Allister Madin je mlad francoski baletni plesalec, pedagog in koreograf, ki trenutno poučuje in s strastjo ter predanostjo navdušuje na 9. slovenskem baletnem poletnem 14-dnevnem taboru v Piranu. Prijeten in umirjen sogovornik zna odreagirati hitro, na taboru je prevzel še delo obolele pedagoginje, zato je v pogonu cel dan. Z vso natančnostjo in gibalnim spominom, saj je predstavo pred leti sam odplesal, postavlja za udeležence tabora pariško verzijo Don Kihota (s primesmi še drugih verzij). Kljub natrpanemu urniku si je vzel čas za razgovor, v katerem je odstrl pogled na svojo dosedanjo plesno/življenjsko pot.

Od kod želja po baletu?

Moja sestra, ki je od mene starejša šest let, je hodila k baletu in tako sem tudi sam začel. Ona je potem prenehala z baletom in postala inženirka, jaz pa sem nadaljeval. Menda sem že pri letu in pol nakazoval, da imam smisel za gib. Nekje pri sedmih letih pa sem že vedel, da je balet to, kar želim početi v življenju, in še vedno je tako. Moja ljubezen do baleta ostaja enako intenzivna ves čas.

Hodili ste na Pariško operno baletno šolo, prestižno, zelo slavno in tradicionalno institucijo. Kako je obiskovati tako šolo?

Najprej sem se šolal na jugu Francije, od koder sem doma, šest let pa sem obiskoval Pariško operno baletno šolo. Kar velik izziv je biti del take institucije, kajti šolanje je zelo strogo. Standardi so zelo visoki, kar je lahko za mladega fanta, predvsem v najstniških letih, precej zahtevno. Odreči se moraš prostemu času in res živeti za balet, da dosežeš nivo, ki si ga želiš. Kar včasih ni najlažje. Te pa v bistvu tak rigorozen trening z redom in disciplino pripravlja na to, kar te čaka pozneje v profesionalnem življenju. Je kot nekakšna šola za življenje. Se pa počasi tudi šolski sistem pariške operne baletne šole nekoliko posodablja, tako da ni več tako strog in zaprt v tradicijo.

Po šolanju ste bili sprejeti v pariško Opero, prav tako prestižno in slavno institucijo na področju baletne umetnosti. Je bilo to tisto, kar ste si želeli?

Vsekakor je bilo nekakšno logično nadaljevanje po šolanju na pariški operni baletni šoli. Poleg tega je pariška Opera znana kot ena najboljših baletnih skupin na svetu. Predvsem me je delal srečnega širok nabor vlog, ki sem jih dobil za plesati: od princev do bolj karakternih, igralskih vlog. Vse mi je bilo v izziv na začetku. Kot otrok sem si želel, da bi postal baletni prvak in plesal Siegfrieda v Labodjem jezeru. Vendar pa sem po statusu napredoval le do mesta solista in ne baletnega prvaka, kot sem si želel. Sistem napredovanj v pariški Operi je zapleten in zahteven. Vsako leto je napredovalno tekmovanje, katerega žirija je sestavljena iz baletnih mojstrov pariške Opere in petih plesalcev, ki so tvoji kolegi. Ti lahko glasujejo proti tebi, če te ne marajo ali te gledajo kot konkurenta, tako da zna biti tak način kar toksičen. Ne napreduje vedno tisti, ki je najboljši, čeprav večinoma je tako. Je pa res, da te za baletnega prvaka imenujejo in to napredovanje ni del vsakoletnega sistema napredovanj. V 14 letih, ki sem jih preživel v pariški Operi, so se zamenjala tri umetniška vodstva. Nazadnje je bila imenovana Aurélie Dupont. Takrat nisem več čutil izzivov, niti se nisem več dobro počutil v sistemu. Ko sem bil povabljen na Japonsko, da plešem vlogo Siegfrieda z dvema njihovima baletnima prvakinjama, sem začutil, da je to to, kar si želim – plesati glavne vloge, spoznavati različna okolja, nove ljudi in soplesalce ter imeti možnost, da kot umetnik rastem in se razvijam.

Želja postati baletni prvak se vam je potem uresničila v novozelandskem Baletu.

Tako je. Ker nisem bil več zadovoljen v pariškem Baletu, sem začel iskati zaposlitev po Evropi in Ameriki. Pozicijo v novozelandskem Baletu sem dobil, ko sem opravljal avdicijo na Finskem. Umetniški vodji finskega Baleta sem bil sicer zelo všeč, vendar sem bil premajhen za njihove standarde, ker imajo res visoke plesalce. Predlagala mi je Avstralijo ali Novo Zelandijo, pa se mi je prvi hip oboje zdelo res daleč. Potem pa sem le poslal življenjepis, fotografije in povezave do video posnetkov predstav, v katerih sem plesal, najprej v Avstralijo, potem pa še na Novo Zelandijo. V Avstraliji so želeli nekoga, ki bi ostal vsaj pet let, jaz pa sem si v pariški Operi lahko vzel le tri prosta leta. Tako sem odšel na avdicijo na Novo Zelandijo, kjer sem imel takoj zelo dober občutek. Umetniška vodja mi je ponudila pozicijo baletnega prvaka. Nisem kaj dosti razmišljal, saj mi je bila skupina zelo všeč in ponudba je bila to, kar sem iskal. Ja, tako so se mi uresničile sanje. Ker pa sem želel še več, ne samo plesati, pač pa tudi koreografirati in poučevati, sem po dveh letih odšel. Možnosti, da se vrnem v pariško Opero, ni bilo več, ker sem se v tem času toliko spremenil, da si tega res nisem več želel. Tako sem pogodbo z njimi prekinil.

Zdaj ste svež svobodnjak. Zadnje čase opažam, da se tudi v baletnem svetu pojavljajo posamezniki, ki izberejo svobodo. Nekaj, kar je bilo včasih za baletno plesalko/-ca skoraj nezamisljivo in neizvedljivo. Kako je biti na svobodi?

Zelo težko. Ja, pri novih generacijah je vedno več tudi tega, da plesalci ne želijo ostajati v skupini, ki jih ne zadovoljuje. Ali poiščejo drugo skupino ali začnejo delati kaj drugega. Zame nobena od teh dveh stvari ni bila opcija. Balet je res moja strast in želim ostati v njem, ampak ne želim delati kompromisov. Ne bi bil rad ponovno redno angažiran v skupini. Z veseljem pa bi prišel kot gost ali se vezal za določen projekt. Rad potujem, spoznavam nove ljudi in pridobivam nove izkušnje. Zelo sem zadovoljen na svobodi, vendar je težko. Nisem znano ime kot recimo Daniil Simkin ali Natalija Osipova, zato me ne kličejo, da bi prišel kot gost. Pomembno je, da si prisoten na družbenih omrežjih, kjer pa je še pomembneje, da imaš vsaj deset tisoč sledilcev … Vem, da so ta omrežja precej umetna in plitka, ampak tako funkcionirajo te stvari. V Franciji je problem, ker si težko plesalec, koreograf in pedagog hkrati. Nekako težijo k samo eni oznaki. Ker pa jaz delam vse to troje, bolj iščem v tujini. Želim si zgraditi eno mrežo možnosti, da bi se stvari za delo lahko začele odvijati. Pa saj počasi se že odpirajo. Na svobodi sem šele osem mesecev. S plesalcem flamenka in koreografom Rubenom Molino sva naredila eno enourno točko, fuzijo med flamenkom in klasičnim/neoklasičnim baletom, s pevcem v živo in z video projekcijo. Zdaj sva v pogovorih s producenti in gledališči, da bi lahko točko realizirala. Kontaktiral me je tudi Boris Charmatz, ki je novi umetniški vodja Plesnega gledališča Pine Bausch v Wuppertalu. Od leta 2012 ima zasnovan projekt z naslovom 20 plesalcev za 20. stoletje. Koncept je, da plešeš tri ure v javnih prostorih za gledalce, ki lahko prihajajo in odhajajo. Projektu sem se pridružil za tri predstave v muzeju v kraju Metz v Franciji. Gledalcem najprej razložiš, kaj boš plesal. Naj bi bilo nekaj iz obdobja ruskih baletov pa do danes. Plesal sem Umirajočega laboda na špicah, predstavil sem tudi Nižinskega. Veliko tudi poučujem, kot recimo zdaj na taboru Dancs-Piran.

Plesali ste v različnih koreografijah, tako sodobnih kot klasičnih, s pomembnimi koreografi, kot so Crystal Pite, Alexander Ekman, Justine Peck, Wayne McGregor in drugi. V kakšnem slogu koreografije se vam zdi, da je vaš talent prišel najbolj do izraza?

Bi rekel, da odvisno od starosti. Med 25. in 32. letom sem res užival v tehničnih in igralskih izzivih, ki so jih ponujale različne vloge, od Siegfrieda v Labodjem jezeru ali recimo Mercutia v Romeu in Juliji. Zdaj pa čutim, da se mi telo spreminja. Kljub temu da je moja osnova klasični balet, ki ga imam rad, iščem izzive tudi v neoklasičnem baletu. Rad srečujem koreografe, ki cenijo mene kot osebnost, ne zgolj kot plesalca, ki izpolnjuje tehnične zahteve vloge. Da lahko uporabim svoje baletno zaledje, a hkrati raziskujem svoje umetniške limite.

Za nekaj časa ste se pridružili tudi Bejart Ballet Lausanne.

Imel sem dogovore v Ameriki, res dobre ponudbe, potem se je zgodil covid-19 in so vsi načrti padli v vodo. Ko se je pojavila ponudba za avdicijo za Bejart Ballet, sem jo sprejel. Bila je zanimiva izkušnja. Največ se je na nove plesalce prenašalo zapuščino Bejarta, ki sem jo zaradi natančnih asistentov spoznal res v globino. Delalo se je ogromno, cel dan, šest dni v tednu. Nimaš časa za karkoli drugega. V štirih mesecih, kolikor sem ostal, sem se naučil, se mi zdi, osem koreografij. Z njimi sem šel tudi na gostovanje na Japonsko. Bilo je intenzivno in poučno, a pogrešal sem svojo svobodo, da lahko delam tudi druge stvari, se ukvarjam s svojimi projekti. Tako sem odšel, ko mi je bilo še zanimivo. Nisem želel podaljševati in se na koncu naveličati.

Tudi flamenko je en del vašega življenja.

Rad imam flamenko. Lahko bi rekel, da je flamenko del moje osebne zgodovine, saj sem pol Francoz, pol Španec. Začel sem se ga učiti, ko sem bil star šestnajst. V okviru mature, ki jo opravljaš poleg baletne šole, je tudi predmet šport. Poleg plavanja in namiznega tenisa sem naštudiral in predstavil še flamenko. Pri devetnajstih sem šel na baletno tekmovanje v Varno in za finalni krog sem izbral točko flamenka, ki je doživela veliko navdušenje, saj je na tekmovanju še niso videli. Od takrat pa ga pravzaprav ne plešem kaj dosti, vendar, kot sem že omenil, sodelujem s plesalcem flamenka in koreografom Rubenom Molino.

Rad koreografiram in raziskujem, se prilagajam situaciji oziroma osebam, za katere koreografiram. Ko sem postavljal točko na Novi Zelandiji, je bil ravno čas po zaprtju zaradi covida-19, zato sem uporabil situacijo izolacije. Takrat smo bili precej osamljeni in smo pogrešali dotik. V svojem delu sem se osredotočil na te vidike. V tem času sem opravil tudi tečaj reikija in uporabil njegove zdravilne simbole. Manifestirali so se skozi telo, skozi gibanje telesa, kot da telo postane instrument za zdravljenje. Enkrat bi rad naredil tudi koreografijo z znakovnim jezikom, s tem da bi uporabil celo telo, ne samo rok. Jezika sicer ne znam, pomagal bi si z nekom, ki ga obvlada, vem pa, da so v različnih jezikih različni znakovni sistemi. Rajši postavljam koreografije za druge kot zase. Nisem si pa mislil, da bom tako užival v postavitvi starega baleta, kot to počnem sedaj na Dancs-Piran. To delam prvič, ampak uživam v raziskovanju verzij in prilagajanju na glasbo in na ljudi, za katere postavljam.

Kako zdaj, ko ste na svobodi, ohranjate formo in kondicijo?

Ja, to dnevno rutino, ki je, ko si zaposlen, nekaj samoumevnega, zelo pogrešam. Ko ti ni treba nič razmišljati, le prideš in jutranji klas te čaka. Sem pa precej discipliniran, tako da imam kljub temu svojo dnevno rutino. Vsaj dve uri in pol delam zase vsak dan. Hodim tudi na odprte plačljive klase za profesionalce. Poučujem v enem studiu v Parizu in lahko tam zastonj obiskujem druge klase. Ko učim, se bolj prilagajam učenju, spet drugič delam bolj zase in obiščem dva klasa. Vsekakor pa moram bolj paziti na svoje telo, ker niso povsod kvalitetna tla. Tudi nimam več dvajset let, kmalu jih bom imel šestintrideset, to se kar pozna. Ampak to je cena svobode. Se pa ne pritožujem, tako sem izbral.

Kaj vas čaka po taboru Dancs-Piran?

Najprej si bom vzel štirinajst dni počitnic, ker jih še nisem imel. Grem na Škotsko, kjer bom za en dan obiskal tudi škotski Balet. Na Novi Zelandiji sem namreč preko spletne aplikacije Zoom imel mentoriranje z umetniškim vodjem škotskega Baleta Christopherjem Hamsonom v zvezi z vodenjem gledališča, ker me to zanima in bi to rad nekoč delal. In mislim, da se moraš za to funkcijo pripraviti, ne pa da si vržen v to in se moraš znajti. Hamson ima neke nove strategije vodenja, ki so mi všeč, pa tudi spoznala se bova lahko v živo. Ko se vrnem v Pariz, sodelujem en teden še na enem poletnem intenzivnem taboru. Sodelujem tudi pri filmu, kjer bom verjetno tudi plesal. Septembra pa pride v kino film, v katerem sem lansko leto plesal, izbiral plesalce in zanje postavljal koreografijo. Sem pa odprt za stvari, ki bodo prišle. Morda pridem spet tudi v Slovenijo. Bomo videli.