(Pre)hitra baletna pripoved

 | Balet SNG Opera in balet Ljubljana, 7/11/2019 | 

Piše: Nataša Berce | 

Uvodna uprizoritev nove baletne sezone ljubljanskega baleta si je vzela za predlogo slavni roman Francisa Scotta Fitzgeralda Veliki Gatsby. Kompleksno romaneskno delo razgrinja Ameriko z začetka 20. stoletja, čas velike praznine in revščine ter neskončne težnje po bogastvu in dekadentnem veseljačenju. V njem povzpetni bogataš Gatsby po eni strani živi ameriške sanje razkošnega življenja, po drugi pa se utaplja v nesrečni ljubezni. Romani kot dramske, filmske ali plesne predloge potrebujejo reorganizacijo vsebine, okrajšave in dramaturške posege v kontekstu zahtev izbranega medija, da lahko zaživijo kot samostojne entitete, kar je težavno in v realizaciji ne vedno učinkovito delo.

Koreograf Leo Mujić ubere drugačno pot, saj uprizarja roman skoraj dosledno, občasno si privošči drobne avtorske dodatke (npr. lik najboljše najslabše pevke Florence Foster Jenkins), ki so sicer posrečene domislice, vendar so za nadgradnjo originalne zgodbe nepomembne. Ker je v celovečerno baletno predstavo nemogoče vplesti celotno zgodbo iz romana, Mujić za rešitev situacije pohitri celotno uprizoritev. Celo do te mere, da posamezni prizori ostajajo zgolj nastavki, kot hitro premikanje slik, le redko prizor nekoliko razplasti. Zgodba je zato nekoliko nerazumljiva, ostaja na površinski ravni enoplastnih idej, liki so karakterno razpršeni, pomanjkljivo fokusirani. Predvsem prvo dejanje je prenapolnjeno s pomeni in hitrimi nastavki, v drugem Mujić nekoliko preseže besedilno predlogo in večkrat odmeri prizorom potrebno daljšo temporalnost. A vizualno je predstava prava paša za oči: s stilizirano scenografijo (Stefano Katunar), ki z obešenimi in hitro menjajočimi pokončnimi pravokotniki ponazarja vtis velemesta, z zanimivimi malimi prostorskimi vdori (npr. avto zgolj kot stilizacija – dve luči in volan) ter s slogovno premišljeno in estetsko dovršeno kostumografijo (Manuela Paladin Šabanović).

Mujić se v koreografskem idiomu naslanja na svoje klasičnobaletno poreklo, kar je razvidno tako iz gibalnega materiala kot iz prostorskih struktur. Oboje namreč v formi deluje prepoznavno baletno, razširjeno z vso zalogo Mujićeve plesne zgodovine. Razpotegnjene linije, ki spominjajo na Balanchina, hitre menjave in mnoštvo korakov, skoraj vratolomna moško-ženska preigravanja, vse to je del Mujićeve koreografije, ki ji je tokrat v slogu dvajsetih dodal še džezovski gib. V težnji po izpostavitvi duha spektakla, ki veje iz romana, se prostorsko Mujić ne omejuje, izkoristi celoten oder, skoraj vse njegove tehnične kapacitete, seže čez proscenij in zakoraka med publiko. Ansambelski deli so včasih v funkciji v romantiki zastavljenega zbora; predstavljajo moralno integriteto in imajo razlagalno ter opazovalno funkcijo, a večinoma Mujić v koreografskih težnjah poseže po sodobnih prijemih vsakdanje organizacije življenja, s čimer načrtno preseže klasičnobaletni kod. Močan pečat in nostalgičen pridih pušča izbor glasbe, izbrane izmed slavnih ameriških imen iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki pa je morda nekoliko preveč eklektičen, nemara zaradi preveč prepoznavnih konotacij nekaterih skladb (npr. Gershwinov Amerikanec v Parizu). Celotno vizualno spektakelsko podobo zaokrožujejo odlični plesalci ljubljanskega ansambla, ki v svoja telesa posrkajo vsa Mujićeva prizadevanja po plesni virtuoznosti, koketnosti in igrivosti.