Gledališka sezona 2018/19 je bila za slovenski balet jubilejna, saj je minilo natanko 100 let od ustanovitve našega prvega poklicnega baletnega ansambla.

Ideja o ustanovitvi baletnega ansambla se je rodila že leta 1917, ko so takratni člani Slovenskega gledališkega konzorcija, ki so ga sestavljali kulturniki in finančniki s Franom Govekarjem na čelu, ob ponovni oživitvi opernega ansambla v okviru slovenskega Deželnega gledališča v Ljubljani prepoznali potrebo po nujnosti baletnega ansambla, in sicer prvotno zaradi baletnih vložkov v opernih uprizoritvah.

Tako je s pričetkom gledališke sezone 1918/19 poleg opernega ansambla, ki je sicer deloval že v preteklosti, z delovanjem prvič pričel tudi profesionalni baletni ansambel, za kar gre največ zaslug Franu Govekarju, prvemu intendantu Deželnega gledališča. Govekar je za prvega umetniškega vodjo baleta imenoval baletnega mojstra Vaclava Vlčka (19851968), ki se je izobraževal v šolah nemškega plesnega ekspresionizma. Vlček je postavil prvi ljubljanski baletni ansambel s tremi solistkami in desetimi članicami baletnega zbora, pretežno Čehinjami. Prva solistka je bila Hana Klimentova, sicer Vlčkova življenjska sopotnica, ena izmed preostalih dveh solistk pa je bila tudi Slovenka Staša Bežek.

V času od septembra do decembra leta 1918 je baletni ansambel sodeloval izključno v uprizoritvah opernih predstav, med katerimi je luč odra kot prva ugledala Smetanova Prodana nevesta, svojo prvo samostojno celovečerno baletno predstavo z naslovom Ugrabljena Evelina pa je profesionalni baletni ansambel uprizoril leta 1919.

Vaclav Vlček je zaslužen tudi za osnovanje prve baletne šole pri nas, ki jo je vodil vzporedno s poklicnim ansamblom v okviru slovenskega Deželnega gledališča. Iz prve baletne šole na naših tleh pa sta izšli prvi dve domači, pozneje mednarodno uveljavljeni baletni solistki, Lydia Wisiak (19061993) in Ruth Vavpotič (19081996), ki velja tudi za prvo slovensko koreografinjo.

Wisiakova, ki je že na javnih šolskih produkcijah večkrat zaplesala z Vlčkom, je leta 1922 skupaj z njim odšla v Nemčijo, kjer se je do leta 1926 dodatno izobraževala na šoli sodobnega plesa Jacquesa Dalcroza v Hellerau, hkrati pa vsa ta leta tudi nastopala v Ljubljani in Mariboru. Leta 1926 je odšla v Pariz, kjer je pridobila še dodatna znanja iz klasičnega baleta.

Ko je v sezoni 1927/28 upravljanje gledališča prevzel Rado Kregar, je za vodjo ljubljanskega baleta znova postavil Vlčka, Lydio Wisiak pa za prvo primabalerino nasploh. V tej sezoni sta nastala dva odmevna baletna večera, ljubljanski balet pa se je odpravil tudi na svoje prvo mednarodno gostovanje po Franciji in Italiji, in sicer s takratnimi baletnimi solistkami Silvo Japelj, Erno Mohor in Vali Smrkolj.

Leta 1939 je Peter Golovin, ki je ljubljanski balet vodil v času njegovega razcveta med letoma 1928 in 1946, Lydio Wisiak, potem ko je skupaj z Vlčkom od leta 1926 ustvarila bleščečo mednarodno kariero na številnih evropskih odrih, ponovno povabil v Ljubljano, kjer je kot primabalerina ljubljanskega baleta ostala vse do leta 1944, ko je zadnjič zaplesala na baletnem odru.

Še eno mednarodno ime slovenskega baleta je bila Ruth Vavpotič, hčerka slikarja Ivana Vavpotiča, ena prvih domačih solistk ljubljanskega baleta. Vavpotičeva je leta 1924 kot prva slovenska koreografinja samostojno ustvarila in predstavila svoj solistični avtorski večer v Mariboru z naslovom Plesni večer mladostne plesalke gospodične Ruth Vavpotičeve, solo plesalke Narodnega gledališča v Ljubljani. Še istega leta je svoj večer uprizorila tudi v Parizu, kjer je ostala vse do pričetka druge svetovne vojne. Kot solistka je v Franciji prvič zaplesala leta 1930, in sicer v Théâtre des Champs-Élysées v skupini Bronislave Nižinske, sodelovala pa je tudi z znanimi solisti in koreografi, s katerimi je nastopala na številnih evropskih in svetovnih odrih.

V času med obema vojnama, v obdobju, za katerega je bilo značilno prebujanje novih, mogočnih ustvarjalnih plesnih energij, je na mednarodni plesni sceni zablestel še en velikan slovenskega baleta, njegov nestor in baletni mojster Pino Mlakar (19072006). Ko se je Mlakar napotil na izobraževanje v šolo Rudolfa von Labana, je tam spoznal svojo plesno in življenjsko partnerico Mario Luizo Pio Beatrice Scholz (19082000), s katero sta nato šolanje skupaj nadaljevala v Berlinu na Labanovem koreografskem inštitutu, se pozneje poročila in postala znameniti mednarodni koreografski ter plesni tandem – Pia in Pino Mlakar. S svetovno premiero baleta Vrag na vasi 18. februarja 1935 v Zürichu, ki sta ga skupaj koreografirala na glasbo Frana Lhotke, sta doživela senzacionalen odziv občinstva in stroke. Tako so sledili angažmaji po odrih številnih evropskih baletnih hiš. V Zürichu (193438) in v Bavarski državni operi v Münchnu (193943) sta delovala kot plesalca, vodji baleta in koreografa, ustvarjala in plesala pa sta še v Berlinu, Parizu, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Kölnu, Pragi, Vroclavu in drugod.

Leta 1944 sta se Pia in Pino Mlakar preselila v Slovenijo po zaslugi takratnega ministra za kulturo Ferda Kozaka, ki je želel čim prej ponovno oživiti slovensko kulturo, ki je med drugo svetovno vojno precej zamrla. Pino je bil leta 1946 imenovan za enega od štirih rednih profesorjev na novoustanovljeni Akademiji gledaliških umetnosti v Ljubljani, Pia pa je postala voditeljica in prva solistka baletnega ansambla ljubljanske Opere Slovenskega narodnega gledališča. Pino je leta 1948 postal tudi ravnatelj Državne nižje baletne šole.

Obdobje po drugi svetovni vojni je v zgodovinskem almanahu slovenskega baleta zapisano kot obdobje njegovega največjega razveta. Zaživela je Državna baletna šola, z njo pa tudi druga, pedagoška kariera Lydie Wisiakove, ki je ustvarila niz vidnih solistov slovenskega baleta. Generacijam baletnih plesalcev pri nas se je globoko vtisnila v srce kot izredna pedagoginja s poznavanjem baletne metodike in obvladovanjem baletne tehnike.

Pia in Pino Mlakar sta po vojni za ljubljanski baletni ansambel vsako leto postavila najmanj eno baletno predstavo, baletni ansambel pa vodila vse do leta 1958. S svojim delovanjem in širokim koreografskim opusom sta slovenski baletni umetnosti vdihnila novo ustvarjalno poetiko. Bila sta izjemna umetnika, za seboj sta zapustila bogato in enkratno mednarodno priznano slovensko baletno dediščino. S svojim umetniškim in ustvarjalnim potencialom sta neprecenljivo vplivala na prestiž slovenskega baleta ter na številne generacije slovenskih baletnih plesalcev in koreografov.

Novi mejnik v zgodovini slovenskega baleta je osnovanje mariborskega profesionalnega baletnega ansambla, ki je z delovanjem pričel leta 1946 in je svojo prvo baletno predstavo, pod katero se je podpisala koreografinja Marta Remškar, uprizoril leta 1947. Zasluge gredo Rusu Petru Golovinu, ki je v Sloveniji deloval tudi po koncu druge svetovne vojne. Golovin je mariborski balet vodil do leta 1951, v tem času pa je v Mariboru osnoval tudi Državno nižjo baletno šolo.

Čeprav je bil slovenski balet že od samih začetkov povezan z mednarodno baletno sceno, pa je bilo ves čas doma dobro poskrbljeno za domači baletni kader. Tako je slovenski balet rodil številna imena, ki so bogatila in še danes bogatijo slovensko baletno sceno tako v Ljubljani kot v Mariboru. Ob že naštetih jih moramo zapisati še vsaj nekaj: koreografi Metod Jeras, Milko Šparemblek, Henrik Neubauer, Majna Sevnik …, plesalke Lidija Sotlar, Tatjana Remškar, Vida Volpi, Magda Vrhovec, Lane Stranič …, plesalci Janez Mejač, Jaka Hafner, Mojmir Lasan, Vojko Vidmar … Medtem ko v današnjem času odprtega mednarodnega prostora oba baletna ansambla v Ljubljani in Mariboru sestavljajo tako tuji kot domači baletni umetniki, pa slovenski balet še naprej skrbi za domači baletni podmladek, ki napoveduje nadaljevanje slovenske baletne tradicije.

Izbral in uredil Tomaž Rode