudež v Kropi” Jacquessa Offenbacha … Igralsko zasedbo so dopolnili še Irena Svoljšak kot Anžetova baba ter Drago Grabnar in Henrik Neubauer kot Kroparja. Prevod Offenbachove “La leçon de chant electromagnetique” je pravzprav odlična predelava libreta Ernsta Bourgeta, v kateri je Jože Humer zgodbo aktualiziral in jo približal slovenskemu gledalcu … Statičnosti dogajanja v prostoru in času, ko je v ospredju živahen in humorja poln dialog, odgovarja minimalistična scena, poudarjena z režisersko idejo Henrika Neubauerja, ki izniči distanco med igralsko skupinico in občinstvom: ne samo, da večji del zasedbe odigra svojo vlogo kar iz avditorija; tudi glavni igralec (Anže) se pojavi med gledalci, svoj prihod na oder pa uprizori z drenjanjem skozi vrste. Da bi se gledalec poistovetil z nastopajočimi, poskrbi še odsotnost kostumografa, ki naredi igro zelo vsakdanjo, spontanost in neobremenjenost nastopa vseh petih akterjev pa daje realistični videz predstave. “
(Špela Tršinar)

Prevodi

Knjižni prevod

  • 1984 Millie J. Ragosta: Hiša na Curtinovi ulici

Prevodi opernih besedil

  • 1986: W. A. Mozart: Ugrabitev iz seraja (govorjeni del)
  • 1987: J. Strauss, ml.: Netopir (govorjeni del)
  • 2002: G. Donizetti: Rita (govorjeni del)
  • 2004: E. Streul: Fantom v Händlovi hiši
  • 2006: W. A. Mozart: Gledališki direktor
  • 2008: V. Paškevič: Skopuh
  • 2009: G. Rossini: Ženitna pogodba (priredba in dopolnitev)

Izdana knjižna dela in publicistika

Dr. Neubauer je pionir raziskovanja plesne preteklosti na Slovenskem in po njegovi zaslugi smo Slovenci prvič dobili celovit pregled zgodovine in razvoja plesne umetnosti pri nas. Prav tako je tvorec prvih teoretičnih del s področja plesa, giba in obnašanja v našem prostoru, ter strokovni sodelavec pri različnih enciklopedijah in leksikonih. Njegove knjige in učbeniki predstavljajo edino izvirno slovensko literaturo iz navedenih področij. Z raziskovanjem preteklosti se ukvarja že od zgodnjih šestdesetih let, njegova tovrstna dejavnost pa sega tudi na področje opere, splošne gledališke zgodovine in zgodovine glasbeno-gledališkega šolstva.
Tudi publicistična dejavnost dr. Neubauerja je izredno razvejana in obsežna. Njegovi
prispevki s področja plesne in operne umetnosti (o glasbeno-gledaliških delih, o osebnostih opere in baleta, o opernih in baletnih predstavah ter gostovanjih, glasbeno-gledališke kritike), ki jih je napisal prek 500, tvorijo edinstveno kroniko glasbeno-gledališkega življenja pri nas in so pomemben prispevek k ohranjanju naše kulturne dediščine.

Knjige in knjižice

  • 1958: Kronične bolezni kot vzrok smrti in nezmožnosti za delo v Sloveniji (študija mortalitetne in morbiditetne statistike)
  • 1960: Priročnik za vaje iz higiene
  • 1992: Glasbenogledališka dela slovenskih skladateljev (opere, operete, baleti)
  • 1993: Slovenian Theatre (v angleščini s sodelavci)
  • 1994: Slovenian Theatre – Théâtre slovène (v angleščini in francoščini s sodelavci)
  • 1997: Gib skozi stoletja (obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja)
  • 1998: Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji I (od 17. stoletja do leta 1946)
  • Klasični balet I (metodološki učbenik za prvo leto pouka)
  • Ples skozi stoletja (starinski plesi – mejniki v razvoju plesne umetnosti)
  • 1999: 80 let slovenskega baleta (1918/19–1998/99)
  • Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji II (od leta 1946 do 1999)
  • Baletni besednjak (leksikon baletnega strokovnega izrazja)
  • 2000: Klasični balet II (metodološki učbenik za drugo leto pouka)
  • Vodnik po baletih slovenskih skladateljev
  • Vodnik po operah slovenskih skladateljev
  • 2001: Plesne dejavnosti (ples, ljudski plesi, starinski in družabni plesi) – učni načrt za izbirni predmet v programu osnovnošolskega izobraževanja
  • 2002: Razmišljanja o prihodnosti operne umetnosti v Sloveniji s pogledom v prihodnost in sedanjost
  • Razmišljanja o gledališki kritiki
  • 2003: Kocka sreče – pesmi jutranjice
  • Svetleča krila – pesmi jutranjice
  • Svet odrske igre (osnove gledališke igralske tehnike)
  • Razmišljanja o položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas
  • 2004: Slovenska literarna dela na glasbenogledališkem odru
  • 2005: Karakterni plesi – plesi evropskih narodov na gledališkem odru
  • 2006: Umetnost koreografije
  • Od Možička do Arhitekture tišine (1926–2006)
  • 2008: Obrazi slovenskega baleta
  • Opereta v Sloveniji (zgodovinski pregled)
  • 2010: Spomini s potovanj – srečanja z umetniki, deželami in njihovo kulturo
  • Spretnost odrskega mečevanja (odrski borbeni prizori)
  • 2011: Slovenski umjetnici na hrvatskim pozornicama – Balet
  • 2012: Obračun – moje delo in življenje
  • Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno 1941 – 1945
  • 2014: Petnajst let Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
  • Davorin Jenko in njegova glasba za gledališče
  • 2017: Slovenske opere
  • 2018: Slovenski baleti
  • 2020: Svetovna zgodovina plesa

Prispevki v drugih knjižnih izdajah

  • 1955: Osnovi kinetografije i njena primjena u folkloristici; v: Rad kongresa folklorista Jugoslavije na Bjelašnici
  • 1958: Kinetografija in njeni znaki; v: Slovenski ljudski plesi Primorske
  • 1963: Slavko Osterc in slovenski balet; v: Slavko Osterc, spominski zbornik
  • 1967: Kronika razvoja baletne umetnosti v Ljubljani; v: Gledališki list Opere in baleta Ljubljana
  • 1970: Kronika baletne šole v Ljubljani (z Lidijo Wisiak); v: 20 let Srednje baletne šole v  Ljubljani
  • Kratek kronološki pregled razvoja slovenskega baleta; v: Petdeset let slovenskega baleta
  • 1978: The Art of Ballet in Yugoslavia; v: 11. BCG Fiziološkega inštituta medicinske fakultete v Ljubljani
  • Yugoslav Folk Dances; v: 11. BCG Fiziološkega inštituta medicinske fakultete v
    Ljubljani
  • 1983: Jelena Dmitrijevna Poljakova; v: Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega  muzeja št. 40
  • 1985: Novitete v repertoarju ljubljanske Opere po osvoboditvi; v: Zbornik referatov simpozija o sodobni slovenski operni ustvarjalnosti
  • 1992: O baletu ob stoletnici zgradbe deželnega gledališča v Ljubljani; v: 100 let operne hiše v Ljubljani
  • 1993: Slovenia – High Artistic Quality Inspite of Political Changes; v: The World of Theatre
  • 1990-1992: Unter erschwerten Bedingungen (Die Tanzszene in den Staaten des ehemaligen Jugoslawiens); v: Ballett International št. 4
  • Traditions of Vocal Training in Slovenia and the Present Situation; v: Slovenian
    Theatre, Ljubljana
  • 1995: Miroslav Belović na međunarodnom ljubljanskom festivalu; v: Miroslav Belović – zbornik
  • Theatre in Slovenia; v: World Theatre Directory
  • Dance Theatre in Slovenia; v: World Encyclopedia of Contemporary Theatre
  • Music Theatre in Slovenia; v: World Encyclopedia of Contemporary Theatre
  • Carlotta Grisi – prva Giselle; v: Gledališki list Opere in baleta Ljubljana
  • 1998: Dance Research and Publication in Yugoslavia; v: International Encyclopedia of Dance
  • 2000: Petdesetletnica ustanovitve Baletne šole v Ljubljani; v: Zbornik Srednje glasbene in baletne šole
  • Slovenia – More Productions, Bigger Audiences; v: The World of Theatre 2000 Edition
  • 2002: Ljubljanski balet od začetkov do danes; v: 110 let ljubljanske Opere
  • 2003: Slovenia; v: The World of Theatre 2003 Edition
  • 2009: Razvoj baleta v Mariboru od prvih začetkov do danes; v: Devetdeset let Slovenskega  narodnega gledališča v Mariboru
  • 2010: The Creation of International Dance Day; v: Celebration of International Dance Day
  • Balet; v: Slovenski umjetnici na hrvatskim pozornicama/Slovenski umetniki na hrvaških odrih

Sodelovanje pri leksikonih, slovarjih in enciklopedijah

  • 1966: Vsë o balete – Izdateljstvo Muzika Moskva Leningrad
  • 1972: Slovenski gledališki leksikon – Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 1972
  • 1974–1977: Ballett – Friedrich Verlag Velber bei Hannover
  • 1981: Gledališki besednjak – Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega,1981
  • 1981: Balet – Sovetskaja enciklopedija Moskva
  • 1982: The Concise Oxford Dictionary of Ballet-Second Edition – Oxford University Press London
  • 1982–1991 in 2001→: Slovenski biografski leksikon – Slovenska akademija znanosti in umetnosti
  • 1983 →: Terminološki slovar – Slovenska akademija znanosti in umetnosti 
  • 1984: Leksikon jugoslovanske muzike – Jugoslovenski leksikografski zavod Zagreb
  • 1985, 1991: Slovar slovenskega knjižnega jezika IV, V – Slovenska akademija znanosti in umetnosti Ljubljana
  • 1987–2002: Slovenska enciklopedija – Mladinska knjiga Ljubljana
  • 1997–1998: Veliki splošni leksikon – DZS Ljubljana
  • 1994: The World Encyclopedia of Contemporary Theatre – Routledge London and New York
  • 1998: International Encyclopedia of Dance – Oxford University Press New York Oxford
  • 2005–2006: Veliki angleško-slovenski slovar Oxford – DZS Ljubljana
  • 2011: Slovenika – Mladinska knjiga Ljubljana

Nekaj razmišljanj o knjižnih delih dr. Henrika Neubauerja:

“ … Obsežna knjiga Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji 1. ki je izšla pri založbi Forma 7, je prvi poskus zaokroženega pregleda razvoja baleta pri nas. Knjiga je rezultat štiridesetletnega dela dr. Henrika Neubauerja, izrednega profesorja za ples in operno igro na akademiji za glasbo ter med drugim tudi častnega doktorja Univerze plesa v Parizu … Avtor spremlja obdobja posameznih baletnih mojstrov, razčlenjuje sestavo ansamblov, posreduje podatke o pomembnejših plesalcih in plesalkah ter opisuje postavitve samostojnih baletov in gledaliških predstav, pri katerih so sodelovali baletni ansambli. Dodani so še kritični zapisi iz dnevnega in periodičnega tiska … “
(Delo, Ljubljana, 1997)

“ … Včeraj se je na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru mudil dr. Henrik Neubauer, izredni profesor za ples in operno igro na ljubljanski Akademiji za glasbo ter mednarodno priznani raziskovalec in strokovnjak na področju opere in baleta … čeprav knjiga zadovoljuje strokovne kriterije, je dr. Neubauer prepričan, da je napisana dovolj zanimivo, da ni namenjena le baletnim plesalkam in plesalcem, temveč bo zanimiva tudi širšemu krogu bralcev, ki jih zanima tovrstna gledališka ustvaJjalnost in poustvarjalnost. Po mnenju recenzenta knjige Bojana Kavčiča pa gre za prvi poskus zaokroženega in natančnega pregleda razvoja baleta pri nas.”
(Večer, Maribor, 1997)

“ … Mnogi se večkrat sprašujemo, kako so živeli ljudje nekoč, kaj so delali, kakšni so bili. Zanima nas, kako so bili oblečeni, kako so se obnašali, in, ne nazadnje, kako so se gibali …. Odgovore na vsa ta vprašanja nam bo dala nova knjiga, ki obravnava obnašanje in gibanje, ravnanje z oblačili in njihovimi dodatki od poznega srednjega veka do začetka našega stoletja. … Knjiga je razdeljena v štiri sklope in zajema obdobje od konca 15. vse do vključno 19. stoletja. Na začetku sem izpostavila “gledališčnike”, vendar bi knjigi storili veliko krivico, če na koncu ne bi dodala, da je pisana zelo poljudno, strokovno preprosto. Naravnost ponuja se ljudem, še posebno mladim, ki bi radi čim več izvedeli o naši preteklosti. Sem sodijo tudi obleka, načini lepega vedenja in obnašanja …. Vsebino bogatijo risbe in fotografije.”
(Dnevnik, Ljubljana, 1997)

“ … Sodobna naglica je pravila obnašanja hudo poenostavila, pogosto na škodo znosnejšega sobivanja ljudi. Družabni protokol v še tako imenitnih okoljih je danes le bleda senca številnih natančnih zapovedi, ki jih je bilo treba v družbi obvladati v stoletjih, ki se raztezajo od petnajstega pa tja do devetnajstega. Prav zato je drobna knjiga dr. Henrika Neubauerja Gib skozi stoletja (s podnaslovom obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja, izšlo pri Formi 7) veliko več kot le priročniško čtivo za igralce, kostumografe in koreografe ali študente teh smeri. Zanimivo je že samo listati med risbami obveznih priklonov, kretenj s klobukom, vodenja dame za rook ali pod roko, med krinolinami in njihovimi različicami, med spreminjajočo se modo, ki kaže, kako smo se po eni strani osvobajali in po drugi praznili. … Ker nima niti sto strani, ker njen format ni ne velik ne težak, nam knjiga dela družbo, ne da bi nas obremenjevala. Slog ni zahteven ali priročniški, je jedrnat in lahko razumljiv, brez odvečnosti; izvor tujk je zanimivo pojasnjen.”
(Vikend magazin, Delo, Ljubljana, 1997)

Pedagoška dejavnost

Pedagoška dejavnost dr. Henrika Neubauerja je neprecenljiva tako na plesnem kot na opernem področju. Redko se zgodi, da je vrhunski umetnik in hkrati vrhunski strokovnjak pripravljen posvetiti toliko časa in energije vzgoji mladega kadra za glasbeno gledališče, hkrati pa lahko pokaže tudi izvrstne rezultate pedagoškega dela.

Vabljen na predavanja na univerzah doma in v tujini:

  • 1965: The Departments of Music and Theatre Arts, Slosberg Recital Hall, Brandeis University, Boston, ZDA – »Balet in Yugoslavia«
  • 1965: Dance Department of U.C.L.A.(University of California), Los Angeles, ZDA – »Balet Ljubljana«
  • 1965: Dance Department, Dallas Theatre Center, University Dallas, ZDA – Pouk mojstrskega 1. razreda in predavanji »Dance in Yugoslavia« & »My travels in U.S.«
  • 1965: Illinois Music Committee, University of Illinois, Chicago – »Ballet in Yugoslavia« – 2x
  • 1994: Konservatoriurn der Stadt Wien, Dunaj, Avstrija – Dvodnevno predavanje o organizaciji baletnih tekmovanj
  • 2001: Hochschule für Schauspielkunst »Ernst Busch«, Berlin – Predavanja o plesu, gibanju, stilu in gestiki v različnih obdobjih v teku letnega semestra
  • 2001: Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Oddelek za predšolsko vzgojo – Gostujoči profesor. »Pouk starinskih plesov v okviru predšolske vzgoje«
  • 2001: Oddelek za glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru – »Razmišljanja o prihodnosti operne umetnosti v Sloveniji s pogledom na preteklost in sedanjost«.
  • 2001: Muzikološki inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani – Seminar »Starinski plesi«
  • 2005: Hochschule für Schauspielkunst »Ernst Busch«, Berlin – Predavanja o plesu, gibanju, stilu in gestiki v različnih obdobjih

Vabljen na predavanja drugod v tujini in doma:

  • 1955: Tečaj iz plesne pisave po Labanu – kinetografije – Kongres folklorista Jugoslavije – Bjelašnica
  • 1956: Tečaj Labanove pisave – Savez folklorista Jugoslavije – Ljubljana 6.-15.2.1956
  • 1962: 1. posvetovanje o problemih opernobaletnih gledališč v Jugoslaviji, Ljubljana – »Baletna problematika v Jugoslaviji«
  • 1965: Ballet Guild of Chicago, Chicago, ZDA – »Ballet in Yugoslavia«
  • 1976: Jugoslovanski center Köln, Nemčija- »Ballett in Jugoslawien« (v nemščini)
  • 1976: Gesellschaft für Musiktheater (v nemščini), 9. Tedni baletnih in plesnih filmov, Dunaj, Avstrija – »Baletna video produkcija Televizije Ljubljana« – 2x
  • 1986: Savonlinna, Finska – seminar “Opera as a popular feast” Komiteja za glasbeno gledališče ITI- »Opera in the open air«
  • 1986: II. International Workshop of Music Theatre, München, Nemčija – Predstavitev glasbenogledališke predstave ‘Kralj Lear’ D. Božiča ob videoposnetkih (v angleščini)
  • 1988: International conference: Dance Scholarship Today, Essen, Nemčija – Yugoslav report
  • 1990: Drama SNG Ljubljana – Predstavitev novega glasbenogledališkega dela ‘Telmah’ D. Božiča
  • 1990: Jugoslovanska glasbena tribuna, Opatija – Promocija glasbenogledališkega dela ‘Telmah’ D. Božiča
  • 1994: ITI International Musiktheater Workshop München, Nemčija – »Kulturelle Situation der Ausländer und ethnischen Minoritäten in Slowenien«
  • 1995: Međunarodni kulturni centar Muzičke omladine Hrvatske u Grožnjanu – Tečaj povijesnih plesova
  • 1995: Gesellschaft für Musiktheater, 28. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov (v nemščini), Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev baletnih videov Televizije Ljubljana,
  • 1996 V. International Workshop of Music Theatre, München, Nemčija – Predstavitev opere ‘Krog s kredo’ S. Osterca (v angleščini)
  • 1996: Gesellschaft für Musiktheater, 29. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov (v nemščini), Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih baletnih videov
  • 1996: Gesellschaft für Musiktheater, jesenski spored 1996, Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih opernih videov
  • 1997: Gesellschaft für Musiktheater, Dunaj, Avstrija – Otvoritev grafične razstave jedkanic akad. kiparja Janeza Pirnata s predstavitvijo umetnika in njegovega dela
  • 1997: Gesellschaft für Musiktheater, jesenski spored 1997, Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih opernih videov
  • 1998: Gesellschaft für Musiktheater, 31. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov (v nemščini), Dunaj, Avstrija – »0 slovenskem baletnem šolstvu« – 2x
  • 1999: Gesellschaft für Musiktheater, 32. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov, Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih baletnih videov
  • 2000: Gesellschaft für Musiktheater, 33. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov, Dunaj, Avstrija – »O zgodovini slovenskega baleta« – 2x
  • 2000: 26. Mednarodni baletni seminar v Wolfseggu, Avstrija – Slavnostni govor ob otvoritvi
  • 2001: Gesellschaft für Musiktheater, Dunaj, Avstrija – Slavnostni govor ob otvoritvi razstave »80 let slovenskega baleta«
  • 2001: Les rencontres europeennes des artistes, Cabourg, Francija – »Rights of performers in Central and Eastern European countries«; »With the perspective of enlargement, how can the European Union help prornote performers’ rights in Central and Eastern European countries« – uradni govorec
  • 2002: Položaj baletne umetnosti v svetu in pri nas – Simpozij ob 50-letnici ustanovitve Slovenskega gledališkega muzeja »Vidiki slovenske gledališke zgodovine«

Dr. Neubauer je s svojim koreografskim in režiserskim delom brez dvoma nadgradil temelje, ki so jih postavili njegovi predhodniki; z Golovinom, Mlakarjem in Šparemblekom predstavlja štiri najvidnejše in najvplivnejše slovenske koreografe. S svojim strokovnim znanjem in poznavanjem zgodovine evropskega in svetovnega baleta je zvišal kakovost obeh nacionalnih slovenskih baletnih ansamblov in ju postavil ob bok tujim operno baletnim hišam, ki se ponašajo z daljšo tradicijo ustvarjanja. Da se slovenski balet še vedno nahaja na tej poziciji in da uživa spoštovanje v mednarodnih krogih, je brez dvoma posledica Neubauerjevega preteklega dela v slovenskem baletnem prostoru.
Njegove strokovne knjige in učbeniki so prva resno zastavljena teoretična dela na plesnem področju, s katerimi je zapolnil vrzel v tovrstni literaturi, brez katere ne bi mogli pričakovati nadaljnjega razvoja in rasti baletne umetnosti pri nas. Knjiga Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji I in II, pa predstavlja izsledke prve tovrstne raziskave baleta v Sloveniji, ki je obenem edinstvena kronika glasbeno gledališkega življenja pri nas.

Objavljeno dne

Baletni premisleki in pomisleki: ANNNABELLE LOPEZ OCHOA / 14. oddaja: 12. junij 2024

Baletni premisleki in pomisleki

pogovor v živo

ANNNABELLE LOPEZ OCHOA

Štirinajsta oddaja: 12. junij 2024

Pogovor z Annnabelle Lopez Ochoa je vodila Tatjana Ažman. 

Pogovor, objavljenem na YouTube kanalu DBUS,  je potekal preko spletnega komunikacijskega programa ZOOM, v živo 12. junij 2024.

Ogled pogovora:

Annabelle Lopez Ochoa je kolumbijsko belgijskega porekla, rojena v Belgiji. Študirala je na Kraljevi baletni šoli v Antwerpnu in 12 let plesala v različnih evropskih baletnih skupinah. Leta 2003 se je začela posvečati samo koreografiranju. Do sedaj je ustvarila dela za več kot 70 baletnih skupin po svetu. Lopez Ochoa ni samo nagrajena in iskana plesna koreografinja, temveč ustvarja tudi za gledališče, opero in glasbeno gledališče. V času pandemije je začela ustvarjati plesne filme. Ustvarila in zmontirala je 23 plesnih filmov. Od sezone 2025/2026 je imenovana za rezidenčno koreografinjo za balet iz Dortmunda. Več info na njeni spletni strani http://www.annabellelopezochoa.com

Annnabelle Lopez Ochoa is a Colombian – Belgian choreographer, coming from Belgium. She studied at the Royal Ballet School of Antwerp and danced for 12 years with different Europian dance companies. In 2003 her focus shifted and she dedicated herself only to choreography. Since then she created works for more then 70 companies around the world. She si not only award-winning ad sought-after dance choreographer but she also creates works for theatre, opera and music theater. During the pandemic she started creating dance films. She created and edited 23 short dance films. From season 2025/2026 she is appointed as artist in residence for Dortmund ballet.For more follow her page. http://www.annabellelopezochoa.com

Objavljeno dne

Alenka Ribič: Slovenska poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa 2024

ALENKA RIBIČ, slovenska baletna prvakinja, prvakinja Baleta SNG Maribor in baletna mojstrica.

Vsak plesalec ve, kaj je ples, kaj lahko s plesom izraža in kakšne vrste plesa poznamo. Vsak plesalec tudi ve, kakšni občutki se ob plesu porajajo. A čeprav vsak te občutke dojema na svoj način, sem prepričana, da vsi plešemo iz lastnega zadovoljstva in ljubezni do plesa.

Ko enkrat začneš plesati, te ples prevzame in ti ne pusti več dihati brez njega. Vsak plié je tvoja zgodba, vsaka pirueta je tvoje potovanje. Potovanje v baletu je v dobrem in slabem zaznamovalo tudi moje življenje. Po 8 letih baletne šole in 35 letih kot prvakinja baleta v mariborskem gledališču, kjer sem zadnja leta tudi baletna pedagoginja in asistentka, se zavedam, da je balet ne samo spremenil moje življenje, temveč ga je popolnoma prevzel.

Nikomur ne pusti, da ti vzame veselje do plesa, samo nadeni si svoj »tutu« in pleši naprej!

Zelo mi je všeč misel igralke Sandre Bullock:

»Pravilo je, da moraš malo odplesati zjutraj, preden zapustiš dom, ker ti to spremeni način, kako boš hodil po svetu.«

In ja, ples nam spremeni način življenja – ples je naše življenje.

Objavljeno dne

Marianela Núñez, Argentina: Poslanica ITI ob Mednarodnem dnevu plesa 2024

MARIANELA NÚÑEZ, Argentina – mednarodno priznana baletna plesalka

Za pisanje zgodovine ni dovolj spomin. In zgodovina gledališča, tako kot zgodovina vsakega od nas, je tudi zgodovina drugih, zgodovina o tem, kako se je umetnost, kot je ples, selila in rasla na različnih zemljepisnih širinah.
 
Na stenah v poslopju Kraljevega baleta je obešena zakladnica fotografij, ki pripovedujejo o potovanju, zgodovina kliče svoje protagoniste, in ples v Argentini sije z vsakim od teh imen.
 
Pogosto se institucije, izogibajo soočanja z odmevom obrazov in z imeni preteklosti ter se potopijo v tiho anonimnost. 
 
Organizacije, ki jih promovira in podpira ITI-UNESCO, kot je na primer Argentinski plesni svet, oa pogosto delujejo kot primer tistih, ki se borijo proti pozabi.
 
Z vami sem v zavezi, da rešimo in oživimo zgodovino mojstrov, umetnikov in koreografov, ki so v preteklosti obogatili svet plesa in si zaslužijo, da so zgled prihodnjim generacijam. Zavedati se moramo, da plesalci nismo gledalci, ampak dediči plesne tradicije prepletene  z umetnostjo, dostojanstvom in odrekanjem ter tisti, ki se zavedamo, da smo za umetnost poklicani, ker ljubimo lepoto. Čeprav našo pozornost pritegneta sedanjost in prihodnost, pa ne smemo pozabiti, da brez trdnih temeljev preteklosti in brez kontinuirane rodovitnosti naše zemlje, plesno drevo ne more bogato uspevati. Korenine so tradicija in hkrati tisto, kar hrani našo umetniško dušo.

Objavljeno dne

Mednarodni dan plesa 2024

29. april 2024

Mednarodni plesni komite, ki deluje pod okriljem Mednarodnega gledališkega inštituta ITI Unesco, je leta 1982 ustanovil Mednarodni dan plesa. Praznujemo ga 29. aprila, na rojstni dan Jeana-Georgesa Noverra (1727−1810), stvaritelja novodobnega baleta. Vsako leto na ta dan obkroži svet poslanica ene od znamenitih osebnosti s področja plesa. Namen praznovanja in vsakoletne poslanice je povezati vse zvrsti plesa, da bi častili to obliko umetnosti in vedno znova odkrivali njeno univerzalnost, da bi premagali vse politične, kulturne in etnične ovire ter povezali ljudi skozi mir in prijateljstvo v jeziku, ki mu pravimo PLES. 

Pri nas je leta 2009 Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) pričelo z objavljanjem slovenskih plesnih poslanic ob Mednarodnem dnevu plesa. Te slovenskemu plesnemu krogu in slovenski javnosti vsako leto sporoča eden od priznanih domačih baletnih in plesnih umetnikov. Prva, leta 2009, je bila zaupana koreografu, baletnemu plesalcu in Umetniškemu direktorju Baleta SNG Maribor Edwardu Clugu; druga, leta 2010 baletnemu plesalcu, koreografu, pedagogu in dobitniku strokovne nagrade Pia in Pino Mlakar 2010 za vseživljenjsko delo na področju baletne koreografije Vlastu Dedoviču; leta 2011 baletnemu plesalcu, koreografu, pedagogu, prejemniku strokovne nagrade Lydie Wisiakove 2011 za življenjsko delo na področju baletne umetnosti ter Prešernove nagrade za življenjsko delo 2018 Janezu Mejaču; leta 2012 baletnemu umetniku in častnemu predsedniku DBUS dr. Henriku Neubauerju; leta 2013 solistki baleta SNG Maribor in koreografinji Valentini Turcu; leta 2014 baletnemu plesalcu in prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo 1996 Vojku Vidmarju, leta 2015 plesalcu, koreografu in prejemniku nagrade Prešernovega sklada 2015Gregorju Lušteku; leta 2016 baletni in plesni pedagoginji ter pobudnici Revij klasično-baletnih šol in društev RS Ani Vovk Pezdir;  leta 2017 baletnemu plesalcu, koreografu in predsedniku Društva baletnih umetnikov Slovenije Tomažu Rodetu; leta 2018 baletni plesalki, pedagoginji in prejemnici strokovne nagrade Lydie Wisiakove za življenjsko delo leta 2017 Ljiljani Keča, leta 2019 baletnemu plesalcu in umetniškemu vodji Baleta SNG Opera in balet Ljubljana Petru Đorčevskemu, leta 2020 koreografu, plesalcu, režiserju, prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2020 Milku Šparembleku in baletnemu plesalcu, prejemniku strokovne nagrade Lydie Wisiakove za življenjsko delo leta 2019 in prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 1996, Vojku Vidmarju, leta 2021 priznani baletni solistki Nini Noč, leta 2022 prejemniku Glazerjeve nagrade za življenjsko delo v letu 2021, priznanemu slovenskemu baletnemu solistu, Edvardu Dežmanu, leta 2023 slovenski baletni prvakinji, baletni pedagoginji in koreografinji ter prejemnici strokovne nagrade Lydie Wisiakove za življenjsko delo, Neni Vrhovec, v letu 2024 pa poslanico sporoča slovenska baletna prvakinja in prvakinja Baleta SNG Maribor, Alenka Ribič.

Slovenska poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa 2024

Društvo baletnih umetnikov Slovenije, krovna organizacija s področja baletne umetnosti v Sloveniji

Slovenska plesna poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa 2024

ALENKA RIBIČ, slovenska baletna prvakinja, prvakinja Baleta SNG Maribor in baletna mojstrica.

Vsak plesalec ve, kaj je ples, kaj lahko s plesom izraža in kakšne vrste plesa poznamo. Vsak plesalec tudi ve, kakšni občutki se ob plesu porajajo. A čeprav vsak te občutke dojema na svoj način, sem prepričana, da vsi plešemo iz lastnega zadovoljstva in ljubezni do plesa.

Ko enkrat začneš plesati, te ples prevzame in ti ne pusti več dihati brez njega. Vsak plié je tvoja zgodba, vsaka pirueta je tvoje potovanje. Potovanje v baletu je v dobrem in slabem zaznamovalo tudi moje življenje. Po 8 letih baletne šole in 35 letih kot prvakinja baleta v mariborskem gledališču, kjer sem zadnja leta tudi baletna pedagoginja in asistentka, se zavedam, da je balet ne samo spremenil moje življenje, temveč ga je popolnoma prevzel.

Nikomur ne pusti, da ti vzame veselje do plesa, samo nadeni si svoj »tutu« in pleši naprej!

Zelo mi je všeč misel igralke Sandre Bullock:

»Pravilo je, da moraš malo odplesati zjutraj, preden zapustiš dom, ker ti to spremeni način, kako boš hodil po svetu.«

In ja, ples nam spremeni način življenja – ples je naše življenje.

Mednarodna poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa 2024

International Theatre Institute ITI
World Organization for the Performing Arts

Mednarodna plesna poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa 2024

MARIANELA NÚÑEZ, Argentina – mednarodno priznana baletna plesalka

Za pisanje zgodovine ni dovolj spomin. In zgodovina gledališča, tako kot zgodovina vsakega od nas, je tudi zgodovina drugih, zgodovina o tem, kako se je umetnost, kot je ples, selila in rasla na različnih zemljepisnih širinah.

Na stenah v poslopju Kraljevega baleta je obešena zakladnica fotografij, ki pripovedujejo o potovanju, zgodovina kliče svoje protagoniste, in ples v Argentini sije z vsakim od teh imen.

Pogosto se institucije, izogibajo soočanja z odmevom obrazov in z imeni preteklosti ter se potopijo v tiho anonimnost. 

Organizacije, ki jih promovira in podpira ITI-UNESCO, kot je na primer Argentinski plesni svet, oa pogosto delujejo kot primer tistih, ki se borijo proti pozabi.

Z vami sem v zavezi, da rešimo in oživimo zgodovino mojstrov, umetnikov in koreografov, ki so v preteklosti obogatili svet plesa in si zaslužijo, da so zgled prihodnjim generacijam. Zavedati se moramo, da plesalci nismo gledalci, ampak dediči plesne tradicije prepletene  z umetnostjo, dostojanstvom in odrekanjem ter tisti, ki se zavedamo, da smo za umetnost poklicani, ker ljubimo lepoto. Čeprav našo pozornost pritegneta sedanjost in prihodnost, pa ne smemo pozabiti, da brez trdnih temeljev preteklosti in brez kontinuirane rodovitnosti naše zemlje, plesno drevo ne more bogato uspevati. Korenine so tradicija in hkrati tisto, kar hrani našo umetniško dušo.

Objavljeno dne

Slovenski baletni umetnik Ivo Kosi

Ivo Kosi se je rodil v Ljubljani, 5. septembra 1940. Srednjo baletno šolo je končal v Ljubljani. V ljubljanskem baletnem ansamblu je začel honorarno nastopati leta 1963, že med šolanjem na srednji baletni šoli v Ljubljani, ki jo je končal leta 1968. V ljubljanski Balet je bil angažiran leta 1965 in v njem je ostal 30 let, do upokojitve leta 1995. Od leta 1990 je bil nastavljen kot koreografski asistent. Od prve vloge leta 1967 v šolski predstavi Hrestač, kjer je plesal Mišjega kralja, je pogosto imel solistične vloge, med drugim ponovno v Hrestaču, Čudežnem mandarinu, Posvečenju pomladi (On), Razuzdančevi usodi, Žici, Povratniku, Hamletu (Grobar), Plesu kadetov (Ravnateljica), Romeu in Juliji (Benvolio), Boleru, večkrat je nastopal tudi po televiziji. Predvsem pa se je od leta 1979, ko je pripravil Zrak na glasbo J.S:Bacha za skupino “Lidija Sotlar”, uveljavil kot koreograf. Za isto skupino je naredil še Romanco I.van Beethovna, Delavca D Bučarja, Balet za dva I., van Beethovna, Tarsko valo Janeza Gregorca, Srečanje Vangelisa, Omen S- Rahmaninova in Glasbo za vodi G-F-Händla. V ljubljanski Operi in baletu je koreografiral Zapeljivca, Balleti, Prerojenje, Koncert za violino in orkester v g-molu, Povodnega moža in Musiques funébres, v Mariboru Zorenje, za televizijo pa med drugim Krst pri Savici J. Goloba ter Štiri temperamente I. Petriča. Koreograf je bil tudi pri nekaterih opernih predstavah in produkcijah Srednje baletne šole v Ljubljani ter pri predstavi z godbo policije Cesarjeva nov oblačila norveškega skladatelja K. Vlaka.

Objavljeno dne

Poslovil se je baletni umetnik Ivo Kosi

20. marca 2024 nas je pretresla novica, da se je za vselej poslovil slovenski baletni umetnik, plesalec in koreograf, Ivo Kosi.

Ivo Kosi se je rodil v Ljubljani, 5. septembra 1940. Srednjo baletno šolo je končal v Ljubljani. V ljubljanskem baletnem ansamblu je začel honorarno nastopati leta 1963, že med šolanjem na srednji baletni šoli v Ljubljani, ki jo je končal leta 1968. V ljubljanski Balet je bil angažiran leta 1965 in v njem je ostal 30 let, do upokojitve leta 1995. Od leta 1990 je bil nastavljen kot koreografski asistent. Od prve vloge leta 1967 v šolski predstavi Hrestač, kjer je plesal Mišjega kralja, je pogosto imel solistične vloge, med drugim ponovno v Hrestaču, Čudežnem mandarinu, Posvečenju pomladi (On), Razuzdančevi usodi, Žici, Povratniku, Hamletu (Grobar), Plesu kadetov (Ravnateljica), Romeu in Juliji (Benvolio), Boleru, večkrat je nastopal tudi po televiziji. Predvsem pa se je od leta 1979, ko je pripravil Zrak na glasbo J.S:Bacha za skupino “Lidija Sotlar”, uveljavil kot koreograf. Za isto skupino je naredil še Romanco I.van Beethovna, Delavca D Bučarja, Balet za dva I., van Beethovna, Tarsko valo Janeza Gregorca, Srečanje Vangelisa, Omen S- Rahmaninova in Glasbo za vodi G-F-Händla. V ljubljanski Operi in baletu je koreografiral Zapeljivca, Balleti, Prerojenje, Koncert za violino in orkester v g-molu, Povodnega moža in Musiques funébres, v Mariboru Zorenje, za televizijo pa med drugim Krst pri Savici J. Goloba ter Štiri temperamente I. Petriča. Koreograf je bil tudi pri nekaterih opernih predstavah in produkcijah Srednje baletne šole v Ljubljani ter pri predstavi z godbo policije Cesarjeva nov oblačila norveškega skladatelja K. Vlaka.

Od Iva Kosija se bomo poslovili v sredo, 27. marca 2024 ob 13. uri na pokopališlču na Viču.

Objavljeno dne

Baletni premisleki in pomisleki: CATHY MARSTON / 13. oddaja: 27. februar 2024

Baletni premisleki in pomisleki

pogovor v živo

CATHY MARSTON

Trinajsta oddaja: 27. februar 2024

Pogovor s Cathy Marston je vodila Tatjana Ažman. 

Pogovor s Cathy Marston, objavljenem na YouTube kanalu DBUS,  je potekal preko spletnega komunikacijskega programa ZOOM, v živo 27. februarja 2024.

Ogled pogovora:

Cathy Marston je priznana in večkrat nagrajena angleška koreografinja. Plesno znanje je nabirala na Cambridgu in na londonski Kraljevi baletni šoli. Njene koreografije so postavljene po celem svetu, tako v Royal Opera House, San Francisco Ballet, Les Grand Ballet Canadien, Danish Royal Ballet, Cuban National Ballet in v še mnogo drugih pomembnih operno baletnih hišah. Njen značilen pečat so »prevodi« različnih zgodb v baletno govorico in tesno sodelovanje z dramaturgom kot tudi z ostalimi členi kreativnega procesa. Na oder je tako postavila življenjsko zgodbo čelistke v predstavi The Cellist, Charlotte Bronte Jane Eyre, Dh Lawrence Lady Chatterley’s Lover, Mrs Robinson ( njena adaptacija Charlesa Webba The Graduate), Snowbind ( navdih je dobila v zgodbi Edith Wharton Ethan Frome) in še mnoge druge. Deluje tudi kot umetniška vodja baletnih skupin. Šest let vodila Ballet Bern, trenutno je vodja Ballet Zurich. Več o njej si lahko preberete na njeni spletni strani. https://www.cathymarston.com/index.html  

Objavljeno dne

Baletni premisleki in pomisleki: HELEN PICKETT / 12. oddaja: 3. januar 2024

Baletni premisleki in pomisleki

pogovor v živo

HELEN PICKETT

Dvanajsta oddaja: 3. januar 2024

Pogovor s Helen Pickett je vodila Tatjana Ažman. 

Pogovor s Helen Pickett, objavljenem na YouTube kanalu DBUS,  je potekal preko spletnega komunikacijskega programa ZOOM, v živo 3. januarja 2024.

Ogled pogovora:

Helen Pickett je ameriška plesalka, igralka in koreografinja, rojena v San Diegu v Kaliforniji, ki je danes označena za eno najbolj prominentnih žensk v svetu baleta. Šolala se je na The Ballet Society of San Diego, na California Ballet in na San Francisco Ballet School. Leta 1987 se je pridružila Baletu Frankfurt, kjer je ostala 11 let. Potem jo je povleklo v igro, zato je odšla v New York, se pridružila The Wooster Group in dve leti študirala igro s Penny Tempelton. Kot igralka je sodelovala tudi z različnimi video umetnicami. Leta 2005 je dobila igralsko vlogo v predstavi Williama Forsytha Impressing the Czar in postavila svojo prvo koreografijo za bostonski balet. Do danes je postavila že več kot 40 baletnih predstav po celem svetu. Med leti 2005 in 2011 je nastopala v Royal Ballet of Flanders in od leta 2013 do 2017 v Saxon State Opera iz Dresdena. Pet let je bila hišni koreograf za atlantski balet. Leta 2020, v času kovid pandemije, je posnela nekaj plesnih filmov v domačem okolju preko platforme Zoom. V tem času je začela tudi serijo pogovorov, z naslovom Creative Vitality Jam sessions, skozi katero je intervjuvala 50 umetnikov. Po celi Ameriki je poučevala improvizacijsko tehniko Williama Forsytha. Deluje tudi kot motivacijska govornica za teme inkluzivnosti, podporo in grajenje skupnosti ter premisleke o kreativnosti. Magistrirala je leta 2011 iz likovne umetnosti v plesu na univerzi Hollins.

Helen Pickett, the California-born choreographer has created more than 30 ballets, most recently Eventide (Boston Ballet), Games (Ballet West), and Camino Real(Atlanta Ballet, where she is resident choreographer). She has been commissioned for future world premieres for the Pennsylvania Ballet, Scottish Ballet, and the London-based group, Sisters Grimm. Among other ensembles for which she has choreographed are Dance Theatre of Harlem, Washington Ballet, and Aspen Santa Fe Ballet; and important international companies in Vienna, Dresden, and Antwerp. For eleven years Pickett performed with the celebrated European dance company, William Forsythe’s Ballett Frankfurt, and acted with New York’s world-renowned theater company The Wooster Group. She collaborated with installation video artists and filmmakers including Eve Sussman, Toni Dove, and Laurie Simmons. She founded and created Choreographic Essentials, an intensive for college-age choreographers, and Step into Courage, a motivational creative workshop. Pickett won the Best Choreographer and Best Dance Production awards in Atlanta (2014 and 2015). She received a Fellowship Initiative Grant from the New York Choreographic Institute, a choreographic residency from Jacob’s Pillow, a Jerome Robbins Foundation New Essential Works Grant, an honorary doctorate from the University of North Carolina School of the Arts, and earned an M.F.A. in Dance from Hollins University.

Objavljeno dne

Baletni premisleki in pomisleki: GABRIELE HASLINGER / 11. oddaja: 27. oktober 2023

Baletni premisleki in pomisleki

pogovor v živo

GABRIELE HASLINGER

Enajsta oddaja: 27. oktober 2023

Pogovor z Gabriele Haslinger je vodila Tatjana Ažman. 

Pogovor z Gabriele Haslinger, objavljenem na YouTube kanalu DBUS,  je potekal preko spletnega komunikacijskega programa ZOOM, v živo 27. oktobra 2023.

Ogled pogovora:

Gabriele Haslinger je leta 1971 diplomirala na šoli baleta Dunajske državne opera in takoj po opravljeni diploma na visoki šoli postala članica baleta Dunajske državne opera, kjer je leta 1975 prejela naziv prvakinje baleta. Plesala je nosilne in solistične vloge v številnih produkcijah klasičnih in sodobnih baletov kot so Trnuljčica, Don Kihot, Labodje jezero, Festival cvetja v Genzanu, Serenade koreografa Georga Balanchina, Ognjena ptica, Daphnis in Chloe in mnogih drugih. Pogosto je plesala z Rudolfom Nurejevim ter Anthonijem Dowellom . Po končani bleščeči plesni karieri je zaključila študij za baletno pedagogiko – smer klasični balet na Akademiji de la Danse v Monte Carlu, ki ga je vodila Marika Besobrasova. Danes poučuje klasični balet in repertoar na Baletni akademiji Dunajske državne opere kot baletna mojstrica in pedagoginja pa je gostja številnih baletnih ansamblov.

Gabriele Haslinger was 6 years old when she was accepted at the prestigious ballet school of the Vienna State Opera, 14 when she received her employment contract to the Vienna State Opera Ballet and 21 when Rudolf Nureyev (Soviet-born ballet dancer and choreographer, 1938 – 1993) specifically chose her of all ensemble members as his partner for a series of roles – at a time, when she had not even reached her soloist status yet. This was followed by dance partners like Sir Anthony Dowell CBE (retired British ballet dancer, former artistic director of the Royal Ballet), Kevin Haigen (American ballet dancer and educationalist) or Michael Birkmeyer (Austrian ballet dancer and choreographer) to name just a few. Gabriele was acclaimed for her virtuosity and elegance and for making the most technically demanding roles seem effortless and gracious. Little did she know that at the age of only 27, she would have to retire from her active stage career. Untimely endings, the proverbial ‘closing doors’, were not uncommon in the life of Gabriele Haslinger, be it in her professional life or in her personal endeavours. Whenever there would have come the moment to finally enjoy the fruits of her efforts, she was actually not given an awful lot of time to glory in her achievements. Two failed marriages and a premature ending of her stage career as a ballet dancer are the most painful life events Gabriele had to experience. And yet she is convinced: “Ultimately, adversity has allowed me to have a more colourful, more diverse life.”

Objavljeno dne

Prešernova nagrada 2024 dr. Henriku Neubauerju

Prešernova nagrada 2024

dr. Henriku Neubauerju

Prešernov nagrajenec za leto 2024 je poleg pesnice Erike Vouk tudi baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog Henrik Neubauer, so sporočili z Upravnega odbora Prešernovega sklada.

Kot je zapisano v utemeljitvi, jedro Neubauerjeve ustvarjalnosti predstavlja kreacija koreografij in priprava opernih režij. Do danes se je Prešernov nagrajenec podpisal pod več kot 80 samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev. Poleg 34 opernih režij, med katerimi izstopajo naslovi tako iz klasičnega kot iz sodobnega repertoarja, je pripravil tudi 15 režij dramskih iger v francoskem jeziku. Za več svojih koreografij in režij je prejel prve nagrade na ljubljanskih baletnih in opernih bienalih. Je tudi pomemben publicist in mednarodno priznan izvedenec s področja opere, baleta in plesne umetnosti nasploh. Objavil je več kot 30 knjižnih izdaj in več kot 500 člankov. Za svoje delo je prejel več vidnejših priznanj in nagrad, med drugim zlati red za zasluge leta 2009.

Kot velik poznavalec operne literature in humanistično orientiran intelektualec je dal pomemben prispevek tudi k slovenski operni prevodni praksi, saj je prevedel več libretov iz glasbeno-gledaliških del Mozarta, Straussa ml., Donizettija, Paškeviča in Rossinija, je tudi zapisano v utemeljitvi.

Neubauer je od leta 1989 do leta 2002 predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo in velja za ustanovitelja dodiplomskega študijskega programa Operna šola.

Henrik Neubauer se je z baletom začel profesionalno ukvarjati leta 1944, ko je v Ljubljani obiskoval baletno šolo Maksa Kirbosa. V ljubljanski operni hiši je v letih med 1946 in 1957 nastopal sprva kot član baletnega zbora, nato pa kot solist. Leta 1953 je končal študij medicine, istega leta je diplomiral tudi na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na koreografskem oddelku moskovskega GITIS-a (Ruski inštitut za gledališke umetnosti), v Leningradu in nato še v Združenih državah Amerike, kjer je pridobil diplomo predavatelja labanotacije (Labanove kinetografije). 

Leta 1952 je začel koreografirati dramske, operne in nato še samostojne baletne predstave. V letih med 1960 in 1972 je prevzel vodenje ljubljanskega Baleta, od 1972 do 1982 pa je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Leta 1984 je za dve leti prevzel vodenje mariborske Opere. Od leta 1989 do leta 2002 je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo in velja za ustanovitelja dodiplomskega študijskega programa Operna šola. Kot plesalec in koreograf je sodeloval pri izvedbi večine najpomembnejših klasičnih in sodobnih baletov.

Henriku Neubauerju za Prešernovo nagrado izkreno čestitamo!

Preberite več o Henriku Neubauerju – tukaj

Preberite intervju s Henrikom Neubauerjem na spletnem baletnem portalu leta 2022 – tukaj

Objavljeno dne

Prešernov nagrajenec v letu 2024 je dr. Henrik Neubauer

Iz Upravnega odbora Prešernovega sklada so sporočili, da v letu 2024 prejme Prešernovo nagrado za življenjsko delo poleg pesnice Erike Vouk še baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog Henrik Neubauer. 

Dr. Henriku Neubauer izrekamo iskrene čestitke!

Preberite več o dr. Henriku Neubauerju tukaj

Objavljeno dne

Baletni premisleki in pomisleki: Mário Radačovský / 10. oddaja: 17. oktober 2023

Baletni premisleki in pomisleki

pogovor v živo

MÁRIO RADAČOVSKÝ

Deseta oddaja: 17. oktober 2023

Pogovor z Máriom Radačovským je vodila Tatjana Ažman. 

Pogovor s Máriom Radačovským, objavljenem na YouTube kanalu DBUS,  je potekal preko spletnega komunikacijskega programa ZOOM, v živo 17. oktobra 2023.

Ogled pogovora:

Mário Radačovský se je po diplomi na Plesnem konservatoriju Eva Jaczová v Bratislavi leta 1989 pridružil baletu Slovaškega narodnega gledališča in v zelo kratkem času postal solist. Leta 1992 je prejel ponudbo za zaposlitev v Nizozemskem plesnem gledališču Jiříja Kyliána v Haagu, pred prihodom pa je sklenil najprej polletno pogodbo z Baletom Narodnega gledališča Brno kot solist. V Nizozemskem plesnem gledališču Jiříja Kyliána je spoznal nekatere izmed najpomembnejših koreografov svojega časa, med drugimi Jiříja Kyliána, Matsa Eka, Nacha Duata, Ohada Naharina, Williama Forsytheja, Édouarda Locka in druge. Leta 1999 je postal prvi solist Les Grands Ballets Canadiens v Montrealu, nato pa se je leta 2000 vrnil v balet Slovaškega narodnega gledališča kot gostujoči solist in kasneje njegov umetniški vodja v letih od 2006 do 2010. Leta 2011 je ustanovil ansambel Balet Bratislava, ki ga je vodil do njegove razpustitve leta 2013. Od sezone 2013 je umetniški vodja Baleta Narodnega gledališča Brno. Leta 2018 je končal magisterij iz koreografije na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Pragi. Kot koreograf je začel ustvarjati leta 2002 v Les Grands Ballets Canadiens v Montrealu. Prvo delo Radačovskega je bila miniatura Pismo, sledila sta Navdih (2002) in Železniška postaja (2004). Po vrnitvi v Slovaško narodno gledališče je postavil balete Change (2005), Meeting the Swan I. (2007), Warhol (2007), 68 (2008) in Everest (2009), v Baletu Bratislava pa Monos (2012), Queen (2013) in muzikal Mata Hari (2013). Večina njegovih koreografij je nastala zunaj Slovaške: Bolero (2006) v Jeune Ballet du Quebec v Kanadi, Romeo in Julija (2011), Črno-belo (2012) in Beethoven (2015) v baletu Grand Rapids v ZDA, Kompulzivno (2013) v baletu Diablo v San Franciscu. Svojo koreografijo Črno-belo je uprizoril tudi v Royal New Zealand Ballet. V gledališčih na Češkem je predstavil tudi druge svoje koreografije: Usodne ljubezni (2012), Skupaj (2016), plesno različico znamenitega muzikala West Side Story (2017), Romeo in Julija (2019) z Baletom Narodnega gledališča Brno, Slovanski kvartet s Praškim komornim baletom (2014) in Carmen z baletom gledališča J. K. Tyl v Plznu (2016). Njegovi drugi pomembni dela, ki sta nastali v tujini sta Klavirski koncert Rihardsa Dubre z Latvijskim nacionalnim baletom v Rigi (2014) in muzikal Maria de Buenos Aires za nacionalno opereto v Bukarešti (2010). Trenutno pripravlja koreografiji za novi baletni predstavi Michelangelo za Srbski nacionalni balet v Beogradu in Beethoven za Narodno gledališče Brno.

After graduating from the Eva Jaczová Dance Conservatory in Bratislava, he joined the Slovak National Theatre Ballet in 1989, becoming a soloist in a very short time. In 1992, he received an offer to dance in Jiří Kylián’s Netherlands Dance Theatre in The Hague, but before joining he first had a half-year contract with The Ballet of the National Theatre Brno as a soloist. Working at the NDT, he met some of the most important choreographers of his time, including Jiří Kylián, Mats Ek, Nacho Duato, Ohad Naharin, William Forsythe, Édouard Lock and many others. In 1999 he accepted another foreign offer and became the first soloist of the Les Grands Ballets Canadiens in Montreal, then returning to the Slovak National Theatre Ballet in 2000 as a guest soloist and later its artistic director in 2006–2010. He founded the ensemble Ballet Bratislava, which he led until its dissolution (2011–2013). From the 2013 season, he has been the artistic director of The Ballet of the National Theatre Brno. In 2018, he finished a master’s degree in choreography at the Academy of Performing Arts in Prague. He began to create as a choreographer in 2002 at the Les Grands Ballets Canadiens in Montreal. Radačovský’s first work was the miniature The Letter, followed by Inspiration (2002) and Train Station (2004). After returning to the Slovak National Theatre, he introduced the ballets Change (2005), Meeting the Swan I. (2007), Warhol (2007), 68 (2008) and Everest (2009). In the Ballet Bratislava then for example Monos (2012), Queen (2013) or the musical Mata Hari (2013). But most of his choreographies were created outside of Slovakia: Bolero (2006) at the Jeune Ballet du Quebec in Canada, Romeo and Juliet (2011), Black and White (2012) and Beethoven (2015) at the Grand Rapids Ballet in the USA and Compulsive (2013) at the Diablo Ballet in San Francisco. He staged his choreography Black and White also at Royal New Zealand Ballet. He introduced other choreographies in theatres in the Czech Republic: Fateful Loves (2012), Together (2016), dance version of the famous musical West Side Story (2017) and Romeo and Juliet (2019) in the National Theatre Brno, the Slavic Quartet for the Prague Chamber Ballet (2014) and Carmen for the ballet of the J. K. Tyl Theatre in Pilsen (2016).

Objavljeno dne

Baletni premisleki in pomisleki: SZILARD MACHER / 9. oddaja: 17. september 2023

Baletni premisleki in pomisleki

pogovor v živo

SZILARD MACHER

Deveta oddaja: 17. september 2023

Pogovor z Szilardom Macherjem je vodila Tatjana Ažman. 

Pogovor s Szilardom Macherjem, objavljenem na YouTube kanalu DBUS,  je potekal preko spletnega komunikacijskega programa ZOOM, v živo 17. septembra 2023.

Ogled pogovora:

SZILÁRD MACHER, DLA 

Baletni plesalec, pedagog, koreograf, Prorektor HDU 

Szilárd Macher je med letoma 1985 in 1991 študiral na baletni šoli za umetnost v Győru, nato pa do leta 1994 na Madžarski plesni akademiji v Budimpešti. Po diplomi so mu ponudili pogodbo z Madžarskim nacionalnim baletom, kjer je plesal do leta 2020, ko je bil promoviran v solista. 

Plesal je Princa (Hrestač), Rotbarta, Pas de trois v Labodjem jezeru, Kmečki pas de deux v Giselle, Waclawa v Bakhchisarajski fontani, Karenina v Anni Karenini, Gremina v Onjeginu, Parisa v Romeu in Juliji, Charlesa Hamiltona in Gospoda Kennedyja v Gone with the Wind, Gospoda v Tragediji človeka), Adama v Tricky Students, Čarovnico v Sneguljčici, Velikega Brahmina v La Bayadére, Štiri madžarske uradnike v Mayerlingu ter glavne vloge v baletih Georga Balanchina (Serenada, Simfonija v C, Mesečnica), Jiříja Kyliana (Šest plesov), Hansa van Manena (Pet tangov, Concertante, Adagio Hammerklavier), Roberta Northa (Smrt in dekle), Ninette de Valois (Šah), Kennetha MacMillana (Koncert), Gyule Harangoza (Poloveški plesi), Lilla Pártaya (Bolero, Othello, Zlati čopič), Imre Dózse (Adagietto) in Andrása Lukácsa (Povezava). 

Leta 2002 je prejel nagrado Junior Interlyra, leta 2007 mu je madžarsko Ministrstvo za kulturo podelilo nagrado Gyula Harangozó, leta 2017 pa je prejel Zlati križ za zasluge na Madžarskem. Z Madžarskim nacionalnim baletom je gostoval v ZDA, Mehiki, na Kitajskem, Japonskem, v Španiji, na Nizozemskem, Finskem in bil vabljen na mednarodne gala koncerte v Rusiji, Avstriji, Italiji, Veliki Britaniji, na Finskem ter v Budimpešti v spomin na Rudolfa Nurejeva. 

Leta 1998 je diplomiral iz baletne pedagogike, leta 2003 iz plesne teorije in kritike na Madžarski plesni akademiji, leta 2007 pa je na Univerzi za gledališko in filmsko umetnost (SZFE) magistriral kot koreograf.  

Leta 1998 je postal učitelj baleta na Madžarski plesni univerzi, leta 2018 pa je prejel naziv  univerzitetnega profesorja. Leta 2010 je bil imenovan za direktorja Zavoda za izobraževanje plesnih umetnikov, od leta 2020 pa je prorektor na Madžarski baletni univerzi. 

Njegovi učenci so prejeli številne nagrade na mednarodnih baletnih tekmovanjih, prav tako pa so člani številnih baletnih ansamblov po vsem svetu (Balet Semperopere v Dresdenu, Kraljevega švedskega baleta, Tulsa baleta, Baleta v Hong Kongu, Dunajskega državnega baleta, Baleta v Mainzu, hrvaških in madžarskih nacionalnih baletnih ansamblov, Ansambla Hofesh Shechter, Frankfurtskega plesnega ansambla, baletnega ansambla opere v Göteborgu in drugih). Bil je gostujoči učitelj v Amsterdamu, Oslu in Helsinkih, na Tajvanu ter poučeval na raznih mednarodnih plesnih poletnih seminarjih in festivalih. Bil je tudi baletni mojster Madžarskega nacionalnega baleta, baleta Formosa (Tajvan), baleta Preljocaj in mednarodnega baletnega tekmovanja Nurejeva. 

Bil je član žirije na Mia Corak Slavenska IBC (Zagreb, 2016), 12th IBC – Sicily (2017), Anna Pavlova BC (Firence, 2018), Pacific IBC (Tokio, 2019). Deluje tudi kot plesni kritik in teoretik pri reviji Hungarian Dance Magazine. 

SZILÁRD MACHER, DLA 

Ballet dancer, teacher, Choreographer, Vice-Rector at HDU 

Studied at the Győr Ballet School of the Arts between 1985 and 1991 and then at the Hungarian Dance Academy until 1994. After graduation he was offered a contract to the Hungarian National Ballet where he danced until 2020, in 2000 was promoted to Soloist.  

Most important roles at HNB: Prince (The Nutcracker), Rotbart, Pas de trois (Swan Lake), Peasant pas de deux (Giselle), Waclaw (The Fountain of Bakhchisaray), Karenin (Anna Karenina), Gremin (Onegin), Paris (Romeo and Juliet), Charles Hamilton, Mr. Kennedy (Gone with the Wind), The Lord (The Tragedy of Man), Adam (Tricky Students), The Witch (Snow White), The High Brahmin (La Bayadére), Four Hungarian Officiers (Mayerling), principal parts in ballets by Balanchine (Serenade, Symphony in C, La Sonnambula) and solos in works of Kylian (Six Dances), van Manen (Five Tangos, Concertante, Adagio Hammerklavier), North (Death and the Maiden), de Valois (Checkmate), MacMillan (Concerto), Harangozó (Polovetsian Dances), Pártay (Bolero, Othello, The Golden Brush), Dózsa (Adagietto) and Lukács (Connection).  

He received Junior Interlyra Award in 2002, Harangozó Gyula Prize from the Hungarian Ministry of Culture in 2007 and Golden Cross of Merit of Hungary in 2017. Toured with HNB in USA, Mexico, China, Japan, Spain, the Netherlands, Finland and was invited to international gala performances in Russia, Austria, Italy, Great-Britain, Finland as well as in Budapest in the memory of Rudolf Nureyev. 

He graduated as ballet-teacher (BA) in 1998 and as dance theoretician and critic (BA) in 2003 at HDA, and at the University of Theatre and Film Arts (SZFE) he got MA diploma as choreographer in 2007. Earned a DLA in 2015. 

Teacher at the Hungarian Dance Academy/University from 1998, since 2018 as University Professor. In 2010 was appointed as Director of Institute for Training Dance Artists. Vice-Rector since 2020. 

His students won numerous awards at international ballet competitions and they are members of different companies worldwide (Semperoper Ballett Dresden, The Royal Swedish Ballet, Tulsa Ballet, Hong Kong Ballet, Vienna Staatsballet, Ballet Mainz, Croatian and Hungarian National Ballet companies, Hofesh Shechter Company, Dresden Frankfurt Dance Company, GöteborgsOperans Danskompani etc). He was a guest teacher/giving workshops in Amsterdam, in Oslo and Helsinki, in Taiwan and was teaching at the International Summer Courses and Dance Festivals of HDU, and Slovenia. Was also ballet master of the Hungarian National Ballet, Formosa Ballet (Taiwan), Ballet Preljocaj and Nureyev International Ballet Competition. 

He was member of the jury at the Mia Corak Slavenska IBC (Zagreb, 2016), 12th IBC – Sicily (2017), Anna Pavlova BC (Florence, 2018), Pacific IBC (Tokyo, 2019). Also working as a dance critic and theoretician at Hungarian Dance Magazine.

Objavljeno dne

1. Mednarodni baletni festival Plesne noči – Hommage Rudolfu Nurejevu

Četrtek, 22. junija  
Ob 19. uri
Charles Jude: Legendarni Nurejev
Predavanje
Pogovor z nekdanjim prvakom pariškega baleta in članom odbora Fundacije Nurejev, Charlesom Judom, o baletniku Rudolfu Nurejevu. Charles Jude, ki je svojčas plesal s slavnim baletnikom, bo predstavil, kako je bilo ustvarjati in prijateljevati s tem slovitim umetnikom.
V sodelovanju s Fundacijo Nurejev.
Ob pogovoru bomo predstavili življenje Rudolfa Nurejeva, potem ko je v Franciji zaprosil za politični azil, ter iz prve roke izvedeli, kako je bilo ustvarjati in prijateljevati s slovitim umetnikom. 
Kosovelova dvorana, brezplačne vstopnice
 
Ob 20.15
Beli vran The White Crow
Film
Režija: Ralph Fiennes
Igrajo: Oleg Ivenko, Ralph Fiennes, Sergei Polunin, Adele Exarchopoulus
Velika Britanija, Srbija, Francija, 2018, 127 min
Distribucija: Cinemania group 
Piše se leto 1961 in Rudolf Nurejev kot član svetovno znanega Teatra S. M. Kirova prvič potuje na gostovanje zunaj Sovjetske zveze. Pariško življenje Nurejeva popolnoma prevzame. Želi si zaužiti kulturo, umetnost in glasbo ter vse, kar ponuja to sijajno mesto. A agenti KGB-ja, ki ga budno spremljajo, postajajo vse bolj sumničavi, še zlasti zaradi prijateljevanja z mlado Parižanko Claro Saint. Nurejev mora kmalu sprejeti srce parajočo odločitev, ki za vedno spremeni njegovo življenje in zaznamuje svet baleta. 
Biografska drama o ključnih trenutkih v življenju mladega Rudolfa Nurejeva, ki jo je britanski igralec Ralph Fiennes zrežiral kot preplet globokega poklona velikemu baletniku in napetega trilerja iz obdobja hladne vojne. 
Kosovelova dvorana, 4 EUR 
 
***

Petek, 23. junija, ob 18. uri
Odprtje razstave in festivala
Legendarni Nurejev
Velika razstava – poklon baletniku Rudolfu Nurejevu (do 25. avgusta)
V sodelovanju s fundacijo Nurejev
 
V letu, ko se spominjamo tridesete obletnice smrti enega največjih plesalcev, koreografov in baletnih umetnikov vseh časov, se bomo v sklopu prvega mednarodnega baletnega festivala v Sloveniji poklonili Rudolfu Nurejevu z veliko razstavo del, ki bodo obiskovalca popeljala skozi nekatere slikovite trenutke z njegove izjemno uspešne poti. Razstavljeni predmeti – kostumi in še ne objavljene fotografije francoskega fotografa Francetta Levieuxa – so del zbirke v lasti plesalca Charlesa Juda, nekdanjega prvaka pariškega baleta, ki je svojčas plesal s slavnim Nurejevom. Zbirka skrbno zasnovanih kratkih, bogato okrašenih suknjičev sodi v del kostumografije, ki je bil za slavnega plesalca značilen in mu je ta namenjal posebno pozornost. Vanje oblečen je odplesal vloge v baletnih klasikah, kot so Labodje jezero, Giselle in Don Kihot. Fotografije Francetta Levieuxa bodo prikazale v fotografov objektiv ujete odrske trenutke slavnega plesalca. Razstava, ki bo pospremila izvedbo prvega mednarodnega baletnega festivala, bo počastila pokojnega umetnika ter slovenski javnosti ponudila vpogled v njegovo življenje in delo, ki še danes navdihuje baletne plesalce po vsem svetu.
 
Razstava bo počastila pokojnega umetnika ter skozi razstavljene izbrane kostume in v objektiv ujete odrske trenutke slovenski javnosti ponudila vpogled v njegovo življenje in delo, ki še danes navdihuje baletne plesalce in ustvarjalce po vsem svetu.
 
Velika sprejemna dvorana, vstop prost
 
***

Petek, 23. junija, ob 20. uri
Narodna opera in balet iz Sofije ob spremljavi Orkestra SNG Opera in balet Ljubljana
Don Kihot
Balet v dveh dejanjih po romanu Don Kihot iz Manče Miguela de Cervantesa
Glasba: Ludwig Minkus
Libreto: Marius Petipa
Koreografija: Marius Petipa, Aleksander Gorski; priredba Peter Lukanov
Scenografija: Ivan Popov
Kostumografija: Cvetanka Petkova Stojnova
Dirigent: Martin Panteleev
 
Uvodna predstava prvega Mednarodnega baletnega festivala bo pripadla igrivemu in temperamentnemu baletu Don Kihoto sanjavem plemiču iz Manče ter nedolžni in iskreni ljubezni med brivcem Basilom in gostilničarjevo hčerjo Kitri, ki jo oče nameni v zakon bogatemu trgovcu.
Don Kihot je klasični balet skladatelja Ludwiga Minkusa ter libretista in koreografa Mariusa Petipaja pa tudi koreografov prvi in hkrati najslavnejši celovečerni balet s špansko tematiko, ki je praizvedbo doživel 1869 v Moskvi. Leta 1900 pa je koreograf Aleksander Gorski delo oživil in predelal. Like v baletnem zboru je zaznamoval z značilnim osebnostnim gibanjem ter tako predstavi dodal dinamiko, ritmičnost in igrivost.
 
Balet Don Kihot predstavlja izvrsten uvod v sanjave plesne noči 1. Mednarodnega baletnega festivala v Ljubljani. 
 
Gallusova dvorana, 32, 28, 24, 20 EUR (28, 26, 22, 16 EUR)*
* za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence
15-odstotni popust pri nakupu vstopnic za vsaj dve različni prireditvi
 
***

Sobota, 24. junija, ob 20. uri
SNG Opera balet Maribor
Myth, Rain Dogs, Aperture
Baletni triptih

Gaj Žmavc: Myth
Johan Inger: Rain Dogs
Edward Clug: Aperture
 
Avtorji glasbe: Gaj Žmavc, Milko Lazar, Tom Waits
 
Svojevrstno pomladno plesno prebujenje si lahko obetamo z uprizoritvijo triptiha sodobnih baletov z naslovom Med telesi, ki se začenja z noviteto Myth v koreografiji mladega plesnega ustvarjalca Gaja Žmavca ter nadaljuje s stvaritvama dveh mednarodno priznanih in večkrat nagrajenih koreografov – Aperture Edwarda Cluga in Rain Dogs Johana Ingerja. Vsak ustvarjalec prevprašuje določeno stanje človekovega bivanja. Kot je zapisal Clug, v svoji predstavi Apertureraziskuje idejo prostorskega interierja in posameznika, ujetega v lasten intimni prostor, ter našo povsem človeško željo biti z drugim in biti zaželen.
Drugačno, tako rekoč animalistično perspektivo bivanja z družbenega dna raziskuje švedski ustvarjalec Johan Inger v plesni uprizoritvi Rain Dogs, ki poteka ob glasbenem sopotništvu ameriškega skladatelja in tekstopisca Toma Waitsa. Ingerjeva poosebljena metafora psa je izhodišče za nadaljnje raziskovanje medosebnih odnosov, identitete in spola, skratka sistemov in konstruktov, s katerimi se individualno soočamo in se jim nemalokrat tudi moramo upreti.
Svojevrstno pomladno plesno prebujenje si lahko obetamo z uprizoritvijo triptiha sodobnih baletov, v katerem vsak ustvarjalec prevprašuje določeno stanje človekovega bivanja.
 
Gallusova dvorana, 28, 25, 21, 18 EUR (26, 23, 19, 16 EUR)*
* za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence
15-odstotni popust pri nakupu vstopnic za vsaj dve različni prireditvi
 
***

Nedelja, 25. junija, ob 20. uri
Narodno gledališče Beograd
Kdo neki tam poje Ko to tamo peva
Balet na glasbo Vojislava Vokija Kostića
Na zamisel Ljubivoja Tadića je libreto predstave nastal po scenariju istoimenskega filma Dušana Kovačevića v režiji Slobodana Šijana.
Koreografija in režija: Staša Zurovac
 
Baletna predstava Kdo neki tam poje je leta 2004 precej pretresla kulturno javnost. Zanimiva razdelitev, v kateri ni glavnih in stranskih vlog, vrhunska glasba, ki daje predstavi posebno prepoznavnost, odlična koreografija in režija so le nekateri segmenti za zagotovitev kultnega statusa, kar potrjuje tudi dejstvo, da je dočakala dvestoto uprizoritev na odru Narodnega gledališča.
Od prvih taktov občinstvo zadiha z nastopajočimi in postane še en potnik v nori vožnji. Balet je poln arhetipskih simbolov, ki so vtkani v naše bitje ter jih zato tako nezmotljivo prepoznavamo in razumemo.
Kdo neki tam poje je prva baletna predstava v novejši zgodovini gledališča, izvedena v okviru prestižnega mednarodnega gledališkega festivala BITEF (2005). Ta balet je prejel letno nagrado Narodnega gledališča za najboljšo predstavo v sezoni 2004/05, aprilsko nagrado mesta Beograd in nagrado Dimitrije Parlić Društva baletnih umetnikov Srbije.
 
Privlačna postavitev, vrhunska glasba ter odlična koreografija in režija so le nekateri segmenti, ki so tudi baletu Kdo neki tam poje zagotovili kultni status.
 
Linhartova dvorana, 28, 24, 20 EUR (26, 21, 16 EUR)*
* za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence15-odstotni popust pri nakupu vstopnic za vsaj dve različni prireditvi
 
***

Ponedeljek, 26. junija, ob 20. uri
SNG Opera in balet Ljubljana
Veliki Gatsby
Pripovedni balet v dveh dejanjih
Odrska priredba in koreografija: Leo Mujić
 
Priznani koreograf Leo Mujić, avtor niza uspešnih pripovednih baletov, jemlje snov za svojo novo koreografijo iz znamenite romaneskne predloge Veliki Gatsby (1925) F. S. Fitzgeralda. Prepoznavno delo iz zakladnice klasične ameriške literature s kritičnim podtonom osvetljuje vse razsežnosti velikega ameriškega sna in dekadentne newyorške visoke družbe med obema vojnama, ki ni dopuščala prehajanja med razrednimi sloji.
 
Razkošna pripoved o skrivnostnem bogatašu, ki postane žrtev lastne ljubezni in prepričanja, je hkrati tudi zgodba o ljubimcih, ki si nista usojena. Dogaja se v svetu nepredstavljivega bogastva, omame in obsesij, v katerem vlada moralna praznina.
 
Ob izvirni scenski podobi dvajsetih let prejšnjega stoletja ter v čaru Art Decoja in sproščene flapperske mode se v glasbi Glassa, Gershwina, Bernsteina in jazzu Glena Millerja spretno prepleteta klasičen in moderen balet, plesalci pa vso predstavo ohranjajo razigranost in veder utrip tega razvpitega ameriškega obdobja.
 
Glasbeno podobo koreografsko razkošne predstave Veliki Gatsby navdihuje živa, dinamična in svetovljanska energija izjemnih ameriških skladateljskih imen.
 
SNG Opera in balet Ljubljana, 45, 37, 29, 23, 16, 10 EUR
15-odstotni popust pri nakupu vstopnic za vsaj dve različni prireditvi.

Objavljeno dne

Yang Liping, Kitajska – Poslanica ITI ob Mednarodnem dnevu plesa 2023

Prevod: TATJANA AŽMAN

Ples – način sporazumevanja s svetom

Govorica telesa je najbolj spontana oblika človeškega sporazumevanja. Že ko se rodimo, še preden prvič spregovorimo, s svojimi rokami in nogami izvajamo plesne gibe, nato pa iz tega preprostega jezika vznikne ples.

Marsikaj žene ljudi k plesu. Babica mi je v mojem domačem kraju nekoč rekla, da je ples način, s katerim se zahvalimo soncu, ker je v naša življenja prineslo toplino in svetlobo.

Moje ljudstvo je ob dobri letini plesalo po poljih z veseljem v srcu in se zahvalilo zemlji. Ko je kdo srečal človeka, ki ga je imel rad in si je želel pridobiti njegovo naklonjenost, je zaplesal, kot pav z razprostrtim repom. Tudi ob težavah z zdravjem lahko s skrivnostnimi plesnimi rituali odganjamo demone bolezni.

V mojem svetu je ples prepleten z življenjem in bivanjem že od rane mladosti. Že od nekdaj je ključ, ki odklepa vrata sporazumevanja človeka z naravo in vsemi živimi bitji. Tam, od koder prihajam, velja pregovor: »Če imaš noge, a ne znaš plesati, živiš zaman«. Ples je torej tesno povezan z naravo in življenjem. Čutim ga kot preplet narave in življenja – to je njegovo pravo bistvo.

Nekdo se rodi, da bi nadaljeval svoj rod, drugi zato, da bi užival življenje, tretji je na svetu zato, da si nabere izkušenj. Jaz sem na svetu zato, da življenje opazujem. Tu sem zato, da gledam, kako cveti roža in kako zatem uveni, kako lebdijo oblaki in kako se na listih nabere rosa …

Zato tudi ves moj ustvarjalni navdih izvira iz narave in življenja: svetloba mesečine, pav z razprtim repom, preobrazba metulja, prelet kačjega pastirja nad gladino vode, zvijanje gosenice, mravlje, ki se postavijo v vrsto …

Pred mnogimi leti sem pred občinstvom zaplesala v svoji prvi koreografiji, pavjem plesu, ki sem ga poimenovala Pavova duša. Pav simbolizira svetost in v deželah Vzhoda predstavlja lepoto, saj po videzu spominja na feniksa, s svojo držo pa na zmaja. V tem plesu sem odkrila pavovo dušo.

Plesna kultura človeštva je bogata, zaobjema našo skupno kulturo in lastnosti. Bistvo plesa luščimo iz opazovanja narave, življenja in vseh živih bitij okoli nas. Tudi moj narod ima bogato plesno kulturo – to je dediščina, ki jo strastno prenašam dalje. Hrani naš um in telo ter nam omogoča sporazumevanje s svetom. Zbrala sem nekaj tradicionalnih primitivnih plesov in jih prenesla na oder. Med njimi so Yunnan Impression, Tibetan Riddle, Pingtan Impression in mnogi drugi. Vsi izvirajo iz zemlje in so dediščina naših prednikov, ki si zasluži, da jo ohranimo in predstavimo svetu.

Ob uprizoritvi teh plesov so bili ljudje globoko prevzeti nad njihovo očarljivo lepoto in kulturnim pomenom. Kot plesalka že desetletja raziskujem brezmejno kraljestvo plesa in bila sem povabljena k ustvarjanju eksperimentalnih sodobnih predstav na svetovnih odrih, med drugim sem ustvarila koreografiji Obleganje – Celotna zgodba Zbogom, moja draga konkubina (Under Siege – The Full Story of Farewell My Concubine) in Posvetitev pomladi (Rite of Spring).

Mojo umetnost navdihujejo narava mojega domačega kraja, osebne življenjske izkušnje in globine vzhodne civilizacije, ki je sestavni del človeške civilizacije, k njej prispeva s svojo raznolikostjo, bogastvom in predvsem navdihom.

»Učenje od narave« ter »enotnost človeka in vesolja« sta principa filozofije, modrosti in estetike Vzhoda ter tudi duhovno jedro moje umetnosti. Ljudje bi naravo morali spoštovati, se od nje učiti in z njo živeti v harmoniji, tako kot z njo sobivajo tla, gore in nebo.

Plesalci in koreografi bi morali pozorneje prisluhniti radostim in stiskam sveta ter s plesom dopolnjevati dialog, ki smo ga ljudje z naravo in življenjem vodili že tisoče let.

Ob tej priložnosti ne le nadaljujem s svojim delom in ne le delim svoje plesne kulture s svetom, temveč v svet pošiljam vabilo ter upam, da se bodo nanj odzvali plesalci s celega sveta, ki imajo ples radi in se želijo z njim izraziti: zaplešimo skupaj, da izkažemo našo ljubezen in zahvalo nebu in zemlji.

Življenje se nikoli ne konča in ples se nikoli ne ustavi.

Objavljeno dne

Baletni premisleki in pomisleki: JENNIFER HOMANS / Osma oddaja: 27. januar 2023

Baletni premisleki in pomisleki

pogovor v živo

JENNIFER HOMANS

Osma oddaja: 27. januar 2023 ob 15. uri

Pogovor z Jennifer Homans je vodila Tatjana Ažman. 

Uvodno besedo je imel Benjamin Virc.

Pogovor ste lahko spremljali v živo na YouTube kanalu DBUS.

Ogled posnetka pogovora: 

Jennifer Homans je avtorica dveh pomembnih knjig s področja baletne umetnosti: Apollo’s Angels o baletni zgodovini in najnovejše, Mr.B, biografije o enem najpomembnejših koreografov v svetu baleta Georgeu Balanchinu, ki je izšla prvega novembra 2022. Homans je svojo profesionalno življenjsko pot začela kot balerina. Izobraževala se je najprej v domačem Chicagu in pozneje na univerzi umetniške šole Severne Karoline in na šoli Ameriškega baleta. Po nekajletnem plesanju v Pacifiškem severno zahodnem baletnem ansamblu, je pri šestindvajsetih letih zaključila plesno kariero in se posvetila študiju. Najprej je študirala francosko literaturo in pozneje sodobno angleško literaturo, iz katere je tudi doktorirala. Leta 2019 je ustanovila Center za balet in umetnosti pri njujorški univerzi, da bi baletno umetnost postavila na akademski nivo. Deluje kot članica dveh uglednih ustanov: Dorothy in Lewis B. Cullmanovega centra za pisce in strokovnjake, ki deluje v okviru javne knjižnice ter Ameriške akademije umetnosti in znanosti. Deluje tudi kot plesna kritičarka za The New Yorker.
 
Jennifer A. Homans (born 1960) is an American historian, author, and dance critic. Her book Apollo’s Angels: A History of Ballet was a finalist for the National Book Critics Circle Award in 2010. Homans was raised in Chicago, Illinois, where she trained as a ballerina from the age of eight. By the time she was a teenager, Homans had enrolled in dance classes at the University of Chicago and eventually left the state for more serious training at the University of North Carolina School of the Arts and School of American Ballet. After dancing professionally with the Pacific Northwest Ballet, Homans decided to enroll in Columbia University at the age of 26. After earning her Bachelor of Arts degree in French literature, she enrolled in New York University (NYU) for her PhD in Modern European History. Following her PhD, Homans accepted a position as a Distinguished Scholar in Residence at NYU, where she wrote her first book, Apollo’s Angels: A History of Ballet. Apollo’s Angels traced back the origins of ballet from the Renaissance to modern times. The book was described by The New York Times as “the only truly definitive history of ballet”. It was a finalist for the National Book Critics Circle Award and was named as one of the “10 Best Books of 2010” by the New York Times. Homans’ claim that ballet is a dying art form generated controverts Art critic Claudia La Rocco rebuffed Homans’ claims and critiqued the book for its alleged lack of attention to post-George Balanchine developments in ballet, including William Forsythe. From 2012 to 2013, Homans was granted a Guggenheim Fellowship as she began writing her second book, a history of George Balanchine. The following year, she established the Center for Ballet and the Arts at NYU with funding from the Andrew W. Mellon Foundation to help “establish ballet as a serious subject of academic inquiry. In its inaugural cohort, the institute accepted seven fellows; John Carrafa, Gregory Mosher, J. David Velleman, Heather Watts, Frederick Wiseman, Christopher d’Amboise, and John Michael Schert. In 2016, Homans was selected as a Fellow of the New York Public Library’s Dorothy and Lewis B. Cullman Center for Scholars and Writers. In 2019, Homans’ Center for Ballet and the Arts received a three-year $2 million grant. She was also named The New Yorker’s dance critic, replacing Joan Acocella. She was named a fellow of the American Academy of Arts and Sciences in 2021.
Objavljeno dne

Premiera baleta Giselle v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana v Cankarjevem domu

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma so 12. januarja 2023 premierno uprizorili romantični balet Giselle na glasbo francoskega skladatelja Adolpha Adama.

Predstava je nastala v koprodukciji SNG-ja Opera in balet Ljubljana ter CD, kjer bo na sporedu do 28. januarja. Koreografijo je pripravil španski plesalec Jose Carlos Martinez.

Martinez, nekdanji prvak Pariškega baleta, ki ga od nedavnega tudi umetniško vodi, si je predstavo zamislil kot klasično postavitev s sodobnejšim pridihom. “V koreografskem smislu delam s klasičnimi koraki, bo pa balet povsem fluiden, tekoč, čustven. Najpomembnejša v njem bodo čustva, ki jih bo najprej občutilo občinstvo,” je napovedal.

Scenograf in kostumograf je Inaki Cobos Guerrero, ki je izbral je tradicionalen pristop, pri čemer kostumi poudarjajo razliko med plemiškimi in kmečkimi liki, scena pa vsebuje tudi atmosfero lebdenja.

V naslovni vlogi je plesala prvakinja sanktpeterburškega Mariinskega baleta Anastasija Matvienko, ob njej v vlogi princa Albrechta solist ljubljanskega baleta Kenta Yamamoto. V vlogi Giselle plešejo še Chie Kato, Marin Ino in Nina Noč, kot princi pa Filip Jurič, Filippo Jorio in Yujin Muraishi.

Objavljeno dne

Umrla je baletna plesalka Alenka Šest

Drugega januarja 2023 se je poslovila balerina Alenka Šest. Baletno šolanje je zaključila pri profesorici Lydiji Wisiakovi na Baletni šoli v Ljubljani leta 1968. Takoj zatem je bila sprejeta v baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je plesala v mnogih baletnih predstavah (Vrag na vasi, Labodje jezero, Giselle, Abraxas …). Zelo aktivna je bila ves čas delovanja v baletni skupini Lidije Sotlar.

Objavljeno dne

Slovo baletnega plesalca Mojmira Lasana

Prejšnji teden teden so se svojci v najožjem krogu poslovili od Mojmirja Lasana, ki velja za največjega in najbolj dovršenega slovenskega baletnega plesalca povojnega obdobja. Star je bil 77 let.

Mojmirja Lasana lahko brez vseh pomislekov štejemo za največjega in najkakovostnejšega slovenskega plesalca povojnega obdobja. Vzporednico lahko potegnemo le do slovitega Maksa Kirbosa iz sredine prejšnjega stoletja, ki je osvajal občinstvo ne le v Ljubljani in Mariboru, ampak tudi v baletnih prestolnicah Pariza, Monte Carla, Londona, Milana, Rima in na gostovanjih po Evropi, Severni in Južni Ameriki …

Več o Mojmirju Lasanu v članku “Mojmir Lasan – Danceur noble”

Objavljeno dne

Mojmir Lasan – Danceur noble

Mojmirja Lasana lahko brez vseh pomislekov štejemo za največjega in najkakovostnejšega slovenskega plesalca povojnega obdobja. Vzporednico lahko potegnemo le do slovitega Maksa Kirbosa iz sredine prejšnjega stoletja, ki je osvajal občinstvo ne le v Ljubljani in Mariboru, ampak tudi v baletnih prestolnicah Pariza, Monte Carla, Londona, Milana, Rima in na gostovanjih po Evropi, Severni in Južni Ameriki.

Tudi Mojmir Lasan, ki je ostal ves čas zvest ljubljanskemu ansamblu, je gostoval v velikem delu Evrope – v Avstriji, Italiji, Franciji, nekdanji Sovjetski zvezi, na Češkoslovaškem in na Hrvaškem. Posebej odmeven je bil njegov nastop leta 1976 na Kubi, kjer je bil med svetovno baletno elito edini jugoslovanski moški plesalec. Vsi gostujoči koreografi v Ljubljani so si ga želeli v svojih postavitvah in so mu namenjali najodgovornejše naloge, saj je s svojim znanjem pogosto dopolnjeval njihove koreografske zamisli. S svojim delom je bil zgled mlajšim kolegom, kot partner je bil zanesljiv spremljevalec svojih soplesalk, bil pa je tudi vedno nesebično pripravljen pomagati vsakemu članu baletnega ansambla. S svojim velikim znanjem in umetniško zrelostjo je pustil velik pečat v ljubljanskem baletnem ansamblu in s tem v slovenski baletni umetnosti.

Rodil se je v Ljubljani in se poleg gimnazijskega študija vpisal na baletno šolo, ki jo je končal z diplomo leta 1965 v razredu legendarne profesorice Lydie Wisiak, ki je poleg njega vzgojila vse vodilne plesalce in plesalke druge polovice dvajsetega stoletja. Nato se je leta 1969 izpopolnjeval še v Mednarodnem plesnem centru v Cannesu.

V ljubljanskem baletnem ansamblu je začel nastopati že med šolanjem, leta 1962, redni angažma pa je dobil leta 1964, leto dni pred diplomo. Svoje izjemne naravne sposobnosti je razvijal in je na najboljši način izrabljal svoje veliko tehnično znanje za dosego najvišjih umetniških učinkov. Prav zato se je hitro razvil od zborovskega plesalca do baletnega solista leta 1968 in do prvaka ljubljanskega Baleta.

Že leta 1964 je plesal enega od Princev in Obutega mačka v Trnuljčici ter naslovno vlogo v Volku. Njegov seznam obsega okrog 50, večinoma največjih vlog, med njimi so Favn v Lifarjevem Favnovem popoldnevu(že leta 1970), Princ v Labodjem jezeru, naslovna vloga v Spartaku, glavne vloge v baletih Undine, Giselle, Vrag na vasi, Čudežni mandarin, Pepelka (leta 1975 v Celovcu), Hrestač, Joan von Zarissa, Hirošima, Carmen, Abraxas, Šeherezada (leta 1980 v Celovcu), Romeo in Julija, Rozalinda, Vesela vdova (leta 1986 v Ljubljani in leta 1988 na Reki), Notredamski zvonar, Giselle, Čudežni mandarin, Lepotica in zver, Peer Gynt in tako dalje. Veliko je nastopal tudi na televiziji, ki ga je predstavila tudi v TV-portretu. Odličen je bil tako v klasičnih vlogah plemenitih baletnih plesalcev, t. i. danseur noble, kot v karakternem podajanju različnih značajev. Večina kritikov doma in na tujem je bila navdušena nad njegovim mojstrstvom. Naj navedemo le dva izmed njih:

Horst Ogris, baletni kritik iz Celovca, je v časopisu ‘Kärntner Tageszeitung’ leta 1972 napisal da je „Spartaka plesal Mojmir Lasan, ki je šele pred kratkim dokazal svoj veliki plesni talent v ‘Labodjem jezeru’. Če je bil kot Siegfried popoln izraz romantične miline, se je v Spartaku pokazal s polno ekspresionistično moško močjo“.

Baletna kritičarka za časopis ‘Delo’ Andreja Tauber je leta 1988, torej šestnajst let pozneje, pisala tako: „Uspeh predstave ‘Peer Gynt’ sloni na vlogi Peera, ki ga pleše Mojmir Lasan. Vlogo je odlično naštudiral. Lahkotnosti v skokih, mnogim in različnim piruetam ter zagotavljanju trdne opore svojim soplesalkam je dodal tako igro obraza, da je pred nami odraščal od lahkomiselnega mladeniča prek zapeljivca in sanjača do od okolice ponižanega in utrujenega Peera, ki na koncu svoje poti najde pomiritev v naročju Solveig.“

Prav za vlogo Peera Gynta in za prispevek k slovenski baletni umetnosti je leta 1989 dobil veliko Prešernovo nagrado kot tretji dobitnik (za zakoncema Mlakar in Tatjano Remškar) tega priznanja med baletnimi plesalci. Poleg tega je leta 1971 dobil nagrado ‘zlata ptica’, leta 1976 nagrado mesta Ljubljane in leta 1983 nagrado Prešernovega sklada za vlogo Eisensteina v baletu Rozalinda angleškega koreografa Ronalda Hynda, leta 1999 pa še najvišje državno odlikovanje – častni znak svobode Republike Slovenije za umetniške dosežke in druge zasluge na baletnem področju.

Po dvaintridesetih letih nastopanja se je leta 1994 upokojil in od takrat se je predajal svoji ljubezni do metuljev, ki jo je gojil že v najzgodnejši mladosti. Tudi v tem je postal cenjen tako doma kot v mednarodnih krogih.

Objavljeno dne

Svečani praznični baletni koncert v Lendavi

V Gledališki in koncertni dvorani Lendava je Društvo baletnih umetnikov Slovenije pred polno dvorano 4. decembra 2022 v prvem delu večera, ki ga je sestavljal tudi Gala večer novih baletnih koreografij na glasbo slovenskih skladateljev uprizorilo Svečani praznični baletni koncert. V prvem delu koncerta so plesali Asami Nakashima, Nina Kramberger, Mirjana Šrot, Filip Jurič, Tomaž Golub in Yuya Omaki, ki so zaplesali v baletnih točkah Talisman, Pas d’esclave, Peer Gynt, Hora, Don Kihot in Labodje jezero.

Objavljeno dne

Baletni premisleki in pomisleki: JAŠ OTRIN / Sedma oddaja: 5. december 2022

Baletni premisleki in pomisleki

pogovor v živo

JAŠ OTRIN

Sedma oddaja: 5. december 2022 ob 18.15 uri

Pogovor z Jašem Otrinom je vodila Tatjana Ažman. 

Pogovor, katerega ste lahko spremljali v živo na YouTube kanalu DBUS in kateremu ste se lahko aktivno pridružili, je potekal preko spletnega komunikacijskega programa ZOOM.

Ogled pogovora:

Jaš Otrin prihaja iz Maribora, kjer je zaključil Konservatorij za glasbo in balet. Pozneje se je izobraževal še na baletni akademiji v Munchenu. Po nekajletnih solističnih plesnih angažmajih po Nemčiji in na Nizozemskem, se je odločil za delovanje na svobodi. V tem času je plesal tako v Hrvaškem narodnem gledališču iz Zagreba kot v Slovenskem narodnem gledališču Ljubljana. Po prevzemu vloge umetniškega vodenja ljubljanskega baleta, je zaključil svojo plesno kariero. Leta 2010 je ustanovil agencijo OtrinArtManagement, ki je platforma za umetnike različnih uprizoritvenih umetnosti in likovne umetnosti in za tiste, ki te umetnike iščejo. Leta 2012 je bil angažiran za dve sezoni kot menedžer skupine Musiktheater im Revier GmbH, kjer je skrbel za baletno skupino znotraj tega gledališča. Potem se je posvetil študiju. Študiral je poslovne znanost, nadaljeval z glasbeno gledališkim menedžentom. Leta 2017 je prejel magisterij umetnosti in MBA – splošni menedžment. Leta 2019 je doktoriral s tezo: Razvoj kadrov v gledališču.

Jaš Otrin comes from Maribor, where he graduated from the Conservatory of Music and Ballet. He later studied at the ballet academy in Munich. After several years of solo dance engagements in Germany and the Netherlands, he decided to work independently. During this time, he danced both in the Croatian National Theater in Zagreb and in the Slovenian National Theater in Ljubljana. After assuming the role of artistic director of the Ljubljana Ballet, he ended his dancing career. In 2010, he founded the agency OtrinArtManagement, which is a platform for artists of various performing arts and fine arts and for those who are looking for these artists. In 2012, he was engaged for two seasons as the manager of the Musiktheater im Revier GmbH, where he took care of the ballet group within this theater. Then he devoted himself to his studies. He studied business science, continued with musical theater management. In 2017, he received a Master of Arts and an MBA – General Management. In 2019, he received his doctorate with the thesis: Personnel development in the theater.

Objavljeno dne

Premiera baleta Madame Bovary v koreografiji in režiji Valentine Turcu v SNG Maribor

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v soboto, 26. novembra 2023, v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno izvedel dramski balet Madame Bovary v koreografiji in režiji Valentine Turcu. V naslovni vlogi je nastopila Catarina de Meneses. Dan kasneje pa je junakinjo istoimenskega romana Gustava Flauberta upodobila Anastasia Matvienko.

Nova baletna stvaritev Madame Bovary, ki jo podpisuje mednarodno priznana in večkrat nagrajena koreografinja in režiserka Valentina Turcu, kljubuje konvencijam in presega zgolj interpretacijo Flaubertove mojstrovine.

»Od nekdaj so me zanimali skriti prostori v globinah človeške psihe, kompleksna stanja čustvenih potovanj teh navidezno običajnih ljudi, psihološka motivacija vsakega lika, predvsem pa čista, močna, ranljiva in nepredvidljiva atmosfera,« pravi koreografinja in režiserka Valentina Turcu.

Svet Emme Bovary, ki je pravzaprav zrcalna podoba naše postfaktične družbe, je prežet z lažnimi novicami, lažno lepoto, lažnimi odnosi, željo po odobravanju in priznanju ter s hrepenenjem po pozornosti pogosto enako banalnih in notranje praznih ljudi.

Tako kot Flaubertov pretresljiv, a brezhiben literarni slog nas baletna pripoved popelje na vznemirljivo potovanje samoodkrivanja, polno kontrastov med naelektrenim spolnim vzburjenjem in otopelostjo, velikimi idejami in šibkostmi telesa. Strastna in obenem pretresljiva koreografska vizija Emminega notranjega sveta povsem ustreza Chopinovi glasbi, ki jo dopolnjuje minimalistični ambient glasbenih del Philipa Glassa.

Bovaryjina neusahljiva želja po ljubezni in avanturah, njena osamljenost, neznosni dolgčas, duševna praznina in samouničujoče vedenje postanejo ključne koordinate umetniškega iskanja Valentine Turcu, ki ustvarjajo prepričljivo gledališko vzdušje nove realnosti, iz katere se Emmino življenje osvobaja zadušljivih družbenih pravil.

Plešejo Catarina de Meneses (26., 29. november)/Anastasia Matvienko (27. november, 1., 3. december), Tamás Darai, Andrea Schifano, Sytze Jan Luske, Asami Nakashima, Yuya Omaki, Tijuana Križman Hudernik, Davide Buffone, Tanja Baronik, Sergiu Moga, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Alexandru Pilca, Ema Perić, Matteo Magalotti, Tea Bajc, Tomaž Viktor Abram Golub, Monja Obrul, Christopher Thompson, Beatrice Bartolomei in  Lucio Mautone.

Scenograf je Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, oblikovalec videa Martin Svobodnik, oblikovalec zvoka Gorazd Vever, asistent koreografije Anton Bogov, asistentka kostumografije Petra Dančević Pavičić.

Po sobotni premieri bo Madame Bovary na sporedu še 27. in 29. novembra ter 1. in 3. decembra 2022.

Objavljeno dne

Madame Bovary Valentine Turcu

Valentina Turcu o svoji Madame Bovary

Madame Bovary je mejna, prelomna in drugačna predstava v mojem življenju. Radikalen kontrast, nov val in nova forma. Neki nov pristop, odnos, misel, ideja, raziskovanje specifičnih zahtevnih likov skozi kompleksnost giba, ki presega dobesedno interpretacijo Flaubertove mojstrovine. Od nekdaj so me zanimali skriti prostori v globinah človeške psihe, kompleksna stanja čustvenih potovanj teh navidezno običajnih ljudi, psihološka motivacija vsakega lika, predvsem pa čista, močna, ranljiva in nepredvidljiva atmosfera.

Nepredvidljiva Emma Bovary je navdihnila dramski balet v sodobnem neorealističnem vzdušju na prodoren in neposreden način. Popotovanje skozi »škandalozno« literarno mojstrovino, samo delo z gradivom, ki ni pisano za baletni oder, ki nima baletnega libreta ali glasbe niti dramaturške osnove za odrsko priredbo literarnih del, je vsekakor veličasten avtorski in umetniški izziv. Natančna izdelava partiture, ki je nastajala s spajanjem Flaubertovih prizorov z odlomki iz Chopinovega glasbenega opusa, je od mene zahtevala lucidnost, teatralni ludus, preboj v neznano in tveganje. Ta balet govori skoraj vse moje gledališke jezike, saj je sočasno intenziven, dinamičen, resničen, strasten, konflikten, surov, čuten, provokativen, občutljiv, magičen, natančen v detajlih in filmsko estetičen.

Literarno delo, polno kontrastov med naelektrenim spolnim vznemirjenjem in otopelostjo, velikimi nesmrtnimi idejami in razkrojem ljubezni, želim prevesti veristično v sedanjost, ga preseči skozi duh časa z natančno interpretacijo Emmine kompleksne psihe in predstaviti v filmskem tempu. Flaubertov realizem brez celofana, ki je na trenutke resnično surov, ustvarja in ruši Emmina imaginarna stanja, njene odnose, misli, čustvene skrajnosti. Predstava sledi Emmi v prizorih, ki so včasih popolnoma jasni, včasih pa razdrobljeni, razpršeni, boleči, namerno nepopolni. Emmina avtodestruktivnost je vir in posledica njenih odločitev, kar je navsezadnje zelo aktualna in sodobna zgodba o naših družbenih in intimnih odnosih kakor tudi o vseprisotnem stanju praznine, osamljenosti, neizpolnjenosti, dolgočasja, patološkega kompulzivnega vedenja v postmoderni družbi potrošništva, ki jo nekako povzema parola »Je m’en fou!« (»Ni mi mar!«) Pa vendar kljub vsemu temu nosimo v sebi instinktivno, globoko in neusahljivo željo po ljubezni, samouresničevanju in iskanju smisla življenja.

Vrednost življenja in vrednost umetnosti, ki je v tem trenutku banalnosti in površnosti plastificirana s porabniškim in razčlovečenim svetom potrošništva in destrukcije, je večja kot kadar koli prej. Če ni stvarstva, ni življenja, ni evolucije. Kaj je umetnina, če je nihče ne gleda?

Baletna umetnost je medij božanske lepote, ki ima brezčasno moč. Verjamem v plesalce, ki močno interpretirajo ultimativne človeške občutke in stanja, verjamem v umetnike, ki so pripravljeni premikati fizične in metafizične meje do neslutenih razsežnosti. To je naš ustvarjalni imperativ!

Valentina Turcu

Madame Bovary – alegorija življenjskih usod »večno drugih«

Med prebiranjem Flaubertovega romana Madame Bovary: mœurs de province, ki ga v zadnjem slovenskem prevodu Suzane Koncut poznamo kot Gospa Bovary: značaji s podeželja, si današnji bralec kar težko predstavlja, da so »dežurni varuhi morale« v času izhajanja prvih poglavij v Revue de Paris med 1. oktobrom in 15. decembrom 1856 roman označili kot škandalozno in obsceno delo,[1] čeprav je z vidika prikaza najintimnejših plati človeške telesnosti v resnici veliko manj eksplicitno, kot denimo literarna dela »zloglasnega« markiza de Sada ali še pred njim Françoisa Rabelaisa. Že sopostavitev omenjenih treh figur, ki veljajo za ene izmed najpomembnejših v moderni francoski literaturi, nas lahko napeljuje k sklepu, da se pojmovanja »škandaloznega« in »obscenega«, ki se pravzaprav vrtijo okrog koncepta tabuja, v neki družbi lahko močno razlikujejo v času in da nikakor niso linearno odvisna od tehnološkega napredka družbe.

Z namenom lažje razmejitve med vsebino Flaubertovega romana in dramskega baleta Valentine Turcu velja na začetku »obnoviti« konstelacijo dogodkov, kot se izrisuje v Flaubertovem narativu. Ameriški prevajalec, biograf in pisec Francis Steegmuller je na podlagi natančne kronološke analize prišel do zaključka, da se dogajalni čas romana razteza med oktobrom 1827 in avgustom 1846, medtem ko je dogajalni čas umeščen na sever Francije, blizu mesta Rouen v Normandiji. Flaubert oriše Charlesa Bovaryja (bodočega moža Emme Bovary) kot sramežljivega in nenavadno oblečenega najstnika, ki pride v novo šolo, kjer se mu novi sošolci posmehujejo. S težavami se prebije do drugorazredne medicinske diplome in postane »officier de santé« (zdravstveni uradnik) v javni zdravstveni službi. Poroči se z žensko, ki mu jo je izbrala mati – s sitno, a domnevno bogato vdovo Héloïse Dubuc, nato pa odpre svojo ordinacijo v vasi Tôtes.

Nekega dne Charles obišče lokalno kmetijo, da bi lastniku oskrbel zlomljeno nogo, in sreča hčer svojega pacienta, Emmo Rouault. Emma je lepa, pesniško navdahnjena in z veliko mero dobrega okusa oblečena mlada ženska, ki je bila deležna »dobre izobrazbe« v samostanu. Flaubert jo je orisal kot mlado žensko z močnim hrepenenjem po razkošju in romantiki, ki jo je podžigalo branje priljubljenih romanov. Charlesa je takoj pritegnila in svojega pacienta je obiskoval veliko pogosteje, kot je to potrebno, dokler ni izzval Héloïsinega ljubosumja. Ko Héloïse nepričakovano umre, Charles počaka nekaj časa, preden začne resno dvoriti Emmi. Ko mu njen oče dá soglasje, mladi par stopi na skupno življenjsko pot.

Težišče romana se po poroki prestavi na Emmo in njen intimni svet. Potem ko se Charles in Emma udeležita elegantnega plesa, ki ga organizira markiz d’Andervilliers, Emma ugotovi, da je njeno zakonsko življenje popolnoma pusto, zaradi česar se je polastita malodušje in brezvoljnost. Charles v nekem trenutku sprevidi, da njegova žena potrebuje spremembo okolice, in tako svojo prakso preseli v večje tržno mesto Yonville, ki ga tradicionalno povezujejo z mestom Ry. Tam Emma rodi hčerko Berthe, vendar je materinstvo zanjo bridko razočaranje. Kmalu po porodu se zaljubi v Léona Dupuisa, inteligentnega mladeniča, ki ga spozna v Yonvillu. Léon je študent prava, ki tako kot Emma ceni literaturo in glasbo, obenem pa ji vrača spoštovanje. Emma sicer noče priznati svoje strasti do Léona, ki se zaman trudi, da bi pridobil njeno naklonjenost, in nato odide v Pariz, da bi nadaljeval študij.

Flaubert v nadaljevanju romana poskrbi za naslednjo vznemirljivo epizodo v Emminem življenju: bogati in razuzdani posestnik Rodolphe Boulanger nekega dne pripelje služabnika v zdravniško ordinacijo na puščanje krvi, medtem pa se zagleda v Emmo in si že predstavlja, kako jo bo zapeljal. Povabi jo, da se mu pridruži na jahanju konjev, saj naj bi to koristilo njenemu zdravju. Charles, ki ga skrbi ženino počutje, brez kančka sumničavosti privoli v Rodolphov predlog, Emma in Rodolphe pa se brez zadržkov prepustita strastnemu ljubezenskemu razmerju. Po štirih letih številnih »obiskov na domu« Emma še vedno vztraja, da pobegneta skupaj, toda Rodolphe ni navdušen nad njenim načrtom in na predvečer njunega načrtovanega odhoda prekine razmerje s pismom, ki ga položi na dno košare z marelicami, ki jo dostavijo Emmi. Šok je zanjo tako velik, da zboli na smrt in se za kratek čas celo zateče k veri.

Ko si Emma skoraj popolnoma opomore, se s Charlesom udeležita uprizoritve opere v bližnjem Rouenu. Opera, ki so jo izvajali tisti večer, je bila Lucia di Lammermoor Gaetana Donizettija, ki je nastala po motivih zgodovinskega romana The Bride of Lammermoor (Nevesta iz Lammermoorja) Walterja Scotta iz leta 1819. Uprizoritev prebudi Emmine strasti, obenem pa sproži nov dogodek – Emmino ponovno snidenje z Léonom, ki zdaj študira in dela v Rouenu. Medtem ko Charles verjame, da obiskuje ure klavirja, Emma vsak teden odpotuje v mesto, da bi se z Léonom srečala vedno v isti sobi istega hotela, ki ga oba začenjata dojemati kot svoj dom. Ljubezen med njima je sprva ekstatična, toda Léona sčasoma začnejo dolgočasiti Emmini čustveni izpadi, Emma pa postaja do njega vedno bolj ambivalentna in se začne razvajati z nakupi luksuznih izdelkov in oblačil pri trgovcu Lheureuxu, ki ji za pridobitev posojila priskrbi pooblastilo za Charlesovo posest. Emmin dolg nezadržno narašča.

Ko Lheureux zahteva poplačilo dolga, si želi Emma izposoditi denar pri več ljudeh, tudi pri Léonu in Rodolphu, a jo oba zavrneta. V navalu obupa pogoltne arzenik in v mukah umre. Charles se z zlomljenim srcem prepusti žalosti, pri tem pa ohrani Emmino sobo kot svetišče in sprejme njene navade in okuse, da bi tako ohranil spomin nanjo. V zadnjih mesecih neha delati in živi od razprodaje svojega imetja. Preostanek njegovega imetja zasežejo, da bi poplačali Lheureuxa. Ko najde Rodolphova in Léonova ljubezenska pisma, se za vedno zlomi. Ko umre, njegovo mlado hčer Berthe nastanijo pri babici, ki prav tako kmalu umre. Berthe nato živi pri obubožani teti, ki jo pošlje na delo v bombažno tovarno. Roman se glede na opisano klavrno usodo protagonistke zaključi povsem antiklimaktično in disociativno, in sicer z omembo osebne zmage lokalnega farmacevta Homaisa, ki je na nepošten način tekmoval s Charlesovo zdravniško prakso, s tem pa je zaradi svojih medicinskih »dosežkov« med prebivalci Yonvilla postal pomemben akter.

Z uprizoritvijo kompleksne zgodbe v podobi novega dramskega baleta Madame Bovary se je večkrat nagrajena in mednarodno priznana koreografinja Valentina Turcu nedvomno podala na vznemirljivo avanturo odkrivanja presenetljivih vzporednic med francosko družbo iz časa julijske monarhije pod vladavino Louisa Philippa I. in sodobno kulturo instant potrošništva in narcisizma. Zdi se, da je ustvarjalka v Flaubertu našla celovit navdih in kongenialnega partnerja, zlasti v njegovem briljantnem literarnem slogu, ki je po mnenju številnih poznavalcev in piscev, kot so Henry James, Marcel Proust in Vladimir Nabokov, v literarno umetnost, natančneje v prozo, vnesel dotlej nesluteno poetično razsežnost. Poetika »kliničnega« opisovanja izrazito banalne realnosti, ki jo živimo danes in jo je v nekakšnem donkihotovskem bojevanju z lastnimi romantičnimi iluzijami živela Emma Bovary, se prav tako zrcali v tako rekoč slehernem prizoru dramskega baleta, v katerem pred nami oživijo vsi ključni liki iz Flaubertovega romana, a povsem v sodobnem kontekstu in v še bolj izčiščeni dramaturški konstelaciji, pri čemer je avtorica upoštevala tudi nekatere praktične vidike koreografskega uprizarjanja v kontekstu plesnega gledališča. Tako denimo v baletu ne zasledimo upodobitev Emmine nosečnosti in njene hčerke Berthe, kar bi bistveno zarotiralo smer in fokus zgodbe, medtem ko se manipulativnost in izkoriščevalnost podeželskega trgovca – gospoda Lheureuxa iz Flaubertovega romana – v baletu udejanjita v podobi Emmine »življenjske gurujke in vplivnice«, gospe Lheureux.

Bolj kot kadar koli prej se zdi, da se med primerjanjem z drugimi in predvsem z banalnimi in v resnici nepomembnimi dejanji domnevnega »samopreseganja« v nas kopiči horror vacui – strah do praznine, ki je sicer koncept zapolnjevanja praznega prostora v likovni umetnosti, četudi ga na eksistencialni ravni lahko danes čutimo predvsem kot tesnobo ali bojazen pred lastno psihološko izpraznjenostjo, nepomembnostjo, minljivostjo. Smo s slepim verjetjem v sanje, ki nam jih bolj ali manj očitno vsiljuje kultura sodobnega načina življenja z nenehnim hlastanjem po novem, s hitro (iz)menjavo vsega in z nenehnimi spremembami, na neki točki pozabili živeti (zase)? Z brezprizivno konfrontacijo, ki jo prepričljivo utelesijo plesalci, se koreografinja loteva detajlne (psiho)analize sodobnih osebnostnih aberacij, kontradikcij, različnih vrednostnih sistemov in razklanosti med javnim in zasebnim, ki se ne manifestirajo zgolj v Emmini glavi, ampak so povnanjene že na ravni telesnih interakcij, estetiki kostumov, premišljeno izbranih rekvizitov – statusnih simbolov – in scenskih elementov, ki sočasno pripovedujejo zgodbo o neki ženski, ki ji je čisto po naključju ime Emma Bovary – četudi bi pozicijo »večnega drugega« lahko v resnici zavzel katerikoli drug subjekt.

Morda se svojevrstna tragičnost Emmine osebnosti, ki sicer ni idealna, a tudi ne obscena ali neetična, skriva predvsem v sponah zadušljive malomeščanske morale, o kateri navsezadnje namiguje podnaslov romana, in v dvosmernem konfliktu pričakovanj, ki jih ima bodisi posameznik od družbe bodisi družba od posameznika. Tudi če privzamemo tezo, da je Emma, podobno kot številne druge literarne ali dejanske osebe, žrtev lastnih iluzij in ambicij, njen utrip še vedno živi v sencah naših skrivnih in najglobljih hrepenenj, ki jih slikovito ponazarjajo s filmsko hitrostjo spreminjajoči se baletni prizori in Chopinova glasba, ki jo dopolnjuje eksistencialno streznitveni minimalizem del Philipa Glassa in drugih glasbenih ustvarjalcev. Emmina nenehna želja po ljubezni in avanturah, njena osamljenost, neznosno dolgočasje, bivanjska praznina in avtodestruktivno vedenje postanejo glavne tematske koordinate umetniškega procesa Valentine Turcu, ki ji uspe ustvariti zapeljivo sodobno gledališko atmosfero, v kateri se Emma osvobaja družbe, ki jo duši, in začenja – pa čeprav le za trenutek – uživati v lastnih simptomih, nam pa ne preostane drugega, kot da jo zvesto spremljamo na njeni poti in ji iskreno želimo – če nekoliko parafraziram Žižkovo paradigmo –, da bi ji v vsakem novem poskusu spodletelo vedno bolje.

[1] Kot je znano, se je moral Flaubert zaradi domnevne obscenosti dela zagovarjati tudi pred sodiščem, a celotni proces, ki se je končal 7. februarja 1857 s Flaubertovo oprostitvijo, je le dodatno prispeval h kasnejši priljubljenosti romana, ki je že aprila istega leta izšel v dveh zvezkih in postal knjižna uspešnica.

Benjamin Virc

Objavljeno dne

Poslovil se je baletni plesalec Borut Hanžič

Borut Hanžič (1929 – 2022)

je bil eden prvih plesalcev mariborskega povojnega baletnega ansambla. Leta 1948 se je vpisal že kar v drugi razred takrat ustanovljene štiriletne nižje baletne šole, katere prvi ravnatelj je bil Peter Golovin, na njej pa so poučevali tudi Maks Kirbos, Irena Kirbos, Vika Kumer in Štefka Miler. Bil je med prvimi absolventi, ki so junija 1951 zaključili šolanje. V glavnem so vsi ves čas šolanja že sodelovali v predstavah v gledališču.Tako je oktobra 1948 Borut Hanžič prvič zaplesal v baletnem vložku v operi Evgenij Onjegin, v baletni ansambel pa je bil angažiran 1.8.1949…

Več o Borutu Hanžiču si lahko preberete TUKAJ

Objavljeno dne

Borut Hanžič

Borut Hanžič je bil eden prvih plesalcev mariborskega povojnega baletnega ansambla. Leta 1948 se je vpisal že kar v drugi razred takrat ustanovljene štiriletne nižje baletne šole, katere prvi ravnatelj je bil Peter Golovin, na njej pa so poučevali tudi Maks Kirbos, Irena Kirbos, Vika Kumer in Štefka Miler. Bil je med prvimi absolventi, ki so junija 1951 zaključili šolanje. V glavnem so vsi ves čas šolanja že sodelovali v predstavah v gledališču.Tako je oktobra 1948 Borut Hanžič prvič zaplesal v baletnem vložku v operi Evgenij Onjegin, v baletni ansambel pa je bil angažiran 1.8.1949.
Skromnih začetkov se je v pogovoru z Danico Dolinar spominjal takole: “Kopalnice – o njih smo lahko samo sanjali! Imeli smo le neke lavaboje, trije ali štirje so se še lahko umili v topli vodi, drugi pa v hladni. Na začetku smo imeli le kratke hlače, potem pa smo dobili trikoje iz cvirna. Seveda smo jih bili zelo veseli. Na nogah smo pa imeli sandale. O baletnih copatih ni bilo govora….Ampak, bili smo mladi in ukaželjni in smo potem le napredovali…« Povedal je tudi, da so v koreografijah Petra Golovina, njegovega prvega baletnega vodje zelo veliko plesali, sodelovali so pri vseh operah in operetah, kjer so bili potrebni moški plesalci, veliko pa so plesali tudi v dramskih predstavah in na raznih mitingih, ki jih je bilo v povojnem času zelo veliko in da je v letih 1950 in 1951, ko je mariborski balet s plesnimi parodijami sodelovali in navduševali pri predstavah Veselega gledališča, koreograf Golovin za plesalce Anko Lavrač, Toneta Duha, Alberta Likavca in zanj postavljal šaljive in duhovite točke.
V svojem plesnem opusu je med drugim plesal kot eden od Polovcev v prvi samostojni baletni predstavi Polovski plesi iz opere Knez Igor A.Borodina, ki jo je koreografiral Maks Kirbos, v sezoni 1957/58 mu je Kirbos v svojem avtorskem baletnem večeru zaupal vlogo Dedalusa v bajeslovnem Ikarusu in Markovega prijatelja v četrtem dejanju baleta Ohridska legenda na glasbo Stevana Hristića, spomladi 1959 pa je v baletu Čajna punčka na glasbo Rista Savina in v koreografiji gosta iz Ljubljane, mladega koreografa Henrika Neubauerja plesal enega od dveh plesalcev s trakovi. To je bila prva uprizoritev slovenskega celovečernega baleta v Mariboru.
Predvsem koreografa Peter Golovin in Maks Kirbos sta v Hanžiču prepoznala njegov smisel za humor in izraznost, zato se je v spomine gledalcev še posebej vtisnil z interpretacijami karakternih in komičnih vlog.

Danica Dolinar

Objavljeno dne

Baletni večer v Mokronogu posvečen Janezu Mejaču

Društvo baletnih umetnikov Slovenije je v petek, 14. oktobra 2022 v dvorani kulturnega doma v mokronogu uprizorilo baletni koncert, na katerem so plesali Nina Noč, Erica Pinzano, Maryia Pavlyukova, Filip Jurič, Petar Đorčevski, Siniša Bukinac, Filippo Jorio in Matteo Moretto.

Baletni koncert je bil posvečen častnemu občanu občine Mokronog-Trebelno in prejemniku Prešernove nagrade, Janezu Mejaču. Na emotivnem koncertu je Janez Mejač zaplesal nekaj Krakov v duetu z Nino Noč.

Objavljeno dne

Pomembna novica: V DLBU Divača krvavo potrebujejo učitelja baleta!

V Društvu ljubiteljev baletne umetnosti Divača nujno potrebujejo učitelja baleta in sodobnega plesa. Vsi zainteresirani za poučevanje pokličite na telefonsko številko 041 615 068 (Astrid Bastianelli) ali pišite na elektronski naslov balet.divaca@gmail.com.

Več informacij:

– lokacija Divača torek, četrtek od 16.h-20.h;

– lokacija Sežana ponedeljek, sreda, petek 16.h-20.h;

– na razpolago imajo brezplačno stanovanje v Sežani;

– plača po dogovoru oz. ustaljenih  urnih postavkah;

– možnost individualnih ur – dodatno plačilo direktno učitelju;

– možnost sodelovanja za daljše časovno obdobje;

– možnost širitve delovanja v Trst.

Objavljeno dne

Nagrade Lydie Wisiakove 2022

Komisijo za podeljevanje strokovnih nagrad, nagrad Lydie Wisiakove, ki se lahko podelijo vsakoletno in nagrade Pie in Pina Mlakarja, ki se lahko podeli vsako tretje leto, sestavlja sedem članov, od katerih jih Društvo baletnih umetnikov Slovenije imenjuje pet, od leta 2013 dalje pa po enega člana imenjujeta še Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana ter Slovensko narodno gledališče Maribor. Komisijo so v letu 2022 sestavljai Matjaž Marin – predsednik, Valentina Turcu, Alenka Ribič (imenovana s strani SNG Maribor), Petar Đorčevski (imenovan s strani SNG Opera in balet Ljubljana), Janez Mejač, Edvard Dežman in Tomaž Rode. Komisija se je v letu 2022 sestala na seji dne 6. septembra 2022, na kateri je najprej zavzela stališče, da sledi kriterijem predhodnih komisij in pri svojih odločitvah ohrani visoke umetniške vrednosti nagrad, zato bo odločala na podlagi dejansko visokih kriterijev in odločala zgolj o dejansko izjemnih dosežkih, ki izkazujejo visoko umetniško vrednost, predvsem pa se bo komisija osredotočila tudi na mlajšo generacijo domačih baletnih plesalcev, ki izkazujejo izjemen umetniški razvoj. Komisija je na seji odločila o prejemnikih nagrad v letu 2022. Javna podelitev nagrad je bila planirana za 12. november 2022 v SNG Opera in balet Ljubljana, vendar smo jo bili primorani prestaviti na kasnejši čas, in sicer zaradi naknadno dogovorjenega gostovanja Baleta SNG Opera in balet Ljubljana v Gledališču Malibran v v Benetkah v Italiji ter zaradi naknadno dogovorjenega gostovanja Baleta SNG Maribor v Nemčiji.

Nagrade Lydie Wisiakove, ki jih Društvo baletnih umetnikov Slovenije kot krovna organizacija s področja slovenske baletne umetnosti vsakoletno podeljuje od leta 1997, predstavljajo najvišje strokovno priznanje za plesne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji. Društvo baletnih umetnikov Slovenije lahko vsako leto podeli eno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo in največ tri nagrade za posebne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v obdobju zadnjih treh let. Poleg nagrad lahko podeli tudi posebna priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije poustvarjalcem in ustvarjalcem, ki so s svojimi baletnimi dejanji opozorili nase.

Številne nagrade za umetniške dosežke s področja slovenske baletne umetnosti, podeljene od leta 1997 do danes, dokazujejo, da slovenski balet s svojimi interpreti tako ljubiteljem kot poznavalcem baletne umetnosti ter strokovni javnosti ponuja visoko bero umetniških dosežkov, zadovoljstev in raznolikosti, s katerimi baletni umetniki v Sloveniji bogatijo državno zakladnico umetnosti.

Strokovna komisija je v letu 2022 skladno s Pravilnikom o podeljevanju strokovnih nagrad Lydie Wisiakove odločala o dveh predlogih za nagrado za življenjsko delo ter o šestih predlogih za nagrado za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v obdobju zadnjih treh let ter odločila o naslednjih nagrajencih:

  • Nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo prejme balerina NENA VRHOVEC za njen celovit vseživljenjski opus.
  • Nagrado Lydie Wisakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji prejme FILIP JURIČ za vlogi Romea v baletu Romeo in Julija v koreografijah Renata Zanelle in Tomaža Rodeta, za vlogo Linkedina v baletu Gusar ter za izjemno umetniško interpretacijo Adagietta v baletu Vsi na valček, koreografa Renata Zanelle.
  • Nagrado Lydie Wisakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji prejme ANTONETA TURK za vloge Julije v baletu Romeo in Juliji, Mihaele v baletu Carmen ter Dekleta v baletu Leseni princ.
  • Nagrado Lydie Wisakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji prejme TOMAŽ GOLUB za Pas de trois v baletu Labodje jezero ter za vlogi Don Joseja v baletu Carmen in Mercutia v baletu Romeo in Julija.
Objavljeno dne

Zaključni večer Mednarodnega poletnega baletnega tabora Dancs-Piran 2022

Sklepno dejanje devetega zaporednega Mednarodnega baletnega tabora Dancs-Piran 2022 je bil Zaključni baletni večer, ki je bil na sporedu 6. avgusta 2022 v Amfiteatru Avditorija Portorož. Udeleženci so na večeru predstavili plod 14-dnevnega dela s pedagogi Mirjano Šrot, Allisterjem Madinom, Antonom Bogovim, Elekom Tiborjem Zsoltom in Luko Ostrežem. Zaplesali so v klasičnih, neoklasičnih in sodobnih koreografijah. Program si lahko ogledate v nadaljevanju.

Osnovni napredni tečaj klasičnega baleta / Elementary advanced course of Classical ballet
UVERTURA / OUVERTURE
Glasba / Music: Georges Bizet
Koreografija / Choreography: Elek Tibor Zsolt
Solo: CHRISTIAN FALCIER, SAMANTA ZIENIŪTĖ
KASIA HEGEDUŠ GORNIK, LISA BERTONCELJ, EVITA GLORIA TOZON, ANA LINA TELIČ, ISABEL TRIMINI, NAJA KAPUN, STEFANIJA MARUSIG, EVA MESAREC, REA FELICIJAN, MIŠA DVORŠAK, MAŠA TUŠAR, STELLA TOZON, AJDA HOJNIK, CLAIRE KATICA MOGUS, SOFIA CLUG, GAJA TARA KRUŠIČ, BRINA GEREBIC, VARJA GOLEC HORVAT

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
LABODJE JEZERO, variacija iz Pas de troisa / SWAN LAKE, variation from Pas de trois
Glasba / Music: Ludwig Minkus
Koreografija / Choreography: Marius Petipa
JANJA ŠINKOVEC

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
FANTZIJA O CARMEN / FATNASY ABOUT CARMEN
Glasba / Music: Georges Bizet
Koreografija / Choreography: Angelika Chelino
SAMANTA ZIENIŪTĖ

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
TRNULJČICA, variacija Florisse / THE SLEEPING BEAUTY, Florisse variation
Glasba / Music: Piotr Ilich Tchaikovsky
Koreografija / Choreography: Marius Petipa
LEA BRUČI

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
DON KIHOT, Ples toreadorjev / DON QUIXOTE, Torreros dance
Glasba / Music: Ludwig Minkus
Koreografija / Choreography: Allister Madin po / after Marius Petipa
Mercedes: BEATRICE BARTOLOMEI
Espada: ALFIE PIERCE
Toreadorji: TOMAŽ GOLUB, PATRIK KNAUS, ALEKSANDAR TRENEVSKI, FELIX BOBOI, SIMONE CAROSSO, CHRISTIAN FALCIER

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
PAQUITA, variacija / PAQUITA, variation
Glasba / Music: Ludwig Minkus
Koreografija / Choreography: Marius Petipa
IZA FAŠUN

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
PAQUITA, variacija / PAQUITA, variation
Glasba / Music: Ludwig Minkus
Koreografija / Choreography: Marius Petipa
JELENA BOŽOVIĆ

DON KIHOT, Grand pas de deux iz 3. dejanja / DON QUIXOTE, Grand pas de deux Act III
Glasba / Music: Ludwig Minkus
Koreografija / Choreography: Marius Petipa
NINA KRAMBERGER, KASZAB ZOLTAN BENCE

USEDLINE / SEDIMENTS
Glasba / Music: Piransko morje
Koreografija / Choreography: Luka Ostrež v sodelovanju s plesalci / in colaboration with dancers
IZA FAŠUN, MIA LOVRENČAK, ZARJA KOTLUŠEK PAVČIČ, NAOMI UMA ZORMAN, JELENA BOŽOVIĆ

CARMEN, Duet Carmen in Don Joseja / CARMEN, Duet of Carmen and Don Jose
Glasba / Music: Georges Bizet
Koreografija / Choreography: Tomaž Rode
BEATRICE BARTOLOMEI, TOMAŽ GOLUB

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
GISELLE, variacija iz Kmečkega pas de deuxa / GISELLE, variation from Paesant pas de deux
Glasba / Music: Adolph Adam
Koreografija / Choreography: Jean Coralli, Jules Perrot
LU DORNIK

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
LAURENCIA, variacija / LAURENCIA, variation
Glasba / Music: Alexander Krein
Koreografija / Choreography: Vakhtang Chabukiani
LANA DRUŠKOVIČ

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
ETUDES
Glasba / Music: Carl Czerni
Koreografija / Choreography: Harald Lander
SIMONE CAROSSO

Osnovni napredni tečaj klasičnega baleta / Elementary advanced course of Classical ballet
ZAKLJUČENO / FINISHED
Glasba / Music: Henry Mancini (The Pink Panther)
Koreografija / Choreography: Luka Ostrež v sodelovanju s plesalci / in colaboration with dancers
KASIA HEGEDUŠ GORNIK, LISA BERTONCELJ, EVITA GLORIA TOZON, ANA LINA TELIČ, ISABEL TRIMINI, NAJA KAPUN, STEFANIJA MARUSIG, EVA MESAREC, REA FELICIJAN, MIŠA DVORŠAK, MAŠA TUŠAR, STELLA TOZON, AJDA HOJNIK, CLAIRE KATICA MOGUS, SOFIA CLUG, GAJA TARA KRUŠIČ, BRINA GEREBIC, VARJA GOLEC HORVAT

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
BAJADERA, variacija Gamzatti / LA BAYADERE, Gamzatti variation
Glasba / Music: Ludwig Minkus
Koreografija / Choreography: Marius Petipa
NUŠA GUJT BAUMAN

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
GISELLE, variacija Albrechta / GISELLE, Albrecht variation
Glasba / Music: Adolph Adam
Koreografija / Choreography: Jean Coralli, Jules Perrot
FÉLIX BOBOI

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
TRNULJČICA, Pas de deux iz 3. dejanja / THE SLEEPING BEAUTY, Pas de deux Act III
Glasba / Music: Piotr Ilich Tchaikovsky
Koreografija / Choreography: Marius Petipa
GVENDOLIN NAGY, ALFIE PEARCE

Nadaljevalna & profesionalna delavnica klasičnega baleta / Advance & Professional workshops of Classical ballet
Osnovni napredni tečaj klasičnega baleta / Elementary advanced course of Classical ballet
DON KIHOT, Driade / DON QUIXOTE, Driads
Glasba / Music: Ludwig Minkus
Koreografija / Choreography: Allister Madin po / after Marius Petipa
Koreografija malih amorčkov / Choreography of small Cupids: Mirjana Šrot
Kitry: NINA KRAMBERGER
Mercedes: BEATRICE BARTOLOMEI
Queen of Driads: GVENDOLIN NAGY
Cupid: NAĐA MRAŠIĆ
Cupid otrok / Baby Cupid: ZARJA KOTLUŠEK PAVČIČ
Driade: ANTONETA TURK, KLARA STRMČNIK, MANCA STRMČNIK, NAĐA MARUŠIĆ, ZARJA KOTLUŠEK PAVČIČ, LEA BRUČI, VITA VODA, LU DORNIK, IZA FAŠUN, MIA LOVRENČAK, LETICIJA FRUMEN ČENČUR, DORA SZEPSI, GVENDOLIN NAGY, JELENA BOŽOVIĆ, JANJA ŠINKOVEC, LANA DRUŠKOVIČ, DORA SZEPSI, SAMANTA DRODVILAITĖ – ZIENIŪTĖ,
NUŠKA GUJT
Cupids: KASIA HEGEDUŠ GORNIK, LISA BERTONCELJ, EVITA GLORIA TOZON, ANA LINA TELIČ, ISABEL TRIMINI, NAJA KAPUN, STEFANIJA MARUSIG, EVA MESAREC, REA FELICIJAN, MIŠA DVORŠAK, MAŠA TUŠAR, STELLA TOZON, AJDA HOJNIK, CLAIRE KATICA MOGUS, SOFIA CLUG, GAJA TARA KRUŠIČ, BRINA GEREBIC, VARJA GOLEC HORVAT