Vsebinska praznina fascinantnega odrskega mehanizma

 | Nacionalni balet iz Marseilla in ICK Amsterdam: Pojavitev | Izginotje v

Gallusovi dvorani Cankarjevega doma

Piše: Nataša Berce

Izginotja; vir: Cankarjev dom; foto Alwin Poiana

Prvič skupaj izvedeni diptih Pojavitev / Izginotje dolgoletnega ustvarjalnega dvojca Emia Greca in Pietra C. Scholtna v izvedbi Nacionalnega baleta iz Marseilla (ki sta ga do letos tudi vodila) ter njune plesne platforme ICK Amsterdam, ki smo ga 2. marca 2019 gledali na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, se vsebinsko prepleta, njegov drugi del je pravzaprav organsko nadaljevanje prvega. Krovno vzeto se diptih pne med otroštvom in odraslo dobo, v različnih niansah poskuša obe obdobji človekovega življenja razdelati ne zgolj v eksistencialnem smislu, celo bolj v tem, kako ti dve obdobji v konfrontaciji s svetom funkcionirata in kakšne pomene proizvajata. Ustvarjalni podpis Greca in Scholtna je že precej let prepoznaven, razpenja se čez svojevrstno uprizoritveno dinamiko, tako v napetostih in razgradnjah plesnih struktur kot v impresivni vizualni podobi in eklektični glasbeni matrici. Prelamljanje linearnega toka uprizoritve s fascinantno igro luči ali z glasbenimi vzorci, ki občasno hektično preskakujejo med različnimi stili, daje diptihu posebno logiko in vsebinske nastavke. A ravno tu tiči tudi past, kako ta iz le na videz nekompatibilnih fragmentov sestavljen sistem zagnati in ga voditi, da ne postane sam sebi edini namen.

Izginotja; vir: Cankarjev dom; foto Alwin Poiana

Pojavitevrazgrne otroško dobo, kjer je v ospredju mladinski pevski zbor, ki v fiksirani izbor pesmi prinaša vedno tudi lokalni vsebinski moment z izborom pesmi iz okolja, v katerem predstava gostuje. Vsebinska forma predstave je tako dovolj odprta, da vsakič proizvede nove pomene glede na gostujočo lokacijo. Glasbena krajina je v tem delu prevladujoč uprizoritveni koncept, ne nazadnje tudi z živo klavirsko glasbo, a vseeno Pojavitevne učinkuje kot glasbeno-gledališka forma, petje je le v funkciji enega od gledaliških znakov. Mladinski pevski zbor je namreč gibalno živahen organizem, vseskozi v dialogu s plesalci, ki delujejo kot generacijski opomin. Skozi pevski zbor se pred nami zarisujejo različni okruški iz sveta otrok, njihova naivnost, igrivost, radovednost, ki se soočajo s svetom odraslih.

Izginotjetematizira tisto, kar ostaja, ko otroštvo prerastemo in nastopi odrasla doba. Glasbena lepljenka znanih pop komadov, otroških glasov in elektronske glasbe proizvaja pomene že sama na sebi in je kot odmev prejšnjega dela, a vseeno lahko Izginotje funkcionira kot samostojna enota. Plesna struktura je pogosto zastavljena repetitivno, razpenja se med unisono delujočimi deli, ki so mestoma nekoliko razvlečeni in med zaustavljenimi ali prelomljenimi telesnimi napetostmi posamičnih plesalcev. Ves čas gre za soočanje in lovljenje izginjajočih spominov, ki preplavljajo oder skozi glasove, projekcije in z magično ter inventivno igro svetlobe.

Izginotja; vir: Cankarjev dom; foto Alwin Poiana

V obeh delih je natančno odmerjena ekspresija, plesnemu materialu je osnova baletni kod, ki ga Greco in Scholten uspešno razgrajujeta in vanj na novo vgrajujeta subtilne napetosti in popuščanja. Prostor zajemata na široko, telesno celostno, čeprav je osnovna pozornost namenjena silovitim ekstenzijam, vzgibom in napetostim rok.

Greco in Scholten sta ustvarila fascinanten odrski mehanizem, v katerem je vse domiselno zastavljeno, izdelano in izpeljano, z nastavkom obilice fascinantnih gledaliških znakov in s fragmentarno logiko izpeljave prizorov presežeta princip zgolj plesne predstave, kar je še eden od njunih prepoznavnih in posebnih znakov. A prav ta mehanizem, ki tehnično in vizualno odlično funkcionira, je vsebinsko bolj kot ne prazen in v izpovedi zastavljenih tem neučinkovit. Kot da se zatakne v popolnosti lastne mašinerije, ki spodnese tla pomenski koherenci. Ves uprizoritveni material ostaja tako na polovici dramaturške in režijske poti zanimivo zastavljenega koncepta. Kar je pravzaprav velika škoda.

Ansambel ter zbor Glasbene matice Ljubljana; vir: Cankarjev dom