Predlanski LIFFE je v izbrane slovenske dvorane med drugim pripeljal tudi film Dekle (Girl, 2018), nominiranca za tujejezični zlati globus in dobitnika zlate palme festivala v Cannesu. Nora Monsecour, ki je avtorju in režiserju Lukasu Dhontu svetovala in pomagala pri prirejeni ekranizaciji svoje zgodbe, je danes sodobnoplesna plesalka z baletno izobrazbo pri Deželnem gledališču v Mainzu, pri čemer so jo na izobraževalni poti spremljale ovire zaradi njene spolne identitete. Kljub osnovnemu navdihu film fokus z institucionalne ravni premesti na intimnejši osebni notranji svet, ki se vrti okoli nelagodja znotraj lastnega telesa, spremljevalca transspolnih identitet, med katere se prištevata tako Nora kot njena filmska različica Lara.
Koncept spola različne sociološke teorije neločljivo povezujejo s telesom. Ena najbolj razširjenih je zagotovo tista, ki jo je spisala Judith Butler v Težave s spolom, ki govori o performativnosti družbenega spola. Spol je kulturna norma, ki vlada nad materializacijo teles, a to ni praksa, ki bi bila zreducirana na telo, na izključno njegovo pojavnost, temveč je družbena praksa, ki se nenehno nanaša na telesa in tisto, kar počnejo, kot pravi Raewyn Connell v Masculinities. Performativnost družbenega spola napeljuje, da je le-ta vedno delovanje, vendar ne delovanje subjekta, ki je obstajal pred dejanjem. Meje družbenega spola so postavljene v okvirih hegemonega kulturnega diskurza, ki bi ga v univerzumu baletne umetnosti morda najprej iskali v konvencijah romantičnega baleta, ki je v 19. stoletju dokončno formiral balerino, ki se s plesom na konicah prstov in vsesplošno eleganco in lahkotnostjo dviga k raztelešenemu idealu nedolžnosti. Ideje o ženskem in moškem telesu so vplivale tudi na razvoj partikularnih načinov izražanja in gibanja za obe skupini, ki so telesa spolno ločila in označila. Tako naj bi plesalke stremele k lahkotnosti, plesalci pa k atletskosti, ki se je razkazovala z dolgimi skoki čez oder in podporo ter dvigovanjem soplesalke v pas de deuxu – Jennifer Fisher v Dance Research Journal v članku »Tulle as Tool: Embracing the Conflict of the Ballerina as Powerhouse« poudarja, da navidezna lahkotnost balerine skriva moč njenega telesa, ki je v primerjavi z baletnikom prav tako izjemno natrenirano.
Pojmovanja družbenega spola se v baletni tehniki na telesa plesalk in plesalcev vpisujejo prav zares preko delovanja, saj različni ideali narekujejo tako različno obutev kot poudarke na različnih vrstah korakov. Najopaznejši element diferenciacije so zagotovo baletni copati ali špice, ki so vgravirane v stereotipno podobo balerine, ne da bi za prepoznavnost potrebovale baletni dogodek, temveč kot vizualni označevalec ženske plesalke delujejo tudi pri popolnoma laični osebi. Neločljivo povezan s tehniko plesanja na konicah prstov pa je ustroj telesa, saj drugačna prerazporeditev teže in osi ravnotežja zahteva drugačen razvoj mišičnega aparata kot ples v mehkih baletnih copatih. Ta primer lokalizirano ilustrira najosnovnejšo povezavo med družbenim spolom in baletnim telesom, saj leta treniranja v klasični tehniki telesa pri temeljnih korakih sicer oblikujejo univerzalno, a kasneje vstop v konvencije klasičnih (pa tudi nekaterih sodobnih) baletov preusmeri ženska in moška telesa na različne poti. Razširjenost in široka priznanost baleta po svetu, ki zaobjema tudi močno institucionalizirano zaledje državno priznanih programov in šol ter javnih baletnih hiš, temelji na predajanju takšne spolno zaznamovane forme, kamor sodi tudi slovenska baletna izobraževalna vertikala.
Druga polovica dvajsetega in stoletje, v katerem se nahajamo, sta nedvomno prinesla sodobne koreografske stvaritve, ki se aktivno oddaljujejo ali celo popolnoma izvzamejo aspekte spolnega razlikovanja. Ples vseh nastopajočih v mehkih copatih ali na bosih nogah, univerzalni kostumi za plesalke in plesalce v nasprotju s tutuji in oprijetimi legicami, enotna koreografija ali pa alternirajoča delitev vlog ‘aktivnejšega’ in ‘pasivnejšega’ partnerja v duetih – le nekaj dandanes uporabljenih strategij, ki se jim bodo zagotovo pridružile še številne druge. Poskusom preseganja ali izbrisa spolnih vlog pa se pridružujejo tudi subverzivnejše variacije, dobro promovirana in prepoznana je skupina Les Ballets Trockadero de Monte Carlo, ki jo sestavlja izključno moška zasedba. V njihovem repertoarju najdemo Paquito, Hrestača in del Labodjega jezera, osnovna idejna premisa izvajanja teh klasičnih del pa je oblikovana okoli subkulture drag kraljic – ženske vloge zasedajo plesalci, oblečeni v tutuje ali obleke, ki so skladno s konvencijo tudi naličeni in plešejo na konicah prstov. Četudi drag s subverzivnostjo izpostavlja in v izbranem primeru celo poudarja spolno diferenciacijo, pa so Les Ballets Trockadero de Monte Carlo usmerjeni k proizvajanju komičnega učinka in pojmovanja spola ne premaknejo izven polja spolne binarnosti, saj na odru še vedno gledamo jasno označene ženske in moške like.
Binarnost cisspolnosti, ki je tako široko družbeno sprejeta, da se zdi že samoumevna, sloni na konceptu biološkega spola, ki naj bi ga prepoznavali na podlagi nekaterih telesnih značilnosti in naj bi bil bodisi moški bodisi ženski. Transspolne so vse identitete, ki presegajo to binarnost oziroma so osnovane in (pre)oblikovane v skladu s posameznikovimi čutenji in doživljanji samega sebe ne glede na spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Pod dežnikom transspolnosti niso le transseksualne osebe, ki izkušajo ali želijo izkusiti tranzicije oz. telesne potrditve spola, ampak tudi nebinarne, bispolne, kvirspolne, aspolne in spolno fluidne identitete. Njihova heterogenost implicira, da je cisspolni binarni okvir omejujoč pri lastnem doživljanju spola, zato aktivisti in aktivistke ter zainteresiran del javnosti težijo k preseganju kategorij moški–ženska. Trans ne pomeni nujno neujemanja med osebnim doživljanjem in biološkim spolom, temveč izvirno označuje nekaj nadsegajočega, pa tudi neulovljivega, ali kot pravi Mel Chen v četrtem poglavju knjige Animacies: Biopolitics, Racial Mattering, and Queer Affect, je trans kot nelinearni prostor meditacije med dvema monolitnima strukturama. Trans torej ni nekaj fiksnega in jasno oblikovanega, ampak je vse tisto, kar se nahaja nad ali med dvema jasno določenima kategorijama. Takšnima, kot sta ideala moškega in ženske v baletni umetnosti, ki se skozi tehniko udejanjata na telesu in skozi predpisana ali nenapisana pravila tudi v vadbenih dvoranah, kjer ostajajo norma dolgi, v figo speti lasje in dresi pri dekletih, medtem ko so v nasprotju z njimi fantje oblečeni v oprijete hlače.
Nora Monsecour in Lara, protagonistka filma Dekle, sta transseksualki, njun zunanji videz pa v večji meri ustreza normativom družbenega spola, ki jih balet pripisuje ženskam. Njuni zgodbi, tako resnična kot fiktivna, spremljajo nenehne prepreke, ki so posledica družbenega ozračja, polnega transfobije ali nerazumevanja. A v filmu Lari ni preprečen vpis v baletno šolo na podlagi njene identitete, njegov razplet, ki se sicer dotakne medvrstniškega psihološkega nasilja, pa najverjetneje nehote nežno opozori na različne stopnje privilegiranosti, ki jih najdemo tudi znotraj vsake marginalizirane skupine (homoseksualni moški imajo zaradi svojega spola večjo družbeno moč kot lezbijke, ki so marginalizirane že, ker so ženske). V današnjem hegemonem diskurzu baleta, ki še vedno trdno sloni na spolni binarnosti, bodo v malce lažjem položaju transspolne osebe, ki tudi po ali pa brez opravljene tranzicije še vedno ustrezajo postavljenim normam. Danes sicer med pol- ali profesionalnimi plesalci najdemo nekaj transspolnih oseb, a ne med ansambli večjih, priznanih baletnih hiš. Če se bo izobraževalna vertikala odprla, pa bodo bolj privilegirani tisti, ki bodo še vedno vizualno ustrezali normativnemu idealu balerine Odile ali Giselle ali pa baletnika v vlogi princa Siegfrida, abstraktnim stereotipnim podobam, ki so močno vtisnjene tudi v podobje baletne publike. A med podiranjem ovir, ki bi odprle vrata transspolnim osebam, bi bilo nujno širše pretehtati in preosmisliti koncepcije spola (tega se na primer loteva newyorška skupina Ballez), da ne bi ponovno marginalizirali tistih, ki se ne identificirajo v skladu z monolitnimi predalčki moških in žensk, ampak se bolje počutijo v fluidnosti in medprostorih, in da bi lahko trans res preseglo izbiro med mehkimi copati in t. i. špic copati.