Korektna postavitev klasične Giselle

Premiera baleta Giselle v SNG Opera in balet Ljubljana, 11.april 2019

Nina Noč kot Giselle v novi ljubljanski postavitvi Giselle, koreografa Howarda Quintera Lopeza, vir: SNG Opera in balet Ljubljana; foto: Darja Štravs Tisu

Klasičnobaletna romantična pravljica Giselle postavlja v ospredje vznesenost ljubezni in moč domišljijskih bitij oziroma bitij iz onostranstva, ki delujejo kot arbiter in kaznovalni aparat za slaba človeška dejanja. V skoraj dvestoletni zgodovini baleta o kmečki deklici, ki zaradi zlomljenega srca umre in v drugem delu vstane iz groba, da reši svojo ljubezen zle usode, so se koreografske postavitve napajale pri originalu Jeana Corallija in Julesa J. Perrota ter pri poznejši, nekoliko spremenjeni postavitvi Mariusa Petipaja, zaključevale pa z avtorskimi posegi v že znano koreografsko strukturo. Koreograf Howard Quintero Lopez prevzame enako izhodišče, ohranja glavni dogajalni lok, premešča in včasih preoblikuje znane koreografske strukture ter nekoliko oklesti število pantomimskih vložkov. Postavitev v celoti deluje čisto korektno, z nekaj pomisleki.

Nina Noč kot Giselle in Kenta Yamamoto kot Albreht v novi ljubljanski postavitvi Giselle, koreografa Howarda Quintera Lopeza, vir: SNG Opera in balet Ljubljana; foto: Darja Štravs Tisu

Nejasni glede na začrtano vsebino so dodatni skupinski plesni vložki v prvem dejanju, ki ne razpirajo novih pomenov, pač pa delujejo bolj kot balast, in pa kmečki pas de deux, zastavljen namesto z enim z dvema paroma, ki pa se na odru praktično ne srečata in ne vzpostavljata medsebojnih relacijskih mehanizmov, ki bi razložili odločitev za še en par. Drugo dejanje deluje veliko zanesljivejše, prikazano je v izčiščeni in razumljivi dogajalni formi, z učinkovito in subtilno igro nog plesalk in z zanesljivim občutkom za breztežnost bitij iz onostranstva. Mu pa mestoma primanjkuje za romantično obdobje značilnih vzgibov rok in pozicij/nagibov glav vilinskih bitij, da bi se le-ta celostno vzpostavila. Zelo neposrečeno je zgrajena scena prvega dejanja, ki razgiba s sicer zabavno postavitvijo ‘vrat’ iz številnih, med seboj povezanih lesenih deščic za rezanje kot nekakšnim simbolom kmečkega okolja, ki pa so zaradi realistično vzpostavljenega kmečkega sveta z njim v pomenskem konfliktu, kar se kaže tudi v konkretnih dejanjih, denimo v  trkanju na deščice (‘vrata’). Scena v drugem dejanju pa se na simbolni ravni s fiktivnim prikazom gozda in onostranstva spretno uravnoteži s plesno vsebino, uvede in razpre mističnost.

Najpomembnejši del klasičnobaletnih uprizoritev je razbiranje tehničnih in izvedbenih sposobnosti plesalcev ter doseganje standardov tako baletnega koda kot slogovnih zapovedi točno določenega baleta, to pot Giselle.

Yaman Kelemet kot Myrtha in baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana v novi ljubljanski postavitvi Giselle, koreografa Howarda Quintera Lopeza, vir: SNG Opera in balet Ljubljana; foto: Darja Štravs Tisu

Nina Noč je s svojo krhko postavo in izvedbeno milino prelepa nežna kmečka deklica Giselle, ki tudi v drugem dejanju kljub preobrazbi v bitje iz onostranstva ohranja svoj subtilen karakter. N. Noč poseduje izčiščeno klasičnobaletno tehniko, je virtuozna pri delu s stopali, natančna pri izražanju z rokami ter izkazuje doslednost in prezenco, s katerima napolni vse nianse svoje vloge. Enakovreden kot partner ji je v svoji elegantni drži Kenta Yamamoto kot Albrecht, ki izkazuje natančno klasičnobaletno tehniko, v čustvenih niansah vloge pa je včasih nekoliko preveč zadržan. Petar Đorčevski se v vlogi Hillariona znajde korektno in dovolj prepričljivo tako plesno kot igralsko. Yaman Kelemet, ki oblikuje Myrtho, kraljico vil, v predstavitvi te vloge spodnese njena mladost. Plesalka izkazuje izrazit potencial baletne tehnike in nakazuje zmožnost oblikovanja močnih karakternih vlog, v vlogi Myrthe pa je za zdaj še premalo povzdignjena in nekoliko negotova v obvladovanju celotnega dogajanja v drugem dejanju.

Nina Noč kot Giselle in Kenta Yamamoto kot Albrecht v novi ljubljanski postavitvi Giselle, koreografa Howarda Quintera Lopeza, vir: SNG Opera in balet Ljubljana; foto: Darja Štravs Tisu

Ansambelski parti v klasičnobaletnem repertoarju se lahko po težavnosti kosajo s solističnimi vlogami, saj mora večje število plesalk delovati kot natančen organizem za doseganje prepričljivega učinka virtuozne entitete, kar v dani Giselle plesalkam kljub razlikam v višini in tehnični kvaliteti dokaj prepričljivo uspe.

Balet Giselle ljubljanskega ansambla je spodobno postavljena klasičnobaletna uprizoritev. Ker pa je tovrstno poustvarjanje vedno opremljeno tudi z avtorskimi vložki, se zdi nujno, da se dramaturško bolj premisli in osveži tiste dele, ki jih originalni ustvarjalci pred dvesto leti še niso bili sposobni zaznati, s čimer bi nastal bolj homogen in logično izpeljan plesni izdelek.

Prijava na novice

Z vnosom podatkov se boste prijavili na prejemanje baletnih novic. Novice praviloma pošiljamo do največ štirikrat mesečno. Novice so vezane izključno na strokovne vsebine s področja baletne umetnosti. Obveščali vas bomo: o baletnih oddajah na televiziji, o novih aktualnih objavah, o posameznih baletnih dogodkih in o drugih vsebinah s področja baleta.