Odsev družbenih simptomov v baletni tehniki 

| Piše Nataša Berce | 

Plesalec Pierre Beauchamp, 17. stoletje

Čeprav je klasična baletna tehnika v osnovi ena sama, je mogoče v različnih okoljih prepoznati slogovno raznolike poudarke določenih elementov in poimenovanja istih korakov. Vse skupaj je rezultiralo v nekaj principov, večinoma poimenovanih po svojih ustanoviteljih. Pregled teh principov sam po sebi ne bi bil toliko referenčen (čeprav so med njimi svojevrstne razlike v izvedbi in njeni dinamiki), če ne bi bili zaznamovani z okoljem in časom, v katerem so bili zasnovani.

Iz osnove, ki jo je z organizacijo petih pozicij nog zastavil francoski koreograf, plesalec in skladatelj Pierre Beauchamp, se je pozneje skozi razvoj odrske prezentacije baletne umetnosti baletna tehnika razvijala, predvsem pa dopolnjevala estetsko vrednost in pripovednost baletnih korakov. Zametke za vzpostavitev širšega sistema je moč prepoznati z nastankom akcijskega baleta (ballet d’action) Jeana-Georgesa Noverra.

Carlos José Martinez, nekdanji étoile baleta pariške opere, ki bo v sezoni 2019/2020 za ljubljanski baletni ansambel koreografiral balet Gusar.

Fokus je iz zgolj spektakelske forme baleta, izdelanih kostumov in scene premaknil na emocionalno in fizično ekspresivnost plesalcev, kar je doprineslo k hitrejšemu razvoju korakov in težnji po kompleksnejšem sistemu. Vse to se je dogajalo v zametu revolucij, prevratov, menjav oblasti in političnih sistemov 18. stoletja. Kljub nestabilnim razmeram in neugodnim okoliščinam za umetniško delovanje sta se v Parizu balet in njegova sistematizacija razvijala naprej. Sčasoma se je vzpostavilo šest oziroma pet metod, saj ima francoska metoda, poimenovana francoska šola, nekoliko drugačno mesto med njimi. Morda bi jo lahko poimenovali kar izhodiščna metoda, ki je z leti vzpostavila osnovni baletni besednjak. Pozneje je postala sinonim za natančnost, fluidnost, eleganco, za hitro in natančno delo nog. Ko je Rudolf Nurejev prevzel vodenje pariške opere in šolskega sistema znotraj nje, je v francosko šolo vnesel zanj značilno virtuoznost in veščine njegovemu telesu lastnega besednjaka. Prisegal je na hitrost in na veliko število korakov. Na nek način je francoska šola postala Nurejeva šola, ki je formirala generacijo odličnih plesalcev. Z odhodom Nurejeva in upokojitvijo njegovih učencev je vplivnost šole okoli leta 2000 zamrla.

August Bournonville, učenec francoskega koreografa Jeana Georgesa Noverre, ki je izdelal lastni baletni sistem, znan kot Bournonvillova metoda.

Medtem ko je bila Evropa v 19. stoletju v primežu političnih nesoglasij, je bila Danska, nekoč pomembna baltska moč, izolirana provincialna država, mali teritorij na robu Evrope. Po eni strani z izolirano elito v elegantnih domovih, na drugi strani pa je tonila v revščini, prostituciji in boleznih. Pravljična kvaliteta baleta je imela v takih razmerah pridih eskapizma pred nemogočimi razmerami, zato naklonjenost tej umetniški zvrsti ni pojenjala. Kot v enklavo zaprt balet je pod vodstvom plesalca in koreografa Augusta Bournonvilla vztrajal v estetskih nazorih francoske romantike več kot sto let.

Maria Taglioni v baletu Silfida, koreografa Augusta Bournonvilla

Svojo slavo Bournonville dolguje 20. stoletju, ko so njegove verzije baletov in metoda baletne tehnike dosegle večjo uglednost kot v obdobju njihovega nastanka. Nepoznavanje Bournonvillovih baletov in tehničnega sloga zunaj meja Danske je bilo v 19. stoletju posledica vsesplošne izoliranosti države. V redkih primerih gostovanj pa so bili označeni kot arhaični in čudaški. Bournonvillova metoda je spoj dveh slogov, drila njegovega očeta, tudi plesalca, v statičnem arhaičnem vzvišenem slogu in brezkompromisnega treninga korakov in njihove mehanike s strani francoskega plesalca Augusta Vestrisa. Minimalizirana raba rok in telesnih nagibov, ki označujejo Bournonvillovo metodo, je posledica aristokratskega vpliva in ohranja pozicijo baleta kot dvorne etikete.

Hitrost nog brez vidnega napora je izkupiček njegove težnje po perfekciji izvedenih korakov, ki ne dovoljuje sprenevedanja ali površnosti. Metoda, slog in tematike Bournonvillovih baletov so odsev globoke težnje po »dobrem« in moralni avtoriteti. Bournonville je ples razumel kot način življenja, osvobojen od neprimernih strasti in eksistencialne tesnobe, in digniteto zahteval tudi od svojih plesalcev.

Enrico Cecchetti in Varvara Nikitina v duetu Modre ptice in Princese Florine leta 1890

Italija je kljub trdnim osnovam za uspešen razvoj baletne umetnosti z razkošnim renesančnim in baročnim dvorom, ki je ločevalopero in balet že zelo zgodaj, imela pomanjkljiv fokus in premalo občutka za dvorno etiketo. V obetavne začetke s pomembnimi baletnimi mojstri so grobo posegle revolucije leta 1848 in prinesle kronično nestabilnost v delovanju gledališč, ne zgolj v Italiji. Zato je bil logičen izvoz številnih italijanskih plesalcev v Rusijo, med njimi tudi enega od velikih učiteljev baleta v 20. stoletju, Enrica Cecchettija, ki je večino svojega ustvarjalnega življenja preživel v Rusiji. Bazo Cecchettijeva metoda zajema od Carla Blasisa, v Italiji delujočega francoskega baletnega plesalca in teoretika, in jo gradi na strogi, nepopustljivi tehniki, brezhibni izvedbi in natančni telesni liniji ter postavlja visoke standarde za baletni kod. Prednost daje kvaliteti pred kvantiteto. Čeprav namenja pozornost anatomiji v sklopu omejitev baletne tehnike, se dotika individualnosti plesalca, saj z rigoroznim treningom razvija bistvene karakteristike plesa vsakega posameznika. Z odmikom od Italije in srečanjem z različnimi tehnikami v ruskem okolju je Cecchettijeva metoda spoj različnih vplivov.

Aggripina Vaganova s svojimi učenkami. Vaganova je ustvarila lastno metodo poučevanja baleta, metodo, ki je vplivala na baletno pedagogiko po vsem svetu. Njena knjiga o baletni tehniki in pedagogiki “Osnovna načela klasičnega baleta” (1934), še vedno velja za metodiko poučevanja baleta po vsem svetu.

Še natančneje pa je baletne korake razdelala, artikulirala in kodificirala avtorica po svetu najbolj razširjene metode, plesalka Agrippina Vaganova. Njena metoda je znanstvena razdelava baletne mehanike, fuzija francoske, italijanske in zgodnje ruske, s ključnim poudarkom na koordinaciji celega telesa, sinhroniciteti glave, rok, dlani, oči, nog in stopal. Klasični balet, ki pred Petrom Velikim (konec 17. stoletja) v Rusiji ni obstajal, je vanjo vstopil kot dvorna etiketa, skupek idealiziranih pravil obnašanja, kot tendenca k evropeizaciji Rusije. Tudi ko je postal umetniška zvrst, je ohranjal eleganco francoske aristokracije. Goreče tradicionalna je Agrippinova stala proti ruski avantgardi z Ballets Russes na čelu, proti koreografskim eksperimentom v Mariinskem gledališču in proti zamenjavi baletnih klasov s fizično kulturo in gimnastiko. Vodil jo je socialni realizem, ki ga je vpletala v svoje koreografije in pozneje v sistematizacijo baletnega koda. Izhajala je iz pozornosti na ruski karakter kot nekaj dramatično čustvenega; perfekcija korakov je nastajala med samim dejanjem plesa, s čimer je izbrisala dolgo zadržano tradicijo ločitve med tehniko in umetniškim izrazom. Prefinjena fizična koordinacija je omogočila, da so tudi najbolj nespretni koraki delovali lahki in elegantni, predvsem pa naravno, kot del življenja samega.

Dama Margot Fonteyn, ena najbolj znanih predstavnic angleškega baleta

Angleški balet bi do začetka 20. stoletja težko poimenovali klasični, saj je obstajal le v obliki varietejskega gledališča, v katerem pa so plesali baletno izšolani plesalci. Tudi ruski baletni plesalci, ki so množično prispeli v Anglijo leta 1909, so začeli v varieteju. Samo skupina Ballets Russes je pod vodstvom in z vztrajnostjo Djagileva, ki je balet razumel kot sestro opere, leta 1911 nastopil v kraljevi operni hiši. Ta nastop je naredil tolikšen vtis na londonsko kulturno elito, da so se pridušali, da je z njim nastala estetska revolucija. Po prvi svetovni vojni je ostala Anglija opustošena in osiromašena tudi z umetniškega vidika. Leta 1920 je RAD (Royal Academy of Dancing) nastala kot združenje baletnih pedagogov v želji po sistematizaciji baleta in s tem ustvarjanju boljših pogojev za razvoj klasičnega baleta v Angliji. Angleška metoda je spoj ruskih, italijanskih, danskih in ruskih principov. Pozorna je na detajle, čistost in preprostost, roke spušča nižje in zavrača ekshibicionizem. Zanjo je značilno tudi postopno napredovanje pri učenju korakov.

Znameniti ameriški koreograf George Balanchine

Aristokratski, z dvorom neločljivo povezan klasični balet s prefinjenimi manirami je bil na nasprotnem bregu z nedvorno, preprosto in strogo puristično Ameriko. Vanjo je vstopil z muzikali, varietejskimi predstavami in gimnastično rutino, ki so jih izvajali v baletu šolani plesalci iz Evrope. Šele s prihodom ruskih plesalcev se je odnos do baleta spremenil. Najprej z Ballets Russes, najbolj pa z Anno Pavlovo, ki je s svojo naravno prezenco in strastno predanostjo spremenila pogled Američanov na baletno umetnost. Ruska infiltracija ni bila zgolj s koraki in tehniko, v Ameriko so vnesli celotno kraljevo ortodoksnost ruskega baleta in baletno umetnost počasi implementirali v ameriški um in telo. Ballanchinova metoda je kot metoda Vaganove, v kateri se je tudi šolal, neločljivo zvezana z njegovim koreografsko interpretativnim slogom. Svoje principe je v Rusiji rojen plesalec in koreograf začel razvijati, še preden je prišel v Ameriko. Kot mladi plesalec kraljevega gledališča iz St. Peterburga je bil vzgojen v etiketi in ritualih dvora, učenec Petipajevega klasicizma in naklonjen ritualom ruske pravoslavne cerkve. Vse to je pustilo zareze v njegovem dojemanju baletne umetnosti. Ob prihodu v Ameriko so ti vplivi postali ključen kreativni vir za njegove balete. Skozi koreografski idiom se je razvijal tudi njegov princip razumevanja klasičnobaletnega koda. Odmik od baletnih zgodb v ples sam je z leti prinesel glavne usmeritve njegove metode: uporaba več prostora v krajšem času, razpotegnjene linije, nekonvencionalna raba rok in dlani, hitrost izvedbe, globoki »plies« in visoki skoki. Balanchinova metoda, najprej uporabljena le v New York City Ballet, je zdaj najbolj razširjen princip poučevanja v Ameriki.