Vsebinske pomanjkljivosti ob plesno učinkoviti izvedbi

 | Human – Kjara’s Dance Project, Linhartova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 26/9/2019 | 

Piše: Nataša Berce

Predstava Human Kjara’s Dance Project (KDP) Kjare Starič Wurst, ki po nekajletnem premoru ponovno ustvarja v Sloveniji, se umešča v prehoden kraj, v brezoseben prostor letališke čakalnice, v katerem preigrava stereotipno dogajanje tega prostora: čakanje v vrsti, vrivanje in prerivanje, prevažanje kovčkov, varnostne preglede, presedanje in posedanje na sedežih letališke čakalnice, ki so tudi edini scenski element poleg kratke video projekcije. Letališče je ambivalenten prostor, po antropologu Marcu Augéju nekraj, ki nima identitete in sposobnosti ustvarjanja odnosov, ter je hkrati prostor absolutne svobode, ki razpira možnosti avanture.

HUMAN Kjare Starič, Avtor fotografije RCH

Human s fragmentarno logiko razporejanja akcij v času in prostoru ponazarja vtis letališke krajine. Ker se ustvarjalci poigravajo z migracijami mladih, izpostavljajo njihov vrednostni sistem, potovalne navade in razvade ter vzpostavljanje lahkotnih komunikacijskih vezi, kar potencialno lahko spremeni letališki terminal (nekraj) v kraj z identiteto.

Dejanskost, ki jo avtomatično vzpostavlja prostor prehajanja, v danem primeru torej letališki terminal, sicer sama po sebi premore nekaj moči v preizpraševalnem kontekstu uprizoritve o povezavi med človekom in tehnologijo ter posledično med odnosi, ki jih naključno ustvarjena skupnost razpre, a zgolj naslanjanje na očitno v predstavi Human ne razpira globljih zarez ali paradoksov. Možna zareza se nakaže skozi na trenutke brutalnega letališkega varnostnika, ki obvladuje celoten prostor in predstavlja paleto sodobne kontrole in represije do zloma sistema v razčlovečenju in degradaciji človeka, ki ta sistem predstavlja. A ta zareza ostaja osamljena, ostale idejne poteze ne prestopijo površinske diagnostike vmesnosti in hermetičnosti letališkega prostora. Vprašanja o vplivu mobilnosti na identiteto posameznika, ki so si jih po zapisu v gledališkem listu sodeč postavljali ustvarjalci uprizoritve, ostajajo večinoma neodgovorjena oziroma prešibko problematizirana. S poglobljenim uvidom v izbrano tematiko bi se tudi kolesje uprizoritve zagnalo in bi razprlo sicer že nekoliko prežvečeno temo, ki pa je v današnjem s tehnologijo prežetem času vsekakor še vedno relevantna in ponuja še marsikatero zanimivo izpeljavo.

HUMAN Kjare Starič, Avtor fotografije RCH

Kljub vsebinskim pomanjkljivostim pa je predstava Human izvedbeno učinkovita, z odličnimi mladimi plesalci, ki vstopajo v koreografski idiom K. Starič Wurst s poglobljeno investicijo. Kljub različnemu izobraževalnemu izhodišču plesalcev se ta v izvedbi popolnoma zabriše, kar je pravzaprav tendenca in kvaliteta večine sodobnih plesalcev, ki ne glede na svoje ozadje v ospredje postavljajo premišljeno rabo svojega telesa. K. Starič Wurst, poleg nekaterih plesalk v predstavi, tudi sama z začetno bazo baletne izobrazbe ljubljanskega konservatorija za glasbo in balet vedno bolj poglablja svoja iskanja izven baletne forme, čeprav je nikoli popolnoma ne opusti in ji služi kot odlična osnova v iskanju sodobnobaletnih koreografskih izrazov.

KDP tako nadaljuje svoje temeljno vodilo, da naj mladi plesalci, ki niso zaposleni v institucijah, dobijo možnost odrskega predstavljanja, kar je nujno potrebno za kontinuiteto in razvoj njihovih potencialov. Ustvarjanje tovrstne produkcije, verjetno obremenjene s pomanjkljivim finančnim zaledjem, je pomembno tudi za profesionalni razvoj baletne umetnosti izven institucionalnih in klasičnobaletnih okvirov.