Slovenski baletni portal
BALET med VRSTICAMI
vzpostavlja prostor ne zgolj za nujno vrednotenje baletnih uprizoritev, temveč tudi za prepotrebno refleksijo baletne umetnosti v času in prostoru. Nobena umetniška zvrst ne vznikne sama na sebi, pač pa se na družbo, v kateri nastaja, odziva ali pa predvideva njene premike. Tako tudi baletna umetnost – kljub arhaičnosti in tendenci k poustvarjanju – vendarle zaznava tudi sedanjost, jo vnaša v svoj vokabular in poskuša najti nove odvode baletnega koda. Vse to se bomo trudili razbirati, posvečali se bomo tako analizi zgodovinskih premikov kot tudi zaznavi sodobnih fenomenov. Zaenkrat zaganjamo pilotsko verzijo, ki jo bomo še dopolnjevali z vsebinami. Sčasoma bomo poskušali pridobiti tudi večje število piscev, da bomo lahko vstopili v baletno umetnost z različnih perspektiv.
Gledališka sezona 2018/19 je bila za slovenski balet jubilejna, saj je minilo natanko 100 let od ustanovitve našega prvega poklicnega baletnega ansambla.
Ideja o ustanovitvi baletnega ansambla se je rodila že leta 1917, ko so takratni člani Slovenskega gledališkega konzorcija, ki so ga sestavljali kulturniki in finančniki s Franom Govekarjem na čelu, ob ponovni oživitvi opernega ansambla v okviru slovenskega Deželnega gledališča v Ljubljani prepoznali potrebo po nujnosti baletnega ansambla, in sicer prvotno zaradi baletnih vložkov v opernih uprizoritvah.
Tako je s pričetkom gledališke sezone 1918/19 poleg opernega ansambla, ki je sicer deloval že v preteklosti, z delovanjem prvič pričel tudi profesionalni baletni ansambel, za kar gre največ zaslug Franu Govekarju, prvemu intendantu Deželnega gledališča. Govekar je za prvega umetniškega vodjo baleta imenoval baletnega mojstra Vaclava Vlčka (1985–1968), ki se je izobraževal v šolah nemškega plesnega ekspresionizma. Vlček je postavil prvi ljubljanski baletni ansambel s tremi solistkami in desetimi članicami baletnega zbora, pretežno Čehinjami. Prva solistka je bila Hana Klimentova, sicer Vlčkova življenjska sopotnica, ena izmed preostalih dveh solistk pa je bila tudi Slovenka Staša Bežek.
V času od septembra do decembra leta 1918 je baletni ansambel sodeloval izključno v uprizoritvah opernih predstav, med katerimi je luč odra kot prva ugledala Smetanova Prodana nevesta, svojo prvo samostojno celovečerno baletno predstavo z naslovom Ugrabljena Evelina pa je profesionalni baletni ansambel uprizoril leta 1919.
Vaclav Vlček je zaslužen tudi za osnovanje prve baletne šole pri nas, ki jo je vodil vzporedno s poklicnim ansamblom v okviru slovenskega Deželnega gledališča. Iz prve baletne šole na naših tleh pa sta izšli prvi dve domači, pozneje mednarodno uveljavljeni baletni solistki, Lydia Wisiak (1906–1993) in Ruth Vavpotič (1908–1996), ki velja tudi za prvo slovensko koreografinjo.
Wisiakova, ki je že na javnih šolskih produkcijah večkrat zaplesala z Vlčkom, je leta 1922 skupaj z njim odšla v Nemčijo, kjer se je do leta 1926 dodatno izobraževala na šoli sodobnega plesa Jacquesa Dalcroza v Hellerau, hkrati pa vsa ta leta tudi nastopala v Ljubljani in Mariboru. Leta 1926 je odšla v Pariz, kjer je pridobila še dodatna znanja iz klasičnega baleta.
Ko je v sezoni 1927/28 upravljanje gledališča prevzel Rado Kregar, je za vodjo ljubljanskega baleta znova postavil Vlčka, Lydio Wisiak pa za prvo primabalerino nasploh. V tej sezoni sta nastala dva odmevna baletna večera, ljubljanski balet pa se je odpravil tudi na svoje prvo mednarodno gostovanje po Franciji in Italiji, in sicer s takratnimi baletnimi solistkami Silvo Japelj, Erno Mohor in Vali Smrkolj.
Leta 1939 je Peter Golovin, ki je ljubljanski balet vodil v času njegovega razcveta med letoma 1928 in 1946, Lydio Wisiak, potem ko je skupaj z Vlčkom od leta 1926 ustvarila bleščečo mednarodno kariero na številnih evropskih odrih, ponovno povabil v Ljubljano, kjer je kot primabalerina ljubljanskega baleta ostala vse do leta 1944, ko je zadnjič zaplesala na baletnem odru.
Še eno mednarodno ime slovenskega baleta je bila Ruth Vavpotič, hčerka slikarja Ivana Vavpotiča, ena prvih domačih solistk ljubljanskega baleta. Vavpotičeva je leta 1924 kot prva slovenska koreografinja samostojno ustvarila in predstavila svoj solistični avtorski večer v Mariboru z naslovom Plesni večer mladostne plesalke gospodične Ruth Vavpotičeve, solo plesalke Narodnega gledališča v Ljubljani. Še istega leta je svoj večer uprizorila tudi v Parizu, kjer je ostala vse do pričetka druge svetovne vojne. Kot solistka je v Franciji prvič zaplesala leta 1930, in sicer v Théâtre des Champs-Élysées v skupini Bronislave Nižinske, sodelovala pa je tudi z znanimi solisti in koreografi, s katerimi je nastopala na številnih evropskih in svetovnih odrih.
V času med obema vojnama, v obdobju, za katerega je bilo značilno prebujanje novih, mogočnih ustvarjalnih plesnih energij, je na mednarodni plesni sceni zablestel še en velikan slovenskega baleta, njegov nestor in baletni mojster Pino Mlakar (1907–2006). Ko se je Mlakar napotil na izobraževanje v šolo Rudolfa von Labana, je tam spoznal svojo plesno in življenjsko partnerico Mario Luizo Pio Beatrice Scholz (1908–2000), s katero sta nato šolanje skupaj nadaljevala v Berlinu na Labanovem koreografskem inštitutu, se pozneje poročila in postala znameniti mednarodni koreografski ter plesni tandem – Pia in Pino Mlakar. S svetovno premiero baleta Vrag na vasi 18. februarja 1935 v Zürichu, ki sta ga skupaj koreografirala na glasbo Frana Lhotke, sta doživela senzacionalen odziv občinstva in stroke. Tako so sledili angažmaji po odrih številnih evropskih baletnih hiš. V Zürichu (1934–38) in v Bavarski državni operi v Münchnu (1939–43) sta delovala kot plesalca, vodji baleta in koreografa, ustvarjala in plesala pa sta še v Berlinu, Parizu, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Kölnu, Pragi, Vroclavu in drugod.
Leta 1944 sta se Pia in Pino Mlakar preselila v Slovenijo po zaslugi takratnega ministra za kulturo Ferda Kozaka, ki je želel čim prej ponovno oživiti slovensko kulturo, ki je med drugo svetovno vojno precej zamrla. Pino je bil leta 1946 imenovan za enega od štirih rednih profesorjev na novoustanovljeni Akademiji gledaliških umetnosti v Ljubljani, Pia pa je postala voditeljica in prva solistka baletnega ansambla ljubljanske Opere Slovenskega narodnega gledališča. Pino je leta 1948 postal tudi ravnatelj Državne nižje baletne šole.
Obdobje po drugi svetovni vojni je v zgodovinskem almanahu slovenskega baleta zapisano kot obdobje njegovega največjega razveta. Zaživela je Državna baletna šola, z njo pa tudi druga, pedagoška kariera Lydie Wisiakove, ki je ustvarila niz vidnih solistov slovenskega baleta. Generacijam baletnih plesalcev pri nas se je globoko vtisnila v srce kot izredna pedagoginja s poznavanjem baletne metodike in obvladovanjem baletne tehnike.
Pia in Pino Mlakar sta po vojni za ljubljanski baletni ansambel vsako leto postavila najmanj eno baletno predstavo, baletni ansambel pa vodila vse do leta 1958. S svojim delovanjem in širokim koreografskim opusom sta slovenski baletni umetnosti vdihnila novo ustvarjalno poetiko. Bila sta izjemna umetnika, za seboj sta zapustila bogato in enkratno mednarodno priznano slovensko baletno dediščino. S svojim umetniškim in ustvarjalnim potencialom sta neprecenljivo vplivala na prestiž slovenskega baleta ter na številne generacije slovenskih baletnih plesalcev in koreografov.
Novi mejnik v zgodovini slovenskega baleta je osnovanje mariborskega profesionalnega baletnega ansambla, ki je z delovanjem pričel leta 1946 in je svojo prvo baletno predstavo, pod katero se je podpisala koreografinja Marta Remškar, uprizoril leta 1947. Zasluge gredo Rusu Petru Golovinu, ki je v Sloveniji deloval tudi po koncu druge svetovne vojne. Golovin je mariborski balet vodil do leta 1951, v tem času pa je v Mariboru osnoval tudi Državno nižjo baletno šolo.
Čeprav je bil slovenski balet že od samih začetkov povezan z mednarodno baletno sceno, pa je bilo ves čas doma dobro poskrbljeno za domači baletni kader. Tako je slovenski balet rodil številna imena, ki so bogatila in še danes bogatijo slovensko baletno sceno tako v Ljubljani kot v Mariboru. Ob že naštetih jih moramo zapisati še vsaj nekaj: koreografi Metod Jeras, Milko Šparemblek, Henrik Neubauer, Majna Sevnik …, plesalke Lidija Sotlar, Tatjana Remškar, Vida Volpi, Magda Vrhovec, Lane Stranič …, plesalci Janez Mejač, Jaka Hafner, Mojmir Lasan, Vojko Vidmar … Medtem ko v današnjem času odprtega mednarodnega prostora oba baletna ansambla v Ljubljani in Mariboru sestavljajo tako tuji kot domači baletni umetniki, pa slovenski balet še naprej skrbi za domači baletni podmladek, ki napoveduje nadaljevanje slovenske baletne tradicije.
Izbral in uredil Tomaž Rode
Z vnosom podatkov se boste prijavili na prejemanje baletnih novic. Novice praviloma pošiljamo do največ štirikrat mesečno. Novice so vezane izključno na strokovne vsebine s področja baletne umetnosti.
Obveščali vas bomo: o baletnih oddajah na televiziji, o novih aktualnih objavah, o posameznih baletnih dogodkih in o drugih vsebinah s področja baleta.
SLOVENSKI BALETNI PORTAL
BALET med VRSTICAMI
c/o DRUŠTVO BALETNIH UMETNIKOV SLOVENIJE
ŽUPANČIČEVA 1
1000 LJUBLJANA
V petek, 27. septembra 2024 se je poslovila slovenska baletna umetnica, plesalka in pedagoginja MAGDALENA VRHOVEC DEDOVIĆ (1939 – 2024).
Magdalena Vrhovec Dedovič je slovensko baletno sceno oplajala v 70. in 80 letih prejšnjega stoletja.
Morda nekoliko pozabljena, a vendar časovno izjemno prisotna kot ena od osnovnih temeljev slovenske baletne umetnosti, ki se je s svojo izraznostjo podajanja vlog globoko zarisala v duše gledalstva, in oblikovala temelje slovenske baletne umetnosti.
Rojena 1939 leta, je končala študij klasičnega baleta v Ljubljani pri ruski pedagoginji Nadeždi Murašovi, ki je botrovala številnim baletnim umetnikom, ki so pomembno oblikovali podobo slovenskega baleta v 70. in 80. letih.
Željo po dodatnem izpopolnjevanju je uresničevala pri prof. Lydiji Wisiakovi. Leta 1958 je postala člnica ljubljanskega baleta. Pravi, da je imela srečo, ker so vloge prihajale k njej in jo osrečevale. Kadar vlog ni bilo, se je v svoji nekompromisni želji po umetniškem življenju razgledovala širše.
Tako se je leta 1960 odpravila v Novi sad, kjer je dve leti plesala glavne vloge v baletih La Sylphide, Labodje jezero in Giselle. Leta 1964 se je odpravila na Švedsko, kjer je bila devet let vodilna balerina v baletnih skupinah v Göetebourgu in v sloviti skupini Birgit Cullberg. Gostovanja so bila glavni del njihovega delovanja. Dveletna hčerka Monika je bila skorajda del njene »prtljage« na gostovanjih po Skandinaviji. Seveda to ni bilo mogoče na gostovanjih po Evropi, ki so segala vse do južne Italije.
Devet let je trajala njena avantura v švedskem svetu baleta, tudi v skupnosti s soprogom Vlastom Dedovičem, kjer je prejela nagrado Lions Cluba za vlogo Giselle in nagrado tamkajšnje kritike.
Mit o romantičnem karakterju balerine Magdalene Vrhovec Dedovič se je razblinil prav na Švedskem, ko je z izjemnim uspehom oblikovala vlogo Medeje in s tem izpričala svoje izjemne umetniške sposobnosti. Izjemnosti svoje umetniške osebnosti je dokazovala in doživljala tudi v baletih Gospodična Julija in Bela košuta.
Pismo patra, ki ga je prejela po svoji predstavi na Švedskem, doživlja kot vrhunec svojega uresničevanja in umetniškega poslanstva v najglobjem smislu besede. Nič drugače ni z gospo, ki jo je v zaodrju »ujela« po predstavi, in ji izrazila svoje najglobje človeške emocije.
Dolga je vrsta osebnosti, ki jih je v različnih baletnih ansamblih izoblikovala Magdalena Vrhovec Dedovič:
Ženska v Povratnikih in v La valsu ter Rosalinda v Rosalindi Ronalda Hynda, Gospodična Julija v istoimenskem baletu Birgit Cullberg, Jela v Vragu na vasi Mlakarjevih, Esmeralda, Frigija v Spartaku, Dekle v Čudežnem mandarinu, Odette in Odile v Labodjem jezeru, Ofelija v Hamletu in mnoge druge.
Pedagoško delo Magdalene Vrhovec Dedovič z mladimi plesalci se je pričelo še za časa njene aktivne plesne kariere in nadaljevalo tudi po njej. Na Srednji baletni šoli tedanje Srednje glasbene in baletne šole, kjer je poučevala vrsto let, je vzgojila številne baletne plesalce, ki so zasedli mesta v ljubljanskem baletnem ansamblu.
Televizijo Slovenija je posnela dokumentarno oddajo o njenem življenju in delu. Leta 1975 je prejela Župančičevo nagrado za vlogi v Povratnikih in v La valsu.
Nedvomno je izjemno pomemben prispevek slovenski baletni umetnosti tudi Magdalenina podpora soprogu Vlastu Dedoviču, ki je s svojim koreografskim prispevkom baletni umetnosti Slovenije izoblikoval številne izjemne in unikatne koreografske umetnine, katerih večji del je posnet v arhivu Televizije Slovenije in predstavlja pomemben del zakladnice slovenske baletne umetnosti.
Magdalena Vrhovec Dedovič je s svojim vseživljenjskim delom na področju baletne umetnosti zapustila neprecenljiv umetniški pečat, in se z njim za vselej zapisala v bogato zgodovino slovenske baletne umetnosti.
Povezava do ogleda pogovora z Jennifer Homans v živo na YouTube:
Povezava do vključitve v pogovor z Jennifer Homans s programom ZOOM:
https://us06web.zoom.us/j/98537018580?pwd=MEUrZCt3V0xkY0RkcXlSMWxaVjlkZz09