Strasti življenja

 | Premiera baletnega večera Hora | Cantata v SNG Maribor

Piše: Nataša Berce

Hora, foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor

V obeh delih novega baletnega večera mariborskega baletnega ansambla – v Hori in Cantati –  izstopajo polnokrvnost življenjskih preobrazb, odnosi med ženskami in moškimi, napete strasti, ki bruhajo kot vulkan. Vse skupaj je osredinjeno okoli ljudske glasbene in plesne dediščine rojstnega okolja obeh avtorjev predstave, Romunije Edwarda Cluga in Italije Maura Bigonzettija.

Hora, foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor

Clug v plesni miniaturki Hora (kar v romunščini pomeni kólo) tenkočutno in z obilico notranje strasti izrisuje prehode med različnimi življenjskimi obdobji in jim vdahne plesno mesenost v izčiščeni scenski podobi. Lahko bi jo razumeli tudi kot kolo, kot krožno vrtečo se ritualnost življenjskih prelomnic, neulovljivih trenutkov in zagat o možnostih svobodnih odločitev. Gibalno in glasbeno se Hora napaja iz romunske folklore, čeprav izpostavlja univerzalnost življenjskih sprememb, nevezanih na določeno okolje. Clug je v Hori prvič posegel po dediščini osebne zgodovine in prav ta je prinesla njegovemu skozi leta pretanjeno izdelanemu plesnemu izrazu nove odvode. V koreografskem jeziku uprizoritve zaznavamo premišljen spoj baletne idiomatike, značilnosti ljudskega plesa in Clugov osebni plesni izraz. Clug svojega plesnega izhodišča – baleta ne skriva, ga pa je v svoji koreografski kilometrini že dodobra obrusil in abstrahiral njegovih substanc in dodal vzgibe, ki izhajajo iz njegovemu telesu lastnega plesnega idioma. V strukturah se učinkovito prepletajo principi kóla (krožne linije, držanje za roke) in za Cluga značilni intenzivni dueti in  statične vrste plesalcev z drobnimi premiki, skorajda trzljaji. V suvereni in izostreni plesni govorici mariborskega baletnega ansambla je Hora strasten, natančno zasnovan in pretanjeno izpeljan uprizoritveni organizem, ki se naslanja na čudovito ekspresivno glasbo legendarnega, v zadnjem času nekoliko pozabljenega Balanescu kvarteta.

Cantata, foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor

Bigonzettijeva Cantata z naslonom na moško-ženske strasti vročekrvnega italijanskega juga v prostorski konstrukciji posnema vaško okolje z baletnim ansamblom. Ta je razporejen v odrski polkrog in v poziciji opazovalcev in izvajalcevsredinskega dogajanja spregovori v zelo sodobni, od baletnega idioma precej izrazito odmaknjeni plesni govorici, ki se kaže v opustitvi baletne kontrole in brutalni telesnosti plesalcev. Podkrepljena z močno avtorsko glasbo italijanske ženske skupine Assurd, ki adaptira tradicionalne južnoitalijanske pesmi, se žensko-moška razmerja surovo razgaljajo v različnih podobah. Tematsko povsem enostavna, celo nekoliko preveč sploščena, je Cantata razpeta med različne stopnje odnosa med žensko in moškim iz Sredozemlja, kot si, recimo da, sledijo: zapeljevanje, ljubezenska strast, ljubosumje in prepir ter na koncu razhod. Cantata je sicer čutno polna, instinktivne in neulovljive narave, učinkovito pritiska na čustvene registre gledalca in zapeljuje s strastno koreografsko matrico, a vendar ostaja zaradi posplošenih moško-ženskih odnosov mestoma nekoliko preveč predvidljiva in poenostavljena.

Cantata, foto Tiberiu Marta, vir SNG Maribor

Oba dela baletnega večera označujejo odlični plesalci mariborskega baleta, ki tako kot ljubljanski postajajo vedno bolj telesno vitalni, sproščeni od vzvišenih drž in pozicij nog, značilnih za klasični balet, nekakšni plesni multipraktiki, sposobni tako proizvajanja strogosti klasičnobaletnega koda kot odprtosti in širine sodobnega plesnega izraza. To so plesalci, ki jih sodobna baletna produkcija potrebuje.

Mariborski balet premore tudi hvaležne gledalce, ki ob stoječih ovacijah očitno podpirajo sodobni baletni program. Znajo ga tudi učinkovito prebirati, saj sem v komentarjih starejše gospe za mano zaznala poznavalsko žilico: svoji sosedi je povedala, zakaj se ji je zdel Clugov del boljši, čeprav sta jo navdušila oba.