IN MEMORIAM GORAZD VOSPERNIK (6.8.1931 – 11.8.2020)

V torek, 11. avgusta 2020 je v 89. letu starosti za vselej prenehalo biti umetniško srce GORAZDA VOSPERNIKA, baletnega solista, koreografa, baletnega pedagoga in dolgoletnga predstojnika ljubljanske baletne šole.

Gorazd Vospernik se je rodil 6. avgusta 1931 leta. V svet baleta je zakorakal pri svojih 18. letih, ko se je vpisal v baletno šolo k priznani slovenski baletni pedagoginji Lydii Wisiakovi. Lydia Wisiakova, ki je v Vosperniku takoj prepoznala izjemne baletnesposobnosti in talent bodočega baletnega solista, mu je dodatno znanje nudila na privatnih urah baleta, dokler mu ni baletni pedagog Slavko Eržen v tretjem razredu odstrl pristop k moški baletni tehniki. V času, ko je še obiskoval baletno šolo je hkrati že plesal v ljubljanskem baletnem ansamblu. Ko mu je bilo komaj dvajset let, je njegovo nadaljno baletno pot zaznamoval vdor Tatarov iz prve slike Mlakarjevega baleta Srednjeveška ljubezen. »To je bil moj prvi baletni večer« je zapisal pod fotografijo v svojem debelem albumu, danes polnemu baletnih spominov.

Vzporedno z obiskovanjem baletne šole in delovanjem v baletnem gledališču, se je šolal tudi na gradbenem oddelku Srednje tehnične šole v Ljubljanai in se po zaključku zaposlil v Litostroju, kjer je opravljal zahtevno nalogo vodje gradbišča. Vpetost v dvojnost vsakdana in negodovanje gradbenikov, češ da je vse prepogosto vpet v vaje ljubljanskega baleta, sta ga dokončno ukoreninila v baletni ansambel ljubljanskega baleta, kjer je od samega začetka plesal solistične baletne vloge.

Še pred svojo diplomsko baletno produkcijo, ki jo je skupaj s sošolkami Stanko Brezovar (kasneje soprogo dirigenta Carlosa Kleiberja), Jelko Rus, Bredo Hanžič in sošolcem Ikom Otrinom odplesal v šolskem letu 1954/55, je v enem najbolj plodnih obdobij slovenskega baleta plesal solistične vloge v baletih Pina Mlakarja OhridskalegendaDaninaVrag na vasiNekdanje svečanostiLisica ZvitorepkaSimfonično koloLes petits riens, Ljubezen in pravda, Lepa Vida, Naše ljubljeno mestoin Pepelka. 

Leta 1956 je Gorazda z dve leti starejšim prijateljem Janezom Mikličem pot popeljala na Dunaj. Bolj kot dunajske znamenitosti so ga zanimale vaje v dunajski Ljudski operi (Wiener Volksoper), kjer je prejel zaposlitev za naslednji dve leti. Ker pa ga plesanje v operetah ni zadovoljilo, ga je po enem letu nestor slovenskega baleta Pino Mlakar prepričal, da se vrne v Ljubljano. Vendar se tedaj v Ljubljani ni ustalil, pač pa znova odšel, tokrat (preko Münchna) v Stuttgart, kjer je plesal tri leta. Solistične vloge v baletih Giselle, TrnuljčicaHrestačRomeo in JulijaLabodje jezeroMozartina v koreografiji umetnika svetovnega slovesa Johna Cranka in v operi Catuli Carmina, so pričale o suvereni ekspresivnosti mladega klasičnega plesalca neverjetnočistih linij. Poglobljeno pedagoško raziskovanje baletov in metodike z Nikolajem Beriozovim, ki je tedaj v Stuttgartu vodil baletni ansambel, mu je odstiralo nova znanja in dragocene izkušnje, ki jih je kasneje uporabljal kot baletni pedagog.

Nationaltheater v Mannheimu je bila njegova zadnja postaja v tujini, vendar pa je tam ostal najdlje. Koreograf Heino Heiden ga je izbral za naslovno vlogo Frančiška Asiškega v svojem baletu Nobilissima visione na glasbo P. Hindemitha. Od leta 1961 do 1966 je med drugimi plesal prve vloge še v baletih HrestačPersefonaAntigonaPetruška in v operi Orfej.

Na povabilo gospe Lydie Wisiakove se je leta 1967 vrnil v Ljubljano in sprejel mesto baletnega pedagoga v srednji baletni šoli. Odkrival je povsem nov svet; za prehod z odrskih desk v baletno dvorano med učence je sam dejal, da je bil mnogo bolj zapleten, kot je pričakoval. V dvajsetih letih poučevanja je vzpostavil sistematični sistem poučevanja, ko je natančno razčlenil stopnjevanje od osnovnih korakov do zanj značilnih diagonal in vrtenj »najprej v levo«. Po izkušnjah iz odrskih desk se je zavedal, kako pomembna je čvrsta baletna tehnika. Za vsakoletne nastope baletnega podmladka je koreografiral mnogo etud in plesov ter skupaj s kolegi učitelji postavil nekaj celovečernih baletov (Hrestač,Giselle).

Kot predstojnik je vodil ljubljansko baletno šolo od leta 1974 do upokojitve leta 1987, ko je v ljubljanskem baletnem ansamblu skoraj vsak drugi plesalec nosil pečat njegovega znanja. S svojimi tehnično zahtevnimi kombinacijami baletnih vaj, ki jih je kot baletni mojster vsako dopoldne pripravljal v stari ozki baletni dvorani ljubljanske Opere, je močno prispeval k dvigu kvalitete domačih baletnih plesalcev.

Baletni umetnik in pedagog, Maestro Gorazd Vospernik je vse svoje življenje posvetil baletu. Za zasluge mu je Društvo baletnih umetnikov Slovenije leta 2013 podelilo najvišje slovensko baletno priznanje, nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

Z odhodom Gorazda Vospernika odhaja pomemben del slovenske baletne zgodovine. Brez njegovega predanega dela, brezmejne delovne discipline, doslednosti in strokovne prodornosti ter nesebične ljubezni do mladih baletnih plesalcev, katerim je posvetil dobršen del svojega življenja, slovenski balet danes zagotovo nebi bil takšen kot je – boljši in kvalitetnejši. Prav zato bo Gorazd Vospernik za vselej zapisan v dosje slovenske baletne umetnosti.

Prijava na novice

Z vnosom podatkov se boste prijavili na prejemanje baletnih novic. Novice praviloma pošiljamo do največ štirikrat mesečno. Novice so vezane izključno na strokovne vsebine s področja baletne umetnosti. Obveščali vas bomo: o baletnih oddajah na televiziji, o novih aktualnih objavah, o posameznih baletnih dogodkih in o drugih vsebinah s področja baleta.