Intervju
ANTON BOGOV
»Predano odplesati predstavo čutim kot dolžnost gledalcem.«
Z Antonom Bogovim se je pogovarjala Nataša Berce
Anton Bogov, prvak mariborskega baletnega ansambla, zaključuje svojo plesno pot. Intervju je nastal kot nekakšen pregled za nazaj in vizije za naprej. V svoji bogati karieri je preplesal praktično vse glavne vloge klasičnobaletnega repertoarja, nastopal je kot gost v opernobaletnih hišah po svetu in na baletnih festivalih, se udeleževal mnogih mednarodnih tekmovanj in prejel za umetniške dosežke Glazerjevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Ostaja na realnih tleh, vedno s kančkom humorja, ne obžaluje ničesar, ker je vedno zagrabil ponujene priložnosti in se veseli novih izzivov.
Če začneva z zdaj. Odločil si se, da nehaš plesati. To je kar velika prelomnica za plesalca. Kaj te je vzpodbudilo k odločitvi? Večna težnja k perfekciji, ki postaja z leti vedno težje dosegljiva? Poškodbe?
V bistvu je prva odločitev padla, ko smo imeli prvo zaprtje zaradi epidemije covida-19. Potem so me ujela še leta in poškodbe. Imel sem natrgano ahilovo tetivo in težave s križnimi vezmi v kolenu, zato sem se poslovil od klasičnega baleta, ki je za moje telo danes zelo obremenjujoče in sem nekaj časa plesal le bolj sodobne koreografije, ki mi niso povzročale preveč težav. Zdaj pa sem si dopovedal, da je 25 let aktivnega plesanja za moje telo res dovolj, in se odločil, da popolnoma preneham. Ostajam sicer v gledališču, kjer se posvečam delu z mladimi plesalci. Prehod od aktivnega plesalca do zgolj pedagoga je bil psihično kar težak, ampak zdaj je to za mano in sem v redu. Še vedno me sicer prosijo, da kaj odplešem, ker so težave z nadomestitvijo, vendar sam čutim, da si več ne zaupam.
Alessandra Ferri se je po upokojitvi leta 2007 leta 2013 vrnila, ker je čutila, da brez umetniškega delovanja ni srečna in tako pri oseminpetdesetih nadaljuje svojo kariero. Medtem pa Sylvie Guillem po koncu kariere neskončno uživa na svoji kmetiji, obkrožena z živalmi. Kateremu teh dveh slavnih ekstremov se čutiš bližje?
Mislim, da sem našel zase še boljšo varianto. Gledališča ne zapuščam, ostajam z njim povezan, le postavil sem se v drugo pozicijo. Zadnjih pet let sem že bil asistent pri predstavah Valentine Turcu, zdaj sem prevzel asistence tudi pri drugih klasičnih predstavah in vodim jutranje treninge za plesalce. Vse to me dela zadovoljnega. Odra ne pogrešam, ker vem, da ne bi mogel več plesati na nivoju, ki ga od sebe zahtevam.
Kakor vem, ne izhajaš iz umetniške družine. Kako si začel z baletom?
V otroških letih sem kot veliko fantov igral nogomet, tudi treniral sem ga in mislil, da bom nogometaš. Moja mama pa je kot ritmična gimnastičarka pri meni opazila telesne predispozicije za balet. Pri desetih letih me je vpisala v baletno šolo. Da bi me lažje prepričala, mi je ob vpisu rekla, da bom kot plesalec lahko videl ves svet. Ker so bili to časi železne zavese, ko ni bilo možnosti potovanj, se mi je zdelo to res privlačno in tako sem pristal na to, da poskusim. A do petnajstega leta nisem preveč zavzeto vadil baleta. Čeprav sem imel vse fizične kvalitete, v glavi še nisem bil dovolj zrel. Tekmovanje v Varni, ki sem se ga pri šestnajstih udeležil, pa mi je odprlo oči. Zavedel sem se, da moram, če hočem biti tako dober kot sodelujoči tekmovalci, zares začeti delati ali pa pustiti vse skupaj. Sodelovanje na tekmovanju je bila odločilna motivacija za bolj predano delo.
V mariborskem baletnem ansamblu si plesal celo svojo kariero. Kako si prišel plesat v Maribor?
Najprej sem se po zaključku šolanja udeležil tekmovanja v Moskvi in tam dobil pogodbo za angažma na Japonskem, kjer sem ostal pol leta. Ker pa mi življenje na Japonskem ni ustrezalo, sem se vrnil domov v Kazahstan. Potem je Lilijana Keča, vodja baleta v Mariboru, prišla v Sankt Peterburg, tam spoznala Galino Čajko, takratno ženo mojega brata. Oba naju je povabila na avdicijo v Maribor, oba sva dobila pogodbo in oba sva ostala. Najprej sem mislil ostati le kratek čas, potem pa mi je postajalo v Mariboru vedno bolj všeč, vse se je nekako poklopilo, imel sem proste roke, če sem želel gostovati drugje, in tako sem se tu ustalil. Že drugo leto po bivanju v Mariboru so prišla vabila za gostovanja v Gradežu, Ljubljani, Zagrebu, gostoval sem tudi v milanski Scali, na koncertih Roberto Bolle and friends in na Japonskem. Vabila so prihajala s celega sveta. In vseh teh gostovanj sem se z odobritvijo vodstva SNG Maribor lahko udeleževal. Srečevanja z drugimi kulturami in ljudmi so veliko prispevala k mojemu razvoju plesalca, zato sem vedno pograbil priložnost za gostovanja. Pa tudi nisem želel na stara leta česarkoli obžalovati. In evo, ničesar ne obžalujem. Nikoli nisem gledal na višino plačila. Odzval sem se vedno, če so le bili v redu pogoji. Prišla so tudi vabila za redni angažma iz Moskve, New Yorka in Londona, pa sem vseeno raje ostal v Mariboru. Res imam rad Slovenijo, lepa je, ljudje so mi všeč, tudi podnebno mi ustreza in nisem želel živeti drugje.
Pogosto si se udeleževal tudi mednarodnih baletnih tekmovanj, kjer si vedno posegal po najvišjih mestih in pobiral nagrade. Kakšen izziv si videl v tekmovanjih?
Predstavljala so mi možnost učenja in napredovanja v tehniki. V tekmovalne točke sem dodajal nove elemente, ki sem jih potem pri treningih izpopolnil in sem jih lahko pozneje uporabil tudi pri svojem rednem delu v gledališču. Zato se mi zdijo tekmovanja koristna. Kadar nisem imel preveč dela v ansamblu in nobenih gostovanj na vidiku, sem se vedno prijavljal na tekmovanja. Sam sem težil k perfekciji, čeprav vem, da ni mogoča, ampak želel sem doseči najbolj možen idealen spoj med izvedbo tehničnih prvin in umetniškim izrazom. Imam žilico tekmovalnosti v sebi, zato so mi tekmovanja ustrezala. Vem pa, da nekateri plesalci niso za tekmovanja, so pa vseeno dobri plesalci.
Preplesal si praktično vse glavne vloge klasičnega baletnega repertoarja. Ko že ne vem kolikič odplešeš recimo princa Siegfrida v Labodjem jezeru, kje najdeš vzgib za poustvaritev?
Mislim, da sem, razen del Kennetha MacMillana in Johna Cranka, prav res preplesal celoten klasični repertoar, celo v več različicah. Predano odplesati predstavo čutim kot dolžnost gledalcem. Vsako predstavo so drugi gledalci in tako vsako predstavo vidim kot nekakšno premiero. Vedno sem se trudil biti stoprocenten, da bi gledalci začutili mojo predanost. Tudi če sem večkrat odplesal isto vlogo, sem vedno lahko našel kakšno novo malenkost v njej, nov obrat, pogled ali dotik. Tako nisem nikoli imel občutka, da je vsakič enako.
Plesal si tudi v bolj sodobnih koreografijah. Ti je bilo kot klasično izobraženemu plesalcu težko sprostiti telo v bolj sodobnih gibih?
Seveda sem se vedno bolj znašel v klasičnih predstavah in tudi drugi so name gledali kot na izrazito klasičnega plesalca. Vendar sem tudi v sodobnejših delih rad plesal. Na nek način so mi bile sodobnejše predstave lažje, saj ni take težnje po virtuoznosti, kot jo zahteva klasični balet. Mi je pa sproščenost telesa, ki jo zahtevajo sodobne predstave, pomagala pri drugačnem gibanju v klasičnih vlogah. Kar je bilo pozitivno. Vedno sem poskusil izkoristiti, karkoli sem se novega naučil, da sem oplemenitil svoje vloge ali svojo tehniko.
Kako gledaš na razvoj baletne tehnike, ki zahteva od plesalcev res že vrhunsko natrenirano telo, skoraj akrobatsko, v vse smeri? Se ti morda zdi, da na ta račun kdaj umanjka umetniški vtis?
Zdi se mi, da se pri baletu vsakih deset let poznajo spremembe, napredki, kot na primer tudi v športu ali recimo v avtomobilski industriji. Telesa plesalcev so danes zaradi teh sprememb drugačna, kot so bila naša. Današnji plesalci imajo možnost različnih vadb, od pilatesa, joge ali celo posebnih treningov za specifične sklope mišic, vse to, česar mi nismo imeli, niti poznali. Včasih so bila edina navodila za boljši skok, da moraš delati počepe. Danes so druge generacije plesalcev, ki plešejo drugače in imajo veliko boljšo baletno tehniko, kot smo jo imeli mi. Menim, da je treba te spremembe sprejeti, jih vzeti kot pozitivno, saj se jim ne moremo izogniti. Vedno so bili plesalci, ki so se več ukvarjali s tehniko in manj s čustvi ali odrsko izraznostjo. In tako je še danes. Ne opažam, da bi napredek tehnike pustil opazne posledice na umetniškem vtisu plesalca. Pravi plesalec bo tudi danes prepričal gledalce s svojo energijo, predanostjo in iskrenostjo, zraven pa bo še tehnično vrhunsko pripravljen.
Pred nekaj leti si ustanovil svojo šolo Baletno akademijo Antona Bogova. Kaj te je vzpodbudilo k temu? Se morda bolj vidiš v pedagoških vodah kot pa recimo kot asistent pri predstavah?
Ta šola je nastala kot želja po drugačnem načinu učenja. Z njo sem želel doseči res visok nivo, vendar nam nekako ni uspevalo. Potem nas je pokopala še epidemija covida-19. Šola praktično eno leto pa pol ni delovala, razen nekaj malega preko spleta. Sam sem proti učenju baleta na daljavo, tako da tega ne bi prakticirali. Letos bomo spet poskusili zagnati šolo in bomo videli, kako bo. V skrajnem primeru, če ne bo šlo, se bo šola zaprla. Me pa v resnici bolj privlači delo s profesionalci. Tako da to, kar delam zdaj, vodim treninge in pomagam plesalcem pri napredku ali oblikovanju vloge, me res veseli. Upam, da tudi njih toliko veseli kot mene. Celo življenje sem bil v baletu, verjamem, da lahko plesalcem marsikaj dam. Želim jih naučiti toliko, da bodo boljši od mene. To je moj cilj.
Imaš kaj nostalgije po Rusiji? Najbrž je tam še vedno tvoja primarna družina.
Ne. V Kazahstanu nimam nikogar. Mama in brat že 25 let živita v Pragi. Rusiji sem naklonjen, a nimam nobene nostalgije, moj dom je v Mariboru. Sem pa sina naučil rusko in govori tekoče.
Kaj pa nogomet? Je še vedno prisoten v tvojem življenju?
Nogomet sem nehal igrati pred petimi leti zaradi poškodb ahilove tetive. Sem pa dolgo združeval balet in nogomet, slednjega sicer le ljubiteljsko. Nekaj časa smo imeli celo eno ekipo. Ga pa še vedno spremljam. Navijam za Maribor, seveda. Spremljam pa tudi kakšne tuje klube. Ko je moj sin pred enim letom začel trenirati tenis, sem poskusil še sam. Moram reči, da v tem uživam. Ker ne plešem več, moram nekje potrošiti svojo energijo in vzdrževati fizično kondicijo in tenis mi je res odkritje. Če poskusim delati baletni trening, me vse boli, ob igranju tenisa pa se res dobro počutim.
